Delovanje svetega duha na ljudi v starem času
Poglavje 4
Delovanje svetega duha na ljudi v starem času
1. Kako Biblija kot knjiga sama po sebi spodbija zanikanje svetega duha?
MATERIALISTI danes zaman trdijo, da ni svetega duha. Proizvod delovanja svetega duha na ljudi starega časa še vedno obstaja, in sicer na vsej Zemlji. Ohranjen je, čeprav so se ljudje in narodi trudili, da bi ga uničili. Kaj je to? Neuničljiva knjiga, imenovana Sveto pismo. Kljub silnemu nasprotovanju ljudi in demonov je ta sveta knjiga bolj razširjena od vseh knjig, ki so jih napisali ljudje. So možje in žene, ki so pripravljeni braniti to knjigo z življenjem.
2. Zakaj Biblija po tem, da so jo pisali ljudje, ni drugačna od dragih knjig?
2 Priznano je, da je Sveto pismo drugačno od vseh drugih knjig. Zakaj? Ne zato, ker so ga pisali ljudje. Nihče ne trdi, da je Biblijo pisal kdo drugi in ne ljudje. Toda kakšni ljudje so to bili? So bili njihovi spisi proizvod njihovega duha? To je odločilno vprašanje.
3.–5. a) Kaj izvemo iz Biblije o tem, kako je bila napisana? b) Kako potrjuje to Peter v 2. Petrovem 1:15—21?
3 Iz Biblije same izvemo, da so njenih šestinšestdeset manjših knjig, ki jo sestavljajo, napisali ljudje. Biblija sama poroča, kakšni možje so bili njeni pisci. Pokaže tudi, kakšna nevidna moč je te može spodbudila k pisanju. Duh je vplival nanje, ko so pisali. To ni bil duh satana, hudiča, ker je satan ves čas zapeljeval naseljeno Zemljo. Duh, ki je bil izza pisanja Biblije, ni duh, ki stoji za sedanjo staro ureditvijo stvari. Da bi izvedeli, kakšni ljudje so pisali Biblijo in kakšen duh jih je navedel k temu, preglejmo kratko pojasnilo apostola Petra, mučenika za pravo krščanstvo:
4 »Potrudim se pa, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu (mučeniški smrti) spominjati tega. Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili Gospoda našega Jezusa Kristusa moč in prihod, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: ‚Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji‘; in ta glas smo mi slišali, da je prišel z neba, ko smo bili z njim na sveti gori.«
5 »In imamo besedo preroško tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v srcih vaših; to najprej spoznavajoč, da se nobeno prerokovanje pisma ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti duh« (2. Petrov 1:15—21).
6. Kako je potrjeno Petrovo poročilo o spremembi Kristusa in kaj je naredilo njegovi pismi za navdihnjene spise?
6 Peter sam je bil eden izmed mož, ki so govorili in pisali »od Boga«, »kakor jih je vodil sveti duh«. Na osnovi tega dejstva je Peter zvesto pričal, kaj so on in apostola Jakob in Janez kot očividci videli in slišali, ko se je Jezus Kristus spremenil pred njimi na visoki gori v Palestini. Še trije drugi učenci so napisali poročilo o tej spremembi Jezusa Kristusa, ki se je zgodila nekaj mesecev, preden so ga usmrtili zunaj obzidja Jeruzalema (Matevž 17:1—9; Marko 9:2—9; Lukež 9:28—36). Pričevanje Petra potrjujejo torej zanesljivi možje. V Bibliji nosita dve pismi Petrovo ime, napisal ju je on, človek; toda to dejstvo ne napravi njegovih pisem za spise človeškega izvora. Petrovi pismi sta nastali po svetem duhu. Navdihnjeni sta bili torej od Boga Jehove, izvora svetega duha.
7. Kako je pokazal Peter v 2. Petrovem 3:15, 16, da je uvrstil Pavlove spise v sestavni del navdihnjenih svetih spisov?
7 V svojem drugem pismu je Peter uvrstil spise apostola Pavla kot sestavni del navdihnjenih svetih spisov. Pisal je: »In potrpežljivost Gospoda našega imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti, kakor tudi v vseh listih svojih, govoreč v njih o teh rečeh; ki je v njih nekaj težko umljivega, kar nevedni in neutrjeni zavijajo, kakor tudi druga pisma, v lastno pogubo svojo« (2. Petrov 3:15, 16).
8. Kaj je rekel Pavel v 2. listu Timoteju 3:16, 17 o spisih, napisanih po ljudeh, ki so govorili in pisali »od Boga«?
8 V zvezi s svetimi spisi, napisanimi po ljudeh, ki so pisali in govorili »od Boga«, je apostol Pavel rekel naslednje: »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno (theópneustos) in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bo popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo« (2. Timoteju 3:16, 17).
