Skupščina, maziljena za oznanjevanje Kraljestva
Poglavje 6
Skupščina, maziljena za oznanjevanje Kraljestva
1. Kakšna so bila vprašanja pred dva tisoč leti glede rešitve sveta?
DANES se soočamo z vprašanji svetovnega pomena. Ta so povezana z vprašanji, s katerimi bi se bili morali ukvarjati, če bi bili živeli pred skoraj dva tisoč leti na Bližnjem vzhodu. Tudi takrat so bila ta vprašanja svetovnega pomena, ker so zadevala Osvoboditelja sveta, Mesijo! Takrat je prišel čas njegovega prvega prihoda. Zato so ga zainteresirani ljudje pričakovali. Ali ga je ob prihodu vse človeštvo navdušeno pozdravilo? Ali pa so bili razočarani nad tistim, kar je delal v zvezi s svojo nalogo? Kdo ga je spoznal za Mesijo, ki dela točno tisto, kar so napovedovali zanj sveti spisi, in mu kot vodji sledil? Kdo se ob njega ni spotikal, temveč je bil pritegnjen k njemu? Kdo se danes čuti pritegnjenega k Osvoboditelju sveta, Mesiji in kako?
2. a) Kakšno vlogo je imel najpomembnejši član »Semena« Božje »žene«? b) Kdo so bili dragi člani »Semena« žene in kdo jih bo učil?
2 Da bi našli zanesljiv odgovor, se spomnimo, da je bil resnični Mesija glava napovedanega »Semena« Božje »žene«, ki mu je velika kača, satan, hudič, »strl peto«. »Žena« ali mati »Semena«, je ženi podobna Božja nebeška organizacija sestavljena iz svetih duhovnih stvarjenj, iz »angelskih sinov pravega Boga«. Obljubljeno »Seme« žene je sestavljeno iz njenih sinov, najpomembnejši je Mesija in drugi so njegovi duhovni nasledniki. Glede teh manjših članov »Semena« žene beremo v Izaiji 54:13 naslednje besede, naslovljene simbolični »ženi«: »In vsi otroci tvoji bodo učenci Jehovini in obilen mir bode otrokom tvojim.« Pravilno je, da bo »sinove« poučeval nebeški soprog žene, Jehova, Oče »Semena« (Izaija 54:5).
3. Na koga je uporabil Jezus besedo »sinovi« iz Izaije 54:13 in kako so ti sedaj poučevani, ne da bi videli svojega Učitelja?
3 Glavni član »Semena« žene, Jezus Kristus, je pojasnil besede namenjene ženi v Izaiji 54:13. V kakšni zvezi? Ko je Jezus nekoč govoril Židom, ki niso bili pritegnjeni k njemu kot Mesiji in so zato proti njemu mrmrali, je rekel: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan. Pisano je v prerokih: ‚In vsi bodo učeni od Boga‘. Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni« (Janez 6:44, 45). Seveda mi ne moremo videti Jehove, našega Učitelja, toda dal nam je navdihnjeni učbenik. S pomočjo te knjige in delovanja njegovega svetega duha nas poučuje dejstva o mesijanskem »Semenu« svoje »žene«. Na ta način je pritegnil manj pomembne člane »Semena« h glavnemu članu, Mesiji, in ustanovil skupščino.
4. Kako so v tretjem letu javnega Jezusovega delovanja mislili o njem njegovi apostoli in za koga ga je imelo ljudstvo?
4 V tistem času, v tretjem letu javnega Jezusovega delovanja, bi moralo biti židovskemu ljudstvu že jasno, kdo je mož, ki je delal čudeže in kakšno vlogo ima v Božjem namenu. Koliko od njih je dokazalo, da so bili glede Mesije »poučeni od Jehove«? Prišel je ugoden čas, da Jezus vpraša o tem svoje apostole:
»In vpraša jih, rekoč: ‚Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?‘ Oni pa odgovore in reko: ‚Da si Janez Krstnik, drugi pa: Elija, a drugi, da je eden starih prerokov vstal.‘ Pa jim reče: ‚Kdo pa pravite vi, da sem jaz?‘ Peter pa odgovori in reče: ‚Kristus Božji.‘ A on jim zapreti in naroči, naj nikomur ne povedo tega, govoreč: ‚Sin človekov mora veliko pretrpeti in biti zavržen od starešin in višjih duhovnikov in pismarjev in biti umorjen, a tretji dan vstati‘« (Lukež 9:18—22; primerjaj Marko 8:27—32).
