Aktivnost svetega duha v nevidnem nebeškem področju
Poglavje 2
Aktivnost svetega duha v nevidnem nebeškem področju
1. Zakaj je za nas važno vedeti, kako sveti duh deluje v nevidnem, nebeškem območju?
ČLOVEKA verjetno zelo zanima, kako Božji sveti duh deluje v vidnem, materialnem področju ali v vidnem vesolju. Toda tisto, kar se dogaja v nevidnem nebeškem področju, ima večji vpliv na zadeve ljudi. Delovanje svetega duha v bližnji prihodnosti, v naši generaciji, je tesno povezano z dogajanjem v nevidnem področju in je za človeka zelo pomembno. Zato bi morali želeti zvedeti, kako sveti duh deluje v tej zvezi. To je za nas zelo pomembno.
2. Kako pokaže Psalm 104:29, 30, da je človeštvo odvisno od nevidnega nebeškega območja?
2 Čeprav moderno misleči človek nerad prizna, je vendar človeštvo odvisno od nevidnega nebeškega področja. Kaj bi bilo z nami, če bi se Bog, Stvarnik, odvrnil od nas, ali bil »mrtev« za nas? Psalmist je imel prav, ko je Bogu rekel: »Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj. Pošiljaš sapo svojo, in tako obličje obnavljaš Zemlji« (Psalm 104:29, 30). Zato ni najvažnejši predmet raziskav človeka človek sam, temveč Bog, Stvarnik. To, kar nam Bog razodeva o nevidnem, nebeškem področju, zasluži naše največje zanimanje.
3. Zakaj bi bilo kratkovidno in nerazumno misliti, da je Bog v nebesih sam, brez primernega okolja?
3 Vedno moramo misliti na dejstvo: »Bog je DUH«, ali »Bog je duh« (Janez 4:24, NS; prevod po izvirniku). Zato prebiva v duhovnem področju. Ali je popolnoma sam, brez primerne okolice? Ne! Bilo bi kratkovidno in nerazumno misliti, da Bog lahko ustvarja samo vidne stvari in da v nevidnem nebeškem področju ni ničesar ustvaril. Seveda morajo biti za višje področje določena stvarjenja tudi višja kakor zemeljsko stvarstvo, del katerega smo mi ljudje.
4. Zakaj nevidno nebeško področje ni odvisno od sonca?
4 Če pomislimo na vse ogromne in čudovite stvari, ki nam jih je dal Bog tukaj v materialnem področju, in nato poizkušamo misliti na vse izredne stvari, ki jih je ustvaril v duhovnem področju, nas to napolni s strahospoštovanjem. Tam ni nič odvisno od sonca našega sončnega sistema, da bi bilo osvetljeno. Tam ni noči. Stvarnik sonc, ki dajejo svetlobo, je sam nebeško Sonce, izvor luči. Dobesedno in v simboličnem smislu — so resnične besede: »Bog je luč, in teme v njem ni nobene« (1. Janezov 1:5). Davno pred to izjavo biblijskega pisca Janeza je rekel psalmist Stvarniku, da je tako dobrodošel kakor sončna svetloba dneva. Pisal je: »Sonce in ščit je Jehova, Bog, milost in slavo daje Jehova, dobrega ne krati njim, ki hodijo v popolnosti« (Psalm 84:11).
5. Kakšne osebe so pri Bogu v nevidnem nebeškem področju in v čem so drugačne od ljudi?
5 Ne le razumno, temveč tudi v skladu s Svetim pismom je verovati, da ima Bog v nevidnem duhovnem področju inteligentne osebe duhovne narave. Z njimi lahko ima neposreden stik. Lahko ga vidijo, kakor jih On vidi. Ker so višje, nadčloveške narave, se ob pogledu na Boga ne raztope ali prenehajo obstojati. Z Bogom so lahko v neposredni zvezi in mu služijo v njegovi prisotnosti (Lukež 1:19). Ne angelom, temveč človeku je rekel Bog; »Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ« (2. Mojzesova 33:20). To je Bog rekel celo svojemu preroku Mojzesu.
