Dodatek k 14. poglavju

Zgodovinarji menijo, da je Babilon zrušila Cirova vojska oktobra 539. leta pr. n. št. Babilonu je takrat kraljeval Nabonid, njegov sin Belsazar, pa je bil sovladar. Nekateri učenjaki so sestavili seznam novih babilonskih kraljev kakor tudi kako dolgo so vladali, in sicer od zadnjega leta vlade Nabonida nazaj do Nebukadnezarja, Nabupolazarjevega očeta.

Po tej novi babilonski kronologiji je prestolonaslednik Nebukadnezar premagal Egipčane leta 605 pr. n. št. v bitki pri Karkemišu. (Jeremija 46:1, 2) Ko je Nabupolazar umrl, se je Nebukadnezar vrnil v Babilon, da prevzame oblast. Prvo leto njegove vladavine se šteje od naslednje pomladi (604. pr. n. št.).

Biblija poroča, da so Babilonci razrušili Jeruzalem v 18. letu vladavine Nebukadnezarja (v 19. letu če prištejemo tudi leto, ko je prevzel oblast). (Jeremija 52:5, 12, 13, 29) Če upoštevamo to novo babilonsko kronologijo bi bil Jeruzalem razrušen leta 587/86. pr. n. št. Toda na čem temelji ta posvetna kronologija, in kako se jo lahko primerja z biblijskim računanjem časa?

Našteli bomo nekaj važnejših dokazov te posvetne kronologije:

Ptolomejev kanon. Claudij Ptolomej je bil grški astronom, ki je živel v 2. stoletju n. št. Njegov seznam kraljev je povezan z njegovim delom o astronomiji. Večina novodobnih zgodovinarjev priznava navedbe Ptolomeja o ‘novo babilonskih’ kraljih in njihovem času vladanja, (čeprav je Ptolomej izpustil vladavino Labaši-Marduka). Ptolpmej je očitno temeljil svoje zgodovinske podatke na virih iz obdobja Seleukidov, ki se je začelo več kot 250 let po Cirovem zavzetju Babilona. Zato ni nič nenavadnega, da navedbe Ptolomeja soglašajo s tistim, kar je zapisal Berosus, babilonski duhovnik iz časa Seleukidov.

Steber Nabonida iz Harana (NABON H 1, B): Ta sočasen steber z napisi so odkrili 1956. leta. Zapisane so vladavine novobabilonskih kraljev Nebukadnezarja, Evil-Merodaka in Neriglisarja. Letnice teh treh kraljev soglašajo s Ptolomejevim seznamom.

VAT 4956: To je plošča s klinopisnim zapisom astronomskih podatkov, ki datirajo iz leta 568 pr. n. št. Na tej plošči so zapisana opažanja iz 37. leta vladavine Nebukadnezarja. To bi  soglašalo s kronologijo, po kateri je bilo njegovo 18. leto vladanja leta 587/86 pr. n. št. Priznava pa se, da je ta plošča kopija, izdelana v 3. stoletju pred n. št., zato je mogoče, da so ta zgodovinska obvestila enostavno to, kar je za časa Seleukidov bilo sprejemljivo.

Poslovne plošče: Našli so na tisoče ‘novobabilonskih’ plošč s klinopisi, na katerih so zapisani enostavni posli ali kupčije in tudi leto babilonskih kraljev, v katerem je bil določen posel sklenjen. Takšne plošče, so iz vseh let vladanja znanih novobabilonskih kraljev, priznanih v kronologiji tega časa.

S posvetnega stališča morda izgleda, da ta dokazila enoglasno kažejo, da je novobabilonska kronologija pravilna in da 18. leto Nebukadnezarja (in uničenje Jeruzalema) pade v leto 587/86. pred n. št. Toda noben zgodovinar ne more zanikati, da je slika o babilonski zgodovini zmotna ali napačna. Znano je na primer, da so v starem času duhovniki in kralji včasih spreminjali listine zaradi svojih namenov. Ali pa je najdeni dokazni material točen, pa ga morda današnji učenjaki napačno tolmačijo ali pa je tako nepopoln, da bi lahko doslej še neodkrito gradivo odločno spremenilo kronologijo tistega časa.

