Kako bodo sovladarji postavljeni v svojo službo
5. poglavje
Kako bodo sovladarji postavljeni v svojo službo
1. Zakaj ni nikogar, ki bi bil bolj primeren za kralja človeštva kot je Jezus Kristus?
BI lahko človeštvo imelo boljšega kralja, kakor je Jezus Kristus, sin Božji? Kateri človeški kralj je kdaj tako ljubil svoje ljudstvo, da bi bil zanj pripravljen odpovedati se vsemu blišču in slavi in nato nedolžen umreti? In če bi se našel takšen kralj, ki bi se bil pripravljen žrtvovati, kaj bi to koristilo njegovemu ljudstvu? Jezus Kristus, sin Božji, pa je zapustil svojo nebeško slavo in svojega Očeta in je bil prej, malo manj kot Bogu podoben, »za malo časa ponižan pod angele«. Postal je edini resnično popoln človek (Psalm 8:5; Hebrejcem 2:9) Po Božji volji se je zatem, ko ga je Bog pomazilil za Mesijanskega kralja, še bolj ponižal in dovolil, da so ga ljudje nasilno umorili. Ne samo, da je s temi dejanji dokazal svojo ljubezen do človeštva, temveč je bila njegova smrt tudi popolna človeška žrtev, sprejemljiva pri Bogu in človeštvu v trajno dobro. Kdo se lahko izkaže ljudem za večjega, boljšega in s tem primernejšega za njihovega kralja?
2. a) Kaj kaže, da ljudje tudi danes, kakor v prvem stoletju ne želijo Jezusa za Kralja? b) Zakaj je pomembno, koga bo človeštvo dobilo za kralja?
2 Ljudje, ki so pred devetnajstimi stoletji zaupali človeškim političnim vladarjem, ga niso marali za kralja. Z glasnim vpitjem so zahtevali od rimskega namestnika, naj ga usmrti, češ da je lažnivi Kristus, lažnivi Mesija. Tudi danes ga večina ljudi — celo v takoimenovanem krščanstvu — ne želi za kralja in daje prednost političnim človeškim vladavinam. Podcenjuje in preganja kristjane, ki posnemajo svojega voditelja Jezusa in jim nasprotuje. Kaj lahko pomeni za človeštvo odklanjanje Jezusa Kristusa kot nebeškega kralja? Je to odločilnega pomena za žive in mrtve? Odločitev vsemogočnega Boga je vsekakor najvažnejša. Priznal je svojega sina Jezusa, ko ga je Janez Krstnik krstil v reki Jordan. Tudi takrat, ko se je na visoki gori severne Palestine pred tremi očividci v sijaju spremenil, ga je priznal za zvestega sina. (Matevž 3:17; 17:5) V poslednjih trenutkih njegovega življenja pred smrtjo na mučilnem kolu na Golgoti, ko je Jezus zaklical: »Oče v tvoje roke izročam duha svojega«! ga je potrdil za brezgrešnega. — Lukež 23:46.
3. a) Kakšen izraz priznanja je dal Bog svojemu sinu Jezusu Kristusu? b) Na katero stopnjo življenjskega bivanja ga je obudil?
3 Največje priznanje svojemu sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl mučeniške smrti, pa je Bog izkazal z dejanjem, ki se zdi neznatnemu človeku nemogoče: tretji dan po smrti ga je obudil iz smrti. V kakšno obliko življenja? Ali v človeka iz krvi in mesa, zopet »ponižanega pod angele«? Ne! Povišal ga je nad angele, obudil ga je v nebeško življenje, višje od tistega, ki ga je imel, preden se je ponižal, da bi postal v maternici židovske device Marije enak človeku. (Filipljanom 2:5—11) Apostol Peter, eden prvih, ki so videli utelešenega Jezusa po vstajenju od mrtvih, je dejal: »Temu podoben tudi vas zdaj rešuje krst, ne umitje mesene nesnage, ampak zaupljivo sklicevanje dobre vesti na Boga po vstajenju Jezusa Kristusa, ki je po svojem vnebohodu na desnici Božji, in podrejeni so mu angeli in oblasti in moči.« — 1. Petrov list 3:21, 22; Hebrejcem 1:1—4; Lukež 24:34; 1. Korinčanom 15:5.
4., 5. Kako je Jezus Kristus, »sin Davidov«, postal Davidov »Gospod« in kdo je prvi opozoril na to dejstvo?