5. Kaj je odgovoril Jezus Petru na njegovo vprašanje po Matevžu 16:16—19?
5 Apostol Matevž je o tem dogodku poročal še obširneje. Pisal je: »Simon Peter pa odgovori in reče: ‚Ti si Kristus, Sin živega Boga.‘ In Jezus odgovori in mu reče: ‚Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak Oče moj, ki je v nebesih. Pravim pa tudi jaz tebi: Ti si Peter, in na tej skali sezidam skupščino svojo in vrata hadesa je ne bodo premagala. In dam ti ključe nebeškega Kraljestva: in karkoli zvežeš na Zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli razvežeš na Zemlji, bo razvezano v nebesih‘« (Matevž 16:16—19).
6. Kaj pokaže, da Peter Jezusovih besed o »skali« ni napačno razumel, in koga je Pavel označil za »skalo«?
6 Iz pohvale, ki jo je dobil Peter, se vidi, da je bil eden tistih, ki so bili poučevani od Jehove in so se od Njega učili. Zato se je čutil pritegnjenega k Jezusu, in prišel je k njemu kot Mesiji ali Kristusu. Ime Peter pomeni »kamen« ali »skala«. Toda to ne pomeni, da je bil on »skala«, na kateri bo Jezus gradil svojo skupščino. »Skala« tudi ni bilo priznanje, ki ga je dal Peter, ko je rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« »Skala« je bil Jezus sam. Peter si Jezusovih besed ni napačno razlagal. Nikoli ni trdil, da je on »skala« (grško: petra), kakor se vidi iz 1. Petrovega 2:4—10. Razen tega je pisal apostol Pavel, čigar spise je Peter priznal za sestavni del navdihnjenih spisov: »Pili so (Izraelci v puščavi) namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus« (1. Korinčanom 10:4; 2. Petrov 3:15, 16).
7., 8. a) Kakšno napačno mišljenje o Kraljestvu Mesije so imeli apostoli? b) Komu naj bi bili dani »ključi« nebeškega kraljestva, toda na komu bi bila zgrajena skupščina?
7 Ko se je Jezus pogovarjal z apostoli o Kraljestvu, so mislili na kraljestvo, ki bi imelo sedež vlade v Jeruzalemu, od koder je vladal tudi kralj David. Pričakovali so, da bo Jezus kot potomec kralja Davida vladal v Jeruzalemu. Da so zares tako mislili, se vidi iz vprašanja, ki so ga postavili Jezusu po njegovem vstajenju iz mrtvih: »Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?« (Dejanja apostolov 1:6) Takrat, pred praznikom binkošti leta 33 n. št. še niso razumeli, da bo kraljestvo obujenega Kristusa nadčloveško Kraljestvo, z veliko večjim področjem od področja zemeljskega izraelskega naroda. Iz tega razloga je bilo za Jezusa povsem umestno, da je zatem, ko ga je Peter priznal za Kristusa, govoril o »kraljestvu nebes«.
8 Jezus je Petru sicer dal »ključe« (Matevž 16:19), toda skupščina je bila zgrajena po Jezusu Kristusu na kraljevski »skali«, na mesijanskem Kralju. In ravno tako, kakor »vrata hadesa« niso mogla premagati temelja, »skale«, ker je bil Jezus Kristus tretji dan obujen iz groba, tako »vrata hadesa« niso mogla premagati Mesijeve skupščine. Tudi ona mora biti obujena iz mrtvih.
NEVIDNI POMOČNIK SKUPŠČINE
9. V kakšen namen se je zbralo Kristusove naslednike in kaj so oni morali biti, podobno staremu Izraelu?
9 V nasprotju s Kristusovimi apostoli je izraelskemu narodu bilo nejasno, kakšno vlogo ima Jezus v Jehovinem namenu. Zato so posamezni Izraelci, ki so ga priznali za Mesijo ali Kristusa, morali biti zbrani, da bi sestavljali nov narod. Ta narod je moral biti skupščina, kakor je to bil stari Izrael. To bi morala biti skupščina oznanjevalcev mesijanskega Kralja in njegovega Kraljestva.