Prof. Edward F. Campbell ml. se je zavedal tega, zato je takšno ploščo z babilonsko kronologijo vpeljal z opozorilom: »Samo po sebi se razume, da so te listine pomožne (pogojene). Čim bolj se preučuje težavne posameznosti kronoloških problemov starodavnega Bližnjega Vzhoda, tem manj se zde navedbe dokončne. Iz tega razloga bi se lahko veliko več posluževali besede približno, kot doslej.« (»The Bible and the Ancient Near East«, 1965, str. 281.)

Kristjani, ki verjamejo Bibliji, so vedno znova ugotovili, da so njene besede vzdržale vsakršno kritiko in se izkazale točne in verodostojne. Upoštevajo, da je Biblija navdihnjena Božja Beseda, in se jo lahko uporablja kot merilo za vrednotenje posvetnih zgodovinskih poročil in pogledov. (2. Timotejev 3:16, 17) Čeprav označuje, na primer, Biblija Belsazarja kot kralja Babilona, so učenjaki stoletja glede njega dvomili, ker ni bilo na razpolago posvetnega dokumenta o njegovem obstoju ali njegovem položaju. Končno pa so arheologi odkrili posvetne dokumente, ki so potrdili biblijski zapis. Da, notranja skladnost Biblije in skrbnost njenih piscev, tudi glede časovnih podatkov, jo tako zelo priporoča, da jo bo kristjan priznal kot verodostojno pred vsemi stalno se menjajočimi pogledi posvetnih zgodovinarjev.

Toda kako nam pomaga Biblija ugotoviti, kdaj je bil uničen Jeruzalem in kako se to razlikuje od navedb posvetne kronologije? Prerok Jeremija je napovedal, da bodo Babilonci uničili Jeruzalem in mesto in deželo opustošili. (Jeremija 25:8, 9) Dodal je: »In vsa ta dežela bo razdejana in opustošena, in ti narodi bodo služili kralju babilonskemu sedemdeset let.« (Jeremija 25:11) Teh sedemdeset let se je končalo, ko je Cir Veliki v svojem prvem letu vladanja izpustil Jude, da so se vrnili v svojo domovino. (2. Letopisi 36:17—23) Mislimo, da se je po najpreprostejši razlagi Jeremije 25:11 in drugih tekstov teh 70 let moralo začeti tedaj, ko so Babilonci uničili Jeruzalem in opustošili Judejo. (Jeremija 52:12—15, 24—27; 36:29—31)

 Ljudje, ki se zanašajo predvsem na posvetne podatke o časoslovju spoznavajo, da zagotovo ni preteklo polnih sedtmdeset let od poraza Babiloncev in ko je Cir izpustil Jude v njihovo domovino, če bi bil Jeruzalem uničen leta 587/86 pr. n. št. V poskusu, da bi vskladili podatke, trdijo, da se je Jeremijeva prerokba začela spolnjevati leta 605 pr. n. št. Berosus naj bi po mnenju poznejših piscev rekel, da je Nebukadnezar vpliv Babilona po bitki pri Karkemišu razširl na vso Sirijo in Palestino in da je pri vrnitvi v Babilon (leta 605 pr. n. št., ko je začel vladati) odpeljal židovske ujetnike v izgnanstvo. Po tem mnenju bi se 70 let ujetništva pod Babilonom začelo 605 pr. n. št., in tedaj bi se ta leta iztekla 535. pr. n. št.

Toda takšno tolmačenje povzroči vrsto težav:

Čeprav je Berosus trdil, da je Nebukadnezar odpeljal Jude tisto leto, ko je začel vladati, ni za to nobenih dokumentov-klinopisov, ki bi to potrdili. Še pomembneje je, da se v Jeremiji 52:28—30 vestno poroča, da je Nebukadnezar odpeljal židovske ujetnike v svojem 7., 18. in 23. letu, toda nič podobnega ni rečeno o njegovem prvem letu vladanja. Judovski zgodovinar Jozefus tudi piše, da je Nebukadnezar v letu bitke pri Karkemišu podjarmil vso Sirijo in Palestino, »z izjemo Judeje«. Tako torej nasprotuje Berosusu in njegovi trditvi, da se je 70-letno ujetništvo Judov začelo v prvem letu Nebukadnezarjeve vlade. (Antiquities of the Jews, X., vi. 1)

