Poglavje 7

»Novo stvarjenje« gre na delo

1., 2. a) Katero rojstvo pred manj kot dva tisoč leti je bilo čudovitejše od ustvaritve prvega človeka? b) Kateremu namenu je služilo maziljenje »novega stvarjenja« po Jezusovih besedah iz Lukeža 24:46—48 in Dejanj apostolov 1:8?

USTVARITEV prvega človeka pred približno šest tisoč leti je bila čudovita (1. Mojzesova 1:26—28). Rojstvo »novega stvarjenja« pred nekaj manj kot dva tisoč leti pa je bilo še čudovitejše in še pomembnejše za vse človeštvo. To rojstvo je bilo ob binkoštih leta 33 n. št., ko se je rodila krščanska skupščina Kristusovih učencev, maziljenih z Božjim svetim duhom za oznanjevanje mesijanskega Kraljestva.

² Manj kot dva tedna pred tem zgodovinskim dnevom binkošti je obujeni Jezus Kristus rekel svojim učencem:

»Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan iz mrtvih, in se mora oznanjevati v imenu njegovem izpokorjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema. Vi pa ste priče temu« (Lukež 24:46—48). »Prejmete moč, ko pride sveti duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja Zemlje« (Dejanja apostolov 1:8).

3. Kako veliko je bilo dodeljeno področje in kdaj in kje so učenci pričeli oznanjevati?

 ³ Je lahko kje še večje področje za oznanjevanje? Obsega namreč vso Zemljo. Kako je mogoče v tako velikanskem področju pričati o Mesiji? To zahteva čas, vztrajnost in pogum. Toda čim je bil obljubljeni sveti duh izlit ob binkoštih, so začeli Jezusovi učenci oznanjevati, najprej v Jeruzalemu.

4. Kako so se začele ob binkoštih izpolnjevati stvari, napovedane po Joelu 2:28, 29?

⁴ Vse se je zgodilo tako, kakor je bilo napovedano v Joelu 2:28, 29: z duhom napolnjeni učenci so pričeli čudežno prerokovati, celo v tujih jezikih! Tisočeri Židje, ki so bili v Jeruzalemu, da bi praznovali binkošti, so se zbrali, da bi bili priče prizora. Slišali so malo skupščino Kristusovih učencev — kakor so rekli — »govoriti v naših jezikih velika dela Božja« (Dejanja apostolov 2:11).

5. Kako je Peter ob binkoštih uporabil prvega od obeh »ključev nebeškega Kraljestva«?

⁵ Da bi pojasnil situacijo, je apostol Peter porabil prvega od obeh »ključev nebeškega Kraljestva« tako, da je govoril presenečeni množici (Matevž 16:19). Pričal je, da je Jezus, ki so ga židovski voditelji zavrgli in usmrtili, Mesija; da je bil tretji dan obujen, in da sedi sedaj oslavljen na Božji desnici. Židje, ki se jim je oglasila vest, so tedaj vprašali: »Kaj nam je storiti, možje in bratje?« Peter je odgovoril: »Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih in prejmete dar svetega duha. Kajti za vas velja ta obljuba (iz Joela 2:28, 29) in za otroke vaše in za vse, ki so še daleč, kolikorkoli jih pokliče Jehova, Bog naš« (Dejanja apostolov 2:14—39).

6. Kaj se je zgodilo s skesanimi Židi, ki so se ob tej priložnosti krstili, in česa so se rešili?

 ⁶ Tisti, ki so sprejeli Jezusa kot Mesijo ali Kristusa, so poslušali in se krstili v vodi. Tako je bilo na ta en dan pridanih približno tritisoč duš. Oslavljeni Jezus Kristus jih je krstil s svetim duhom, in bili so ponovno rojeni kot duhovni Božji sinovi. Izpod Mojzesove zaveze postave so bili premeščeni v novo zavezo, posredovano po Jezusu Kristusu. Na ta način so sledili Petrovemu resnemu nasvetu: »Rešite se tega popačenega rodu!« Tako so bili obvarovani krsta v ognju ob razrušenju Jeruzalema leta 70 n. št. po rimskih oblegovalcih pod generalom Titusom (Dejanja apostolov 2:40; Lukež 3:16, 17).

7. V katerem pogledu so maziljenci posnemali Jezusa Kristusa in kakšno priložnost so dobili verni z delom, ki je bilo napovedano?