6. Kako so ti duhovni Božji tovariši nastali po Razodetju 4:11?
6 Kako so ti duhovni Božji tovariši nastali? Kako pa je nastal prvi človeški par? Kot odgovor navajamo besede oseb, ki so v nebesih oboževale Boga in jih je biblijski pisec Janez videl v viziji. Njihove besede se glasijo: »Vreden si, Jehova in Bog naš, prejemati slavo in čast in moč, zakaj ti si ustvaril vse, in zaradi volje tvoje je bilo vse in je bilo ustvarjeno« (Razodetje 4:11).
7., 8. Česa po besedah, ki jih je izrekel Jezus na dan vstajenja, duh nima in kaj je naredil Jezus s telesom, v katerem se je prikazoval?
7 Prvi človeški par je Bog ustvaril iz mesa in krvi. Pred tem pa je Bog svoje nebeške tovariše ustvaril iz duha z nadčloveško naravo. V zvezi s tem je dal Jezus Kristus pojasnilo na dan svojega vstajenja od mrtvih. Prikazal se je svojim učencem v zaklenjeni sobi v Jeruzalemu. Da je to lahko naredil, si je nadel telo, ki je bilo podobno tistemu, v katerem je umrl, njegovi učenci pa so mislili, da so videli duha. Kaj pa jim je na to rekel? Tole: »Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz« (Lukež 24:36—39).
8 Po pogovoru s presenečenimi učenci je Jezus izginil. Dematerializiral se je, to se pravi, da je razkrojil svoje človeško telo skupaj z obleko. To telo in obleko ni vzel s seboj v duhovno področje. Če bi lahko to storil, bi pomenilo, da imajo duhovne osebe, vsaj oslavljeni Jezus Kristus, v nebesih vendarle meso in kosti (1. Korinčanom 15:50).
9. Kakšne narave so bili Božji nebeški tovariši takoj od začetka?
9 Z ozirom na vsa ta dejstva je ustvaril Gospod Bog svoje nebeške tovariše kot duhovna stvarjenja. V nevidno, nebeško področje ni prenesel nobenih človeških stvarjenj iz mesa, krvi in kosti z Zemlje, da bi imel družbo. Krščanski apostol Pavel je pisal, kakšne osebe je Bog ustvaril v nebesih: »On dela angele svoje za vetrove (duhove, NS) in služabnike svoje za ognja plamen« (Hebrejcem 1:7). Tukaj je apostol Pavel citiral psalmista Davida, po čigar besedah dela Jehova »vetrove (duhove, NS) za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči« (Psalm 104:4). Tako torej Božja napisana beseda priča, da ima Bog moč ustvarjati duhovna stvarjenja kakor tudi človeška stvarjenja.
10. Kako se iz 1. Mojzesove 1:26 vidi, da so bile duhovne osebe ustvarjene pred človeškimi?
10 Duhovna stvarjenja so bila ustvarjena pred ljudmi. To nam odkrivajo Božje besede, zapisane v prvem poglavju Biblije. Takole beremo: »In reče Bog: ‚Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospoduje naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji‘« (1. Mojzesova 1:26). Ko je rekel Bog: »Naredimo človeka po svoji podobi«, ni govoril sam s seboj, kot da bi bil dvoedini ali troedini Bog. Govoril je vsaj eni drugi, od njega ločeni in drugačni nebeški osebi, in to duhovno osebo je spodbudil, da skupaj proizvedeta zemeljsko, človeško stvarjenje.
