6. poglavje

Svet, ki je bil uničen

1. a) Ali je človeštvo že kdaj bilo pred uničenjem? b) Zakaj smo lahko hvaležni, da se Noe ni posmehoval svarilu?

SVET je enkrat že stal pred svojim koncem. Ljudje iz vseh ljudstev so lahko hvaležni, da so med predniki imeli človeka, ki se ni posmehoval Božjemu svarilu pred vesoljnim potopom. Noe je poslušal in ubogal ter skupaj s svojo ženo, tremi sinovi in njihovimi ženami, preživel. To so tudi naši predniki. (1 Mojzesova 10:1, 32)

2. Zakaj je Bog uničil tisti svet?

² Bog je takrat uničil svet zato, ker je videl, kako polna je zemlja nasilja. »Hudobija ljudi na Zemlji (je bila) velika.« (1 Mojzesova 6:3, 5, 13, EI) Razmere so bile zelo podobne našim v dvajsetem stoletju.

3. Kaj je bilo krivo, da so razmere postale tako resne?

³ Zakaj so razmere v Noetovih dneh postale tako resne? O enem pomembnih vzrokov za to govori Prva Mojzesova knjiga 6:2, kjer piše: »Božji sinovi so videli, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katere koli so hoteli.« (EI) Kaj pa je bilo to tako slabega? No, »Božji sinovi« niso bili zgolj ljudje, moški, ki bi se odločili za poroko. To so bili angeli, duhovna bitja, ki so opazovali lepe ženske na zemlji in radosti življenja z njimi, pa so se učlovečili. (Primerjaj Job 1:6.) Ker so si nadeli človeška telesa in se poženili, so dokazali svojo neposlušnost Bogu. Sveto pismo pravi, da so »zapustili svoja bivališča« in da so bili njihovi odnosi z ženskami »proti naravi«, perverzni. (Juda 6, 7, JP;  1 Petrov 3:19, 20) Njihovi hibrídni * potomci so bili nenormalno veliki. Pravili so jim nefilimi ali »nasilneži«, ker so bili takšni zatiralci. (1 Mojzesova 6:4)

4. a) Zakaj je bil Bog milosten z Noetom? b) Kaj je bilo narejenega, da bi se ohranilo življenje?

⁴ Noeta se je Jehova usmilil, čeprav je ta živel v tako pokvarjenem svetu. Zakaj? Zato, ker je »Noe bil pravičen mož«. Bil je seznanjen s spornim vprašanjem, ki se je pojavilo v Edenu in dokazal je svojo brezhibnost, bil je »neoporečen«. (1 Mojzesova 6:8, 9, Jeruzalemska Biblija) Jehova je hotel rešiti njega in njegovo družino, zraven pa še kopenske živali in ptice po posameznih rodovih, zato mu je naročil, naj zgradi barko, nekakšen velikanski zaboj. »Zakaj, glej«, je rekel, »poslal bom povodenj na zemljo, da pokončam vse meso pod nebom, ki je v njem dih življenja; vse, kar je na zemlji, naj premine.« (1 Mojzesova 6:13–17, EI) Noe je bil pameten: ubogal je Boga in se lotil dela.

5. Kako velik je bil potop?

⁵ Po natančni svetopisemski kronologiji, se je potop začel 2370. leta pred našim štetjem. V vsej človeški zgodovini do današnjega dne ni bilo večje katastrofe. Bila je tako velika povodenj, da so vode »pokrile vse gore visoke pod vsem nebom«. (1 Mojzesova 7:19) Zaradi potopa je »tedanji svet poginil«. (2 Petrov 3:6) ’Kje pa je zdaj vsa ta voda, če je takrat res preplavila tudi najvišje gore?’ bo sedaj kdo vprašal. Vse kaže, da je kar tu, na zemlji.