9. Kaj je Pavel z upoštevanjem Hebrejskih spisov dokazal o temelju krščanstva?
9 Pavel sam je bil takšen primeren »človek Božji«. Temeljito je poznal stare Hebrejske spise. Pavel je s sklicevanjem na te navdihnjene Hebrejske spise dokazal, da je dal Bog temelj za pravo krščanstvo (Dejanja apostolov 17:3).
10. Zakaj so se biblijske prerokbe vedno izpolnile, tudi v našem času, čeprav ljudje niso vedeli, kako jih je Bog izpolnil?
10 Razlog, da so se biblijske prerokbe izpolnjevale, in se celo še danes v dvajsetem stoletju, je, da te prerokbe niso napovedali ljudje, ki bi poizkušali osebno tolmačiti smer razvoja svetovnih dogodkov. Nasprotno, prerokbe Biblije so od Boga in On jih je sporočal ljudem, ki so mu bili predani. Bog skrbi za izpolnitev svojih prerokb, četudi ljudje ne vedo, kako to dela. To misel je poudaril Peter, ko je rekel v jeruzalemskem templju množici Židov: »Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil ..., ki ga sicer mora nebo sprejeti do časov preuredbe vsega, kar je Bog povedal z usti svetih prerokov svojih od nekdaj« (Dejanja apostolov 3:18—21). Biblija vsebuje prerokbe Boga, ki ne laže, četudi govori po prerokih.
11. Kako je Peter, ko je govoril sto dvajsetim zbranim učencem v Jeruzalemu, poudaril, da se Božje prerokbe morajo na vsak način izpolniti?
11 Ker izvirajo biblijske prerokbe od Boga s posredovanjem njegovega svetega duha, se morajo na vsak način izpolniti. To dejstvo je poudaril tudi Peter, ko je govoril pred približno stodvajsetimi Kristusovimi učenci v Jeruzalemu: »Možje in bratje, moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti duh z usti Davidovimi o Judu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa« (Dejanja apostolov 1:15, 16).
12. Kako so Peter in drugi učenci v molitvi pokazali, da so se Davidove besede iz Psalma 2:1 morale izpolniti?
12 Pozneje je Peter z drugimi učenci v molitvi omenil izpolnitev še ene Davidove prerokbe. V Dejanjih apostolov 4:24, 25 je rečeno: »Oni pa ... povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: ‚O suvereni Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in Zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki si rekel po svetem duhu z usti našega očeta Davida, hlapca svojega: »Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči?‘« (Psalm 2:1) Ti kristjani prvega stoletja so razumeli, da so sveti Hebrejski spisi proizvod Božjega svetega duha, ki je deloval na ljudi starega časa.
13. a) Komu pripada po 2. Samuelovi 23:1—3 zasluga za del Hebrejskih spisov, ki ga je zapisal maziljeni David? b) S čim se povezuje izpolnitev prerokb, ki jih je izgovoril David?
13 Ker je psalmist David tukaj omenjen po imenu, bi se lahko vprašali: Kako je mislil o tistem, kar je govoril in zapisal in kar je pozneje postalo sestavni del svetih Hebrejskih spisov? Ni si lastil zaslug za svoje spise, ki imajo še celo za nas danes posebno vrednost in pomembnost. Dokaz za to je poročilo o tem maziljenem kralju vsega izraelskega ljudstva, ki je zapisano za nas v 2. Samuelovi 23:1—3: »Te pa so zadnje besede Davidove. David, sin Jesejev, govori, mož, ki je bil visoko postavljen, maziljenec Boga Jakobovega, sladki pevec psalmov v Izraelu govori: ‚Duh Jehovin je govoril po meni, in beseda njegova je bila na mojem jeziku. Bog Izraelov je rekel, Skala Izraelova je meni govorila.‘« Izpolnitev Davidovih prerokb se torej ne more pripisati Davidovi daljnovidnosti ali njegovi sposobnosti osebnega predstavljanja stvari. Božji duh je deloval po Davidu in Bog je vodil potek stvari.
14. Kako sta razen Davida pokazala tudi Izaija in Jeremija, da njun del svetih spisov ni njun lasten proizvod?
14 David pa ni bil edini, ki je priznal, da njegov del Svetih spisov ni njegov lasten sestavek. Tudi drugi preroki, katerih navdihnjene knjige so ohranjene v Bibliji, so pošteno priznali, da je nanje prišla Jehovina beseda. Prerok Izaija na primer je svojo pomembno knjigo pričel z besedami: »Prikazen (vizija, NS) Izaiju, sinu Amozovemu, ki jo je videl za Judo in za Jeruzalem v dneh Uzija, Jotama, Ahaza in Ezekija, kraljev Judovih. Čujte, o nebesa, in poslušaj, o Zemlja, kajti Jehova je govoril« (Izaija 1:1, 2). Jeremija začenja svojo pomembno preroško knjigo takole: »Besede Jeremija, Hilkijevega sina, izmed duhovnikov v Anatotu, v deželi Benjaminovi, ki mu je prišla beseda Jehovina v dnevih Josija, sinu Amonovega, v trinajstem letu njegovega kraljevanja« (Jeremija 1:1, 2).
