Prvi, ki je bil maziljen s svetim duhom in močjo
Poglavje 5
Prvi, ki je bil maziljen s svetim duhom in močjo
1., 2. a) Kdo je mazilil obljubljenega Mesijo in s čim? b) Katero Izaijevo prerokbo je lahko upravičeno citiral in uporabil zase?
KRALJE in velike duhovnike starega Izraela so mazilili ob postavitvi v službo z izlitjem posebej za to pripravljenega olja na glavo. Ali je bil obljubljeni Mesija enako maziljen? Ne. Resnični Mesija je bil maziljen od Boga »s svetim duhom in močjo« (Dejanja apostolov 10:38). Pooblaščen je bil, da citira in uporabi zase preroške besede iz Izaije 61:1—3:
2 »Duh Gospoda Jehove je nad mano, zato ker me je Jehova pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem milostno leto Jehovino in dan maščevanja Boga našega, da tolažim vse žalujoče, da poskrbim za žalujoče na Sionu in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto duha obupanega; da bi se imenovali hrasti pravičnosti, sadež Jehovin, njemu v poveličevanje.«
3. Zakaj nihče od mož starega časa ni bil obljubljeni Mesija, čeprav je na njih deloval Božji duh?
3 V starem času so bili možje vodeni z Božjim duhom, ali je duh na nje deloval ali pa so bili z njim napolnjeni, toda nikoli niso bili z njim maziljeni. Zato nihče od njih ni bil dolgo pričakovani Mesija. To ni bil niti Janez Krstnik, čeprav je zanj rekel angel Gabriel njegovemu očetu, duhovniku Zahariji: »S svetim duhom bo napolnjen že od materinega telesa« (Lukež 1:15).
4. Kaj je priznal Janez Krstnik glede Kristusa, čeprav je bil sam že od materinega telesa napolnjen s svetim duhom?
4 Iz Jeruzalema so poslali k Janezu duhovnike in levite, da bi jim povedal, kdo je, zaradi dela, ki ga je opravljal. Kako je reagiral Janez? »In je priznal in ni utajil; in prizna: ‚Jaz nisem Kristus‘. In vprašajo ga: ‚Kaj si torej? Elija si ti?‘ In reče: ‚Nisem.‘ ‚Prerok si ti?‘ In odgovori: ‚Ne.‘ Reko mu torej: ‚Kdo si? da odgovor damo temu, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?‘ Reče: ‚Jaz sem »glas vpijočega v puščavi: Poravnajte pot Jehovin«, kakor je povedal prerok Izaija‘« (Janez 1:19—23; Izaija 40:3; Malahija 4:5, 6; 5. Mojzesova. 18:15—19).
5., 6. a) V kakšen namen je Bog poslal Janeza? b) Kako je Janez poudaril razliko med seboj in pravim Mesijo ali Kristusom?
5 Čeprav je bil Janez napolnjen s svetim duhom, je priznal, da on ni tisti obljubljeni maziljenec z Božjim duhom. Ni poizkušal biti lažen Kristus, temveč je priznal, da je samo predhodnik pravega Kristusa ali Mesije. Dejansko ga je Bog poslal, da krsti v vodi pravega Kristusa ali Mesijo (Janez 1:29—34).
6 Nadaljnji dokaz Janezove poštenosti je poročilo iz Lukeža 3:15—17: »Ko pa je ljudstvo čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu, če ni nemara on Kristus, odgovori Janez vsem, rekoč: ‚Jaz vas z vodo krščujem, prihaja pa močnejši od mene, ki mu nisem vreden odvezati jermena na obuvalu njegovem: on vas bo krstil s svetim duhom in ognjem. On ima velnico v roki svoji, in očedi gumno svoje in pospravi pšenico v žitnico svojo, a pleve sežge z neugasljivim ognjem.‘«
7. Zakaj bi bilo za nekoga bolje, da je krščen z duhom kakor z ognjem?
7 Janezove besede jasno povedo, da Mesija ne bo samo krščen ali maziljen z Božjim duhom, temveč bo tudi sposoben druge krščevati s svetim duhom. Za človeka je veliko bolje biti krščen s svetim duhom kakor z ognjem, ki bi ga uničil kakor ničvreden plevel, ki se sežiga v ognju, ki ne ugasne, dokler vsega ne pogoltne (Matevž 3:7—12).
8. Zakaj je ljudstvo takrat »čakalo« Mesijo in zakaj je bila ta zadeva zanje nujna?
8 Nič čudnega ni, da je ‚ljudstvo čakalo‘. Verjetno so ljudje na osnovi Svetega pisma izračunali, da je prišel čas za nastop Mesije. Zato so razmišljali, ali ni morda Janez Krstnik obljubljeni Mesija (Daniel 9:24—27). Nastop Mesije ali Kristusa je bil nujen. Bog, ki je poslal Mesija, ni stvari zavlačeval v nedogleden čas. Sklenil je poslati Mesijo, in je določil čas, kdaj naj se njegova odločitev uresniči. Bog ne zavlačuje, temveč se drži svojega časovnega načrta, kakor je zapisan v njegovi besedi.