6. Kam je šla vsa tista voda po potopu?

⁶ Zavedati se moramo, da Sveto pismo ne trdi, da bi bila kakšna gora v Noetovih dneh tako visoka kot na primer Everest. Znanstveniki pravijo, da so  bile včasih mnoge gore dosti nižje od današnjih in da so bile nekatere današnje narinjene celo iz morij. Zdi se tudi, da je bilo včasih morja manj in da so bile celine večje kot danes, dokaz temu so rečne struge, ki se nadaljujejo še daleč v morje. O zdajšnji podobi zemlje pa je revija National Geografic januarja 1945 zapisala: »Po prostornini je vode v morjih desetkrat več kot kopna pod njim. Če potopimo vso kopno enakomerno v morje, bo voda segla le za 1,5 do 2,5 kilometra visoko.« Ko so torej padle vode potopa — seveda pa preden so se dvignile gore in poglobile rečne struge, da je voda lahko odtekla in preden so nastale polarne kape — je bilo vode dovolj, da je pokrila »vse visoke gore«, kot piše v Svetem pismu. (1 Mojzesova 7:17– 20; 8:1–3; primerjaj Psalm 104:8, 9.)

7, 8. Kakšni so nebiblijski zapisi o potopu?

⁷ Tako obsežen svetovni potop je vsem, ki so ga preživeli, gotovo pustil neizbrisen spomin. Še naslednjim rodovom so najbrž pripovedovali o njem. Ker Sveto pismo trdi, da smo vsi potomci te peščice ljudi, ki je preživela potop, potem je razumno pričakovati, da bi se v vseh delih sveta dalo najti kako sled spomina na to velikansko katastrofo. Ali je to res? Seveda je!

⁸ Sčasoma, ko so se potomci preživelih razselili po svetu, so nekatere podrobnosti utonile v pozabo, célo zgodbo pa so prilagajali krajevnim religioznim zamislim. Pripovedi o veliki povodnji, ki je uničila vse človeštvo razen neznatne peščice ljudi, ki so v prastarih legendah po vsem svetu, bi le stežka lahko pripisali naključju. Spomine nanjo najdemo v legendah, v Mezopotamiji in drugih delih Azije, v Avstraliji in po pacifiških otokih, med množico indijanskih plemen severne in južne Amerike, v zgodbah,  ki so si jih pripovedovali stari Grki in Rimljani, v Skandinaviji in med afriškimi plemeni. Mnoge teh legend pripovedujejo o živalih, ki so skupaj z ljudmi prestale potop v čolnu. Kot Sveto pismo, tako tudi nekatere med njimi govorijo o pticah, ki da so jih pošiljali gledat, ali je že kje kaj kopnega. (Glej 1 Mojzesova 7:7–10; 8:6–12.) To je edini dogodek iz pradavnine, ki je ostal tako živo v spominu mnogih ljudstev.

9. Kateri običaji spominjajo na dogodke v »drugem mesecu«, po Noetovem koledarju?

⁹ Še danes najdemo v nekaterih ljudskih običajih sledi zgodovinskih podrobnosti vesoljnega potopa. Poglejmo katere. Sveto pismo poroča, da se je potop začel »sedemnajsti dan drugega meseca«. Ta ’drugi mesec’ je po našem koledarju druga polovica oktobra in prva polovica novembra. (1 Mojzesova 7:11) Zanimivo je, da mnogo ljudi po svetu ravno v tem času praznuje dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker ta običaj hrani v sebi spomin na uničenje v potopu. *

10. Zakaj je biblijski zapis o potopu najbolj zanesljiv in koristen?

¹⁰ Seveda pa je samo v Svetem pismu nepokvarjeno, prvinsko pričevanje o tem, kar se je tedaj zgodilo. Vse, kar je Noe videl in doživel, je bilo kasneje vpisano v Sveto pismo. Še stoletja po potopu je sam Bog, ko je govoril po preroku Izaiji, omenil »Noetove vode«. (Izaija 54:9) Božji prvorojenec je opazoval dogodke v Noetovih dneh. Ko je bil ta prvorojenec, Jezus Kristus, kasneje na zemlji, je govoril o potopu kot o zgodovinskem dejstvu in je tudi razložil, zakaj jih je takrat toliko pomrlo.