MOGOČNA DELA, KI JIH JE V STAREM ČASU POVZROČIL SVETI DUH
15. Kako se je sveti duh, odgovoren za pisanje Biblije, izkazal močnejšega od meča velikih vojaških poveljnikov?
15 Nihče ne bi smel zaničevati stvari, ki jih je sveti duh povzročil pri oblikovanju svetih spisov. Pero, ki se je gibalo pod delovanjem Božjega svetega duha v rokah biblijskih piscev, se je izkazalo daleč močnejše kakor meč Cezarja, Napoleona Bonaparteja ali Adolfa Hitlerja. Dejansko je sveti duh povzročil še mnogo bolj presenetljive stvari, kakor je pisanje s peresom in črnilom. Možje starega časa poročajo o pogumnih dejanjih, ki so bila izvedena s pomočjo te mogočne moči nevidnega vsemogočnega Boga.
16., 17. a) Odkod je izvirala dinamična moč, ki je razdelila vode Rdečega morja, ko je nadenj Mojzes dvignil svojo palico? b) Kako Izaija 63:11—14 potrjuje pravilni odgovor?
16 Za ponazoritev vzemimo pisca prvih pet knjig Biblije, Mojzesa. Leta 1513 pr. n. št. je stal na zahodni obali Rdečega morja. Palico, ki jo je držal v desnici, je dvignil nad morje. In glej! Voda se je razdelila in Izraelci so šli skozi njo, preden so jih egipčanski zasledovalci lahko dohiteli. Je ta čudež nastal z dinamično močjo, ki je izšla iz Mojzesa? Nemogoče! Ne od preroka Mojzesa, temveč od nebeškega izvora vse dinamične energije je prišla ta nepremagljiva moč, ki je bila sposobna razdeliti vodo, ki je Izraelcem zapirala izhod iz velike nevarnosti (2. Mojzesova 14:21 do 15:21). Kadar se zato Jehovine služabnike v našem času preganja in se nahajajo v težavah, se naj spomnijo Jehovinih del v preteklosti in se vprašajo:
17 »‚Kje je, ki jih je izpeljal z morja s pastirji (Mojzes in Aron) črede svoje vred? Kje je, ki je mednje dal duha svetosti svoje? ki jih je spremljal Mojzesu na desnici z veličastno ramo svojo? ki je razklal vode pred njimi, da bi si napravil ime večno? ki jih je vodil skozi globočine (morja) kakor konja po puščavi, da se niso spotaknili? kakor žival stopa navzdol v dolino, jih je peljal duh Jehovin v pokoj‘: tako si vodil ljudstvo svoje, da si napraviš ime veličastno« (Izaija 63:11—14).
18. Kako si bo isti Bog v našem dvajsetem stoletju naredil »veličastno« ime?
18 Te vrste iz Izaijeve prerokbe se nanašajo na čas, ko je bilo Mojzesovo ljudstvo osvobojeno iz suženjstva v Egiptu. Takrat, spomladi leta 1513 pr. n. št. si je naredil Jehova neminljivo ime, ime edinstvene vzvišenosti. Toda tudi danes, v dvajsetem stoletju, prihaja čas, ko si bo ta isti Bog ‚napravil veličastno ime‘. Povzročil bo osvoboditev veličastnejšega obsega kakor takrat ob Rdečem morju. Srečni bodo vsi ljudje, ki jim bo takrat Božje ime Jehova »veličastno«.
19. Kateri Mojzesovi lastnosti se po Hebrejcem 11:29 lahko pripisuje, da so se te reči zgodile?
19 Zato ne smemo podcenjevati dinamične moči Jehovinega svetega duha. Danes je enako učinkovita kakor pred 3500 leti. Prerok Mojzes moči Božjega duha ni podcenjeval. Veroval je v božanski izvor tega čudodelnega duha in skladno z njegovo vero so se dogajale stvari: »Po veri so Izraelci prešli Rdeče morje kakor po suhem; Egipčani pa so bili, poskusivši to, pogoltnjeni« (Hebrejcem 11:29). Tako je nazorno dokazal, da Bog nagrajuje tiste, ki verujejo vanj (Hebrejcem 11:6). Upoštevajmo tudi poročilo v 4. Mojzesovi 11:16, 17, 24—29 o zvestem Mojzesu in o duhu.
20., 21. a) Zakaj so tisti, ki so v starem času verovali v Boga, morali imeti določeno mero svetega duha? b) Kateri trije možje vere so omenjeni v listu Hebrejcem 11:4—7 in kaj je rečeno o njih?