9. Kako je v Galatom 4:4, 5 pokazano, da Bog ne zavlačuje stvari?
9 V listu Galatom 4:4, 5 je rečeno: »Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog Sina svojega, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo.«
10. Od kod je Bog poslal svojega Sina ob določenem času in iz katerega naroda je morala biti žena, ki ga je rodila?
10 Apostol Pavel, pisec teh besed, je imel veliko povedati o času in razdobjih v zvezi z Božjimi pripravami. Rekel je, da je Božji Sin osvobodil Žide z odkupnino. Zaradi tega je bil njihov Mesija, Kristus. Od kod ga je Bog poslal? Iz nebes, kjer je bil ta »edinorojeni Sin«, vse odkar ga je Bog pred davnim časom ustvaril. Da »je bil pod postavo« je pomenilo, da je bil rojen kot Žid, kot Izraelec, član naroda, ki je bil z Jehovo v zavezi postave, posredovane po Mojzesu. Zato je morala biti žena, ki bi rodila Božjega Sina, Židinja, torej prav tako pod Mojzesovo postavo (Galatom 3:19—25).
11. Kaj se je moralo storiti glede na različna kraja prebivanja Božjega Sina in žene, da bi Sin lahko postal Mesija?
11 Zgodil se je čudež, ki ga je lahko naredil samo vsemogočni Bog. Njegov »prvorojeni« Sin, Beseda ali Logos, je bil v nebesih mogočno duhovno stvarjenje. Žena pa, ki naj bi ga rodila, da bi lahko postal Mesija, je bila tukaj na Zemlji. Sin ni mogel priti v maternico te židovske žene takšen, kakršen je bil. Kako torej? Sin se je odrekel vsega, kar je bil, ko je bil »v Božji podobi«. Njegovo življenje je moralo biti preneseno iz nevidnih nebes v maternico te žene. Tako je postal »enak človeku«, to se pravi, rojen kot človek. To je od Božjega Sina zahtevalo, da se je zelo ponižal (Filipljanom 2:5—8). Toda bil je pripravljen to storiti iz ljubezni do svojega Očeta in da služi namenu svojega nebeškega Očeta.
12. Kakšno »ženo« je Bog izbral in zakaj je moral biti Mesija njen »prvorojenec«?
12 Kako je nebeški Oče povzročil ta čudež? Kako ga je naredil? Uporabil je »ženo«. Verjetno je bilo veliko Izraelk, posebno iz Judovega rodu, ki so želele postati matere obljubljenega Mesije. Toda te prednosti si niso mogle same izbrati. Samo nebeški Oče Mesije mu je lahko izbral mater, kar je tudi naredil. Žena, ki jo je izbral, je bila neporočena »devica« (Izaija 7:14). Če bi že bila poročena in imela otroke, bi nastala vprašanja očetovstva, dedovanja in drugih pravic. Zato je bila ženska, ki jo je Bog izbral, »devica« (Matevž 1:22, 23). Božji »prvorojenec«, ki je bil rojen kot popolni človek iz mesa in krvi, je moral biti istočasno tudi »prvorojeni« žene, ki ga je rodila (Kološanom 1:15; Janez 3:16, 17).
13. H komu je Bog poslal Gabriela z nadaljnjo nalogo in kako je postal viden?
13 Izbrana žena je morala biti potomka kralja Davida, Jesejevega sina. Na osnovi svojega sorodstva s kraljem Davidom je lahko na prvorojenega sina prenesla naravno pravico do Davidovega kraljestva nad dvanajsterimi rodovi »Jakobove hiše« (Izraelom). Primerno je bilo, da je bila rojena v »Davidovem mestu«, v Betlehemu v pokrajini Judeji (Lukež 2:11). Tedaj, ko ji je Bog poslal sporočilo, da ji bo izkazal posebno naklonjenost, je prebivala v Galilejskem mestu Nazaret. Približno šest mesecev pred tem je Bog poslal angela Gabriela k duhovniku Zahariji, da mu najavi rojstvo sina, ki mu naj da ime Janez. Sedaj pa je Bog poslal Gabriela k bodoči materi Mesije, za čigar prihod naj bi Janez vse pripravil. Ta žena je bila židovska devica Marija, Helijeva hči iz Davidove kraljevske hiše. Gabriel si je nadel človeško postavo, da se je Mariji lahko prikazal. Njegov pozdrav je Marijo prestrašil. Zakaj je ta nepričakovani obiskovalec rekel, da je Jehova z njo? Zakaj z njo?
14. Kaj je rekel Gabriel Mariji, da bi pojasnil, zakaj je Bog z njo?
14 To je rekel zato, ker jo je Jehova izbral, da postane mati slavnega mesijanskega Kralja. Gabriel je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. In glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Jehova Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca« (Lukež 1:26—33).
