Poglavje 3

Duh za sedanjo staro ureditvijo

1. Kakšno vprašanje se pojavlja glede duha, ki prežema sedanji stari sestav stvari, in do kakšnega zaključka moramo priti?

SEDANJI sestav stvari je star — star tisoče let. Vsa ta tisočletja je vodil človeško ureditev stvari isti duh. Je bil to sveti duh. Nihče verjetno ne želi toliko nasprotovati zgodovinskim dejstvom, da bi trdil, da je nevidna gonilna moč, ki stoji za deli in življenjem vse človeške družbe, Jehovin sveti duh. Če bi bil staremu sestavu stvari ves čas obstoja opora in podpora sveti duh, bi danes svet drugače izgledal.

2. a) Pod kakšnimi zakoni morajo biti ljudje, ki hodijo s tem starim svetom? b) Kakšna so »dela mesa« in iz česa se sestoje »sadovi duha«?

² Če v življenju ljudi deluje Jehovin sveti duh, rodi sadove značilne zanj. Merjeno po sadovih, ki jih že zadosti dolgo prinaša ta stara ureditev, ni vodena z Božjim svetim duhom. Masa človeštva, ki se s tem starim svetom strinja, mora biti omejena z zakoni, izdanimi za ljudi, ki so nagnjeni h kriminalnim dejanjem, in z zakoni, ki prepovedujejo najrazličnejša hudodelstva. Pred devetnajstimi stoletji je bil mož, ki je živel pod takšnimi zakoni. Napisal je pismo, da bi nam pokazal, da potrebujemo boljše vodilo in da mora v našem življenju delovati višja moč, če želimo biti drugačni kakor sedanja stara  ureditev. Potrebujemo duha, nevidno delujočo moč, ki prihaja od Tistega, ki je moralno visoko nad to staro svetovno ureditvijo in daleč nad zakonodajalci človeške družbe. Na svetega duha, ki nas lahko spodbudi, da delamo pravilno, je pisec tega pisma opozoril z naslednjimi besedami:

»Po duhu živite, in poželenja mesa ne boste izpolnjevali. Kajti meso želi zoper duha, a duh zoper meso; ta sta namreč nasprotna drug drugemu, da ne delate, kar hočete. Če se pa daste duhu voditi, niste pod postavo.

Očitna so pa dela mesa, katera so: prešeštvo, nečistost, razuzdano življenje, malikovalstvo, špiritizem, sovraštvo, prepiri, ljubosumje, maščevanje, svade, razprtije, razkolništva, nevoščljivosti, ubojstva, pijanstvo, požrešnost in kar je temu podobnega; o čemer vam naprej pravim, kakor sem tudi naprej povedal, da tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali kraljestva Božjega.

Sad duha je pa ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, ponižnost, samoobvladanje; zoper take ni postave.« (Galatom 5:16—23; upoštevaj tudi 1. Timoteju 1:8—11.)

3. Kakšnih del ne delajo tisti, ki pričakujejo blagoslove Božjega Kraljestva?

³ Seznam nasprotij, ali ne? Gotovo tisti, ki prinašajo sadove duha, ne delajo stvari, opisane kot »dela mesa«. Pričakujejo Božje Kraljestvo in odkritosrčno želijo doseči njegove blagoslove.

4. Zakaj nam ni potrebno pokazovati na nepravilnosti stare ureditve in zakaj ta stara ureditev ljudem ne bo pomagala podedovati Božjega Kraljestva?

⁴ Kako pa je s sedanjo staro ureditvijo? Ni nam potrebno pokazovati njenih nepravilnosti. To delajo namesto nas časopisi in revije, policijska poročila, splošna negotovost zaradi rastočih zločinov, drage bolnišnice za mentalne bolezni in strah pred  spolnimi boleznimi, ki se jih vsi bojijo, politični spori in rastoča nevarnost splošne atomske vojne. Lahko bi navedli še številne drage stvari, ki pokazujejo, da staro ureditev označujejo »dela mesa«. Ta stara ureditev ne bo nikoli pomagala ljudem ‚podedovati Božjega Kraljestva‘. Z Božjim Kraljestvom nima nobene zveze. Ne prežema je Božji sveti duh, tudi je ne vodi in ne podpira. Nikakor ni sveta, niti v področju znanem kot krščanstvo.

5., 6. Zakaj za naravne želje mesa, da delamo stvari, ki so v nasprotju s Stvarnikovim duhom, ni odgovoren Bog?