11. Kako se iz Joba 38:1—7 vidi, da je bila pri Bogu v času ustvaritve človeka več kot ena oseba?
11 V času ustvaritve moža in žene pa je pri Bogu bilo več kot ena sama duhovna oseba. Bile so duhovne osebe, ki jih je Bog ustvaril celo prej kot Zemljo. Na to dejstvo je bil opozorjen zvesti Job iz dežele Uz, ko mu je Bog rekel: »Kje si bil, ko sem postavljal temelje Zemlji? Povej, če imaš kaj razuma! Kdo je določil mero njeno, če menda veš, ... ali kdo je položil njen vogelni kamen, ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi sinovi Božji radostno ukali?« (Job 38:1—7). To se je zgodilo veliko tisočletij pred zadnjim delom šestega Božjega ustvarjalnega dne, ko je Bog ustvaril moža in ženo (1. Mojzesova 1:27—31). Zato ti »Božji sinovi«, ki so radostno ukali, niso bili najprej kot ljudje na Zemlji in šele zatem preneseni v Božjo prisotnost, v nebesa. To so bila duhovna Božja stvarjenja že od začetka svojega obstoja. Bog ni naselil nebes z zemeljskimi prebivalci.
12. V kakšnem odnosu so ljudje do angelov, kar zadeva njihovo stopnjo obstoja in sposobnosti?
12 Ti Bogu podobni »Božji sinovi« so višji od ljudi. Zato je rekel psalmist David zatem, ko je priznal Božjo veličino: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo si ga storil nižjega nego angele, (Bogu podobne, NS).« Kdo so ti »podobni Bogu«? To so angeli, ker je drugi biblijski pisec pojasnil Psalm 8:5 v listu Hebrejcem 2:6—9: »Za malo časa si ga ponižal pod angele.« Kar torej zadeva stopnjo obstoja in sposobnosti, bodo ljudje vedno nižji od teh »Božjih sinov«, angelov v nebesih.
ZBOROVANJA DUHOVNIH OSEB V NEBESIH
13. Kje najdemo prvo poročilo o sestankih v nebesih in kdo jim je predsedoval?
13 Od časa do časa so sestanki teh »Božjih sinov« in Bog, Najvišji, jim predseduje. To dejstvo nam je razodel v svoji napisani besedi. Prva poročila o takšnih skupščinah v nebesih so zapisana v prvih dveh poglavjih Jobove knjige. »In zgodi se nekega dne (v prvem delu Jobovega življenja), da pridejo sinovi Božji postavit se pred Jehovo, pa pride tudi satan med njimi. Jehova pa reče satanu: ‚Odkod si prišel?‘ Satan odgovori Jehovi in reče: ‚Po Zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.‘« Nekaj vrst zatem, v naslednjem poglavju je zapisano poročilo o drugem sestanku Jehove z njegovimi nebeškimi sinovi, in zopet je bila prisotna duhovna oseba, imenovana satan (Job 1:6, 7; 2:1, 2). Ti sestanki, nevidni človeškim očem, so izpolnjevali svoj namen in Bog, Vsemogočni je skrbel za pravilni potek. Vsi prisotni so mu morali poročati, kje so bili in kaj so naredili. Celo duh, imenovan satan, je moral biti spoštljiv, čeprav je takšen, kot ga označuje njegovo ime: zakrknjen nasprotnik Jehove.
14. Kakšen sestanek ali zbor v nebesih omenja list Hebrejcem 12:22, 23?
14 O teh sestankih Božjih duhovnih sinov beremo v listu Hebrejcem 12:22, 23: »Pristopili ste (hebrejski kristjani) h gori Sionu in k mestu Boga živega, Jeruzalemu nebeškemu, k nebrojni množici angelov, k velikemu zborovanju.« Vse te miriade angelov, ki so zvesti svojemu nebeškemu Očetu in ne posnemajo satana, sestavljajo veliko Božjo družino.
15. Kako se je Pavel v listu Efežanom 3:14, 15 skliceval na to nebeško družino in v kakšnem odnosu so posamezni člani med seboj?
