1. Kakšen je bil Jehovov namen glede družinske ureditve?

KO JE Jehova združil Adama in Evo v zakonsko zvezo, je bil prvi mož tako zelo vesel, da so mu iz ust privrele besede, ki danes pomenijo najzgodnejšo pisano hebrejsko poezijo. (1. Mojzesova 2:22, 23) Vendar pa je Stvarnik imel na umu več kot le to, da bi svoje človeške otroke razveseljeval. Hotel je tudi, da bi zakonski pari in družine spolnjevali njegovo voljo. Prvemu paru je tako naročil: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.«​ (1. Mojzesova 1:28) Res sijajna, obetavna naloga! Kako srečni bi lahko bili Adam, Eva in njuni otroci, če bi le v vsem ubogali Jehova in spolnjevali vso njegovo voljo!

2., 3. Kako lahko družine danes okušajo največjo srečo?

² Tudi današnje družine so najsrečnejše, kadar družno spolnjujejo Božjo voljo. Apostol Pavel je namreč napisal: »Pobožnost [bogovdanost, NW] [. . .] je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8) Vsaka družina, ki živi bogovdano in posluša Jehovovo vodstvo, kot ga zapisuje Biblija, je srečna že v ‚sedanjem življenju‘. (Psalm 1:1–3; 119:105; 2. Timoteju 3:16) Že če se samo en družinski član ravna po biblijskih načelih, gre vse bolje, kot če se ne bi nihče.

 ³ V tej knjigi smo obravnavali veliko biblijskih načel, ki lahko kaj primaknejo k družinski sreči. Verjetno ste tudi opazili, da se nekatera od teh načel v njej celo večkrat ponovijo. Zakaj? Gre namreč za krepke, učinkovite resnice, ki so v blagor družinskim članom na vseh področjih njihovega skupnega življenja. Vsaka družina, ki si prizadeva živeti po teh biblijskih načelih, sama na sebi okuša, da ima bogovdanost zares ‚obljubo sedanjega življenja‘. Oglejmo si zato še enkrat štiri od teh pomembnih načel.

4. Zakaj je samoobvladovanje v zakonu tako zelo pomembno?

⁴ Kralj Salomon pravi: »Mesto razrušeno brez zidú je mož, ki nima duha svojega v oblasti.« (Pregovori 25:28; 29:11) Zato naj bi vsak, kdor želi imeti srečen zakon, ‚imel svojega duha v oblasti‘, se obvladoval; to je bistveno. Če bi namreč podlegal pogubnim občutjem, denimo besu ali nenravnemu poželenju, bi to povzročilo le škodo, ki se še dolga leta ne popravi – če se sploh popravi.

5. Kako lahko nepopolni ljudje razvijamo samoobvladanje in kako nam to koristi?

⁵ Res je sicer, da noben Adamov potomec ne more povsem obvladovati svojega nepopolnega mesa. (Rimljanom 7:21, 22) Samoobvladanje pa je vendarle sad duha. (Galatom 5:22, 23, EI) Božji duh torej lahko takšno samoobvladanje obrodi v nas, če za to vrlino molimo, če v konkretnih situacijah udejanjamo ustrezne nasvete, ki jih najdemo v Svetem pismu, ter se družimo s tistimi, ki se znajo obvladati, ogibamo pa tistih, ki se ne znajo. (Psalm 119:100, 101, 130, EI; Pregovori 13:20; 1. Petrov 4:7) Če bomo tako ravnali, bomo lahko, tudi kadar bi bili v skušnjavi, ‚zbežali od nečistovanja‘. (1. Korinčanom 6:18, NW) Sposobni  bomo odklanjati vsakršno nasilnost, tudi alkoholizmu se bomo znali ogibati ali ga premagovati. Mirneje bomo znali opraviti z izzivanji in težavami. Da bi se le vsi, tudi otroci, naučili razvijati ta življenjsko pomembni sad duha. (Psalm 119:1, 2)

6. a) Kateri je od Boga postavljeni red glavarstva? b) Kaj si mora zapomniti vsak moški, če naj bi s svojim glavarstvom osrečil družino?