⁵ Kako to, da Božji duh ne podpira nobenega dela tega starega sveta? Kako je »meso« ali telo ljudi prišlo v stanje, da po naravi želi delati dela, ki so v nasprotju z Božjim duhom? V začetku ni bilo tako. Takrat je bilo spodbujano s Stvarnikovim duhom. Bog ne bi nikoli ustvaril »mesa«, ki bi bilo hudobno in njemu nasprotno. On ni povzročitelj zla. Prerok Mojzes, mož, ki je zastopal pravico, je jasno pokazal, da Bog Jehova ni odgovoren za slaba nagnjenja »mesa«. Mojzes je pisal: »Njegovo delo je popolno, ker vse poti njegove so pravica: mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je. Popačeno so ravnali z njim, ne kot njegovi otroci, madež je na njih« (5. Mojzesova 32:4, 5).

⁶ Za napake ljudi ni odgovoren Bog. Prvega človeka je ustvaril popolnega v čast svojih ustvarjalnih sposobnosti. Na Bogu ni nobene napake. V sodelovanju s svojim edinorojenim Sinom je naredil prvega človeka, kakor je rekel, »po svoji podobi, da nam bo sličen«. Prvi človek Adam, je bil podoba Božje popolnosti, in da je bil lahko prava podoba, je bil popoln (1. Mojzesova 1:26—28; 2:7, 8).

7. Kakšno stanje med nebesi in Zemljo je osrečevalo Boga, ko je bil Adam v Edenu?

⁷ V raju, v Edenskem vrtu, je živel prvi človek v soglasju z Božjim svetim duhom. Občasno se je  pogovarjal z Bogom. Ko je Bog hodil po lepem Edenskem vrtu, ga je Adam, čeprav je bil za človeške oči neviden, zaznal. Takrat je vladala enotnost med Bogom in človekom, med nebeškimi in zemeljskimi stvarmi. Zakaj? Ker je vse prežemal Božji duh. Vse to je Boga Jehovo osrečevalo. On je ‚srečen Bog‘ (1. Timoteju 1:11, NS).

8. Zaradi kakšnega greha nimamo danes na Zemlji popolne ureditve stvari in kdo je ta greh storil?

⁸ S tem je bila dana osnova za razvoj popolne ureditve stvari, ki ne bi nikoli zastarala ali minila. Toda danes nimamo čiste, pravične, popolne ureditve stvari. Zakaj ne? Ker se je grešilo proti svetemu duhu. Kdo je grešil? Na to je odgovoril Jezus Kristus, ko je govoril ljudem, ki so ga želeli umoriti, ker je oznanjal Božjo resnico. Tem potencialnim morilcem je Jezus rekel: »Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnih nagibov (NS), ker je lažnik in oče laži« (Janez 8:44).

9. Kdo je duhovni oče grešnikov in zakaj?

⁹ Tudi Jezusov učenec, imenovan Janez, je pokazal, kdo je prvi grešil proti svetemu duhu. Pisal je: »Kdor dela greh, je iz hudiča, ker hudič greši od začetka« (1. Janezov 3:8). Kdor greši, ne more imeti drugega duhovnega očeta kakor tistega, ki ga je na to navedel.

10. Kako je prvi lažnik postal hudič?

¹⁰ Dejstvo, da je prvi lažnik v vsem stvarstvu označen kot hudič, kaže, da je lagal v zvezi z Bogom, ker pomeni beseda hudič obrekovalec. Zapustil je resnico in je v sebi razvil nagnjenje k laži. Obrekljivo in v protislovju s tistim, kar je Bog rekel Adamu, je hudič rekel Evi, Adamovi ženi, da kazen za uživanje sadu s prepovedanega drevesa ni smrt:  »Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo« (1. Mojzesova 3:1—5). Ta lažnik je samega sebe naredil za hudiča, predvsem v odnosu z Bogom.

11. Kaj je hudič verjetno nameraval storiti, da bi Boga odvrnil od uresničevanja njegove besede, če bi Adam in Eva grešila?

¹¹ Obrekovalec Boga ni mogel jamčiti, da Adam in Eva ne bosta umrla, če bi jedla od prepovedanega sadu z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Njegova beseda ni bila močnejša od Božje (Hebrejcem 4:12; 1. Mojzesova 2:16, 17). Toda verjetno je hudič mislil, da bi spravil Boga Jehovo v neprijetno situacijo, ko bi zanj bilo nedosledno, če bi Adama in Evo usmrtil, še posebno tedaj, če bi hudič grešni par navedel, da je z »drevesa življenja«, preden bi lahko bila izrečena nad njima Božja obsodba (1. Mojzesova 2:9; 3:22, 23).