15. Kaj naj bi po angelovih besedah delovalo na Marijo in s kakšnim rezultatom?
15 Kako bi se to lahko zgodilo neporočeni »mladi ženi«, »devici«? To je vprašala Marija, in verjetno bi mi enako vprašali. Torej upoštevajmo, kaj bi naj delovalo na Marijo: »In angel odgovori in ji reče: ‚Sveti duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji‘« (Lukež 1:34, 35).
16. a) Zakaj naj bi bilo dete, ki bi ga rodila Marija, »sveto«? b) Kaj bi Marija lahko odgovorila angelu, toda kako je reagirala?
16 »Sveti duh« je deloval in to naj bi povzročilo rojstvo nečesa »Svetega«. To je bilo deviško rojstvo. Bogu ni bilo nemogoče povzročiti takšen čudež, zato je angel Gabriel zaključil pogovor z Marijo takole: »Nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti« (Lukež 1:37). Kako je na vse to reagirala Marija? Lahko bi bila rekla: »Že, ampak jaz sem že zaročena s tesarjem Jožefom, Jakobovim sinom iz Davidove kraljevske hiše. Dolžna sem postati mati njegovih otrok. Svoje zaroke z Jožefom ne morem razdreti! Žal mi je, toda to enostavno ne gre!« Res je izgledalo težavno, toda to je vedel tudi Bog. Tako je Marija angelu z zaupanjem odgovorila: »Glej, dekla sem Jehovina; zgodi se mi po besedi tvoji!« (Lukež 1:38).
17. Kaj se je zgodilo z Božjim »prvorojencem« v nebesih in kaj je bilo rečeno Marijinemu zaročencu Jožetu, da naj naredi?
17 Zatem je Marija po čudežu vsemogočnega Boga spočela. Nenadoma je, ne da bi Marija vedela, Božji »prvorojenec« izginil iz nebes. Njegova življenjska moč je bila prenesena v Marijino deviško telo. Takole beremo: »Ko je bila mati njegova Marija zaročena z Jožefom, se pokaže, preden sta se sešla, da je noseča od svetega duha. Jožef pa, njen mož, ker je bil pravičen in je ni hotel očitno osramotiti, jo je sklenil skrivaj zapustiti. In ko je to premišljeval, glej, prikaže se mu v spanju angel Jehovin, rekoč: ‚Jožef, sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, žene svoje; kajti kar se je v njej zarodilo, je od svetega duha. Rodila pa bo sina, in imenuj ime njegovo Jezus, zakaj on odreši ljudstvo svoje njih grehov‘« (Matevž 1:18—21).
18. Čigav Sin je bil v resnici Jezus in kakšen je preroški pomen njegovega imena?
18 Ime Jezus je imelo preroški pomen. To je skrajšana oblika od Jehošua, ki pomeni »Jehova je rešitev«. V soglasju s tem pomenom je nosilec tega imena »odrešil ljudstvo svoje grehov«. On ni bil Jožefov sin, temveč »Božji sin«, kakor je rekel Gabriel.
19. Zakaj Marijin sin Jezus ni bil novi Božji Sin in zakaj ni bil »utelešeni Bog« ali »Bog-človek«?
19 Po čudežu rojeni Marijin prvorojenec ni bil nov Božji Sin, temveč je bil dejansko Božji Sin, ki je že dolgo obstojal, čigar življenje je bilo preneseno iz nebes na Zemljo po Mariji kot človeški materi. Iz tega sledi, da ga ne moremo imenovati »utelešeni bog«, kakor ga imenujejo mnogi zagovorniki tako imenovanega krščanstva, ker tega izraza ni v navdihnjenih Svetih spisih. V nebesih je imel Božji »prvorojenec« naziv »Beseda« (ali Logos). Zato je v Janezu 1:14 rečeno: »In beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta.« Duhovništvo krščanstva ga neupravičeno imenuje »Bog-človek«, ker je v 1. Timoteju 2:5, 6 imenovan »človek, Jezus Kristus«. Nikoli ni trdil, da je Bog, Najvišji, in tega tudi ni mogel reči (Janez 20:31; Lukež 1:32).
KDO GA JE MAZILIL IN S ČIM?
20. Kje je bil rojen Marijin prvorojenec in zakaj tam?
20 Ko je bil Cezar Avgust cesar poganskega Rimskega cesarstva, se je Jezus rodil v Betlehemu v Judi, s čimer se je izpolnila prerokba iz Mihe 5:2. To je bilo zgodaj jeseni leta 2 pr. n. št. Medtem ko sta Jožef in Marija zaradi štetja prebivalstva bila v Betlehemu, »(je) rodila sina svojega prvenca ter ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker jima ni bilo prostora v prenočišču« (Lukež 2:7).