4 Zmagoslavni Božji sin je kot »sin Davidov«, rojen iz device Davidovega rodu, tako postal mnogo višji kot kralj David. Apostol Peter je to poudaril v svojem navdihnjenem govoru pred tisoči Židov ob Binkoštih, petdeseti dan po vstajenju Jezusa Kristusa. Napolnjen s Svetim duhom je dejal:
5 »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo Svetega duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite. Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: ,Rekel je Jehova Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje‘. Za gotovo torej vedi vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.« — Dejanja apostolov 2:32—36.
6. a) Kakšno spoznanje bo David po svojem vstajenju dobil o Jezusu? b) Iz katere rodovine izhaja Jezus kot človek?
6 V bližajočem vstajenju mrtvih pod mesijanskim kraljestvom bo David priznal oslavljenega Jezusa Kristusa za svojega »Gospoda«. Imenoval ga bo »moj Gospod«. Priznal bo Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil vzet v nebesa, za najbolj pomembnega potomca svojega rodu, za »korenino in rod Davidov«, za »leva, ki je iz rodu Judovega, korenina Davidova«. (Razodetje 22:16; 5:5) Prav zato se dve rodovini Davidovih potomcev zaključujeta z Jezusom, sinom device Marije. Jezusov rod pa seže v resnici še dlje od kralja Davida ali patriarha Abrahama; prav do Adama, prvega človeka, ki je bil ustvarjen v Edenskem vrtu in se je imenoval »sin Božji«. (Matevž 1:1—18; Lukež 3:23—38) Jezus Kristus je edini človek, katerega rodovnik se je brez vrzeli ohranil vse od prvega človeškega »sina Božjega«.
7. a) Kako dolgo je rod kralja Davida vladal v Izraelu? b) Kako dolgo bo vladal Jezus Kristus, ne da bi mu katerikoli zemeljski kralj oporekal to pravico in zakaj?
7 Kralj David je vladal v Izraelu samo 40 let. (1. Kraljev 2:10, 11; 1. Letopisi 29:26, 27) Vsega skupaj je dvajset zaporednih rodov Davidove kraljevske rodovine vladalo Izraelcem 470 let, od leta 1077 do 607 pr. n. št. Katera zemeljska dinastija kraljev iz iste rodovine bi se lahko primerjala z njo? Jezus Kristus pa bo kot Davidov nebeški Gospod tisoč let vladal vsemu človeštvu brez kakršnegakoli kraljevskega tekmeca na Zemlji. Ker je nesmrten ne potrebuje prestolonaslednika. Ima namreč moč »neminljivega življenja«; in »ker ostane vekomaj«, lahko kraljuje brez naslednikov »nepremenljivo«. (Hebrejcem 7:16, 24) Angel Gabriel je rekel Mariji v Nazaretu: »Kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:33) Torej je on večni dedič kralja Davida.
SOVLADARJI IN NE NASLEDNIKI
8., 9. a) Ali bodo 144 000 nasledniki Jezusa Kristusa in kako je on, potem ko je vzpostavil Spominsko večerjo, govoril o njihovih prednostih v Kraljestvu? b) Kako je Daniel napovedal to sovladanje?
8 144 000 sodediči Jezusa Kristusa, niso njegovi nasledniki v kraljestvu. So samo sokralji, ki jim je Jezus Kristus od Boga določen za »glavo«. Soglasno s tem v Razodetju 20:4 piše: »In oživeli so ter kraljevali s Kristusom (ne po Kristusu) tisoč let.« Prav tako je Jezus Kristus dejal svojim zvestim apostolom na večer Pashe, potem, ko je vpeljal novo praznovanje, imenovano zadnja večerja ali Gospodova spominska večerja: »A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih. In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil, da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove.« (Lukež 22:28—30) Že stoletja pred Jezusom je prerok Daniel opozoril na to sodelovanje, rekoč:
9 »Toda svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti. Dokler ni prišel Predvečni in sodba je bila izročena svetim Najvišjega in prišel je čas, da so sveti v last dobili kraljestvo. In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vsa gospostva mu bodo služila ter ga poslušala«. — Daniel 7:18, 22, 27.
10., 11. a) Ali bodo 144 000 imeli naslednike in kaj pomeni, da so prvenci »Bogu in Jagnjetu«? b) Kakšno stanovitnost kažejo 144 000, zaradi česar se ni treba bati njihovega kraljevanja?