12. Kako je hudič postal ubijalec in kaj ga sedaj čaka?

¹² Kljub vsem tem spletkam se je hudič izkazal kot lažnivec. Njegovi žrtvi sta umrli kot človeški duši, ker ju je Bog Jehova, Sodnik, obsodil na smrt in ni dovolil, da bi prišli do »drevesa življenja« tako, da ju je izgnal iz raja, iz Edenskega vrta (1. Mojzesova 3:17—24). Ker je hudič v svoji brezsrčnosti kriv smrti prvega moža in njegove žene, je postal »ubijalec«. Za to si je zaslužil smrt, soglasno s pravilom, ki ga je omenil osnovatelj krščanstva: »Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo v me, bi mu bilo bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in da ga vržejo v morje« (Marko 9:42). Ravno to čaka ubijalca hudiča: večno uničenje.

13. S kom je Jehova primerjal hudiča in kaj je smel proizvesti, preden bo uničen?

¹³ Da je za hudiča pripravljen takšen konec, je bilo pokazano takrat, ko ga je Jehova, Sodnik vseh, primerjal s kačo, uporabljeno za zapeljevanje Eve k  jedi prepovedanega sadu v nasprotju z Božjim zakonom. Jehova je dejansko rekel simbolični kači: »Ker si to storila, prokleta bodi pred vsemi živalmi in pred vsemi zvermi poljskimi; po trebuhu svojem hodi in prah jej vse dni svojega življenja. In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto« (1. Mojzesova 3:14, 15). Tako je Bog preklel satana. Bog bo torej tistega, ki ga je preklel, usmrtil. To pa naj bi se zgodilo šele zatem, ko bi ta prekleta kača imela priložnost proizvesti »seme«, torej potomce v slikovitem ali duhovnem smislu. Kot duh, hudič nima naravne sposobnosti razmnoževanja kakor človek.

14. Kaj je pomenilo simbolično plazenje po trebuhu za hudiča kot veliko kačo in kdo je bil pozneje z njim ponižan?

¹⁴ Jehova je primerjal hudiča s kačo, ki se plazi po trebuhu in jé prašno hrano. Tako je pokazal globoko ponižanje, v katerem je sedaj prekleti hudič. Ker gre pri njegovem ponižanju za najnižjo stopnjo obstoja, je bila primerjana s krajem, pozneje imenovanim Tartaros. V teku časa je dobil hudič na tem kraju družbo še dragih duhov, drugih angelov, ki so se odrekli očetovstva Boga in si izbrali hudiča za očeta. Ti duhovi so postali njegovo »seme«.

15. Kaj sta rekla Peter in Juda o angelih, ki so se priključili veliki kači v grehu?

¹⁵ O tem duhovnem semenu prakače je pisal krščanski apostol Peter, da »Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temveč jih je z verigami teme pahnil v brezno (Tartaros, NS) in jih dal hraniti za sodbo« (2. Petrov 2:4). Krščanski učenec Juda je prav tako govoril o tem »semenu« kače, sestoječem iz angelov, ko je pisal: »Angele, ki niso hranili poglavarstva svojega, temveč so zapustili lastno domovje, je shranil za sodbo velikega dneva z večnimi vezmi pod temo« (Juda 6).

16. Zakaj je hudič postopal kot samohodec, ko je zapeljal Evo s prevaro h grehu, in zakaj nekateri mislijo, da je bil nekoč kerub?

 ¹⁶ Ko je hudič s prevaro zapeljal Evo, Adamovo ženo, da se je uprla Bogu, svojemu nebeškemu Očetu, še ni bilo »semena« prakače. Hudič je deloval sam. Ni se nameraval povezati s kakšnim angelom, ker bi ta kasneje lahko zahteval oblast nad potomci Adama in Eve. Želel je samovlado nad vsem človeštvom. Ne vemo točno, kakšen položaj je imel v Božji prvotni organizaciji. Mnogi raziskovalci Biblije so mnenja, da se prerokba Ezekiela 28:11—19 o kralju starega Tira nanaša tudi na satana, hudiča, in zato sklepajo, da je bila oseba, ki se je sama naredila za hudiča, prvotno »kerub« med nebeškimi »Božjimi sinovi«. Če je res tako, tedaj je njegovo ponižanje, ki ga je zadelo kot veliko kačo, še toliko večje.