15 Na to nebeško družino se je skliceval biblijski pisec Pavel. V pismu kristjanom, ki so priznali Jehovo za svojega nebeškega Očeta, je pisal: »Zategadelj pripogibljem kolena pred Očetom, po katerem se imenuje sleherna rodovina v nebesih in na Zemlji« (Efež. 3:14, 15). Vsaka družina dolguje ime svojemu Očetu in bi morala biti imenu v čast. Ker imajo nebeški »Božji sinovi« vsi enega Očeta, so vsi bratje.
16. Kakšen sestanek v nebesih je videl v viziji prerok Miha v drugi polovici desetega stoletja pr. n. št.?
16 V drugi polovici desetega stoletja pred našim štetjem je bil v nebesih sestanek ali zbor in o njem je imel izraelski prerok Miha vizijo. Obema zaveznikoma, kraljema Ahabu in Josafatu, je to vizijo takole opisal: »Zatorej čuj besedo Jehovino! Videl sem Jehovo, da sedi na prestolu svojem, in vso vojsko nebeško, da mu stoji ob desnici in ob levici. In Jehova je vprašal: ‚Kdo premoti Ahaba, da bi šel gori in padel pri Ramotu v Gileadu?‘ In ta je rekel to in drugi je rekel ono. Tedaj pride duh in se postavi pred Jehovo in reče: ‚Jaz ga premotim!‘« (1. kraljev 22:19—21).
17. Iz kakšnih oseb je bila sestavljena vojska, ki je bila takrat pri Bogu?
17 Upoštevajmo, da je angel, ki je predlagal uspešno prevaro, da bi šel hudobni kralj Ahab v bitko in bil poražen, označen kot »duh«. To pokazuje, da je bila celotna »vojska« na Božji desnici in levici prav tako duhovna, da, sestavljena iz inteligentnih duhovnih stvarjenj, ki se razlikujejo od nas ljudi.
18., 19. Kakšno sodbo, predvideno za dvajseto stoletje, je videl Daniel v viziji?
18 Ali se zavedamo dejstva, da je bila že pred davnim časom za dvajseto stoletje predvidena sodna obravnava, ki naj bi potekala v nebesih? Čudovito vizijo o tem je dobil prerok Daniel, ko je pred več kot dva tisoč petsto leti bil ujetnik v Babilonu. Takole je opisal vizijo:
19 »Potem sem videl v prikaznih ponoči: in glej, četrta zver, grozovita in strašna in silno močna. ... Gledal sem, dokler so postavili prestole, in Predvečni se je posadil. ... Tisoči tisočev so mu služili in miriad miriade so stale pred njim. ‚Sodba‘ je sedla in knjige so se odprle. ... Videl sem v prikaznih ponoči, in glej, z oblaki nebeškimi je prihajal eden kakor sin človekov, in prišel je k Predvečnemu, in privedli so ga predenj. In dano mu je bilo gospostvo in slava in kraljestvo, da naj mu služijo vsa ljudstva, narodi in jeziki; njegovo gospostvo je večno gospostvo, ki nikdar ne mine, in kraljestvo njegovo takšno, ki se nikoli ne pokonča« (Daniel 7:7—14).
20. Kateri nebeški Božji Sin, ki je v Danielovi viziji označen kot »Sin človekov«, je zelo slavljen?
20 Ali je v nebesih še kakšen duhovni Božji sin, ki bi bil tako zelo spoštovan kakor ta, ki je v Danielovi viziji imenovan »Sin človekov«? Ne! Kdo je torej ta duhovni sin? Psalmist nam ga odkrije. V Psalmu 89:26, 27 pravi: »On me bo klical: ‚Oče moj si ti, Bog moj mogočni in skala rešenja mojega.‘ Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem Zemlje.« Ta Jehovin izrek se ne nanaša na kralja Davida, s katerim je Bog sklenil zavezo za večno kraljestvo njegove kraljevske hiše, tudi ne na Davidovega kraljevskega naslednika Salomona. Nobeden od teh kraljev ni bil očetov prvorojeni sin (Psalm 89:28—37; 2. Samuelova 7:4—17). Kasnejša dejstva kažejo, da se je Jehova preroško skliceval na svojega lastnega »prvorojenca« v nebesih, na Sina, ki je bil z njim nedoločen čas, preden je bil človek ustvarjen.