21. Kdo so bili priče Jezusovega rojstva na Zemlji in kako?
21 Bodoči Mesija je prišel! To navdušujočo vest je oznanil veličasten angel pastirjem, ki so ponoči čuvali svoje črede na poljih blizu Betlehema. »Angel jim reče: ‚Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod, v mestu Davidovem.‘« Novorojeni Jezus v jaslih v Betlehemu se ni zavedal, da se je »hipoma prikazala z angelom množica nebeške vojske, ki so hvalili Boga in govorili: ‚Slava na višavah Bogu in na Zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.‘« Ko so pastirji to slišali, so šli iskat dete v jaslih in ga našli, tiste pomembne noči so bili nagrajeni s tem, da so bili priče Jezusovega rojstva (Lukež 2:8—20).
22. Kdaj je postal Jezus »Gospod Kristus«, kakor so ga imenovali angeli, in kako?
22 Kdaj pa je v resnici Jezus postal »Kristus, Gospod«? Ne osmega dne po rojstvu, ko je bil obrezan. Ni bil maziljen ta dan. To se je zgodilo, ko je bil star trideset let. Šel je k Janezu Krstniku, ki je takrat krščeval na reki Jordan. Ni prosil Janeza, da ga z oljem določenim v ta namen mazili za mesijanskega kralja nad dvanajsterimi izraelskimi rodovi. Prosil ga je, da ga krsti v vodi, kakor so bili krščeni mnogi drugi Židje v mesecih Janezovega delovanja. »Zgodi se pa, ko se krščuje vse ljudstvo in se tudi Jezus krsti in moli: da se odpre nebo, in sveti duh pride nanj v telesni podobi kakor golob, in glas iz nebes se oglasi: ‚Ti si Sin moj ljubljeni, ti si po moji volji.‘« (Lukež 3:21—23).
23. Kako je Janez Krstnik pričal o tem, kako je Jezus postal Kristus?
23 Kasneje je prerok Janez o tem pričal svojim učencem, ko jim je rekel: »In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ‚Na kogar boš videl, da pride duh in ostane na njem, ta je, ki krščuje s svetim duhom.‘ In jaz sem ga videl in izpričal, da je ta Sin Božji« (Janez 1:33, 34).
24. Koga je Andrej našel po besedah, ki jih je rekel svojemu bratu, in za koga je Natanael priznal Jezusa?
24 Približno štirideset dni po Jezusovem krstu v Jordanu je Janez dva svoja učenca seznanil z Jezusom. Sledila sta Jezusu in dovolila, da ju je poučeval iz Biblije. Andrej, eden od njiju, je bil silno vzradoščen nad dragocenim doživetjem. Poiskal je svojega brata Petra, in mu rekel: »Našli smo Mesijo (kar se tolmači: Kristus).« Malo zatem so pripeljali k Jezusu Natanaela. Ta ga je poslušal in mu nato rekel: »Rabi, ti si Sin Božji, ti si kralj Izraelov.« S tem je Natanael potrdil, da je maziljeni Jezus Mesija, Kristus (Janez 1:35—49).
DUHOVNI MESIJA ALI KRISTUS
25. Zakaj se je Jezus dal krstiti Janezu, čeprav je bil to krst za grešnike?
25 Ko je bil Jezus na Zemlji, je bil zgolj zemeljski Božji Sin in ni grešil, za kar bi se moral kesati. Zakaj se je tedaj dal krstiti možu, ki je oznanjeval krst kesanja in odpuščanja grehov? Storil je tako, da izpolni prerokbo iz Psalma 40:6—8. Njegov krst v vodi je ponazarjal njegovo popolno predanost, »da izpolnim, o Bog, voljo tvojo«, kakor je rekel, in kakor mu bo odtlej naprej razodeta (Hebrejcem 10:5—10). Ta Božja volja ga bo vodila kako mora postopati kot Mesija ali Kristus.
26. Kakšna sprememba je bila nakazana po Božjem glasu iz nebes in zakaj je bilo to za njega neobhodno?
26 Ko je Jezus po krstu stopil iz vode, se je slišal Božji glas iz nebes, ki je rekel: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji« (Matevž 3:17). To označuje spremembo v Jezusovem življenju. Kakšno? Božja izjava je pomenila, da je tridesetletni Jezus postal duhovni Božji Sin. Tako je bila Božjemu Sinu odprta pot vrnitve v nebo. To je bilo neobhodno celo za Jezusa, kakor je sam pozneje pojasnil židovskemu predstojniku Nikodemu: »Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega. ... Če se kdo ne rodi iz vode in duha, ne more priti v kraljestvo Božje. Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je na novo roditi« (Janez 3:3—7).