17. V kakšnem smislu delijo uporni angeli temo Tartarosa s hudičem?

¹⁷ Drugi angeli, ki so se uprli Bogu in so tako postali »seme« kače, si z njo delijo temo Tartarosa kakor preklete kače. Nimajo več luči, ki izhaja iz Božje milosti in nasvetov. Ko so se uprli, jim je Bog odvzel svojega svetega duha.

18. a) Zakaj je bodočnost hudiča in njegovih angelov črna kot v rogu? b) Kakšno vprašanje se je pojavilo?

¹⁸ Bodočnost je za veliko kačo in njeno iz angelov sestoječe »seme« temna kot noč. Pred njimi je Božji sodni dan, ko jim bo »zdrobljena glava«. Bog bo za to uporabil »Seme« svoje »žene« (1. Mojzesova 3:15). V glavo ne bodo samo ranjeni, temveč jim bo dejansko zdrobljena, kar pomeni smrt velike kače in njenega »semena«. V tem pogledu ne more biti nesporazuma, ker je v listu Rimljanom 16:20 Kristusovim učencem rečeno: »Bog miru pa potre satana pod vaše noge v kratkem.« To je razlog, da je satan in njegovo »seme« v sovraštvu s »semenom« Božje »žene«. Ko je Bog omenil »Seme« svoje »žene«, je  bilo to za nebesa in za Zemljo skrivnost. Pri tej skrivnosti, ki je v vsem vesolju zbudila radovednost, je šlo za vprašanje: Kdo je to seme žene?

ZEMELJSKO »SEME« KAČE

19. Zakaj so kristjani spodbujeni, naj bodo drugačni kakor Kajn, prvorojenec vsega človeštva?

¹⁹ Evin prvorojeni sin, ki ga je imenovala Kajn, se ni izkazal kot skrivnostno »seme« Božje »žene«. Četudi je bil Kajn prvorojeni sin vsega človeštva, s tem ni dobil pravice služiti kot obljubljeno »seme«. Velika kača, hudič, tudi ni nikoli zdrobil Kajnu pete, ampak je Kajn, kot da bi komu »strl« glavo, umoril svojega bogaboječega brata Abela, verjetno s smrtnim udarcem v glavo. Namesto da bi bil od Boga blagoslovljen in prejel njegovega svetega duha, je bil Kajn drugi, ki je bil označen kot »preklet«; simbolična kača ali hudič je prvi (1. Mojzesova 3:14; 4:11). Tako je postal Kajn sestavni del zemeljskega »semena« velike kače, hudiča, ker ga je posnemal v laži in zagrešil uboj. On ni ljubil svojega brata, ki ga je lahko videl, ne Boga, ki ga ni mogel videti. Kristusove naslednike se opozarja, naj bodo drugačni kakor Kajn, z naslednjimi besedami:

»Naj se ljubimo med seboj; ne kakor Kajn, ki je bil iz Hudobnega in je ubil brata svojega. In zakaj ga je ubil? Ker so bila hudobna dela njegova, dela brata njegovega pa pravična« (1. Janezov 3:11, 12). »Gorje jim, ker so hodili po potu Kajnovem« (Juda 11).

20., 21. V kakšni vrsti greha je posnemal Kajn hudiča in glede katere objave je bilo Kajnu to omogočeno?

²⁰ Kajn je posnemal hudiča, svojega duhovnega očeta, »hudobnega«, tako da je grešil proti Božjemu svetemu duhu. S tem ni mišljeno, da je Kajn, prvi  sin Adama in Eve, sploh kdaj imel svetega duha. Njegovi zemeljski starši so izgubili svetega duha, ker so namenoma prekršili Božjo zapoved. Toda Kajn je videl delovanje svetega duha. Kdaj in kako?

²¹ To je bilo, ko je Kajn daroval nekaj pridelkov s svojega polja, njegov mlajši brat Abel pa je Bogu žrtvoval nekaj zaklanih živali iz svoje črede ovac. Sta obe daritvi ugajali Bogu? V 1. Mojzesovi 4:4—7 beremo: »In ozre se Jehova na Abela in na daritev njegovo; a na Kajna in na daritev njegovo se ne ozre. In raztogoti se Kajn silno in upade obličje njegovo. Tedaj reče Jehova Kajnu: Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!«

22. Kakšno objavo svetega duha je Kajn opazoval?

²² Seveda se Bog Kajnu in Abelu ob tej priložnosti ni pokazal. Ne vemo, na kakšen način je pokazal naklonjenost Abelu in njegovi daritvi, toda moral je biti neki vidni znak. Božji sveti duh je deloval na neki način. Kajn je to spoznal, ne da bi Bog rekel kakšno besedo. Zato se je zelo razjezil in njegovo obličje se je stemnilo. Ni pokazal ponižnosti in kesanja, niti ko je sveti duh Boga, ki mu je daroval neugodno žrtev, vidno deloval.