⁷ Od tistih binkošti dalje je bilo vedno več ljudi, ki so verovali v Jezusa, Mesijo, maziljenih s svetim duhom. Kaj so morali narediti? Kot maziljenci so bili dolžni posnemati zgled Jezusa Kristusa. Kaj je on delal, zatem ko je bil krščen na Jordanu? Šel je skozi deželo in oznanjeval Božje Kraljestvo (Matevž 4:12—17). Oznanjevanje Božjega Kraljestva se ob njegovi smrti ni končalo. Nekaj dni pred svojo mučeniško smrtjo v Jeruzalemu je napovedal, da bodo mesto uničili Rimljani, toda napovedal je tudi, da bo pred to narodnostno nesrečo »oznanjevana dobra vest o Kraljestvu po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«« (Matevž 24:14—22). Ko so bili tedaj na binkošti njegovi učenci maziljeni s svetim duhom, niso izgubljali časa, temveč so šli na delo! Z oznanjevanjem Kraljestva so dobili verni priložnost, da postanejo sodediči Kristusa v njegovem nebeškem Kraljestvu.

8. Kako je bilo oznanjevanje Kraljestva razširjeno k Samarijanom in s kakšnim uspehom?

 ⁸ Izbruhnilo je silno preganjanje. Učenci iz Jeruzalema so se razkropili, toda razpršitev skupščine je prispevala k širjenju vesti o Kraljestvu. Kakor je bilo napovedano, se je pričevanje razširilo na Samarijo. Ko je bil učenec Filip prisiljen zapustiti Jeruzalem, je svojo pozornost usmeril k Samarijanom. »Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o Kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.« Pozneje, ko sta Peter in Janez obiskala Samarijo, so krščeni Samarijani po teh dveh apostolih sprejeli svetega duha (Dejanja apostolov 8:1—17).

9. a) Kakšna nepričakovana sprememba se je zgodila med Židi? b) Kako je Peter uporabil drugi »ključ nebeškega Kraljestva«?

⁹ Nenadoma se je zgodilo nekaj nenavadnega! Vodja preganjalcev je postal kristjan. Savel iz Tarza se je spreobrnil h krščanstvu. Postal je eden najbolj gorečih oznanjevalcev Božjega Kraljestva, čigar Vladar je Jezus, Mesija (Dejanja apostolov 9:1—30). Njegovo bivše ime, Savel, se ni več uporabljalo, in postal je znan kot apostol Pavel. Po tej pomembni spreobrnitvi je prišlo še do druge nenavadne spreobrnitve. To je bila prva spreobrnitev neobrezanega pogana ali nežida. Sledila je, ko je apostol Peter pod vodstvom svetega duha uporabil drugi »ključ nebeškega Kraljestva« (Matevž 16:19). Peter je storil to, ko je oznanjeval v hiši italijanskega stotnika Kornelija v Cezareji. V Dejanjih apostolov 10:44—48 beremo:

»Ko je Peter še govoril te besede, pride sveti duh na vse, ki so poslušali besedo. In zavzemo se verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil dar svetega duha: kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevati Boga. Tedaj izpregovori Peter:  ‚Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli svetega duha, kakor tudi mi?‘ In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa.«

10., 11. a) Kako daleč se je od Kornelijeve hiše razširila vest o Kraljestvu; v čigavo korist? b) Kako in zakaj je Pavel prekašal Petra, čeprav je Peter odprl pot v svet poganov?

¹⁰ Od hiše poganskega stotnika Kornelija se je dobra vest razširila »do najbolj oddaljenih delov Zemlje«. To je koristilo tako poganom kakor naravnim Židom.

¹¹ Peter je sicer odprl pot v svet poganov, toda najbolj goreči oznanjevalec Božje besede med neobrezanimi pogani je bil apostol Pavel. Ni se sramoval naziva »apostol poganov«. Tega dejstva ni omalovaževal, temveč je to svojo službo proslavil s trdim delom (Rimljanom 11:13).

12. V katero deželo je Pavel želel iti oznanjevat? Kako daleč je prišel in kaj je tam delal?

¹² Pavel je želel dobro vest oznanjevati celo v Španiji, toda zadnjo vest je poslal iz svojega ujetništva v Rimu. V zvezi z njegovo aretacijo in prisilnem zaporu v hiši, ki jo je sam najel v Rimu, beremo: »On pa je ostal celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so k njemu prihajali, oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil« (Dejanja apostolov 28:30, 31; Rimljanom 15:24, 28).