10. Kako je Peter po 1. Petrovem 2:8—10 pokazal na to presenetljivo dejstvo in kaj vključujejo »kreposti«, ki naj se jih povsod oznani?
10 To presenetljivo dejstvo je zvedel apostol Peter kot eden izmed ‚od Jehove poučenih‘. Eno svojih zadnjih misli, ki jih je pisal sovernikom, vsebuje tele besede: »Za (to) so bili (neverni Izraelci) tudi postavljeni. Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo« (1. Petrov 2:8—10). »Kreposti« tega čudovitega Boga vključujejo tudi sposobnost uresničevanja namena glede Mesije, in to kljub nasprotovanju tistih, ki njegovega sina niso priznali za Mesijo. Jehovino »ljudstvo za last« ga je dolžno slaviti zaradi njegovega mesijanskega Kraljestva (Izaija 43:21).
11., 12. Zakaj je Jezus svojim učencem obljubil, da bo poslal »pomočnika«, in kaj je rekel o njem?
11 Tej dolžnosti pa nov »sveti narod« sredi sovražnega sveta ne more zadostiti iz lastne moči. Jezus je to vedel; zato je rekel zvestim apostolom, preden so ga odvedli njegovi sovražniki: »Ne pustim vas sirot. ... Pomočnik pa, sveti duh, ki ga pošlje Oče v imenu mojem, on vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal.« Tudi je rekel: »Kadar pa pride Pomočnik, ki vam ga pošljem od Očeta, duh resnice, ki izhaja od Očeta, on bo tudi pričeval zame; pa tudi vi pričujte, ker ste od začetka z menoj« (Janez 14:18, 26; 15:26, 27).
12 Jezus je dodal: »Če ne odidem, ne pride Pomočnik k vam; če pa odidem, ga pošljem k vam ... Kadar pa on pride, duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči. On bo mene oslavil, ker od mojega vzame in vam oznani. Vse, karkoli ima Oče, je moje; zato sem rekel, da vzame od mojega in vam oznanim« (Janez 16:7, 13—15).
PRIHOD »POMOČNIKA«, SVETEGA DUHA
13. Komu in v čigavem imenu je bil podeljen obljubljeni »pomočnik«?
13 Skoraj petsto let preden je Jezus Kristus svojim apostolom dal to obljubo, je zapisal namestnik Nehemija v Jeruzalemu molitev, v kateri se omenja Božje postopanje z Izraelci: »Ali veliko let si imel potrpljenje z njimi in po duhu svojem si pričeval zoper nje, po svojih prerokih« (Nehemija 9:30). Učencem je tedaj, ko je bil Jezus, Mesija, telesno ločen od njih, pomagal isti Jehovin duh. Dan bi jim naj bil samo v Jezusovem imenu. Podeljen je bil lahko samo tistim, ki bi verovali, da je Jezus resnični Mesija. Kdaj pa je bil prvič podeljen?
14., 15. a) Kaj je Jezus štirideset dni po vstajenju obljubil svojim učencem, da bo storil nad učenci za razliko od Janezovega krsta? b) Kakšno vprašanje se je pojavilo v zvezi s tem obljubljenim krstom?
14 Po vstajenju iz mrtvih v nedeljo 16. nizana leta 33 n. št. je bil Jezus še štirideset dni na Zemlji, vsekakor neviden. Od časa do časa si je nadel, kakor nekoč sveti angeli, človeško podobo, da je učencem dokazal, da je vstal iz mrtvih, toda kot duh. Ob takšnih prikazovanjih jim je vedno znova govoril o »Kraljestvu Božjem« (Dejanja apostolov 1:1—3). Nekateri izmed apostolov so bili učenci Janeza Krstnika. In tedaj, štirideseti dan, dan njegovega vnebohoda, je povzročil Jezus Kristus v svojih učencih veliko pričakovanje, ko jim je rekel: »Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim duhom« (Dejanja apostolov 1:4, 5). Janezovo krščevanje skesanih Židov je simboliziralo njihovo obžalovanje grehov storjenih proti Božjemu, po Mojzesu danem zakonu.