10 Iz tega sledi, da bo 144 000 svetih Boga, najvišjega, kraljevalo s Kristusom brez naslednikov tisoč let. O njih je zapisano: »Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre. Ti so odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu.« (Razodetje 14:4) To, da so odkupljeni izmed ljudi, pomeni, da so bili nekoč navadni možje in žene — kakor vsi ostali ljudje. Toda zato se prebivalci Zemlje, katerim bodo ti 144 000 kraljevali, nimajo česa bati. Postali so »sveti«; in kot »prvina Bogu in Jagnjetu« morajo biti »sveti«. Ali naj se bojimo vladavine Jezusa Kristusa? Ne! In ravno tako se nam ni treba bati vladavine 144 000 »odkupljenih izmed ljudi«. Ti so poslušni nasvetu apostola Pavla: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 2:5) Tudi apostol Peter svetuje v 1. Petrovem listu 4:1:
11 »Ker je torej Kristus trpel v mesu, oborožite se tudi vi z istim mišljenjem, ker kdor je trpel v mesu, je pri koncu z grehom.«
12. a) Kaj je Jehova vnaprej določil za Kristusove sovladarje? b) Kdaj je Jehova prvič govoril o tem razredu, določenem za vladanje, in kaj je dejal o njem?
12 Očitno je, da morajo 144 000 razvijati mentalno, moralno in duhovno podobo svojega voditelja in učitelja Jezusa Kristusa. To je zahteva, ki jim jo je Bog vnaprej postavil. Čeprav ni vnaprej določil posameznikov med ljudmi, ki bi bili Jezusu Kristusu tako podobni, je določil njihovo število — sto štiriinštirideset tisoč. Povedal je tudi, kako bo z njimi postopal in v kakšno nebeško stanje jih bo povedel. Že od prvega človekovega upora Jehova skrbi za človekovo vodstvo v svetu na novo oblikovanih odnosov. Po prvem uporu v Edenskem vrtu je prvič izdal svoj sklep o razredu, ki bo tedaj vladal. Svojo odločitev je izrazil s preroško odločnostjo satanu, hudiču, »stari kači«, rekoč: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: ti to stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15)
13., 14. a) Kakšno vlogo ima Jezus Kristus v zvezi z obljubljenim »semenom« Božje žene? b) Kaj piše apostol Pavel v ohrabritev kristjanom, ki so si prizadevali utrditi svoj poklic?
13 Najpomembnejši iz obljubljenega »semena« Božje žene je seveda Jezus Kristus. Vendar pripadajo k semenu tudi zvesti učenci, ki bodo skupaj z Jezusom Kristusom zdrobili glavo kači. (Rimljanom 16:20) Obračajoč se k skupščini tistih, ki so bili poklicani in ki so si prizadevali klicu slediti in ostati v njem, piše apostol Pavel v pismu Rimljanom 8:28—32 naslednje ohrabrujoče besede:
14 »Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem. Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil. Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam? On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temuč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril?«
15. a) Kako bo po Božji vnaprejšnji določitvi vlada njegove nove ureditve v sebi enotna.- b) Kako bo člane te vladavine Bog napravil »pravične«?
15 Ugotovimo lahko, da je Bog vsem poklicanim, ne glede na to, od kje posamezniki so, »vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati.« Ta sklep pa zahteva in zagotavlja, da bodo kot sinovi Božji podobni Kristusu. Te Bog vnaprej pripravlja, da v vladi njegove bodoče nove ureditve ne bi bilo neskladnosti in razdorov, ampak, da bi vladala sloga. V tej vladi mora biti vsakdo »pravičen«. Zato je Bog moral storiti še nekaj, nek pravičen ukrep, da bi jih res lahko imenoval pravične. To se je zgodilo s prelitjem krvi Jagnjeta, Jezusa Kristusa. Ko jih bo obudil od mrtvih, jih bo kot popolna duhovna stvarjenja napravil pravične, v skladu z njihovimi pravičnimi osebnostmi. (Rimljanom 5:1, 9; 8:1) Vsem, ki jih Bog sedaj proglasi za pravične na temelju vere v kri Jezusa Kristusa izkazuje slavo in čast z blagoslovljenimi prednostmi v njegovi službi že tukaj na Zemlji. Tako imajo upanje na bodočo slavo v kraljestvu.