13. Kaj je lahko Pavel pisal kristjanom v Kolosah že okoli leta 60/61 n. št., ker so postopali v skladu z njihovim maziljenjem?

¹³ Mnogi kristjani so posnemali Pavla in druge apostole v oznanjevanju dobre vesti o mesijanskem Kraljestvu. Z duhom rojena skupščina, »novo stvarjenje«, je bila maziljena za takšno oznanjevanje (Izaija 61:1—3; 2. Korinčanom 1:21, 22). Bila je goreča in se je trudila oznaniti to vest — najboljšo na Zemlji,  kar se da večim ljudem. Nič čudnega torej, da je apostol Pavel okoli leta 60/61 n. št., to je nekaj let preden so Rimljani uničili Jeruzalem z njegovim dragocenim templjem (leta 70 n. št.), lahko pisal iz svojega ujetništva v Rimu kristjanom v Kolosah (Mala Azija), da je bila tisti čas ‚ta dobra vest‘ »oznanjevana vsemu stvarjenju pod nebom; tega evangelija sem jaz Pavel postal služabnik« (Kološanom 1:23).

14. Komu služi delovanje skupščine prvega stoletja danes za zgled in glede kakšne dolžnosti?

¹⁴ Svetovno oznanjevanje Božjega mesijanskega Kraljestva po skupščini maziljenih Kristusovih učencev prvega stoletja je posnemanja vreden zgled za maziljeno skupščino dvajsetega stoletja. Ta po duhu rojena skupščina, Božje »novo stvarjenje«, mora zaključiti svet obsegajoče pričevanje o vzpostavljenem Božjem Kraljestvu, preden pride nad vse človeštvo »velika stiska« in uniči licemerno krščanstvo skupaj z ostalim delom hudobnega sestava stvari v krstu z ognjem (Matevž 24:14—22; Marko 13:10).

PRIČEVANJE DUHA GLEDE SINOVSTVA

15. Kaj je pisal Pavel skupščini v Rimu o pričevanju duha in kakšno vprašanje se pojavlja v zvezi s tistimi, ki danes upajo, da bodo prišli v nebesa?

¹⁵ V prvem stoletju n. št. krščanski biblijski pisci in z njimi povezani učenci niso bili v dvomu glede svojega odnosa do Boga in glede svoje odgovornosti do njega. Trdno so bili prepričani, da so duhovni Božji sinovi, in upali so na nebeško dediščino. Zato je apostol Pavel, že preden je prispel v Rim, lahko pisal tamkajšnji skupščini s polno gotovostjo naslednje zanesljive besede: »Prejeli ste duha sinovstva, ki v njem kličemo: ‚Aba Oče!‘ Ta duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo  otroci Božji. Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako z njim trpimo, da se tudi z njim oslavimo« (Rimljanom 8:15—17). Kdo od teh, ki danes trdi, da pride v nebesa, lahko reče, da to priča Božji duh njegovemu lastnemu duhu?

16. Do kakšnega sodelovanja je prišlo med Božjim duhom in duhom krščanske skupščine v prvem stoletju?

¹⁶ Gotovo Božji duh ne bi tega pričal navideznemu kristjanu, ki dejansko ni dedič Boga in sodedič Jezusa Kristusa. Vsakemu dejanju sledi reakcija, ki je lahko pozitivna ali negativna, to je odklonilna. V listu Rimljanom 8:15—17 govori apostol Pavel o pozitivni reakciji. Opisuje harmonično sodelovanje med Božjim duhom in duhom pravih duhovnih Božjih otrok. Vprašanje je le: Kako je pričal Božji duh z duhom članov krščanske skupščine — tega »novega stvarjenja« v prvem stoletju?

17. a) Ali se je skupščina prvega stoletja upirala pričevanju Božjega duha, ki ji je bil objavljen po Božjih navdihnjenih služabnikih? b) Kako je skupščina v Solunu gledala na Pavlova sporočila?