20 Po listu Galatom 5:22, 23 pripada vera »sadovom duha«. Očitno morajo tisti, ki verujejo v Boga, imeti določeno mero njegovega duha. V listu Hebrejcem 11. poglavje je naštetih nekaj vernih mož in žena starega časa. So sestavni del ‚velikega oblaka prič, ki nas obdaja‘ (Hebrejcem 12:1). Prva priča za Boga Jehovo, ki je v tem poročilu omenjena, je Abel, mlajši Kajnov brat, sin Adama in Eve. V času pred vesoljnim potopom (2370/2369 pr. n. št.) so bile še druge Jehovine priče. V listu Hebrejcem 11:4—7 najdemo imena treh predpotopnih prič Boga, Najvišjega. Takole beremo:
21 »Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna; po njej je bil izpričan za pravičnega, ker je Bog sam pričal o njegovih darovih, in po njej govori še, dasi je umrl. Po veri je bil Enoh umaknjen, da ni videl smrti, in ‚ni ga bilo najti, ker ga je Bog umaknil‘; kajti preden je bil umaknjen, je dobil pričanje, da je Bogu po volji. Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo. Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko v rešitev hiše svoje; po njej je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je po veri.«
22. Zakaj dejstva pokažejo, da je vsak od teh treh mož imel določeno mero svetega duha?
22 Abel, Enoh in Noe so posebej omenjeni, ker so bili najodličnejši v izkazovanju svoje vere. Vendar so omenjeni tudi Noetova žena in njegovi trije sinovi in tri snahe, saj so šli z njim v barko in preživeli potop (1. Petrov 3:19, 20). Abel je moral imeti določeno mero svetega duha, ker je posedoval enega od sadov duha, namreč vero. Nedvomno je imel tudi Enoh, Jaredov sin, določeno mero svetega duha, ker nam Juda 14, 15 govori, da je bil Enoh prvi, ki ga je Bog uporabil, da je izgovoril prerokbo (1. Mojzesova 5:18—24). Tudi Noeta je Bog uporabil kot preroka. Bil je »glasnik pravičnosti« (2. Petrov 2:5; 1. Mojzesova 9:24—29). Kdo bi lahko zanikal, da Noe ni naredil upoštevanja vredno hrabro delo sredi sveta brezbožnih ljudi? Toda tega pogumnega dela ni zmogel z lastno močjo. Izza njega je bila Božja sveta delujoča moč.
23., 24. a) Kakšna Božja lastnost je bila izkazana, ko je Noe gradil barko? b) Kaj je sklenil Bog po 1. Mojzesovi 6:1—3 in zakaj?
23 Tudi v Noetovih dneh je Božji duh deloval na človeštvo. Čas gradnje barke je bil označen kot čas »Božjega potrpljenja« (1. Petrov 3:20). Bog je pokazal izredno samoobvladanje in potrpljenje, tako so dobili odpadli ljudje priložnost, da se pokesajo, ko so videli gradnjo barke in slišali Noetovo »oznanjevanje pravičnosti«. Toda kdo je bil sprejemljiv za delovanje Božjega duha? Samo Noe in njegova žena in njuni trije sinovi Sem, Ham in Jafet skupaj z njihovimi ženami. Bog ni nameraval izvajati v nedogleden čas posebnih ukrepov v korist ljudi in se z njimi v neki meri prepirati za njihovo dobro. Iz 1. Mojzesove 6:1—3 izvemo, kako se je Bog odločil in kakšne razmere na Zemlji so ga navedle k takemu sklepu:
24 »Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju Zemlje in so se jim rodile hčere, da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali. Zatorej reče Jehova: ‚Duh moj se ne bo prepiral s človekom vekomaj, ker on je tudi le meso; zato bodi dni njegovih sto in dvajset let.‘«
25. Kaj je nameraval storiti Bog ob določenem času, da bi dal človeštvu nov začetek?
25 Ti mešani zakoni med utelešenimi »sinovi pravega Boga« in »človeškimi hčerami« so bili nezaslišani! Takšna sprememba ne bi smela trajati v nedogled! Bog je tako sklenil. Zato naj bi njegov duh izkazoval potrpljenje človeštvu samo še sto dvajset let. Ko se je čas iztekel, je prinesel silovito spremembo. Njegovo dolgotrajno samoobvladanje je bilo končano. Mešani zakoni utelešenih angelov s človeškimi hčerami naj bi prenehali v vesoljnem potopu, ki bi poplavil celo vrhove gora. Noe in njegova družina, ki je pripadala čistemu, nepopačenemu človeškemu rodu, naj bi varno prestala potop v velikanski, vodotesni barki in dala človeštvu nov začetek. Tisti svet brezbožnih ljudi pa ne bi imel več priložnosti dražiti ali žalostiti Božjega duha. Bog ni bil pripravljen odstopiti od kazni. (Upoštevaj Efežanom 4:30; Izaija 63:10; Hebrejcem 10:29.)