15 Ta krst v vodi jim je lahko dal občutek olajšanja skupaj z dobro vestjo. Toda kako bi moralo delovati na Jezusove učence, ko bodo »krščeni (potopljeni) s svetim duhom«? Ta krst bi moral nanje spodbudno delovati, ker je Božji sveti duh njegova sveta nevidna delujoča moč (Matevž 3:11).
16. H kakšnemu delu naj bi jih spodbudil sveti duh po Jezusovih besedah iz Dejanj apostolov 1:6—8?
16 K čemu bo Božji sveti duh spodbudil tiste, ki ga bodo dobili? Jezus je rekel učencem malo pred vnebohodom: »Prejeli (boste) moč, ko pride sveti duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja Zemlje« (Dejanja apostolov 1:6—8). To je odgovor na naše vprašanje: Prejemniki svetega duha naj bi bili spodbujeni, da po vsej Zemlji pričajo, da je Jezus Mesija, Kristus.
17. V kakšnih okoliščinah se je petdeseti dan po Jezusovem vstajenju izpolnila njegova obljuba učencem?
17 Jezus Kristus je vstopil v nebesa. Minilo je deset dni. Prišel je petdeseti dan po njegovem vstajenju. V Jeruzalemu so praznovali židovski praznik tednov ali binkošti (kar pomeni »petdeseti« dan). Zgodaj zjutraj se je zbralo okrog sto dvajset učencev, toda ne v prazničnem templju, temveč v gornji dvorani, in tam so čakali. »Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli. In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo svetega duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je duh dajal izgovarjati« (Dejanja apostolov 2:1—4).
18., 19. Katera prerokba se je pričela izpolnjevati tisti binkoštni dan po Petrovih besedah in koliko časa je preteklo od njenega zapisa?
18 Končno se je po več kot osemsto letih pričela izpolnjevati prerokba iz Joela 2:28—32. Presenečeni Židje so se zbirali, da bi opazovali nenavaden pojav. Nekateri so učence obdolžili, da so pijani. Toda apostol Peter jim je hrabro pojasnil:
19 »To je, kar je rečeno po preroku Joelu: ‚In zgodi se v poslednjih dneh‘, pravi Bog: ‚Izlijem od duha svojega na vse človeštvo, in prerokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje; in tudi na hlapce svoje in na dekle svoje v tistih dneh izlijem od duha svojega, in bodo prerokovali. In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na Zemlji, kri in ogenj in kajenje dima; sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Jehovin, veliki in preslavni. In zgodi se, da vsak, kdor bo klical ime Jehovino, bo zveličan‘« (Dejanja apostolov 2:16—21).
20. Kakšen je bil krst in kdo ga je po Petrovih besedah izvršil?
20 To je bil krst s svetim duhom, ki ga je Jezus obljubil. O duhu je rečeno, da je bil »izlit«, in to je soglasno z dejstvom, da je kakor tekoč element, v katerem je nekdo lahko krščen (potopljen). Spomnimo se, da je Bog dal Janezu Krstniku znamenje glede Jezusa, da bi pokazal, da je on »ta, ... ki krščuje s svetim duhom« (Janez 1:33). Soglasno s tem je označil apostol Peter oslavljenega Jezusa Kristusa kot tistega, ki je od Boga dobil svetega duha in ga je izlil na te prve kristjane. Peter je rekel židovskim udeležencem binkoštnega slavja: »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite« (Dejanja apostolov 2:32, 33).
21. Zakaj je Peter lahko rekel, da so videli in slišali, kar je nanje izlil oslavljeni Jezus?
21 Oni so videli in slišali delovanje svetega duha, ker so videli ognjene jezike nad učenci in slišali, da so ti po čudežu govorili tuje jezike.
22. Kaj se je še zgodilo z učenci v soglasju s tistim, kar se je zgodilo z Jezusom po njegovem krstu v vodi?
22 Tisti binkoštni dan pa Jezusovi učenci niso bili le krščeni s svetim duhom. Bili so tudi maziljeni s svetim duhom. Prav tako, kakor je bil Jezus maziljen s svetim duhom po svojem krstu v vodi in postal Kristus ali Maziljenec, je bilo tudi z njegovimi učenci. Bili so maziljeni z istim duhom, kot so bili krščeni.