¹⁷ Če nam Božji duh pričuje, kakšno upanje imamo kot kristjani, v kakšnem odnosu smo z Bogom in katere njegove priprave veljajo za nas, tedaj moramo biti soglasni s tem duhom in se mu ne smemo upirati. Če je navdihnjeni apostol ali Kristusov učenec napisal pismo kristjanom v prvem stoletju in je bilo prebrano v skupščini, katere krščeni člani so bili, so upoštevali, kar jim je bilo v njem rečeno o njihovem položaju, dolžnostih in upanju na bodočnost v Božji ureditvi. Spoznali so, da je Božji duh deloval v pristojnih apostolih in učencih in da so ti postopali in pisali kot njegova človeška orodja. Na to dejstvo je opozoril apostol Pavel v svojem pismu kristjanom skupščine Solun (Makedonija). Vedeli so, da je imel Pavel prav, ko je pisal: »Da ste, sprejemši od nas besedo oznanila  Božjega, jo sprejeli ne kot besedo človeško, ampak, kakor je resnično, kot besedo Božjo, ki tudi deluje v vas verujočih« (1. Tesaloničanom 2:13).

18. Kako dosledno so ti kristjani v Solunu sprejeli napisano besedo Pavla in zakaj jih je Bog izbral po Pavlovih besedah?

¹⁸ Zato je bilo dosledno, da so verniki tudi Pavlovo napisano besedo sprejeli kot »Božjo besedo«. V svojem pismu je pisal Pavel vernikom v Solunu o tem, da jih je Bog izbral. Zakaj so bili »izvoljeni«? »Evangelij naš ni prišel samo v besedi do vas, ampak tudi v moči in v svetem duhu in v mnogem prepričanju; kakor veste, kakšni smo se med vami izkazali zaradi vas. In vi ste postali posnemalci naši in Gospodovi, sprejemši besedo v mnogi stiski z veseljem svetega duha« (1. Tesaloničanom 1:4—6).

19. V kakšnem odnosu so bili z Bogom prejemniki darov duha?

¹⁹ Vedeli so, da je Bog po svetem duhu v predkrščanski dobi govoril izvoljenemu ljudstvu. Enako je lahko tudi v prvem stoletju n. št. Bog govoril s pomočjo iste delujoče moči po navdihnjenih apostolih Jezusa Kristusa. Nadalje je Bog uporabil prav te apostole, da je krščenim vernikom prenesel različne darove svetega duha. Nedvomno so prejemniki tega duha spoznali, da so postali Božji duhovni otroci. (Dejanja apostolov 8:15—18; 19:2—6).

20. Kako je pričal sveti duh članom skupščine prvega stoletja po pismih krščanskih biblijskih piscev, da so v posebnem odnosu z Bogom?

²⁰ Ali so apostoli in drugi krščanski biblijski pisci vsadili krščenim vernikom zemeljsko upanje — upanje, da postanejo otroci Očeta večnosti, Jezusa Kristusa in večno živijo na rajski Zemlji? Ne! Tistim, ki so jim oznanjevali in pisali, so posredovali upanje, ki so ga imeli takrat vsi rojeni kot Božji otroci, Jehovini sinovi (Izaija 9:6, 7). V navdihnjenih Krščanskih spisih je bilo takrat živečim učencem zagotovljeno, da so poklicani za nebeško Kraljestvo  in da lahko upajo, da postanejo sodediči z Jezusom Kristusom v nebesih (Kološanom 1:13; 1. Korinčanom 1:26—31; 2. Petrov 1:10, 11). Samo to upanje jim je bilo posredovano; niso bili negotovi. Na ta način je pričal sveti duh učencem prvega stoletja, da so otroci Božji, dediči Božji. To je pomenilo, da so bili obenem sodediči oslavljenega Jezusa Kristusa.

21. Kako je reagiral duh kristjanov v prvem stoletju na pričevanje Božjega duha in kako je to nanje delovalo?

²¹ Njihova lastna notranja sila, njihov lastni duh, je soglašal s tem pričevanjem svetega Božjega duha. Duh nebeškega Očeta jih je spodbujal in krepil kot njegove duhovne otroke in dediče. Bog jim ni vsadil občutka, da so sinovi zemeljskega očeta, temveč občutek, da so sinovi nebeškega Očeta, duhovni sinovi.

22. a) V kakšni zavezi in stanju se niso več nahajali h krščanstvu spreobrnjeni Židje? b) Kako so bili kristjani po svojem duhu in v soglasju z Božjim duhom navedeni, da dokažejo, da so Božji duhovni sinovi?