27. Kaj je pokazovalo naznanilo Boga iz nebes o njegovem Sinu in kako se je spremenil Jezusov odnos do Marije?
27 Z izjavo iz nebes je Bog Jehova oznanil, da je proizvedel duhovnega Sina, ki ima upanje na vstop v nebeško Božje Kraljestvo. Marija ni bila mati tega duhovnega Božjega Sina, bila je le mati tistega, ki je bil rojen »iz mesa«, in od tedaj je Jezus ni več imenoval »mati«. Zato je Jezus tudi označen kot »iz Boga rojen«, ki bedi nad učenci, svojimi nasledniki. V 1. Janezovem 5:18 na primer beremo: »Rojen iz Boga ga ščiti in Hudobni se ga ne dotakne« (Jeruzalemska Biblija). »Iz Boga rojeni (Kristus) ga ščiti, in Hudobni se ga ne more dotakniti« (prevod Bruns). Jezusov odnos do njegove zemeljske matere Marije, se je torej spremenil. Od takrat naprej se je posvečal duhovnim stvarem, ne več tesarstvu v Nazaretu, kjer je živela Marija.
28. Za kakšnega Mesijo je bil tako Jezus maziljen in od kod naj bi vladal?
28 Duhovnega Sina Božjega, ki je to pravkar postal, je Božji sveti duh mazilil za Mesijo ali Kristusa. Ta duhovni Božji Sin je bil močnejši od kateregakoli človeškega Mesije iz mesa in krvi. Bil je duhovni Mesija, ki ima končno vladati v nebeškem Božjem Kraljestvu. Ob vrnitvi tega Mesije v nebesa, je moral biti povišan v nebesa tudi »prestol Davida, očeta njegovega«. Vladal bi naj torej z nebeškega prestola »hiši Jakobovi vekomaj« (Lukež 1:32, 33).
29. Kakšen naziv je lahko Jezus kot maziljenec dodal svojemu imenu in s čim je bil maziljen?
29 Zatem, ko je bil Jezus na Jordanu maziljen z Božjim svetim duhom, je lahko svojemu imenu dodal naziv Mesija ali Kristus, in bil upravičeno imenovan Jezus Mesija, ali Jezus Kristus. Mesece pozneje, ko se je Jezus vračal v Galilejo, mu je neka Samarijanka rekla: »Vem, da pride Mesija (ki se imenuje Kristus); kadar on pride, nam vse oznani.« Jezus ji je mirno odgovoril: »Jaz sem, ki govorim s teboj« (Janez 4:25, 26). Kot Mesija ali Kristus ni bil Jezus maziljen s posebnim oljem, ki bi ga bili izlili na njegovo glavo, temveč z nečim, kar je lahko nanj kot na duhovnega Sina izlil samo Bog. S čim torej? Apostol Peter odgovarja: »Jezusa iz Nazareta (je) pomazilil Bog s svetim duhom in z močjo; ki je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča« (Dejanja apostolov 10:38).
30. Kaj se je pri Jezusu pokazalo takoj po maziljenju, kakor v Davidovem primeru, in zakaj ni izgubil svetega duha?
30 Tukaj se spomnimo, da je Božji duh deloval na mladega pastirja Davida, zatem ko ga je prerok Samuel mazilil z oljem in ta duh mu je dal moč, da je delal znamenita dela. Enako je bilo, ko je bil Jezus iz nebes maziljen s svetim duhom. To je potrjeno v Lukežu 4:1, 2: »Jezus pa, svetega duha poln, se vrne od Jordana, in duh ga vodi po puščavi štirideset dni, in hudič ga izkuša.« V Marku 1:12 beremo: »In precej ga odvede duh v puščavo.« Ker je Jezus ostal zvest, ko ga je preizkušal satan v puščavi, ni izgubil svetega duha; ni prenehal biti Mesija ali Kristus. Živel je v soglasju s pomenom svojega krsta v vodi.
31. S kakšno močjo se je Jezus vrnil v Galilejo, ko so Janeza zaprli, in kaj je tam delal?
31 Leta 30 n. št. je Herod Antipa, četrtnik v Galileji, zaprl Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika. Zato je Jezus zapustil Judejo in se preko Samarije vrnil v Galilejo. Tam je uporabil nase zvitek, po katerem se je lahko identificiral za Mesijo ali Kristusa (Matevž 4:12—17). »In Jezus se vrne v moči duha v Galilejo; in glas o njem se raznese po vsem okolišu. In učil je po njih shodnicah, in vsi so ga slavili« (Lukež 4:14, 15). Božje maziljenje mu je pomagalo, ko je poučeval ljudi o Svetih spisih.