21. Ali je imel Bog po Razodetju 3:14 v času, ko je proizvedel »prvorojenca«, v nebesih ženo?
21 Seveda bo morda kdo vprašal: Kako je lahko Bog imel »prvorojenca«, če v nebesih nima žene? Na to vprašanje nam odgovarja »prvorojeni« sam. V zadnji knjigi Biblije, v Razodetju 3:14 je rečeno: »To pravi, ki je Amen, priča zvesta in resnična, začetek stvarjenja Božjega.« Te besede je izgovoril obujeni, oslavljeni Jezus Kristus, ki je ‚zvesta in resnična priča‘ in ne laže. Sam za sebe je rekel, da je »začetek stvarjenja Božjega«. Tako torej Bog pred tem, ki ga je ustvaril kot prvega, ni mogel imeti nobene žene.
22. Kaj je Jezus govoril o Bogu, čeprav je stvarjenje?
22 Čeprav je Jezus »stvarjenje« in ne otrok neke matere, je vedno govoril o Bogu kot o svojem Očetu (Razodetje 3:21; 14:1). Svojega Očeta je označil tudi kot svojega Boga. Po Razodetju 3:12 je rekel: »Njega, kdor premaga, naredim za steber v templju Boga svojega ... in zapišem nanj ime Boga svojega in ime mesta Boga svojega.« To je v soglasju s tistim, kar je izgovoril na dan svojega vstajenja Mariji Magdaleni blizu praznega groba: »Pojdi pa k bratom mojim in jim povej: ‚Grem gori k svojemu Očetu in vašemu Očetu in svojemu Bogu in vašemu Bogu‘« (Janez 20:17). To je bilo 16. nizana 33 n. št, tretji dan po tistem, ko je pribit na mučilnem kolu vzkliknil: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Na koncu je rekel: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega!« (Matevž 27:46; Marko 15:34; Lukež 23:46; Psalm 22:1; 31:5).
»EDINOROJENI SIN«
23. Kakšen položaj v Božjem stvarstvu zavzema Jezus Kristus kot Božji »edinorojeni Sin«?
23 Za koga pa se je označil sam Jezus Kristus, ko je govoril z židovskim predstojnikom Nikodemom? Tako beremo: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje« (Janez 3:16). S tem, da se je označil za Božjega »edinorojenega Sina«, se je predstavil kot Božji »prvorojenec«. Ta »prvorojeni«, »edinorojeni Sin« je bil prvi in zadnji, ki ga je Bog sam in neposredno ustvaril iz nič. Jezus se je sam označil za »začetek stvarjenja Božjega«, apostol Pavel pa je dodal podobno označbo, ko je pisal: »On je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve« (Kološanom 1:15). Vse stvari, nastale zatem, ko je Bog ustvaril »prvorojenega vse stvaritve«, so bile druga stvarjenja. Ko je Bog ustvarjal vse te druge stvari, je sodeloval s svojim »edinorojenim Sinom«.
24. Po kom je Bog ustvaril vse druge stvari po Kološanom 1:15, 16 in Janezu 1:1—3?
24 V soglasju s tem je pisal apostol Pavel, zatem ko je omenil »prvorojenca vse stvaritve«, naslednje: »Ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na Zemlji, vidno in nevidno« (Kološanom 1:16). Sedaj lahko razumemo tudi Janezove besede iz njegovega Evangelija 1:1—3: »V začetku je bila beseda (grško: Logos), in beseda (Logos) je bila pri Bogu, in Bog je bila beseda (Logos). Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo.« Iz zadnje knjige Biblije, ki jo je prav tako napisal Janez izvemo, da nosi oslavljeni Jezus Kristus naziv »Beseda Božja« — ne »Bog Beseda«: »In imenuje se ime njegovo: Beseda (Logos) Božja« (Razodetje 19:13).