23. Kakšno obliko je zavzel Kajnov greh proti svetemu duhu in zakaj?

²³ Kajn očitno ni pravilno ravnal. Božji glas iz nevidnega sveta mu je pojasnil položaj. Toda Kajn je bil preponosen, da bi se ponižal. Ni obžaloval in ni se spremenil, da bi delal dobro, čeprav je greh prežal nanj kakor pred hišnimi durmi in gledal, kako bi se ga polastil. Ni želel premagati greh, čeprav ga je k temu vodil Božji sveti duh. Ni želel, da bi se mu obraz razjasnil, temveč je proti Abelu, ki ga  je Bog priznal, spletkaril in ga usmrtil. Tako je grešil proti svetemu duhu.

24. Ali lahko rečemo, da je tisti, ki je sedaj hudič, imel kdaj svetega duha in ali je videl delovanje svetega duha?

²⁴ To ni ugajalo Bogu in je prineslo Kajnu njegovo prekletstvo. Toda veselil se je hudič, stara kača, ker je imel sedaj zemeljskega sina, in ta je bil prava podoba svojega duhovnega očeta. Hudič je grešil proti svetemu duhu. Razen tega, da je osebno videl Boga, je lahko opazoval tudi delovanje svetega duha v nebeškem področju in pri ustvarjanju Zemlje in popolnega človeka (Job 38:7). V času, ko še ni gojil sebičnih teženj, je sam imel določeno mero duha svojega nebeškega Očeta. Vedel je, za kakšno delo ga je ta sveti duh usposobil. Videl je tudi Božje izkazovanje »duha nezaslužene dobrote« Adamu in Evi, ker jima je omogočil popolno življenje v zemeljskem raju (Hebrejcem 10:29). In kaj je kljub temu naredil ta nebeški »Božji sin«?

25. Kakšne nadaljnje grehe je naredil ta »Božji sin« proti svetemu duhu in kaj je zato postal?

²⁵ Ko je Evi govoril, da Bog tega »duha nezaslužene dobrote« uporablja iz sebičnih nagibov, ga je napačno predstavil. Tudi je trdil, da je Bog prepovedal jesti od drevesa spoznanja dobrega in hudega zato, ker se je bal, da bi njegova človeška stvarjenja bila sposobna neodvisno odločati, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj zlo. Ko je ta duhovni Božji sin namerno popačil dejstva in lagal, da je Evo zapeljal v greh, je grešil proti svetemu duhu — takšen greh pa ne more biti odpuščen. Dal se je zapeljati sebični zahtevi, vladati nad Zemljo in njenimi prebivalci, nato pa si je to suverenost prilastil. Pri tem je izgubil Božjega svetega duha. Sad Božjega duha, ki ga je do takrat prinašal, je zakrnel in se posušil. Sam se je naredil za hudiča, in zasluži le — uničenje (Hebrejcem 12:29; 6:7, 8).

26. Kako je hudič postal »poglavar demonov« in zakaj tisti, ki se ukvarjajo s špiritizmom, nimajo deleža v Božjem Kraljestvu?

 ²⁶ Ta prvi grešnik proti svetemu duhu je postal zli duh ali demon. Angelski »Božji sinovi«, ki so se mu pozneje pridružili v uporu proti Bogu, so prav tako postali demoni. Ti demoni so postali »seme« velike kače, tako je hudič postal »poglavar demonov«, zato je bil imenovan Belzebub (Mat. 12:24—27, NS). Te duhovne osebe pospešujejo demonizem, da bi ljudi odvrnile od oboževanja Jehove, edinega živega in resničnega Boga. Označeni so kot »nečisti duhovi« (Matevž 10:1, 8; 12:43—45). Izvajanje špiritizma pod vplivom teh demonov lahko vodi samo do duhovne nečistosti in izvajalci so v Božjih očeh nečisti. Izvajanje špiritizma pripada delom padlega mesa in ljudem preprečuje, da bi imeli delež na Božjem Kraljestvu in njegovih blagoslovih. Nečisti duhovi se upirajo Božjemu svetemu duhu, in Bog obsoja ljudi, ki imajo kakršenkoli opravek z njimi (5. Mojzesova 18:9—14; Galatom 5:19, 20; Razodetje 9:20, 21; 21:8).