23. S čim so bili učenci zapečateni, kakor je pojasnil Pavel v 2. Korinčanom 1:21, 22?
23 Nadalje so bili zapečateni s tem duhom in so dobili jamstvo za njihovo bodočo duhovno dediščino. To soglaša s tistim, kar je pisal apostol Pavel krščanski skupščini v starem Korintu: »Ta pa, ki nas utrjuje (je porok, NS) z vami vred v Kristusa in nas je pomazilil, je Bog, ki nas je tudi zapečatil in dal duha v srca naša« (2. Korinčanom 1:21, 22).
24. Kaj je kasneje napisal apostol Janez o maziljenju v 1. Janezovem 2:20, 27?
24 Apostol Janez, ki je prisostvoval izlitju svetega duha ob binkoštih, je razumel pomen dogajanja. Zato je napisal sovernikom: »In vi imate maziljenje od Svetega in veste vse. In za vas: maziljenje, ki ste ga prejeli od njega, ostaja v vas, in treba ni, da bi vas kdo učil; temveč kakor vas maziljenje njegovo uči in je resnično in ni laž, in kakor vas je poučilo, tako ostanite v njem« (1. Janezov 2:20, 27).
ROJENI PO SVETEM DUHU
25. Na kakšen način mora delovati sveti duh, da bi krščeni kristjan lahko dobil nebeško dediščino?
25 Božji duh deluje še drugače. To je dal Jezus razumeti, ko je rekel: »Če se kdo ne rodi iz vode in duha, ne more priti v kraljestvo Božje« (Janez 3:3, 5). Kristjan z upanjem na nebeško dediščino mora posnemati svojega Gospoda, Jezusa, tako da se da krstiti v vodi. Tako pokaže, da se je predal Bogu Jehovi, da bi delal njegovo voljo (Matevž 28:19, 20). Toda tudi sveti duh mora delovati nanj. Zakaj? Zato, ker piše apostol Pavel v 1. Korinčanom 15:50, da »meso in kri ne moreta podedovati Božjega Kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivosti«.
26. Kateri odnos med maziljenim in Bogom je omenil apostol Janez, ko je pisal o maziljenju?
26 Da bi lahko učenci prišli v Božje nebeško Kraljestvo, morajo biti »ponovno rojeni« in tako postanejo Božji duhovni sinovi. Samo duhovni Božji sinovi so maziljeni s svetim duhom, kakor je bil primer pri Jezusu Kristusu. To pojasni, zakaj je maziljeni apostol Janez, zatem, ko je govoril o maziljenju, rekel dalje v 1. Janezovem 3:1—3:
»Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo otroci Božji, in smo tudi. Zato nas svet ne spoznava, ker njega ni spoznal. Ljubljeni, sedaj smo otroci Božji, a ni se še pokazalo, kaj bodemo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je. In vsak, kdor ima to upanje vanj, očiščuje sebe, kakor je on čist.«
27. Kako se vidi iz Janeza 1:11—13, da ni odvisno od človeških staršev, če bo kristjan »ponovno rojen«?
27 Ponovno rojstvo pa ni odvisno od človeških staršev. Oseba mora iz lastnega nagiba priznati Jezusa za Mesijo in mu slediti kot tistemu, ki ga je Bog mazilil za Kralja nebeškega mesijanskega Kraljestva. Tedaj je prepuščeno Božji volji, če bo takšnega Kristusovega naslednika proizvedel s svetim duhom. Bog proizvaja otroke za nebesa, ne človeški starši. To je rekel tudi apostol Janez. Napisal je: »V svojo last je prišel«, namreč Jezus Kristus ob prihodu k židovskemu narodu pred devetnajstimi stoletji, »in svojci ga niso sprejeli. A katerikoli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo otroci Božji, njim, ki verujejo v ime njegovo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga« (Janez 1:11—13). Duhovni sinovi postanejo tako, da jih Bog proizvede. On jih ne proizvede ali rodi v materinem telesu.