²² Židje ali Izraelci, ki so se spreobrnili h krščanstvu se niso več čutili kot sužnji stare zaveze, Mojzesovega zakona, ki bi še morali čakati na Mesijo. Občutili so, da, vedeli so, da so duhovni Božji sinovi, ki ga obožujejo po novi zavezi. Njihov duh, gonilna moč, ki je izhajala iz njihovega srca, jih je navedla, da so reagirali na delovanje Božjega duha. Kot sinovi so spontano rekli Bogu: »Aba, Oče!« Zapovedi, ki jih je dal Oče svojim duhovnim sinovom, so uporabili nase. Ljubeče so sprejeli delo, ki ga je določil svojim sinovom. Sprejeli so nebeške obljube, ki jih je dal svojim duhovnim sinovom in se trudili, da bi bili vredni doživeti izpolnitev teh obljub. Gojili so nebeško upanje, ki ga je On dal svojim sinovom, in si prizadevali živeti odgovarjajoče temu upanju. Prostovoljno so prenašali, da jih svet zapostavlja.

23. Za kakšno upanje so bili pripravljeni trpeti s Kristusom in umreti »po podobnosti« njegove smrti?

 ²³ Vedeli so, da bodo postali skupaj z Jezusom Kristusom oslavljeni Božji sinovi, če ‚z njim trpijo‘ (Rimljanom 8:17). Zato so bili pripravljeni, živeti v soglasju s svojim nebeškim upanjem, in za njega tudi trpeti. Sprejeli so dejstvo, da morajo umreti podobno kot Božji Sin, Jezus Kristus, da bi lahko bili združeni z njim »po podobnosti« njegovega vstajenja (Rimljanom 6:5—8).

24. a) Kaj je pričal njihov duh skupaj z Božjim duhom? b) S kakšnim upanjem so soglašale njihove molitve in njihovo življenje in kako daleč so bili pripravljeni iti?

²⁴ Na ta način je pričal duh teh Božjih sinov v prvem stoletju skupaj z Božjim svetim duhom, da so — po drugem rojstvu — bili Božji otroci, otroci z dediščino, ki je zanje pripravljena v nebesih. Zato je bil njihov lastni duh gonilna moč v življenju, ki je povzročil, da so bile njihove nebeškemu Očetu usmerjene molitve popolnoma soglasne in ne v nasprotju s tistim, kar jim je pričal njegov duh. V svoje molitve so vpletali biblijske stavke, ki so se nanašali na njihovo nebeško dediščino. Te molitve so krepile njihovo upanje na vstop v nebeško dediščino. Zato so živeli, razmišljali, govorili in postopali v soglasju s svojimi molitvami in upanjem. Molitve so jih krepile, da so prenesli preizkušnje in preganjanja, da bi bili končno priznani od Boga, in vedeli so, da to priznanje krepi njihovo upanje, ki ne bo nikoli razočaralo. Vedeli so, da morajo biti — da bi doživeli izpolnitev nebeškega upanja — »zvesti vse do smrti« (Rimljanom 5:3—5; Razodetje 2:10).

25. Zakaj bi moralo to pojasnilo služiti Bogu predanim, krščenim kristjanom v določanju njihovega odnosa z Bogom, še posebno od pomladi leta 1935?

²⁵ Vse to bi moralo Bogu predanim, krščenim kristjanom danes pomagati ugotoviti, če Božji duh  priča z njihovim lastnim duhom, da so njegovi duhovni otroci in dediči kakor tudi sodediči Kristusa Jezusa v njegovem nebeškem Kraljestvu. To je še posebej potrebno od pomladi leta 1935. Zakaj od takrat? Zato, ker je bilo takrat pojasnjeno, da je v Razodetju 7:9—17 opisana »velika množica« zemeljski razred, ki ni »ponovno rojen«. Namesto tega ta razred upa, da bo preživel prihajajočo svetovno »veliko stisko« in prišel v Božjo pravično novo ureditev, kjer bo živel v zemeljskem raju pod nebeškim Kraljestvom Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 sodedičev (Lukež 23:43). Če so člani tega razreda poslušni Kraljestvu in če bodo tudi v zaključni preizkušnji dokazali svojo predanost vesoljni suverenosti Jehove, jim kot prebivalcem Zemlje ne bo treba nikoli umreti. Pripadajo »drugim ovcam«, o katerih je govoril dobri Pastir, Jezus Kristus, v Janezu 10:16.