KAKŠEN JE TA »DUH«

27. Zakaj bi sedaj že morali ugotoviti, kakšne vrste duh je za sedanjo staro ureditvijo?

²⁷ Zelo važno je poznati te stvari, ker nam to pomaga razumeti vzrok za sedanje stanje človeštva. Danes živimo v dvajsetem stoletju, v stoletju, ki se je s človeškega stališča pričelo tako obetajoče. Po računanju časa po Svetem pismu je minilo že skoraj 6000 let, odkar se je sebični »Božji sin« uprl vesoljni suverenosti Jehove in zapeljal Adama in Evo k neposlušnosti do Boga. Zatem, ko sta bila oba človeška upornika izgnana iz raja v Edenu, je na Zemlji nastala nova človeška ureditev — drugačna kot jo je predvidel za naš planet Bog. Tako bi sedaj že morali biti sposobni ugotoviti, kakšen duh stoji za staro ureditvijo.

28. Kaj mislimo z besedo »duh«, če govorimo o duhu, ki je za staro ureditvijo?

 ²⁸ Z besedo »duh« mislimo nevidno delujočo moč, ki spodbuja, poživlja, moč, ki človeško družbo na splošno ohranja v toku. Ta moč vpliva na način življenja. Vodi jih v določeno smer. Ljudje zato ravnajo po navadi precej enotno, ne da bi se tega zavedali ali bi o tem veliko razmišljali. Postopajo skoraj nagonsko in pri tem jih žene notranji pritisk, zato sledijo splošnim običajem in razvijajo določen življenjski stil. Pri posameznih osebnostih lahko obstajajo malenkostni odkloni, kljub temu pa imajo v svojem življenju in svojih ciljih nekaj skupnega, nekaj, kar je značilno za človeško družbo sedanjega sestava stvari.

29., 30. a) Kdo je nevidni vladar te stare ureditve in ali vlada sam? b) Kakšne so posledice te nevidne vladavine?

²⁹ Na duh, ki stoji za današnjo staro ureditvijo stvari, močno vplivajo nevidne, nadčloveške osebe, ki obvladajo ta sestav stvari in upravljajo z njim. Nobenega dvoma ni, kdo obvlada vso ureditev s svojim vplivom. V petem tisočletju stare ureditve je Jezus Kristus pojasnil, da je satan, hudič, »vojvoda tega sveta«, in da z njim ni v prijateljskih odnosih. V zadnji noči svojega človeškega življenja na Zemlji je rekel apostolom: »Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a meni ne more do živega« (Janez 12:31; 14:30, NS; 16:11). Toda satan, hudič, nevidne oblasti nad človeštvom ne izvaja sam. Z njim so demonski angeli, ki ga priznavajo za svojega suverena. Vse te demonske sile imajo svoje roke v zadevah sedanje stare ureditve človeške družbe.

³⁰ Nadčloveška oblast teh sil je delovala škodljivo. To je potrjeno v prerokbi, ki jo je zapisal apostol Janez o izgonu demonov iz svetih nebes, kar je bila tedaj še bodočnost. V tej prerokbi, zapisani v Razodetju 12:7—12, je napisano:

 »In nastala je vojska v nebesih: Mihael in angeli njegovi so se vojskovali zoper zmaja. In zmaj se je vojskoval in angeli njegovi, a niso zmogli; tudi njih mesto se ni več našlo v nebesih. In vržen je bil zmaj veliki, kača stara, ki se imenuje Hudič in Satan, ki zapeljuje vesoljni svet, vržen je bil k Zemlji, in angeli njegovi so bili vrženi z njim. ... Gorje Zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa.«

31. H kakšnemu oboževanju je zapeljal satan, »zmaj«, vso naseljeno Zemljo po Razodetju 13:4?

³¹ Ena od stvari, s katero je zapeljal vso naseljeno Zemljo goljuf, satan, hudič, je oboževanje njega samega. Odkritosrčni, toda zapeljani ljudje so morda pretreseni zaradi takšnega odkritja, toda Razodetje 13:4 govori o ljudeh, ki sodelujejo v politiki tega sveta: »In molili so zmaja, ker je bil dal oblast zveri, in molili so zver.«

32. Kakšno postopanje proti luči dobre vesti jasno kaže, kdo je »bog tega sveta«?

³² Tudi apostol Pavel je potrdil, da večina ljudi obožuje satana, zavestno ali nevede. Pavel pravi: »Če je tudi zakrit evangelij naš, zakrit je tistim, ki gredo v pogubo, ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja« (2. Korinčanom 4:3, 4). Ta sestav stvari ima »boga«. Njegovo božanstvo in tudi njegovo vladarstvo je nedvomno vplivalo na duha, ki stoji za sedanjo staro ureditvijo stvari.