26., 27. a) Kateri drugi gradbeni projekt je podpiral Bog več kot osemsto let zatem, ko je Noe gradil barko? b) Kakšna razlika je bila med Noetovo barko in svetim shodnim šatorom ter njegovim dvoriščem?
26 Na ta način je Bog človeški družini po bogaboječih preživelih, ki so bili povsem človeške narave, dal nov, pravičen začetek. V ta namen je Bog podpiral Noetovo gradbeno dejavnost. Več kot osemsto let pozneje je Bog podpiral drugi pomemben gradbeni projekt. V zbirki zakonov, ki jo je dobil prerok Mojzes na gori Sinaj, je Bog zahteval gradnjo svetega shodnega šatora.
27 Okrog tega svetega shodnega šatora se je dvanajst rodov Mojzesovega ljudstva, Izraelski narod, redno sestajal s svojim Bogom, in njegovi duhovniki so prinašali spravne daritve za grehe vsega naroda. Ta shodni šator in njegovo ograjeno dvorišče ni bil tako ogromen kakor Noetova barka. Noetova barka je bila tako velika, da bi imelo v njej prostor devet dvorišč in tri preddverja shodnega šatora v vsakem od treh nadstropij barke. Gradnja barke je zahtevala veliko tehnično znanje, ki ga je Bog lahko dal Noetu in njegovim sinovom. Izraelski shodni šator je zahteval umetniško znanje.
28. Kako se vidi iz 2. Mojzesove 31:1—6, da je Bog s svojim duhom podpiral gradnjo shodnega šatora?
28 Ker je Izraelcem Bog zapovedal postaviti shodni šator za oboževanje, je podpiral njegovo gradnjo. Toda kako? Odgovor dobimo v 2. Mojzesovi 31:1—6. Upoštevajmo pri tem opozorilo na Božjo delujočo moč:
»In Jehova je govoril Mojzesu, rekoč: ‚Poglej, poklical sem po imenu Bezalela, sina Urija, sinu Hurovega, iz rodovine Judove, in sem ga napolnil z duhom Božjim, ki se kaže v modrosti in razumnosti in znanosti in v vsakršni spretnosti, da izumlja umetnine in izdeluje iz zlata in srebra in brona in zna rezati kamene, da se denejo v okove, in izrezavati les in delati vsakovrstne izdelke. In glej, dal sem mu tudi Oholiaba, sina Ahisamakovega, iz rodovine Danove; in modrost sem dal v srce vsem, ki so modrega srca, da delajo vse, kar sem ti zapovedal.‘«
Obrtniški mojster Bezalel je bil tako napolnjen z Božjim duhom.
29., 30. a) Kaj je povzročilo, da je bil shodni šator zgrajen v tako kratkem času? b) Kdaj in kako sta videla Bezalel in Oholiab, da Bog odobrava njuno delo?
29 S pomočjo te delujoče moči iz izvora vse energije so delavci lahko zgradili sveti shodni šator in vso njegovo opremo. Ob koncu mesečevega leta so bili končani vsi posamezni deli, in shodni šator je bil lahko postavljen. V 2. Mojzesovi 38:22, 23 se poroča o tem velikem delu z besedami: »Bezalel pa, sin Urija, sinu Hurovega, iz rodu Judovega, je naredil vse, kar je bil Jehova zapovedal Mojzesu; in z njim je bil Oholiab, sin Ahisamakov, iz rodu Danovega, kovač in tesar in umeten tkalec in vezec višnjevega in zagorelordečega blaga in karmezina in tenčice.« Za Bezalela in Oholiaba je moral biti prvi dan novega mesečevega leta (1. nizan 1512 pr. n. št.) zelo srečen dan. Na ta dan je bil »shodni šator« na Jehovino zapoved zgotovljen, in Bezalel in Oholiab sta videla čudež:
30 »In oblak je pokril shodni šator, in slava Jehovina je napolnila prebivališče.« To je bil za Bezalela in Oholiaba dokaz, da sta svoje delo dobro opravila in da ga Jehova odobrava. Njegov duh je deloval po njiju (2. Mojzesova 40:1 do 34).
31., 32. a) Kako dolgo je shodni šator služil Božjemu namenu? b) Kaj pokaže, da je Božji duh podpiral gradnjo in dovršitev Salomonovega templja?
31 Shodni šator je 485 let služil svojemu namenu, vse do leta 1027 pr. n. št., ko je zgradil Salomon tempelj v Jeruzalemu in ga slovesno posvetil za oboževanje Boga.