⁶ Drugo pomembno načelo je priznavanje glavarstva. Pavel je takole opisal, kakšen je pravi vrstni red v teh rečeh: »Hočem [. . .], da veste, da je vsakemu možu glava Kristus, a glava ženi mož, glava pa Kristusu Bog.« (1. Korinčanom 11:3) To pomeni, da je na čelu družine mož, žena ga lojalno podpira, otroci pa oba starša pridno ubogajo. (Efežanom 5:22–25, 28–33, EI; 6:1–4) Ob tem pa ne smemo spregledati tega, da vodi glavarstvo v srečo le, kadar z njim prav delamo. Soprogi, ki bogovdanost dokazujejo tudi v življenju, vedo, da glavarstvo ni diktatorstvo. Posnemajo svojega Glavo, Jezusa. Ta, ki naj bi sicer pozneje postal ‚glava nad vsem‘, pa »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel«. (Efežanom 1:22; Matevž 20:28, EI) Podobno tudi krščanski mož glavarstva ne uveljavlja tako, da bi s tem delal dobro sebi, temveč tako, da gleda na dobro svoje žene in otrok. (1. Korinčanom 13:4, 5)

7. Ob upoštevanju katerih svetopisemskih načel lahko žena spolni svojo od Boga odrejeno vlogo v družini?

⁷ Žena pa, ki živi bogovdano, z možem ne tekmuje niti ga ne skuša nadvladati. Srečna je, da ga lahko podpira in sodeluje z njim. Tu in tam v Bibliji celo piše, da je žena moževa »last«, s čimer ne dopušča dvoma o tem, da ji je mož glava. (1. Mojzesova 20:3, NW) S poroko pride namreč pod ‚postavo moža‘.  (Rimljanom 7:2) Hkrati pa v Bibliji o njej beremo tudi kot o ‚pomočnici‘, pa o tem, da je možu v ‚spopolnitev‘ (NW). (1. Mojzesova 2:20, EI) Ima namreč vrline in sposobnosti, katerih mož nima, ter mu je v oporo, kadar mu je te treba. (Pregovori 31:10–31) V Bibliji prav tako piše, da je žena moževa »partnerica«, torej sodelavka, ki dela z možem z ramo ob rami. (Malahija 2:14, NW) Mož in žena bosta ob upoštevanju teh svetopisemskih načel znala umevati položaj drug drugega in bosta drug do drugega primerno spoštljiva in dostojanstvena.

8., 9. Navedite načela, ob upoštevanju katerih lahko družina izboljša svoje komunikacijske sposobnosti.

⁸ V knjigi smo večkrat poudarili, kako potrebna je komunikacija. In zakaj? Zato ker se vse veliko bolje in lepše rešuje, kadar se ljudje pogovarjajo in drug drugega tudi zares poslušajo. Znova in znova smo poudarjali, da je komunikacija dvosmerna cesta. Učenec Jakob je to takole izrazil: »Vsak človek [bodi] hiter za poslušanje, počasen za govorjenje.« (Jakob 1:19)

⁹ Prav tako pa je pomembno paziti, kako govorimo. Ob prenaglo izrečenih, prepirljivih ali prekritičnih besedah je komunikacija vse prej kot uspešna. (Pregovori 15:1; 21:9; 29:11, 20) Morda je to, kar rečemo, sicer res, toda če to povemo v grobem, ponosnem ali brezčutnem tonu, bo verjetno naredilo več škode kakor pa koristi. Zato naj bi bilo vse, kar rečemo, okusno, ‚zabeljeno s soljo‘. (Kološanom 4:6) Besede, ki nam prihajajo iz ust, naj bi bile kot »zlata jabolka v srebrnih pletenicah«. (Pregovori 25:11) Družine, ki se naučijo dobro komunicirati, že s tem naredijo precejšen korak bliže k sreči.