33. Zakaj nas je po naravi zadelo to, kar je storil »bog tega sveta« malo po začetku človeške zgodovine?

³³ Kmalu po začetku zgodovine človeštva je povzročil tisti, ki je sedaj »bog tega sveta«, padec naših prastaršev. Adam in Eva sta bila navedena k neposlušnosti svojemu Stvarniku. To je bilo pred našim rojstvom. Vsi občutimo slabo delovanje greha. V Rimljanom 5:12 je apostol Pavel potrdil to dejstvo, ko piše, da je »po enem človeku prišel greh v  svet in po grehu smrt, in se je tako na vse ljudi razširila smrt, zato, ker so vsi grešili« (NS). Prišli smo pod Božjo smrtno obsodbo, ker smo podedovali nepopolnost, grešnost in moralno pokvarjenost. Bili smo tako rekoč mrtvi. V Božjih očeh nismo živeli.

34., 35. Zakaj smo bili v Božjih očeh kakor mrtvi in kaj je v nas delovalo?

³⁴ Po naravi smo bili dediči Božje jeze, »otroci jeze«. Bili smo »odtujeni življenju Božjemu« (Efež. 4:18). V listu Kološanom 1:21 tudi pravi: »Ki ste bili nekdaj odtujeni in sovražni v mišljenju pri svojih delih hudobnosti.« Zaradi takšnega stanja Bog Jehova v nas ni deloval. Kdo ali kaj pa je v nas delovalo?

³⁵ Odgovor na to vprašanje najdemo v listu Efežanom, 2. poglavje, od 1. do 5. vrste, v pismu ljudem, ki so se spreobrnili h krščanstvu: »Bili (ste) mrtvi po prestopkih in grehih, v katerih ste nekdaj hodili po navadi tega sveta, po knezu oblasti v zraku, po duhu, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine; med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivosti mesa svojega ter delali (izpolnjevali, NS) želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze Božje, kakor tudi drugi. Bog pa, bogat v usmiljenju, zaradi velike ljubezni svoje, ki nas je z njo ljubil, nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred.«

36. Kaj je po mnenju nekaterih prevajalcev Biblije »duh«, o katerem govori list Efežanom 2:2, in pod čigavo vlado je?

³⁶ Kdo je ta »duh, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine«? To je prvi upornik vseh upornikov proti Bogu Jehovi, namreč hudič, »stara kača«. Toda omeniti moramo, da nekateri prevajalci Biblije razumejo besedo »duh« v listu Efežanom 2:2 kot nekaj neosebnega. Mnenja so, da je nevidna delujoča moč, ki izhaja iz »kneza oblasti v zraku« in deluje v tistih, ki so neposlušni Bogu Jehovi. List Efežanom 2:2 se na primer v prevodu L. Albrechta glasi: »V njem ste  živeli nekoč po običaju tega sveta, pod vplivom vladarja nad močjo teme: pod tistim duhom, ki deluje sedaj v vseh, ki so Bogu neposlušni.« Takšen neosebni »duh« naj bi bil pod oblastjo Hudobnega, ki vlada »zraku«. Deluje v tistih, ki so upravljani po »sestavu stvari tega sveta« in so neposlušni Bogu.

37., 38. Kaj nam pove 1. Janezov 2:15—17 o pokazovanju duha, ki stoji za sedanjo staro ureditvijo?

³⁷ Kje pa lahko dobimo jasno predstavo o duhu, ki stoji za sodobno staro ureditvijo stvari ali kako se pokazuje? Poglejmo, kaj je zapisal apostol Janez. Kristjane je opozarjal pred tem posvetnim duhom z besedami: »Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni ljubezni Očetove v njem. Zakaj vse, kar je na svetu: poželenje mesa in poželenje oči in življenja napuh z vpadljivim razkazovanjem stvari (NS), ni iz Očeta, temveč je iz sveta. In svet gine in poželenje njegovo, kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj« (1. Janezov 2:15—17).