32 Gradnjo Salomonovega templja, Davidovega sina, je prav tako podpiral Božji duh, ker je dobil David gradbeni načrt za to novo zgradbo po navdihnjenju. V 1. letopisih 28:11—19 beremo: »O vsem tem, je rekel David, o vseh posameznostih načrta me je poučil Jehova v pismu, ko je bila roka njegova nad menoj.« Ko je bil ta veličastni tempelj na gori Moriji v Jeruzalemu posvečen, je Jehova pokazal, da je priznal novo zgradbo za oboževanje. »Tedaj se je hiša, hiša Jehovina, napolnila z oblakom, da niso mogli duhovniki stati, da bi opravljali službo, spričo oblaka, zakaj slava Jehovina je napolnila hišo Božjo« (2. letopisi 5:13, 14).
33. Kaj je zato tesno povezano s čistim oboževanjem Boga?
33 Zato upoštevajmo naslednja bistvena dejstva: Sveti duh je tesno povezan s čistim oboževanjem Jehove. Učinkovito deluje v korist tistih, ki izvajajo in podpirajo oboževanje pravega Boga. To ponazarjajo nekateri primeri iz časa, ko so vodili posebej izbrani sodniki izraelsko ljudstvo v obljubljeni deželi.
ŽIVAHNO DELOVANJE DUHA V ČASU SODNIKOV
34. Kako je sveti duh deloval po sodniku Otnielu?
34 Ko so Izraelci zapustili čisto oboževanje, so prišli pod okupacijo kralja Sirije. »Ko so Izraelovi sinovi vpili k Jehovi, jim je obudil rešitelja, ki jih je rešil. Otniela, sina Kenaza, Kalebovega mlajšega brata.« Kaj se je tedaj zgodilo? »In duh Jehovin je prišel nadenj, in sodil je Izraela; in odpravil se je v boj, in Jehova mu je dal v roko Kušan-rišataima, kralja v Mezopotamiji; in roka njegova je bila premočna Kušan-rišataimu. In dežela je imela pokoj štirideset let« (Sodniki 3:9—11).
35. Kako je deloval sveti duh v primeru sodnika Gideona?
35 Tekom časa so okoliščine zahtevale, da je Jehova obudil drugega sodnika za rešitev svojega ljudstva, Izrael. »Tedaj se zbero vsi Madianci in Amalekovci in Jutrovci in preidejo Jordan in se utabore v Jezreelski dolini. In duh Jehovin obleče v moč Gideona; in zatrobi na trobento, in zbero se k njemu Abiezriti, da bi šli za njim« (Sodniki 6:33, 34). Z uporabo tega moža vere je dal Jehova svojemu narodu pomembno zmago, zmago, na katero se je sklicevala poznejša biblijska zgodovina (Izaija 9:4—6; 10:26; Psalm 83:9—12; Hebrejcem 11:32, 33).
36. Kaj je dosegel sveti duh po sodniku Jefti?
36 Vedno znova je Jehovin sveti duh deloval nad vernimi možmi, ki jih je uporabljal za izvrševanje slavnih del, ki so prišla v zgodovino. Nekoč so se na primer zatirani Izraelci borili proti agresivnim Amoncem. »Tedaj pride duh Jehovin nad Jefto, in ta preide Gilead in Manase ... proti Amonovim sinovom.« V želji po zmagi v Jehovino slavo, se je sodnik Jefta zaobljubil, in zato je moral pozneje plačati visoko ceno. Tako ga je Jehova uporabil, da porazi Amonce (Sodniki 11:29 do 12:7).
37. Koga je Jehova obudil, da bi Izraelce osvobodil iz rok Filistejcev, in kako jih je osvobodil?
37 Leta pozneje so predvsem Filistejci zatirali Izraelce. Zato je Jehova povzročil rojstvo nenavadnega človeka po imenu Samson. On je prevzel vodstvo in »začel reševati Izraela iz roke Filistejcev«. V ta namen ga je podpirala Božja delujoča moč. »In duh Jehovin ga je začel izpodbadati v Danovem šatorišču, med Zoro in Estaolom.« To, da je bil najmočnejši človek, ki je kdajkoli živel na Zemlji, se torej ni smelo pripisati Samsonovi telesni moči (Sodniki 13:5, 25).
38. Kaj je naredil Samson, ko je srečal rjovečega leva, in kako je uredil stvari, ko so Filistejci bili nepošteni pri reševanju njegove uganke?
38 Ko je bil Samson nekoč sam na poti, se je pred njim nenadoma pojavil »mlad rjoveč lev«. Kaj se je zgodilo z neoboroženim Samsonom? »In duh Jehovin pride z močjo nad njega, da raztrga leva, kakor bi raztrgal kozliča, dasi ni ničesar imel v roki.« Kmalu zatem so ga Filistejci z uganko prevarali, da jim je moral plačati visoko ceno. To je bil Filistejcem bumerang. In zopet »pride duh Jehovin z močjo nad njega, in gre doli v Askelon (v Filistejo) in pobije trideset mož izmed njih, in vzame njih obleko in da praznična oblačila tistim, ki so razložili uganko« (Sodniki 14:5—19).