25. Kakšen »prednostni položaj« je imel Logos in zakaj?
25 Oseba, imenovana »začetek stvarjenja Božjega«, ima dostojanstvo in pravice »prvorojenca«, »edinorojenega Božjega Sina«. Kot »prvorojeni« je imel prednostni položaj pred vsemi drugimi pozneje ustvarjenimi »Božjimi sinovi« (Kološanom 1:18). K temu je pripadalo tudi, da je skupaj s svojim nebeškim Očetom ustvarjal »vse, kar je postalo« v nebesih in na Zemlji.
26. Zakaj duhovni sinovi, ki so nastali po Logosu, niso označeni kot njegovi sinovi?
26 Ko je bila beseda ali Logos uporabljena, da proizvede številne »Božje sinove«, je moral sveti duh Boga, njegovega Očeta, učinkovito delovati v njem in po njem. Ta duh je bil z njimi in je deloval zanj. Takrat je moral biti ravno tako delaven kakor pozneje, ko je Jezus živel na Zemlji kot popolni človek in čudežno ozdravljal. Zato je Jezus rekel, da izganja demone s pomočjo Božjega duha (Lukež 11:20; Matevž 12:28). Ker je tudi v nebesih po Logosu deloval Jehovin duh, niso »Božji sinovi«, ki so po njem nastali, njegovo stvarstvo, temveč je njihov Stvarnik in Oče Bog Jehova. Niso označeni kot sinovi Logosa. Imenovani so »Božji sinovi« (Job. 1:6; 2:1; 38:7).
27. Komu je rekel Bog ob ustvaritvi človeka: »Naredimo . ..« in zakaj je bilo primerno, da je rekel tako?
27 Ko je rekel Bog šesti ustvarjalni dan: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen«, je očitno govoril svojemu »prvorojenemu«, »edinorojenemu Sinu« (1. Mojzesova 1:26—31). Ko je nameraval ustvariti angele, med njimi tudi kerube in serafe, je temu Sinu morda takole rekel: »Naredimo ...« Jehova Bog kot Najvišji in Stvarnik vseh stvari je odločal, kaj bo ustvarjeno. Angeli naj bi bili njegovi sinovi. Kot bodoči oče je odločal, kdaj želi imeti nadaljnje nebeške duhovne sinove. Samo njegov duh je edina delujoča moč, po kateri so lahko bila ustvarjena nadaljnja stvarjenja.
28. Kakšne »Božje sinove« sta videla pregnana Adam in Eva ob vhodu v vrt in kaj je vodilo ‚švigajoči meč‘?
28 Nekega dne so postali »Božji sinovi« kerubi vidni ob vhodu v Edenski vrt. Zakaj? Prvi človeški par, Adam in Eva, sta se uprla Bogu in bila izgnana iz njune rajske domovine. Keruba sta bila postavljena k vhodu, da bi grešnikoma preprečila vrnitev v vrt, ker bi se tako izognila smrtni kazni (1. Mojzesova 3:24). Kar sta videla Adam in Eva, sta bila utelešena keruba. S ‚švigajočim mečem‘ je nedvomno upravljal Božji sveti duh, da bi odvračal nesvete ljudi.
29. Kakšne Božje sinove je videl v viziji Izaija in kakšne je pozneje videl Ezekiel?
29 V osmem stoletju pr. n. št. je videl prerok Izaija v viziji »Božje sinove«, serafe. Ti serafi so služili Bogu Jehovi v njegovem templju (Izaija 6:1—7). Naslednje stoletje je dobil prerok Ezekiel v Babilonu vizijo, v kateri je videl »sinove Božje«, kerube (Ezekiel 1:1—25; 9:3; 10:1—20; 11:22).
30., 31. Kaj pokaže, da se kerubi naglo gibljejo, kadar jih Bog kam pošlje, in v zvezi s čigavo vladavino imajo neko vlogo?