»NOVO STVARJENJE«
28. Kdo odloča, če bo Bog imel duhovne otroke, in zakaj so »prvina njegovega stvarstva«?
28 Ali ni stvar staršev, da odločajo, če hočejo imeti otroke svojega mesa in krvi? Da! Tako tudi Bog odloča, koga želi proizvesti za svojega duhovnega sina z nebeško dediščino. »Iz svoje volje nas je rodil po besedi resnice, da bodimo neka prvina stvari njegovih.« To je pisal učenec Jakob kristjanom, ki jih je označil za »dvanajstere rodove, ki so razkropljeni« (Jakob 1:1, 18). V poljedelstvu so takrat »prvino« nove žetve posvetili Bogu kot nekaj svetega in kot nekaj, kar pripada njemu. Kdo pa sestavlja duhovno prvino? Tisti, ki jih je nebeški Oče proizvedel po lastni volji in po »besedi resnice«. Vzame jih iz človeške družine, da bi sestavljali kraljevski nebeški razred.
29. Kaj se zahteva od kristjana po 1. Petrovem 1:3, 4, da bi lahko prišel v nebeško kraljestvo?
29 Temu razredu »prvine« ali »prvih sadov« je pisal krščanski apostol Peter: »Ker ste prerojeni, ne iz minljivega semena, ampak neminljivega, po besedi Božji, ki živi in večno ostane« (1. Petrov 1:23). Kristjan mora biti »prerojen« ali »na novo rojen«, da bi končno lahko prišel v nebeško Kraljestvo. Zato je pisal Peter: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem usmiljenju svojem prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem dediščine neminljive in neoskrunjene in nevenljive, shranjene v nebesih za vas.« (1. Petrov 1:3, 4; upoštevaj tudi 1. Janezov 3:9.)
30., 31. a) Kaj kličejo k Bogu tisti, ki so dobili »sinovstvo«? b) V kakšni zavezi so takšni posinovljenci in kakšen narod sestavljajo?
30 Kristjanom v rimski provinci Galaciji, ki so prejeli »sinovstvo«, je pisal apostol Pavel: »Ker ste pa sinovi, je odposlal Bog duha Sina svojega v vaša srca, ki kliče: Aba, Oče! Tako nisi več suženj, ampak sin; ako pa si sin, si tudi dedič po Bogu« (Galatom 4:5—7).
31 Pokristjanjeni Židje, kakršen je bil tudi Pavel, niso bili več sužnji pod zavezo postave posredovane po preroku Mojzesu. Bili so duhovni Božji sinovi in so bili v »novi zavezi«, posredovani po Jezusu Kristusu, večjem preroku kakor je bil Mojzes. Ta nova zaveza je proizvedla nekaj, česar stara zaveza po Mojzesovi postavi ni izpolnila, namreč, »kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2. Mojzesova 19:5, 6; Hebrejcem 8:6—13; 1. Timoteju 2:5, 6). »Svet narod«, ki je v novi zavezi, je zato duhovni Izrael, sestavljen iz kristjanov, ki so znotraj Židje ali Izraelci. Bili so obrezani na srcu in ne zunanje, na telesu. To beremo v Rimljanom 2:28, 29.
32. Zakaj po 2. Korinčanih 5:16—18 ne poznamo več nobenega kristjana po mesu, tudi Kristusa ne?
32 Ali naj nas glede vseh teh novih značilnosti duhovnih Božjih sinov preseneti, da govori apostol Pavel o »novem stvarstvu«. Ne! Povsem naravno je, da je to storil. Izhajajoč iz dejstva, da je bil Jezus Kristus obujen iz mrtvih kot nebeški, duhovni Božji Sin, je pisal apostol Pavel: »Zatorej mi od sedaj nikogar ne poznamo po (krščanskem) mesu; če smo pa tudi poznali po mesu Kristusa, ali sedaj ga, več ne poznamo. Zato če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je novo vse. A vse to je iz Boga« (2. Korinčanom 5:16—18).