10. Katera vrsta ljubezni je v zakonu bistvena?

¹⁰ Beseda »ljubezen« se v tej knjigi ponavlja znova in znova. Ali se še spominjate, o kateri ljubezni smo predvsem govorili? V zakonu vsekakor igra pomembno vlogo romantična ljubezen (grško éros), v uspešnih zakonih pa se med možem in ženo spleteta tudi globoka srčna navezanost in prijateljstvo (grško philía). Toda še pomembnejša je ljubezen, ki jo v grščini izraža beseda agápe. Takšno ljubezen si privzgajamo do Jehova, Jezusa in svojih bližnjih. (Matevž 22:37–39) To ljubezen tudi Jehova izraža človeštvu. (Janez 3:16) Kako čudovito, da lahko s to isto ljubeznijo ljubimo tudi svojega zakonskega tovariša in otroke! (1. Janezov 4:19)

11. Kako ljubezen v zakonu prispeva k dobremu?

¹¹ Ta vzvišena ljubezen je v zakonu res »popolna vez edinosti«. (Kološanom 3:14, NW) Zakonca povezuje in ju žene, da želita delati samo to, kar je najbolj prav za sozakonca in otroke. Družinski člani lahko prav z ljubeznijo kot eden rešujejo težave, ki se jih morda polotijo. Tudi ko se zakonca postarata, jima prav ljubezen pomaga, da sta si v medsebojno oporo in da še vedno cenita drug drugega. »Ljubezen [. . .] ne išče svojega, [. . .] vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:4–8)

12. Zakaj zakonca s tem, da ljubita Boga, utrjujeta tudi svoj zakon?

¹² Zakonska zveza je še posebno močna, če je ne utrjuje le ljubezen med zakoncema, temveč tudi in predvsem ljubezen do Jehova. (Propovednik 4:9–12) Zakaj tako trdimo? Apostol Janez namreč piše: »Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi.« (1. Janezov 5:3, EI) Zato naj ne bi zakonca otrok vzgajala v bogovdanosti le zato, ker jih imata res iz  srca rada, temveč tudi zato, ker je tako zapovedal Jehova. (5. Mojzesova 6:6, 7, NW) Tudi nenravnosti naj se ne bi varovala le zato, ker ljubita drug drugega, temveč predvsem zato, ker ljubita Jehova, ki ‚bo sodil nečistnike in prešuštnike‘. (Hebrejcem 13:4) Iz ljubezni do Jehova bo zakonec tudi navzlic hudim problemom v zakonu, katere mu morda nakopava sozakonec, živel po biblijskih načelih. Res srečne so družine, v katerih si njihovi člani medsebojno ljubezen utrjujejo z ljubeznijo do Jehova!

13. Kako človeku to, da je odločen spolnjevati Božjo voljo, pomaga, da vedno pazi na reči, ki so res pomembne?

¹³ Spolnjevanje Božje volje je središče celotnega kristjanovega življenja. (Psalm 143:10) Prav to bogovdanost tudi pomeni. Družina ob spolnjevanju Božje volje vedno pazi na reči, ki so res pomembne. (Filipljanom 1:9, 10, NW) Jezus na primer svari: »Prišel  sem, da ločim sina od očeta, hčer od matere, snaho od tašče; in človek bo imel sovražnike med domačimi.« (Matevž 10:35, 36 EI) In res je tako, kot svari Jezus: prenekaterega njegovega sledilca so že preganjali ravno člani najožje družine. Kako žalostno in boleče je to! Kljub temu pa družinske vezi ne bi smele odtehtati ljubezni do Boga Jehova in Jezusa Kristusa. (Matevž 10:37–39) Če boste kljub nasprotovanju družine zdržali, se bodo tudi nasprotniki morda spremenili, ko bodo videli, kako vdanost Bogu dobro vpliva na vas. (1. Korinčanom 7:12–16; 1. Petrov 3:1, 2, EI) Pa tudi če se to ne bi zgodilo, ne bi imeli nobenih trajnih koristi, če bi zaradi nasprotovanja nehali služiti Bogu.