 »NISO POSVEČALI POZORNOSTI«

11. Zakaj je bilo v potopu uničenih toliko ljudi?

¹¹ Jezus ni rekel, da so bili vsi razen Noeta in njegovih bližnjih nasilniki. Rekel je celo: »Kakor so v tistih dneh pred potopom jedli in pili, moški se ženili in ženske možile dokler ni Noe stopil v barko in niso posvečali pozornosti, dokler ni prišel potop in jih vse odnesel, tako bo tudi ob prisotnosti Sina človekovega (Jezusa Kristusa).« (Matej 24:37–39, NS)

12. Zakaj je bilo za njih to, da ’niso posvečali pozornosti’ svarilu, tako usodno?

¹² Nič napačnega ne bi bilo, če bi zmerno jedli in pili in če bi se častno poročali. Čeprav so bili opozorjeni na bližajočo se svetovno katastrofo, pa so še kar naprej bile središče njihovega življenja njihove osebne potrebe in tako so dokazali, da v resnici ne verjamejo ne Noetu ne Bogu Jehovi, ki jih je po njem svaril. Če bi verjeli, bi takoj pričeli poizvedovati, kakšne so zahteve za preživetje, in bi se nemudoma hoteli ravnati po njih. Morda se je komu še zdelo, da bi bilo res treba nekaj storiti, da se zaustavi nasilje tistega časa, niti malo pa se mu ni zdel verjeten vesoljni potop. Zato »niso posvečali pozornosti (ko jih je Bog po Noetu svaril), dokler ni prišel potop in jih je vse odnesel.« To je bilo zapisano nam v svarilo.

13. a) Kako danes, kot je bilo napovedano, reagirajo mnogi ljudje, ko se jim pove, da je Kristus (nevidno) prisoten, in zakaj? b) Kaj so spregledali, kot pravi Peter?

¹³ Opozarja nas tudi navdihnjeni apostol Peter, ko pravi: »V poslednjih dneh bodo s posmehom prišli posmehovalci, ki bodo živeli po svojem poželenju in govorili: ’Kje je obljuba njegovega prihoda? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo, kakor je bilo od začetka stvarjenja.’« Takšni ljudje nočejo  nikomur polagati računov. Zato skušajo spraviti iz misli Kristusovo prisotnost in kar bo ta pomenila za vse, ki še naprej brezbožno žive. Ampak Peter nadaljuje: »Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in je zemlja iz vode in da je po Božji besedi nastala na vodi. Po obojem je bil tedanji svet v povodnji pokončan. Sedanje nebo in zemlja sta po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi.« (2 Petrov 2:3–7, EI, JP)

14. Zakaj bi morali danes glede izpolnitve Božje besede ob ustvarjanju in začasa Noeta, resno razmisliti?

¹⁴ Tisti, ki se posmehujejo, so spregledali, da »Božja beseda« nikdar ne ostane nespolnjena. Da bi omajal njihovo mnenje se apostol Peter vrne v čas ustvarjanja. Takrat je Bog rekel: »Bodi raztežje med vodami, da bo ločilo vode te in one.« Ko je to rekel, »je naredil raztežje ter ločil vode, ki so pod raztežjem, od vod, ki so bile nad raztežjem«. »Božja beseda«, njegova izrečena namera, se je tako spolnila. (1 Mojzesova 1:6, 7) Njegova beseda se je spolnila tudi takrat, ko je odredil svetovni potop v Noetovih dneh in ko je z vodo uničil »tedanji svet«. In po isti neustavljivi besedi bo Bog poslal uničenje tudi na zdajšnji brezbožni sestav stvari.

15. a) Zakaj v 2 Petrovem 3:7 ni napovedan sežig planeta zemlje? b) Kaj so potem »nebesa« in kaj »zemlja«, ki bosta »zgorela« ?