16. Kako je Jezus svojim učencem pokazal, naj ne posnemajo politikov tega sveta?
16 Vse človeštvo je lahko prepričano, da ti, ki jih Bog priznava in znova obuja k življenju v kraljevski slavi, ne bodo podobni politikom današnjih svetskih oblasti. Jezus ni dal svojim učencem za zgled, ki naj mu sledijo, politikov tega sveta. Med 144 000 sovladarji nebeškega kraljestva ne bo političnega rivalstva. Kot lahko preberemo v Lukežu 22:24—27 tega resnično ne bo: »Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega. On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami kakor kdor streže.«
17. Zakaj o Jezusu lahko po pravici rečemo, da je bil Božji poslanec pri človeštvu?
17 Sin Božji ni bil pred skoraj dva tisoč leti poslan na ta svet zato, da bi postal politični lovec na glasove volilcev ali da bi se boril proti političnim nasprotnikom v Izraelu ali drugje po svetu. Prišel je, da napravi tisto, česar ne more storiti nihče med zemeljskimi politiki: da spravi z Bogom ljudi vseh ras, narodov in plemen, ki so v sovraštvu z njim. Prišel je zato, da bi človeštvu vrnil mir in prijateljstvo z Jehovo velikim Bogom, darovalcem življenja. Za Božjega sina je to pomenilo veliko samožrtvovanje. Po pravici lahko rečemo zanj, da je Božji poslanec, ki med sovražnimi narodi prosi, naj se spravijo z Bogom, da bi se rešili pred njegovim uničenjem.
18. Kako so postopali z Božjim poslancem tisti, ki so postali Kristusovi učenci? Kako je to nanje vplivalo?
18 Krščanski učenci so sprejeli Božjega poslanca in vse, kar je storil zanje. Apostol Pavel piše takšnim učencem v Rimu: »Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Koliko bolj bomo torej, ko smo zdaj opravičeni v krvi njegovi, po njem rešeni jeze Božje. Kajti če smo bili spravljeni z Bogom s smrtjo njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, tem bolj bomo zdaj, ko smo spravljeni, zveličani po življenju njegovem. Pa ne samo to, marveč hvalimo se tudi z Bogom po Gospodu svojem Jezusu Kristusu, po katerem smo sedaj dobili spravo.« — Rimljanom 5:8—11.
»NAMESTO KRISTUSA POSLANI«
19. a) Kdo je od Jezusovega odhoda v nebesa deloval kot poslanec pri človeštvu? b) Kako gledajo na Kristusove poslance svetovni politični vladarji in zakaj?
19 Od njegovega vnebohoda spomladi leta 33 n. št. Jezusa Kristusa ni več na Zemlji, da bi osebno nadaljeval s svojim poslanskim delom. Zato namesto njega nadaljujejo s poslanstvom njegovi z Bogom spravljeni učenci. Politični vladarji in vladavine tega sveta ne priznavajo teh učencev za poslance najvišje vladavine vsemirja. No, krščanski poslanci se tudi ne posvetujejo s političnimi predstavniki, in ne razpravljajo z njimi, da bi sprejeli sklep o spravi za vse narode. Politični voditelji in vlade gledajo na pooblaščene učence z mesenega, tradicionalnega stališča in jim ne pošiljajo svojih diplomatskih predstavnikov, kot jih že stoletja pošiljajo v rimskokatoliški Vatikan. Zanje so ti učenci brez nazivov, brez diplomatskih oblek in poverilnic običajni ljudje. Ne razumejo, da so to duhovno nova stvarjenja, ki nudijo nekaj novega.
20. Kako je govoril o sebi Pavel, ko je pisal Efežanom, čeprav ni bil od Rima priznan kot poslanec?
20 Tudi apostol Pavel ni bil priznan za krščanskega poslanca v Rimskem cesarstvu, ker ni bil predstavnik Izraelske vlade v Jeruzalemu. Toda, ali je bil zaradi tega manj vreden poslanec vlade Najvišjega Boga? Čeprav ni bil pri rimski vladi sprejet s častjo poslanca, je, ko je bil zaprt v Rimu, skupščini v Efezu v Mali Aziji pisal o sebi: »In s sleherno molitvijo in prošnjo molite vsak čas v Duhu in bedite za to v vsej stanovitnosti in prošnji za vse svete, tudi zame, da se mi da beseda, ko odprem usta, da s srčnostjo oznanjam skrivnost evangelija, ki sem zanj poslanec v sponah, da v njem srčno govorim, kakor mi je govoriti.« — Efežanom 6:18—20.