SVETI DUH KOT ZAGOVORNIK

26. Katero funkcijo še izvršuje sveti duh po Rimljanom 8:23—27 v zvezi s »svetimi«?

²⁶ Sveta delujoča moč pa ne priča samo o duhovnem sinovstvu Božjih otrok, temveč izpolnjuje še drugačno funkcijo. Apostol Pavel je opozoril na to funkcijo v svojem pismu skupščini v Rimu, ki je bila, kot je rekel Pavel, sestavljena iz kristjanov, ki so bili »poklicani sveti«, in prav tako »dediči« in »sodediči Kristusovi« (Rimljanom 1:7; 8:16, 17). Pavel je pisal:

»Pa ne samo ono, temveč tudi mi sami, ki imamo prvine duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo, čakajoč sinovstva, odrešitve svojega telesa. V upanju namreč smo zveličani; upanje pa, ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal? Če pa upamo,  česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo. Enako pa pomaga tudi duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temveč duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi. Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel duha, ker po volji Božji prosi za svetnike« (Rimljanom 8:23—27).

27. Pod kakšnimi okoliščinami potrebujejo kristjani svetega duha za zagovornika?

²⁷ V zvezi s tem so zelo primerne besede iz Pregovorov 13:12: »Predolgo upanje dela srce bolno.« Sredi zdihujočega človeškega stvarstva kristjani, ki so duhovni Božji otroci, upajo na osvoboditev od nepopolnega človeškega telesa in vstop v nebeško dediščino. Včasih jim je težko jasno se izraziti v molitvi k Bogu, ker ne vedo točno, za kaj naj bi v težkih razmerah molili. V teh slučajih potrebujejo posrednika, namreč Božjega svetega duha, da nastopi zanje kot zagovornik ali odvetnik.

28., 29. a) Zakaj se lahko za pisce Hebrejskih spisov reče, da je bilo pri njih tako, kot da bi sveti duh govoril in pisal? b) Kako lahko hebrejske pisce Biblije glede čustev in slabosti primerjamo s člani krščanske skupščine?

²⁸ Apostol Pavel je rekel zase in za krščanske brate, ki so bili proizvedeni po Božjem duhu: »Mi sami, ki imamo prvine duha ...« (Rimljanom 8:23). S tem je Pavel mislil, da so imeli nevidno sveto delujočo Božjo moč. Po tej delujoči moči so bili možje navdihnjeni da govorijo in zapišejo, kar so govorili. Bilo je tako, kakor da bi duh sam govoril in pisal. V soglasju s tem beremo: »Nobeno prerokovanje pisma (se) ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti duh« (2. Petrov 1:20, 21). Navdihnjene Hebrejske spise, iz katerih je citiral Pavel v podporo krščanstva, so napisali povsem običajni  ljudje z enakimi čustvi in telesnimi slabostmi, kakor jih imajo člani krščanske skupščine. V tem pogledu se lahko čutimo z njimi sorodne.

²⁹ »Tudi midva sva človeka, z vami enake narave.« Tako sta rekla apostol Pavel in njegov misijonarski tovariš Barnaba malikovalskim poganom, ki so ju imeli za nadčloveka, za bogova v človeški podobi (Dejanja apostolov 14:15).

30. a) Kakšno moč v resnici izražajo spisi Biblije in čemu zato koristijo? b) V kakšnih situacijah in razmerah so včasih bile v Bibliji omenjene osebe, da so potrebovale večjo pomoč od človeške?

³⁰ Navdihnjeni spisi Biblije so bili v resnici izraz svetega Božjega duha. Iz tega razloga so »koristni za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bo popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo« (2. Tim. 3:16, 17). K tem ‚koristnim‘ spisom spadajo tudi molitve usmerjene Bogu, in sicer ne samo od biblijskih piscev, temveč tudi drugih ljudi, ki so bili predani Bogu Jehovi. Te molitve so bile izrečene Bogu pod različnimi okoliščinami. Ljudje, ki so jih izgovorili, so imeli enake človeške slabosti kakor mi, in včasih so bili pod pritiskom posebnih okoliščin in grozljivih razmer. Situacije, v katerih so potrebovali pomoč, so bile tako zelo različne, da lahko brez nadaljnjega odgovarjajo situacijam, v katerih se včasih danes znajdejo pravi kristjani. Te situacije lahko postanejo takšne, da človeška pomoč ne zadostuje. Za kaj moramo tedaj moliti?

31., 32. a) Zakaj kristjani včasih ne vedo, za kaj moliti? b) Kako nastopa duh, po katerem so bili navdihnjeni spisi Biblije, za kristjane in kako usliši Bog te molitve?