³⁸ Tako torej budi duh stare ureditve v posvetnih ljudeh želje po stvareh, ki so privlačne očem in prijetne telesu; in povsem logično je, da takšne želje vodijo k sebičnim postopkom. Zato jih njihova sebična želja po stvareh, ki ugajajo očem in padlemu telesu navede, da si nakopičijo veliko stvari kot sredstva za življenje, da bi življenje uživali. Ponosni so na svojo posest in želijo narediti vtis na druge »z bahavim razkazovanjem stvari« (NS), ki jih imajo za življenje. To spodbuja v tistih, ki teh stvari nimajo, željo, da si jih tudi oni priskrbe.

39. Kako so Židje v prvem stoletju pokazali, da so odklanjali priznati Božjega duha, in kakšne so bile posledice, ker so šli po lastnih poteh, po listu Rimljanom 1:26—32?

³⁹ V prvem stoletju našega štetja so bili Židje, ki so dajali prednost vodstvu duha, ki stoji za posvetnim sestavom stvari. Tempelj, ki ga je zgradil kralj Herod, je še stal v Jeruzalemu, njihovem glavnem  mestu, in dobro so bili seznanjeni z zbirko zakonov, ki so jo dobili po preroku Mojzesu. Niso želeli sprejeti Božjega duha, ki se je pokazoval v čistem krščanstvu, oznanjevanjem po vsej takrat naseljeni Zemlji. Zato jih je Jehova pustil hoditi po njihovih poteh, podobno kot odpadli Izrael v starem času. Kakšne so bile posledice? V listu Rimljanom 1:26—32 nam apostol Pavel na to vprašanje odgovarja:

»Zato jih je izročil Bog v sramotne (seksualne, NS) strasti: kajti njih ženske so spremenile naravno uporabljanje v protinaravno, a enako so tudi moški zavrgli naravno uporabljanje ženske in se vneli v svoji želji drug za drugega ter počenjali nesramnosti moški z moškimi. In tako so prejemali zasluženo plačilo svoje zmote sami na sebi. In kakor niso marali (spoznati, NS) Boga, tako jih je Bog izročil popačenemu (duhovnemu stanju, NS), da so delali, kar ni spodobno, ter so bili napolnjeni vsakršne krivice, malopridnosti, lakomnosti, hudobnosti, polni zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti; prišeptavalci, obrekovalci, sovražni Bogu, grozovitniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudega, roditeljem nepokorni, nerazumni, verolomni, brez ljubezni, neusmiljeni, ki, čeprav dobro poznajo pravno naredbo Božjo, da so vredni smrti, kateri tako delajo, takisto ne samo počenjajo, ampak tudi še odobravajo (NS) nje, ki tako delajo.«

40., 41. Ali je bil duh stare ureditve odstranjen s širjenjem krščanstva in kaj je Pavel napovedal v 2. Timoteju 3:1—12?

⁴⁰ V času apostolov, v prvem stoletju, se je oznanjevala prava krščanska vera. Mar z razširjanjem krščanstva Božji sveti duh ne bi mogel nadomestiti duha, ki stoji za staro ureditvijo stvari? In ali ni bilo tako, ko je rimski cesar Konstantin Veliki v četrtem stoletju ustanovil krščanstvo? Ali ni bil takrat dan napredujoči človeški družbi nov, moralno čist in v  religioznem pogledu sveti duh? Ne, po tistem, kar je zapisal v ječi apostol Pavel okoli leta 65 n. št., ni bilo tako. V svojem zadnjem pismu naslovljenem njegovemu dolgoletnemu tovarišu, je napovedal:

⁴¹ »V zadnjih dneh nastanejo kritični (NS) časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladanja, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga, ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili. ... Pa tudi vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani« (2. Tim. 3:1—5, 12).

42. Zakaj ne želimo imeti duha, ki je s tistimi, ki podpirajo staro ureditev?

⁴² V vseh teh lastnostih je izražen duh, ki vodi večino ljudi, da na splošno podpirajo staro ureditev stvari. Ali želimo, da nas spodbuja in vodi takšen duh? Ne, nikakor, če upoštevamo sadove duha stare ureditve, ki jih žanjejo tisti, ki jo podpirajo. Mi odkritosrčno želimo imeti drugačnega duha, duha, ki deluje v korist boljše ureditve stvari. To zahteva, da imamo edinega drugačnega duha, ki obstoja — svetega duha.

[Vprašanja za preučevanje]