33. Ali je za vstop v nebeško kraljestvo neobhodna mesena obreza in če ne, kaj je potrebno?
33 Iz vsega tega sledi, da mesena obreza telesnih potomcev patriarha Abrahama, naravnih Židov, ni potrebna, da bi lahko bili rešeni po Kristusu, Mesiji. Kaj pa je zares potrebno tistim, ki pričakujejo odhod v nebesa? Navdihnjeni apostol Pavel odkrito odgovarja: »Kajti obreza ne velja nič niti neobreza, ampak novo stvarjenje. In kolikor jih bo živelo po tem vodilu, mir nanje in usmiljenje in na Izraela Božjega!« (Galatom 6:15, 16). Celoten »Božji Izrael« je »novo stvarjenje«.
34. Kaj je storila skupščina v Antiohiji, da bi pojasnila sporno vprašanje, če je obreza mesa potrebna za večno rešitev?
34 Danes bi morda nekateri ljudje, ki so dobesedno obrezani, izpodbijali besede navdihnjenega apostola Pavla, pokristjanjenega Žida. Toda že šestnajst let po smrti, vstajenju in vnebohodu Jezusa Kristusa so bili ljudje, ki so trdili, da je obreza mesa pogoj za večno rešitev. To je bilo v Antiohiji (Sirija), kjer so bili Kristusovi učenci prvič imenovani kristjani (Dejanja apostolov 11:26). Kaj se je tedaj zgodilo? Skupščina v Antiohiji je odločila, naj gresta Pavel in njegov misijonarski tovariš Barnaba in še drugi ‚zaradi tega vprašanja gori k apostolom in starešinam v Jeruzalem‘ (Dejanja apostolov 15:1, 2). Zatem je zasedal zbor apostolov in starešin jeruzalemske skupščine, da bi prišli do odločitve, če morajo nežidovski kristjani biti obrezani zunanje, na mesu.
35. Kaj je napravil sveti duh v zvezi z odločitvijo, zbora v Jeruzalemu, in kako se je glasila?
35 Po dolgi razpravi in zatem, ko so bili predloženi dokazi o tem primeru, je učenec Jakob končno navedel odločilne besede iz Amosa 9:11, 12, ki so bile navdihnjene z Božjim svetim duhom in ki so se pod vodstvom svetega duha pravkar izpolnjevale. Očitno je bilo v soglasju s svetim duhom, da se nežidovskim vernikom, ki so bili vzeti iz poganov za Jehovino ime, ni treba obrezati. Nedvomno je Božji sveti duh spomnil Jakoba na ta odločilni biblijski tekst in ga tudi navedel, da je priporočal bistvene točke resolucije, ki bi jih sprejel zbor v Jeruzalemu. Odločitev zbora se je glasila takole:
»Vzvidelo se je namreč svetemu duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: da se zdržujete malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Ostanite zdravi (NS)!« (Dejanja apostolov 15:3—29; 21:25). Sklenili so torej, da za kristjana ni neobhodno biti obrezan zunanje, na mesu, da bi dobil nebeško dediščino, temveč mora biti »novo stvarjenje«.
36. Katero nalogo mora duhovno rojena skupščina izvrševati na osnovi maziljenja in o čem je zato poučevana od Jehove?
36 Takrat, v prvem stoletju n. št., so se krščanski verniki veselili odločitve zbora v Jeruzalemu. Tudi mi danes se lahko veselimo te navdihnjene odločitve. Iz Svetega pisma spoznamo, da je bila z duhom proizvedena krščanska skupščina kot »novo stvarjenje« maziljena z Jehovinim duhom enako kakor njen poglavar, Jezus Kristus. Zato je dolžna delati, za kar je bila z maziljenjem pooblaščena, namreč, ‚krotkim oznanjati dobro vest‘. Jezus Kristus se te dolžnosti ni izogibal, temveč je dal svojim naslednikom pravilen zgled (Izaija 61:1—3). Kot duhovni Božji sinovi so od Jehove poučeni, kaj naj oznanjajo kot njegovo »dobro vest« (Izaija 54:13). Z dobrim zgledom in besedami Sina Jezusa Kristusa uči Jehova krščansko skupščino, da je dobra vest o mesijanskem Božjem Kraljestvu vest, ki rešuje življenja in jo je treba povsod oznaniti.
[Vprašanja za preučevanje]