³¹ V naši nebogljenosti in težavah »sami v sebi zdihujemo« (Rimljanom 8:23). Enostavno ne vemo, kako bi izrazili naše prošnje ali molitve Bogu in s kakšnimi besedami bi se obrnili k našemu  nebeškemu pomočniku. Toda Bog razume naš položaj, in točno ve, kaj si želimo.

³² Če nismo sami sposobni oblikovati molitev, tedaj imamo že sestavljene. Kje? V preroških svetih spisih, navdihnjenih po Božjem svetem duhu. Bog točno pozna molitve, ki so zapisane v njegovi besedi. Pozna njihov »smisel«, in ve, katere molitve so primerne za naše stanje. Zato Bog upošteva te primerne, v Bibliji zapisane molitve tako, kot da jih izgovorijo zdihujoči kristjani sami. Teh molitev niso izgovorili stiskani kristjani sami, toda Bog jih sliši, kakor da zanje nastopa sveti duh v soglasju z molitvami, navdihnjenimi s tem duhom, ki jih vsebuje Biblija. Verjetno on odgovori na molitev podobno, kot je odgovoril na v Bibliji zapisane molitve v daljnji preteklosti, v biblijskih časih.

33. Kako nam pomaga duh v naših slabostih in s kakšnim uspehom?

³³ Ker je sveti duh navdihnil pisanje prvotnih molitev, v katerih so izražene prošnje k Bogu, se lahko reče, da duh ‚v soglasju z Bogom nastopa za svete‘. Na ta način pomaga »tudi duh našim slabostim« (Rimljanom 8:26, 27). Bog ne zanemari odgovor takšnemu zagovoru njegovega svetega duha kot posrednika.

34. Kaj ugotovimo glede vsebine v Bibliji zapisanih molitev in zakaj naši ‚neizrečeni vzdihi‘ niso zaman?

³⁴ Zato ni nič čudnega, da kristjani, ko berejo navdihnjene molitve, zapisane v Psalmih in drugih delih Svetega pisma, najdejo molitve, ki izražajo točno tisto, kar čutijo, za kar želijo moliti k Bogu zase ali za krščansko skupščino kot celoto. Ganjeni so, ko najdejo molitve, ki po svetem duhu govorijo prav tisto, kar zadeva njihov primer. Njihovi »neizrečeni vzdihi« niso bili zaman; ni se jih napačno razumelo ali prezrlo. Tako izvedo iz po duhu navdihnjenih spisov, s kakšnimi besedami je »duh«  zanje nastopil pri Bogu. Okrepljeni so v prepričanju, ki ga je izrazil apostol Pavel, ko je rekel: »Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro« (Rimljanom 8:28).

35., 36. a) Katera moč mogočno deluje pri vseh Božjih delih v večno dobro tistih, ki ga ljubijo? b) Kakšna osvoboditev je pred »novim stvarjenjem« in kaj to naznanja zdihujočemu človeštvu?

³⁵ Božji sveti duh mogočno deluje v vseh Božjih delih v večno dobro tistih, ki ljubijo Boga. Kako veličastna priprava je ta sveta delujoča Božja moč! Božji duh, ki se tako močno odraža v navdihnjeni Bibliji, je neskončno bolj učinkovit kakor vsak poganski molilni mlinček in učinkovitejši od vsakega molitvenika, s posebnimi besedili za posebne priložnosti, ki so jih sestavili duhovniki krščanstva.

³⁶ Staro človeško stvarstvo nima tega duha, zato v tem dvajsetem stoletju zdihuje kakor še nikoli doslej in išče možnosti, da se osvobodi sužnjevanja pokvarjenosti pod starim sestavom stvari. Toda pred 1900 leti je nastalo in začelo delovati Božje »novo stvarjenje«. Delovalo je pod vplivom gonilne moči svetega Božjega duha, ki je bil izlit ob binkoštih leta 33 n. št. Ničev je bil trud večine starih človeških stvarjenj, da uniči Božje »novo stvarjenje«, z duhom proizvedeno krščansko skupščino. Približal se je čas, ko bo »novo stvarjenje« osvobojeno zemeljskega trohljivega telesa. Bližina te čudovite osvoboditve napoveduje dobrobit za vse človeštvo. Pokazuje, da je pred nami osvoboditev zdihujočega človeštva. Napoveduje tudi, da se je zelo približala pravična nova ureditev, za katero stoji Božji sveti duh.

[Vprašanja za preučevanje]