32. Katero Izaijevo prerokbo je Jezus prebral v sinagogi Nazareta in kakšen je bil njegov komentar?
32 V sinagogi domačega mesta Nazaret je Jezus opozoril na dejstvo, da ga je Bog mazilil, s čimer se je izpolnila prerokba iz Izaije 61:1—3 o Mesiji. V Lukežu 4:16—21 beremo o tem naslednje:
»In pride v Nazaret, kjer je bil vzrejen; in gre po navadi svoji v sobotni dan v shodnico, in vstane, da bere. In dado mu knjigo Izaije preroka. In ko razgane knjigo, najde mesto, kjer je bilo pisano: ‚Duh Jehovin je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo, da razglasim milostno leto Jehovino.‘ In zapre knjigo in jo odda strežaju, in sede, in oči vseh v shodnici se vpirajo vanj. In začne jim govoriti: ‚Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših.‘«
33. O čem je govorila »dobra vest«, ki jo je oznanjeval Jezus, in v kakšnem obsegu jo je moral oznaniti?
33 Kako čudovito delo naj bi opravljal Jehovin maziljenec po Izaijevi prerokbi! Kako milostno je po njem delovala Jehovina aktivna moč, s katero je bil maziljen! Skozi vsa ostala tri leta njegove mesijanske službe na Zemlji je ljubeče izpolnjeval preroško nalogo, dobljeno od Boga. »Dobra vest«, ki jo je oznanjeval ubogim, je bila vest o Božjem mesijanskem Kraljestvu. Duhovno lačni množici, ki ga je želela zadržati, je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem, ker zato sem poslan« (Lukež 4:43).
34. Kdo je spremljal Jezusa, ko je oznanjeval iz kraja v kraj?
34 Kasnejše poročilo nam pove: »In zgodi se v naslednjem času, da on hodi po mestih in vaseh, propovedujoč in oznanjujoč dobro vest o kraljestvu Božjem, in z njim dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene hudobnih duhov in bolezni: Marija, ki se imenuje Magdalena, iz katere je bilo izšlo sedem zlih duhov, Joana, žena Huza, oskrbnika Herodovega, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu služile z imetjem svojim« (Lukež 8:1—3).
35. Kako je Jezus razširil oznanjevanje Evangelija?
35 Jezus pa ni sam oznanjeval dobro vest o Božjem Kraljestvu, temveč je poslal tudi svoje učence, naj podobno oznanjajo. Zatem, ko je svojih dvanajst učencev več kot leto dni šolal, jih je poslal, da so samostojno oznanjevali Kraljestvo. Lukež 9:1, 2 piše o tem: »Skliče pa dvanajstere učence svoje in jim da moč in oblast nad vsemi zlimi duhovi in da ozdravljajo bolezni. In pošlje jih oznanjevat kraljestvo Božje in ozdravljat bolnike.« Naslednje leto je Jezus poslal še sedemdeset oznanjevalcev Evangelija: »Potem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti. In pravil jim je: ... In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo, in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: ‚Približalo se je k vam kraljestvo Božje‘« (Lukež 10:1—9).
36. Kaj je stalo za oznanjevalci Evangelija, ko so dajali pričevanje pred vladarji, in zakaj se oznanjevanje Kraljestva ne more v našem času zatreti?
36 V dejavnosti oznanjevanja je bila za maziljenim Jezusom Božja delujoča moč. Ta moč je bila tudi z oznanjevalci evangelija, ki jih je poslal Jezus. Če bi morali pred vladarje, jim je ta moč stala ob strani. Jezus je rekel: »Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj naj govorite. Niste namreč vi, ki govorite, ampak duh Očeta vašega je, ki govori v vas« (Matevž 10:18—20; Lukež 12:11, 12). To velja tudi za tiste, ki oznanjujejo vest o Božjem Kraljestvu v času »konca tega sestava stvari« (Matevž 24:3, 9—14). Ker podpira oznanjevanje mesijanskega Kraljestva, ki je danes že vzpostavljeno v nebesih po Jezusu Kristusu Božji duh, ljudje tega dela ne morejo zadržati (Marko 13:10—13).
37. Kakšen primer iz Lukeža 5:17—26 pokaže, da nasprotovanje religioznih voditeljev ni oslabilo Jezusove moči ozdravljanja?
37 Ker je bil Jezus maziljen od svojega nebeškega Očeta ne pa od ljudi, »je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča, ker je bil Bog z njim« (Dejanja apostolov 10:38). Hudobno nasprotovanje religioznih voditeljev ni oslabilo moči, ki je povzročala čudeže. O enem pomembnem čudežnem ozdravljenju piše: »In zgodi se neki dan, da je učil, in sedeli so tam farizeji in učeniki postave, ki so bili prišli iz vseh vasi galilejskih in judejskih in iz Jeruzalema. In moč Jehovina je bila pričujoča, da bi jih ozdravljal.« Kljub sovražnemu stališču teh predstavnikov religije, je Jezus ozdravil hromega. Navdušeni gledalci so govorili: »Nezaslišane reči smo videli danes« (Lukež 5:17—26).