14. Kako starše želja po spolnjevanju Božje volje navaja k temu, da ravnajo tako, kot bo najbolj prav za otroke?

¹⁴ Starši se ob spolnjevanju Božje volje naučijo prav odločati. Ponekod otroci navadno pomenijo staršem nekakšno varno naložbo: zanašajo se na to, da bodo otroci na njihova stara leta skrbeli zanje. Seveda je lepo in prav, da odrasli otroci skrbijo za svoje starajoče se starše, vendarle pa staršev takšna miselnost ne bi smela navajati k temu, da bi usmerjali otroke k pridobitniškemu življenju. Starši delajo otrokom kaj slabo uslugo, če jih vzgojijo tako, da bodo gmotne dobrine cenili bolj od duhovnih. (1. Timoteju 6:9)

15. S čim je Timotejeva mati Evnika dala odličen zgled roditelja, ki spolnjuje Božjo voljo?

¹⁵ Pri tem je staršem lep zgled Evnika, mati Pavlovega mladega prijatelja Timoteja. (2. Timoteju 1:5) Poročena je bila sicer z nevernikom, kljub temu pa je skupaj s Timotejevo babico, Loido, uspešno vzredila Timoteja, tako da si je ta resnično prizadeval živeti bogovdano. (2. Timoteju 3:14, 15) In ko je bil ta  dovolj star, mu je dovolila, da je smel zapustiti dom in se posvetiti kraljestvenemu oznanjevanju kot Pavlov misijonarski tovariš. (Dejanja 16:1–5) Prav gotovo je bila presrečna, ko je njen sin postal tako izjemen misijonar! S svojo bogovdanostjo v zrelih letih je dokazal, da je imel v otroštvu res dobro vzgojo. Evnika je bila prav gotovo zadovoljna in srečna obenem, ko je poslušala vesti o Timotejevi zvesti strežbi, četudi ga je najbrž pogrešala, ker ga ni imela ob sebi. (Filipljanom 2:19, 20)

16. Za koga je Jezus poskrbel, kot se je za sina spodobilo, toda kaj je bil njegov prvi cilj?

¹⁶ Jezus je odraščal v bogovdani družini. In ko je odrasel, je za svojo mater poskrbel, kot se je za sina tudi spodobilo. (Lukež 2:51, 52; Janez 19:26) Vendar je bil njegov prvi cilj spolniti Božjo voljo, ta pa je v njegovem primeru pomenila to, da naj bi ljudem odprl pot v večno življenje. In prav to je tudi storil, ko je daroval svoje popolno človeško življenje v odkupnino za grešno človeštvo. (Marko 10:45; Janez 5:28, 29)

17. Kakšne veličastne obete je Jezus s svojim zvestim življenjem odprl vsem, ki spolnjujejo Božjo voljo?

¹⁷ Jehova je Jezusa po njegovi smrti obudil v nebeško življenje in mu podelil veliko oblast, nazadnje ga je celo umestil za Kralja v nebeškem Kraljestvu. (Matevž 28:18; Rimljanom 14:9; Razodetje 11:15) Jezus je s svojo žrtvijo nekaterim ljudem omogočil, da so lahko izbrani za njegove sovladarje v tem Kraljestvu. Z njo pa je tudi ostalemu človeštvu, vsem, ki imajo srce na pravem mestu, odprl pot do popolnega življenja na zemlji, ki bo prenovljena v raj. (Razodetje 5:9, 10; 14:1, 4; 21:3–5; 22:1–4) In ena največjih prednosti, kar jih danes sploh lahko imamo, je ta, da o tej veličastni  dobri novici pripovedujemo svojim bližnjim. (Matevž 24:14)

18. Kateri opomin in spodbuda sta namenjena družinam in vsakemu posamezniku?

¹⁸ Kot smo že ugotavljali, apostol Pavel pravi, da je v bogovdanem življenju tudi obljuba, da bodo ti, ki tako živijo, lahko podedovali blagoslove »prihodnjega« življenja. To je torej prav gotovo najboljša pot do sreče! Pomnite, da »svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj«. (1. Janezov 2:17) Naj ste torej otrok, oče ali mati, mož ali žena, samski z otroki ali brez njih: prizadevajte si, da boste spolnjevali Božjo voljo. Tudi kadar boste pod pritiskom ali v hudih težavah, nikoli ne pozabite, da ste služabnik živega Boga. Naj vaša dela razveseljujejo Jehova. (Pregovori 27:11) In naj vam vaše vedenje zdaj prinese srečo, v prihajajočem novem svetu pa večno življenje!