30 Kerubi, označeni kot »žive stvari«, se verjetno gibljejo s silno hitrostjo, kadar jih pošlje Bog. Ko so nekoč prosili Boga za pomoč, »je letel (sedeč na kerubu) in plaval na vetra (duha, NS) perutih« (Psalm 18:10).
31 Očitno je treba v duhovnem področju v kratkem času premostiti velike razdalje. Oddaljenost ni ovirala pomoči kralju Ezekiji, ko je v času narodne krize šel v tempelj in molil: »Jehova nad vojskami, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini, vsem kraljestvom na Zemlji« (Izaija 37:14—37). Kerubi so Jehovi Bogu tako podložni, kot da bi On na njih sedel; tudi v zvezi z njegovim kraljestvom, ki bo prineslo hitro rešitev človeštvu v njegovi najhujši stiski, bodo imeli veliko vlogo. S tem blagoslovljenim dejstvom soglašajo uvodne besede preroškega Psalma: »Jehova kraljuje, ljudstva trepetajo; sedeč na kerubih, kraljuje, maje se Zemlja« (Psalm 99:1 in 80:1). Višji položaj, ki ga ima Jehova pred kerubi, je prišel do izraza tudi pri skrinji zaveze, ki jo je moral narediti prerok Mojzes (Hebrejcem 9:5).
32. Kako je Jehovin položaj v zvezi s kerubi viden v primeru skrinje zaveze, ki jo je dal Mojzes narediti?
32 V tej zlati skrinji so bili shranjeni sveti predmeti. Njen pokrov sta krasila dva keruba z iztegnjenimi perutmi, ki so pokrivale prestol milosti ali pokrov sprave. Ko je bila skrinja postavljena v Najsvetejše v shodnem šatoru in pozneje v templju, se je nad krili kerubov pojavila nadnaravna svetloba (šekina) (2. Mojzesova 25:10—22; 2. kraljev 19:15). Tako je bil Jehova ponazorjen kot vladajoči nad kerubi in od tam daje navodila. Mojzes je lahko o tem poročal iz lastnih izkušenj: »In kadar je Mojzes šel v shodni šator, da bi govoril z Njim, tedaj je slišal Glas, govoreč k njemu iznad pokrova skrinje pričevanja, iz sredi dveh kerubov; in On je govoril k njemu« (4. Mojzesova 7:89).
NEVIDNO DELOVANJE
33. Zakaj delovanje v nebesih daleč prekaša delovanje na Zemlji?
33 Nebesa niso neka obljubljena dežela, kjer se poseda po plavajočih oblačkih in binglja z nogami. Tam živi najaktivnejša Oseba vsega živega, centralni Izvor vse dinamične moči! Njegov sveti duh napolnjuje kot delujoča moč celotna nevidna nebesa. Dejavnost prebivalcev tega območja, ki služijo Jehovi, daleč prekaša vsako delovanje tukaj na Zemlji. V službi Jehove, vesoljnega Suverena, je treba premostiti razdalje, ki so nepredstavljivo večje od vsake razdalje tukaj na Zemlji ali med Zemljo in Mesecem. Veliko več je dela, kakor le posvetiti pozornost našemu razmeroma drobcenemu planetu, Zemlji. Ne smemo biti slepi za vse to delovanje v nebesih samo zato, ker ga naše slabotne oči ne morejo videti! Vse razloge imamo, da ga vidimo z očmi vere (Hebrejcem 11:1, 27).
34., 35. Kako je psalmist David pokazal, da je priznal večje sposobnosti angelov, in kaj se lahko mi od njih naučimo?
34 V soglasju z nameni Gospoda Boga živijo njegovi nebeški sinovi zelo aktivno življenje. Sposobni so narediti mnogo več kakor mi ljudje. So nadčloveški. Njihove moči ne moremo izmeriti. Po biblijski zgodovini so bili s pomočjo svetega duha sposobni narediti stvari, ki jih znanost ne more pojasniti.