¹⁵ Vse, kar se je zgodilo v času potopa, kaže na to, kar se bo še zgodilo. Zemlja tudi takrat ni bila uničena; uničeni so bili le brezbožni ljudje. Kaj je potem mišljeno z izjavo, da sta ’sedanja nebesa in zemlja po isti besedi shranjena za ogenj’? (2 Petrov 3:7; 2:5) Kakšen učinek bi lahko imel pravi ogenj proti že tako vročemu soncu in zvezdam snovnega vesolja? In kako bi se spolnil Božji namen, da naj zemlja postane raj, če bi ta zgorela? »Sedanje nebo  in zemlja« iz tega stavka, sta očitno simbolična. (1 Mojzesova 11:1; 1 Kralji 2:1, 2; 1 Letopisi 16:31) »Nebesa« predstavljajo sleherno oblast, ki je postavljena nad ljudmi, »zemlja« pa je brezbožna človeška družba. Na véliki Jehovin dan bosta povsem uničena, kot da bi zgorela. Kdor se posmehuje Božjemu svarilu, se igra z življenjem.

REŠITEV ZA BOGU PREDANE OSEBE

16. Kaj je ključ do rešitve, kot pokaže 2 Petrov 2:9?

¹⁶ Zgodba o potopu dramatično ponazarja, kaj si moramo mi danes vzeti k srcu. In kaj je to? Apostol Peter nas najprej spomni, kaj je Bog naredil v Noetovih dneh, potem pa misel takole zaključi: »Jehova ve pobožne rešiti iz skušnjave, krivične pa za dan sodbe hraniti v kaznovanje.« (2 Petrov 2:9) Ključ do rešitve je torej predanost Bogu.

17. Kako je Noe dokazal, da je predan Bogu?

¹⁷ Kaj pa to pomeni? Noe je očitno bil predan Bogu. »Z Bogom je hodil Noe.« (1 Mojzesova 6:9) Svojo življenjsko pot je uskladil z Jehovino razodeto voljo. Bil je v tesnem osebnem odnosu z Bogom. Gradnja barke in zbiranje primerkov vseh ptic in živali je bilo velikansko delo. Noe si ni rekel: Počakajmo, bomo videli, kaj bo. Veroval je. Vse je »storil prav tako, kakor mu je Bog zapovedal«. (1 Mojzesova 6:22; Hebrejcem 11:7) Ljudi je bilo treba spomniti na Jehovino pravičnost in posvariti pred bližajočim se uničenjem vseh brezbožnih. Noe je to delo opravil kot »glasnik pravičnosti«. (2 Petrov 2:5)

18. Zakaj je moral biti Bogu predan vsak, ki je preživel potop?

¹⁸ Kaj pa je Bog zahteval od Noetove žene, sinov in njihovih žena? Poročilo v Svetem pismu posveča pozornost resda predvsem Noetu, ker je bil  poglavar družine, toda predanost Bogu so morali pokazati tudi njegovi domači. Zakaj? O Noetovih otrocih je Jehova kasneje govoril tudi svojemu preroku Ezekijelu. Pojasniti je hotel, da bi Noetovi otroci ne mogli biti rešeni zaradi očetove pravičnosti, če bi on živel med takratnimi Izraelci. Bili so toliko stari, da so lahko ubogali ali pa tudi ne, zato je moral vsakdo izmed njih sam dokazati svojo predanost Jehovi in njegovim pravičnim potem. (Ezekijel 14:19, 20)

19. Kaj bi potem mi morali narediti, in kako?

¹⁹ Ker svet zagotovo stoji pred svojim koncem, nas Sveto pismo spodbuja, naj si to dobro zapomnimo, in naj tudi mi pokažemo, da smo predani Bogu. (2 Petrov 3:11–13) Med današnjimi Noetovi potomci se po vseh koncih sveta najdejo takšni, ki se ravnajo po tem pametnem nasvetu in ki bodo preživeli v »novo zemljo«.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]