38. Komu je Jezus pripisoval čast za svoje čudeže in pred kakšnim grehom je svaril tiste, ki so ga po krivem obsojali?
38 Za svoje čudežne ozdravitve je Jezus dal čast tistemu, ki je bil v resnici zanje odgovoren. Zato je tistim, ki so mu očitali, da je povezan s satanom, hudičem, ki so ga imenovali »Belzebub, poglavar hudičev (demonov, NS), Jezus odgovoril: »V moči duha Božjega izganjam zle duhove.« Zato je nasprotnike opozoril, da »kletvina zoper duha ne bo odpuščena. ... Če kdo reče besedo zoper ... svetega duha, ne bo mu odpuščeno ne v tem veku, ne v prihodnjem«. Nasprotniki so neodpustljivo grešili, ker so zlobno pripisovali satanu, kar je bil jasen dokaz moči svetega Božjega duha, ki je povzročal čudeže (Matevž 12:24—32).
‚PO DUHU RAZODET ZA BOŽJEGA SINA‘
39. Kaj so napovedali Hebrejski spisi o življenju Mesije v nasprotju s splošnim mišljenjem Židov?
39 V Jezusovem času se je napačno gledalo na to, kakšen človek naj bi bil Mesija in kakšna življenjska pot je zanj predvidena. Jezusovi nasprotniki niso spoznali, da je v njihovih Hebrejskih spisih pisalo, da bo Mesija po Božji volji najprej trpel, in celo umrl. Ker je bil glavni član »Semena« Božje »žene«, mu je morala biti »zdrobljena peta« (1. Mojzesova 3:15). Ko so bile izpolnjene prerokbe Hebrejskih spisov, ki so se nanašale nanj, je to pojasnil apostol Peter množici židov v templju v Jeruzalemu: »Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil« (Dejanja apostolov 3:18).
40. S katerimi besedami, izrečenimi apostolom, je Jezus pokazal, da ve, da mora Mesija trpeti in umreti?
40 Iz Hebrejskih spisov je Jezus vedel, da mora Mesija trpeti in umreti. Čeprav so ga apostoli priznavali kot Mesijo, so bili presenečeni, ko jim je rekel, da mora umreti sramotne smrti. Ko je apostol Peter ugovarjal, mu je Jezus rekel: »Poberi se od mene, satan! Za pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško.« Z Jezusovim predhodnikom, Janezom Krstnikom, so nasprotniki storili vse, kar so hoteli, in Jezus je rekel, »tako bo tudi Sin človekov trpel od njih« (Matevž 16:21—23; 17:12, 13).
41. Kako so zaradi tega, kako je Jezus umrl, gledali na skupščino Kristusovih učencev v prvem stoletju n. št.?
41 Na koncu so Jezusa usmrtili kot bogokletnika in upornika proti Rimskemu cesarstvu. To je bilo Židom in poganom kakor kamen spotike, zato jim je bilo težko sprejeti Jezusa kot obljubljenega Mesijo. Več kot petindvajset let kasneje so Židje v Rimu pokazali svoje stališče do skupščine Jezusovih učencev, ko so rekli ujetemu Pavlu: »Želimo pa slišati od tebe, kaj misliš; kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo« (Dejanja apostolov 28:22).
42. Kaj so morali kristjani na osnovi Svetih spisov dokazati o Mesiji, kakor je pokazal primer apostola Pavla?
42 Zato je bilo potrebno, da so kristjani dokazali, da Jezusova smrt na mučeniškem kolu zunaj jeruzalemskega obzidja ni bila razlog za dvom, da je On Mesija, obljubljen v Svetih spisih, temveč da je bilo s tem resnično dokazano, da je On bil Mesija, Božji Kristus. Poglejmo na primer, kaj je naredil apostol Pavel v sinagogi v Solunu, Makedonija: »In Pavel gre po svoji navadi k njim in se razgovarja z njimi tri sobote na podlagi pisem, razodevajoč in dokazujoč, da je moral Kristus trpeti in vstati iz mrtvih, in da ‚ta Jezus, ki ga vam jaz oznanjujem, je Kristus‘« (Dejanja apostolov 17:1—3). Leta pozneje je apostol Pavel kot ujetnik stal pred rimskim namestnikom Festom in kraljem Agripo (ki je bil pri Festu na obisku), da bi se zagovarjal. Na višku svojega govora je rekel:
»Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili preroki in Mojzes, da se bo zgodilo, namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih luč oznanjevati temu narodu in poganom« (Dejanja apostolov 26:22, 23).
43. Kakšnega Božjega čudeža je bil Pavel priča in kako je Peter pokazal, da je bil to Božji največji čudež?
43 Pavel je bil priča Jezusovega vstajenja, kakor je srčno pojasnil pred Festom in Agripo (Dejanja apostolov 26:12—18). Tudi v 1. listu Korinčanom 15:3—8 je Pavel pričal, da je bilo pred njegovo spreobrnitvijo ‚nad petsto bratov‘ priča dejstvu, da je bil Jezus obujen iz mrtvih. To vstajenje Jezusa Kristusa iz mrtvih tretji dan po smrti se je izkazalo kot Božji največji čudež. Toda Bog je imel dinamično moč, da napravi ta čudež. Zakaj lahko to trdimo? Apostol Peter pove zakaj, ko pravi: »Ker tudi Kristus je enkrat trpel za grehe, pravični za krivične, da nas pripelje Bogu, usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu; v katerem je tudi šel in oznanjal duhovom v ječi« (1. Petrov 3:18, 19).