39. Kaj se je zgodilo, ko so Izraelci zvezanega Samsona izročili Filistejcem?
39 Celo nove vrvi, s katerimi so Samsona zvezali, ko so ga izročili zahrbtnim Filistejcem, niso bile dovolj močne. »A duh Jehovin pride z močjo nad njega, in vrvi na rokah njegovih postanejo kakor niti, ko jih ogenj osmodi, in vezila njegova padejo z rok njegovih. In najde čeljust oslovsko, še surovo, ter iztegne roko in jo pobere in pobije z njo tisoč mož« (Sodniki 15:11—15).
40., 41. Kako je Samson usmrtil več Filistejcev ob svoji smrti kakor v vsem življenju, ko je bil izraelski sodnik?
40 Veliko dejanje, ki ga je storil Bog po Samsonu proti Filistejcem, ki so oboževali krivega boga Dagona, je bilo istočasno tudi njegovo zadnje dejanje. Dokazalo je, da se Božji duh ne utrudi ali oslabi.
41 Prevaran od žene Dalile in oslepljen od maščevalskih Filistejcev, je stal Samson med dvema stebroma v templju Dagona v Gazi, Filisteja. V tem ugodnem položaju »prime (Samson) za oba srednja stebra, ki se je nanju hiša opirala, in se upre ob nju, v enega s svojo desno in v drugega z levo roko svojo. In Samson reče: ‚Naj umrjem s Filistejci!‘ In se nagne z vso močjo svojo, in hiša se ruši na kneze in na vse ljudstvo, ki je bilo v njej. In bilo je več mrtvih, ki jih je ubil v smrti svoji, nego njih, ki jih je pobil v življenju svojem« (Sodniki 16:23—30).
42. S kom je v listu Hebrejcem 11:32—34 povezano Samsonovo ime?
42 Samson se prišteva k tistim možem starega časa, ki so verovali v Boga — imeli so vero, ki je sad Božjega duha. »In kaj bi še govoril? Časa namreč mi bo primanjkalo, ko bi pripovedoval o Gideonu, Baraku in Samsonu in Jefti, Davidu in Samuelu in prerokih, ki so po veri premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube, mašili levom žrela, gasili ognja moč, ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev« (Hebrejcem 11:32—34).
JEHOVIN MAZILJENEC
43. Kaj se je zgodilo z Davidom kmalu zatem, ko ga je Samuel mazilil v Betlehemu?
43 Upoštevanja vredno ime, ki ga omenja pisec lista Hebrejcem, je David, sin Jeseja iz Betlehema. Ko je bil še desetleten pastir, ga je prerok Samuel mazilil za bodočega kralja dvanajsterim rodovom Izraela. Kaj se je zgodilo neposredno po njegovem maziljenju? »In duh Jehovin je prišel z močjo nad Davida od tega dne in poslej. In Samuel je vstal in šel v Ramo. Duh Jehovin pa je šel od Savla (takratnega kralja), in hud duh od Jehove ga je vznemirjal« (1. Samuelova 16:13, 14). Končno se je nezvesti kralj Savel obupan obrnil k vedeževalki, ki naj bi ga, če je mogoče, povezala z mrtvimi. Kmalu zatem je padel v bitki s Filistejci.
44. Kaj je storil Bog z Davidom zatem, ko je kralj Savel v bitki umrl?
44 Zatem je David začel kraljevati, za kar ga je Samuel mazilil. Bog, ki mu je neomajno služil, ga je usposobil za velika dejanja, celo za zavzetje cele obljubljene dežele. In ne samo to, temveč ga je Bog tudi navdihnil, da je prerokbe napovedoval in zapisoval. Izkazal se je resničen prerok: »Moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti duh z usti Davidovimi« (Dejanja apostolov 1:16; 4:24, 25).
45. Komu gre čast za vsa dela vere in kakšen dogodek sta slavila Zerubabel in veliki duhovnik Jozua v izpolnitvi vesti iz Zaharije 4:6?
45 Za vsa izredna dejanja, ki so jih storili ti možje starega časa, gre slava Bogu neizčrpne dinamične moči. Ta velika dejanja vključujejo tudi pisanje devetintridesetih knjig navdihnjenih Hebrejskih spisov, od 1. Mojzesove do Malahije. Preroška knjiga Zaharije vsebuje spodbudno vest namestniku Zerubabelu, ki je bil pooblaščen, da obnovi tempelj v Jeruzalemu, ki so ga Babilonci leta 607 pr. n. št. razdejali. Vest obnovitelju templja se je glasila: »Ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Jehova nad vojskami« (Zaharija 4:6). Namestnik Zerubabel in njegov sodelavec, veliki duhovnik Jozua, sta imela močnejšo podporo od vsakršne bojne ali fizične moči, tako sta se pogumno upirala nasprotovanju sovražnikov, in sta imela prednost, slaviti popolno obnovo Jehovinega templja v Jeruzalemu, leta 515 pr. n. št.