35 David je priznal njihove nadčloveške sposobnosti, ko je rekel: »Blagoslavljajte Jehovo, angeli njegovi, vi junaki v moči, ki izvršujete povelje njegovo, poslušajoč glas njegove besede! Slavite Jehovo, vse vojske njegove, služabniki njegovi, izpolnjujoč voljo njegovo!« (Psalm 103:20, 21) Ko te vojske angelov izvršujejo Jehovino voljo, dajejo nam ljudem na Zemlji posnemanja vreden zgled. Če se ta mogočna, nadčloveška stvarjenja nimajo za prevzvišena, da bi služila svojemu Stvarniku, tedaj tudi mi slabotni, kratek čas živeči ljudje ne bi smeli biti tako domišljavi in samozavestni, da se ne bi čutili niti najmanj odgovorne ali se mu upirali. Za nas je bolje, da ga blagoslavljamo, kar pomeni, da ga prosimo za njegovo naklonjenost.
36. Kako se lahko povsod v nebesih opazi svetega duha? Zakaj enotnost, ki je v njih, ne bo motena?
36 Od Boga izhajajoči sveti duh je opazen povsod v nebesih, ker edinorojeni Sin, kerubi, serafi in vsi angeli služijo edinemu živemu in pravemu Bogu iz ljubezni. Njegov duh, ki ga daje vsem svojim zvestim služabnikom, povzroča med njimi »edinost duha v vezi miru«, če uporabimo zanje besede iz lista Efežanom 4:3. Vsi sodelujejo pod Bogom Jehovo, Najvišjim. S svojo združeno službo v zvezi z vsemi različnimi nalogami ga pravzaprav obožujejo. Ta enotnost službe in oboževanja ne bo nikoli motena, niti s strani demonov.
37. Kdo vodi v nebesih v oboževanju in služenju Bogu in s katerimi besedami je bilo to dejstvo priznano v viziji, o kateri je pisal Janez v Razodetju 5:11—14?
37 V tej neomajni službi in oboževanju Boga ima vodstvo Jehovin »prvorojeni«, njegov »edinorojeni Sin«. Bil je celo pripravljen služiti na Zemlji kot žrtveno Jagnje. Zveste nebeške vojske nič manj ne cenijo tega samožrtvovanja kakor mi kristjani. V potrditev tega je dobil apostol Janez vizijo nebeškega prizora, ki se bo izpolnil v dvajsetem stoletju:
»In videl sem in slišal sem glas mnogih angelov okrog prestola in živali in starešin, in njih število je bilo miriad miriade in tisočev tisoči, govorečih z velikim glasom: ‚Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in krepkost in čast in slavo in blagoslov.‘ In vsako stvar (stvarjenje, NS), ki je v nebesih in na zemlji in pod zemljo in na morju, in vse, kar je v njih, sem čul govoreče: ‚Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke!‘ In četvere živali so rekle: ‚Amen!‘ In štiriindvajseteri starešine so padli in so molili« (Razodetje 5:11—14).
38. Kakšno odločitev moramo narediti glede na to vizijo in kaj moramo narediti, da bi imeli svetega duha?
38 Kaj bomo storili mi, ki smo sedaj na zemlji, to se pravi na zemeljski površini in ne »pod zemljo«, v grobu? Moramo se odločiti. Ali bomo sodelovali pri izpolnitvi te preroške vizije, tako da se pridružimo miriad miriadam svetih angelov in dajemo jagnjetu podobnemu Božjemu Sinu zasluženo čast in ali bomo sedečemu na prestolu, Bogu Jehovi, vdani iz srca? Če to prostovoljno delamo, tedaj bomo tako kakor veličastne nebeške čete od Darovalca vseh popolnih darov, od Boga Jehove prejeli svetega duha (Jakob 1:17).
[Vprašanja za preučevanje]