Razen tega opiše Jozefus na drugem mestu, kako so Babilonci uničili Jeruzalem in nato pove, da je »ostala vsa Judeja z Jeruzalemom in templjem sedemdeset let opustošena«. (Antiquities of the Jews, X, ix, 7) Izrecno reče, da je bilo »naše mesto pusto 70 let vse do perzijskega kralja Cira«. (Against Apion, I. 19) To soglaša z 2. Letopisi 36:21 in Danielom 9:2, da se napovedanih 70 let nanaša na čas popolnega razdejanja dežele. Teofil iz Antiohije, pisatelj iz 2. stoletja n. št., tudi pokaže, da se je teh 70 let pričelo, ko je bil porušen tempelj, zatem, ko je Zedekija vladal 11 let. (Glej tudi 2. Kraljev 24:18 do 25:21.)

Toda v Bibliji so še močnejši dokazi proti trditvi, da se je teh 70 let začelo leta 605 pr. n. št., in da je bil Jeruzalem razrušen leta 587/86 pr. n. št. Kakor že omenjeno, bi se 70 let izteklo leta 535 pr. n. št., če bi se bili pričeli leta 605. pr. n. št. Toda navdihnjeni pisec Biblije Ezra poroča, da se je 70 let izteklo »v prvem letu Cira, kralja v Perziji«, ki je izdal odlok o vrnitvi Judov v njihovo domovino. (Ezra 1:1—4; 2. Letopisi 36:21—23) Zgodovinarji priznavajo, da je Cir zavzel Babilon oktobra 539. pr. n. št. in da je začel vladati spomladi 538. pr. n. št. Če je Cir izdal odlok proti koncu prvega leta svoje vladavine, so bili Judje lahko v svoji domovini v sedmem mesecu (tišriju), kakor je rečeno v Ezri 3:1; to bi bil oktober 537. pr. n. št.

Toda ni razumne možnosti, da bi se prvo leto Cirovega vladanja ‘raztegnilo’ od leta 539. vse do leta 535, pr. n. št. Nekateri, ki poskušajo ta problem pojasniti, trdijo, da sta Ezra in Daniel o »prvem letu Cira« govorila z nekakšnega posebnega judovskega gledišča, to pa naj bi bilo drugače kot uradno štetje vladarskih let Cira. Toda to ni dokazano, ker nejudovski namestnik in dokument iz perzijske arhive soglašata, da je  bil odlok izdan v prvem letu Cira, kakor so biblijski pisci skrbno in izrecno napisali. (Ezra 5:6, 13; 6:1—3; Daniel 1:21; 9:1—3)

Jehovina »dobra beseda« je povezana z napovedanim 70-letnim razdobjem, ker je rekel (Bog):

»Kajti tako pravi Jehova: ‘Brž ko se izpolni Babilonu sedemdeset let, vas obiščem in vam izpolnim tisto svojo besedo predobro in vas pripeljem nazaj v ta kraj.« (Jeremija 29:10)

Daniel se je na to besedo zanesel in bil je prepričan, da teh 70 let ni nekakšna »zaokrožena številka«, temveč natančen znesek, na katerega se lahko računa. (Daniel 9:1, 2) In to se je tudi potrdilo.

Podobno smo tudi mi pripravljeni, da zaupamo, oziroma verjamemo Božji besedi namesto časoslovnim podatkom, ki se v glavnem opirajo na posvetne vire, toda Bibliji nasprotujejo. Po najenostavnejšem in najočitnejšem razumevanju različnih biblijskih izjav se je 70 let popolnega opustošenja Judeje začelo po razrušenju Jeruzalema. (Jeremija 25:8—11; 2. Letopisi 36:20—23; Daniel 9:2) Zato bomo, če štejemo od leta 537 pr. n. št., ko so se Judje vrnili v svojo domovino, 70 let nazaj, dobili leto 607. pr. n. št., to je datum, ko je Nebukadnezar (v svojem 18. letu vladanja) uničil Jeruzalem, odstavil kralja Zedekijo in prekinil dinastijo kraljev Jude, ki so kraljevali v zemeljskem Jeruzalemu. (Ezekiel 21:19—27)