PREDZNAKI ZA VELIKA DEJANJA NAŠEGA ČASA
46. Zakaj so velika dejanja, ki so jih ljudje naredili s pomočjo svetega duha, več kakor le zgodovinska dejstva?
46 Spodbudna vest Zerubabelu je bila pod navdihnjenjem zapisana več kot pol tisočletja pred našim štetjem. In vendar je danes za nas prav tako pomembna kakor takrat. Zakaj? Zato, ker verujemo v Jehovo, božanski izvor nadčloveške dinamične moči. Slavna dela poguma in vere, ki jih je vsemogočni Bog izvršil z delovanjem svojega svetega duha nad ljudmi starega časa, so več kakor zgodovinska dejstva. Bila so tudi predznaki velikih del, ki jih je nameraval Jehova izpolniti od časa svojega Mesije, svojega Maziljenca, do naše generacije.
47., 48. a) Zakaj je bilo rojstvo moža, ki je vpeljal napovedanega Mesijo, nenavadno? b) S čim je bil Mesijev predhodnik napolnjen že od materinega telesa in kaj naj bi delal?
47 Napovedanega Mesijo je pred 1900 leti vpeljal mož, čigar rojstvo je bilo prav tako nenavadno. Njegovega rojstva se ne more pripisati normalni sposobnosti razmnoževanja njegovega očeta in matere. Bila sta že prestara, da bi mogla imeti otroke. Njuna sposobnost razmnoževanja je morala biti oživljena, da sta lahko imela enega in edinega otroka, sina, ki ga je njegov oče duhovnik Zaharija, imenoval Janez.
48 O tem, z velikim hrepenenjem pričakovanem sinu je rekel angel Gabriel Zahariji v templju: »S svetim duhom bo napolnjen že od materinega telesa. In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil k Jehovi, njih Bogu. Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Jehovi ljudstvo pripravljeno.« (Lukež 1:5—17; primerjaj Malahija 4:5, 6.)
49. Ali se je pravi Mesija sam predstavil, ali je bil predstavljen in kako?
49 Ker ga je napovedal takšen predhodnik, resnični Mesija nikakor ni bil častihlepen človek, ki bi sebi pripisoval, da je Mesija, in ki bi sam sebe spektakularno predstavil izraelskemu ljudstvu, hodil naokrog ter oznanjal sebe, da bi zbral skupino naslednikov (Izaija 42:2—4). Namesto tega je bil tistim, ki so iskali Mesijo, uradno predstavljen po možu, ki je bil poslan od Boga in je imel Božjo podporo (Izaija 40:3—5; Janez 1:6, 7).
50. Kaj se je moralo zgoditi po prihodu Mesije po Joelu 2:28—32?
50 S prihodom Mesije se je izpolnila navdušujoča prerokba iz Joela 2:28—32: »In zgodi se potem, da izlijem duha svojega na vse meso; in sinovi vaši in hčere vaše bodo prerokovali, starci vaši bodo imeli sanje, mladeniči vaši bodo videli prikazni. In celo na hlapce in na dekle izlijem duha svojega v tistih dneh. In pokažem čudeže na nebu in na Zemlji: kri in ogenj in dimaste stebre; sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Jehovin, veliki in prestrašni. Zgodi se pa, da vsak, kdor bo klical ime Jehovino, bo rešen; kajti na gori Sionu in v Jeruzalemu bo rešitev, in med preostalimi, ki jih pokliče Jehova.«
51. a) Kakšna vprašanja bi si naj postavili na osnovi Joelove prerokbe? b) Zakaj bi morali zdaj klicati Jehovino ime?
51 Zdaj pa je skrajni čas za vprašanje: Kdo so tisti, ki prejmejo, kar je Jehova obljubil izliti na vsako vrsto mesa? Pod vplivom gonilne moči izlitega morajo ljudje prerokovati. Njihovo prerokovanje je zelo primerno času, ker poteka pred »prihodom velikega Jehovinega dne« in ga napoveduje. Tisti, ki bodo to prerokovanje upoštevali, bodo morda med tistimi, morda bodo prišteti k »preživelim«. Če sodimo po vseh okoliščinah od leta 1914 n. št., bo »Jehovin dan«, ki je pred nami, zares ‚velik in strah vlivajoč‘. Ali želimo biti »rešeni«? Če da, potem moramo brezpogojno ‚klicati ime Jehove‘, čigar duh stoji za bodočo novo ureditvijo.
[Vprašanja za preučevanje]