44. Kakšen je bil po Petrovih besedah obujeni Jezus?
44 Kaj je Peter mislil s tem? Naslednje: Bog, vsemogočni, ni Jezusa obudil kot človeka, temveč kot duhovno osebo, netrohljivo, nesmrtno, ali večno duhovno osebo.
45., 46. a) Kot kaj je bil Jezus priznan, zatem ko je na Jordanu prišel nanj Božji duh? b) Po kakšni moči je bil Jezus ob vstajenju iz mrtvih priznan kot Božji Sin?
45 Jezusovo fizično telo je bilo s smrtjo »posejano« kot žrtev, na razpolago Bogu. Zato je bil Jezus obujen za nebeško življenje v »duhovnem telesu«, v slavi, oblečen z nesmrtnostjo, da ne umre nikoli več (1. Korinčanom 15:42—54). Že prej, na dan, ko je bil Jezus krščen v vodi, ga je Jehova Bog proizvedel s svetim duhom, da je bil odtlej duhovni Božji Sin z upanjem na nebeško dediščino. Da bi Bog potrdil, da je proizvedel Jezusa, je govoril iz nebes in oznanil, da je maziljeni Jezus njegov ljubljeni, priznani Božji Sin (Matevž 3:13—17). Toda na dan Jezusovega vstajenja iz mrtvih, ga je Bog proglasil za popolnoma od njega »rojenega« duhovnega Božjega Sina. Zato je Pavel pisal:
46 »Evangelij Božji, ki ga je Bog prej obljubil po prerokih svojih v svetih pismih o svojem Sinu, rojenem iz semena Davidovega po mesu, postavljenem za Sina Božjega v moči po duhu svetosti (kako?) na podlagi vstajenja od mrtvih, o Jezusu Kristusu, Gospodu našem« (Rimljanom 1:1—4).
47. Kako piše Pavel v listu Efežanom 1:19—21 o veličastnosti Božjega čudeža ob vstajenju Jezusa?
47 O veličastnosti Jehovinega čudeža, ko je obudil Jezusa Kristusa kot nesmrtnega duha, piše nadalje apostol Pavel: »Kakšna presilna velikost moči njegove do nas verujočih po delovanju silne moči njegove, ki jo je pokazal v Kristusu, zbudivši ga izmed mrtvih in posadivši ga na desnico svojo v nebesih, nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospostvo, in nad vsako ime, ki se imenuje ne samo na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem« (Efežanom 1:19—21; Filipljanom 2:5—11; 1. Petrov 3:21, 22).
48. Kdo je »žena«, mišljena v 1. Mojzesovi 3:15, in kakšno rano je Bog ozdravil, ko je obudil Jezusa?
48 S tem, da je Jehova povzročil čudovito vstajenje Jezusa Kristusa, je nebeški zdravnik Jehova ozdravil rano, ki jo je zadala velika kača, satan, hudič, »peti« »Semena« »žene« po svoji pokvarjeni zemeljski organizaciji (1. Mojzesova 3:15). »Žena« v tej Božji skrivnosti ni bila grešna Eva ali židovska devica Marija, temveč ženi podobna Božja nebeška organizacija, sestavljena iz svetih duhovnih stvarjenj. Iz te organizacije je prišel Božji edinorojeni Sin, da bi služil na Zemlji kot obljubljeni Mesija. (Primerjaj Galatom 4:25, 26.)
49., 50. Kaj je sedaj sposoben narediti glavni član »Semena« Božje »žene«, in kakšne stvari, ki bodo prišle po njem, sedaj pozdravljamo?
49 Glavni član »Semena« Božje »žene« je sedaj sposoben streti glavo veliki kači, satanu, hudiču in zdrobiti njega in vso njegovo »seme«. Če smo Židje ali ne, nam ni treba še dalje čakati na prihod resničnega Mesije v telesu na Zemljo. On je že prišel v prvem stoletju našega štetja in izpolnil svojo nalogo na Zemlji (1. Janezov 4:2; 2. Janezov 7). Sedaj je nagrajen s slavo v nebesih. On je duhovni Mesija ali Kristus, sposoben storiti mnogo več kakor človeški mesija ali kristus.
50 Vsa čast gre Bogu Jehovi, ki je mazilil svojega Sina »s svetim duhom in močjo« za Mesijo. Pozdravljamo veličastne večne blagoslove, ki so obljubljeni vsemu človeštvu po oslavljenem duhovnem Mesiji, Božjemu Maziljencu (Dejanja apostolov 10:38; 1. Mojzesova 22:18).
[Vprašanja za preučevanje]