21. H komu se obračajo krščanski poslanci, da bi izpolnili svoje odgovornosti?
21 Pooblaščenemu kristjanu ni treba priznati stališč političnih vlad tega sveta, ki so sovražne Jehovi Bogu. Kristjan je prejel svoje poslanstvo po Kristusu od Boga in spoznati mora odgovornosti, ki mu jih podeljena čast nalaga. V svoji novi vlogi mu ni treba k političnim vladavinam, ker ni svetski poslanec. Glede na spravo z Bogom ne morejo vplivati te vlade na ljudi svojega naroda in tako popraviti odnos do Boga vsakega izmed njih. To je zasebna stvar vsakega človeka; vsak se mora odločiti sam in ravnati samostojno. Zato gredo duhovni krščanski poslanci naravnost med ljudi in ne k njihovim oblastem. Apostol Pavel je, ko je opustil tradicionalno stališče, ocenil popolno vrednost nove odgovornosti in rekel:
22. Kakšno službo opravljajo krščanski poslanci, namesto koga in kaj delajo v zvezi s prošnjo pomiritve z Bogom?
22 »Zato, če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je novo vse. A vse to je iz Boga, ki nas je spravil s seboj po Kristusu in nam je dal službo sprave. Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj in jim ni zaračunal njih grehov in poveril je nam besedo sprave. Namesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: ,Spravite se z Bogom!‘ Tega, ki ni poznal greha, je storil zaradi nas v greh, da bi postali mi pravičnost Božja v njem. A kakor sodelavci Božji vas tudi opominjamo, da bi ne bili zaman prejeli milosti Božje.« — 2. Korinčanom 5:17 — 6:1.
23. Kakšne resne omejitve se postavljajo Božjim zastopnikom kot »poslanim namesto Kristusa«?
23 To, da so »namesto Kristusa ... poslani« postavlja prednje, kot pred Božje zastopnike in nova stvarjenja v enotnosti s Kristusom, resne omejitve. Katere? Omejitve, ki so postavljene tudi poslancem političnih narodov. Ne samo danes, že v biblijskih časih se poslanci niso imeli pravice mešati v politiko države, v katero so bili poslani. (Lukež 19:12—15, 27) Lahko so se obrnili na vlade teh držav s prošnjami, lahko so tudi protestirali pri njih, toda do njene politike so morali ostati nevtralni. Ostati so morali zvesti svoji vladi in čuvati njene interese. Če ne, so jim lahko gostiteljice odklonile akreditivna pisma in odpovedale gostoljubje, s prepovedjo bivanja.
24. Kje je domovina duhovnih poslancev, katere vlado zastopajo, in kakšnega posvetnega delovanja se morajo braniti, da bi ostali čisti?
24 144 000 sodediči Kristusovi so spoznali, da so, dokler so na Zemlji »namesto Kristusa ... poslani«. V luči besede Božje jasno vidimo, kaj glede na njihov odnos do tega z Bogom sprtega sveta, v resnici pomeni biti poslanec. (Rimljanom 5:10) Kot apostol Pavel tudi oni priznavajo: »Kajti naša domovna država je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa.« (Filipljanom 3:20) V tem sovražnem svetu morajo zvesto zastopati nebeško kraljestvo in ga, kakor jim je zapovedal Jezus Kristus oznanjevati po vsej Zemlji. (Matevž 24:14) Ker kot duhovni poslanci živijo v sovražnem svetu, se ne vmešavajo v politično aktivnost nobenega naroda na Zemlji. Ne morejo se udeleževati predvolilnih kampanj, niti delovati v dolžnostih svetskih vlad; kot ne morejo svetski poslanci deliti svoje zvestobe in sprejeti političnega položaja še kje drugje kot v svoji državi. Zato ne nosijo nobene odgovornosti zaradi ravnanja in prelivanja krvi med narodi na Zemlji.
25. Kako se 144 000 Kristusovi sodediči lahko ohranijo neomadeževane od oboževanja »zveri« in njene »podobe« in njenega znamenja na čelih in rokah?
25 Zaradi teh dejstev smo lahko še bolj hvaležni apostolu Janezu, ki je o 144 000 sokraljih Jezusa Kristusa dejal: »In videl sem duše obglavljenih zaradi pričevanja Jezusovega in zaradi besede Božje in tiste, ki niso molili zveri, ne podobe njene in niso sprejeli znamenja na čelo in na roko svojo: in oživeli so ter kraljevali s Kristusom tisoč let« (Razodetje 20:4) Pod vplivom razsvetljujočega Božjega duha, so spoznali, da je divja »zver« s številko 666, satanov svetovni vladajoči sistem, kar pomeni, da je hudič »vladar tega sveta«. Spoznali so tudi, da je danes »podoba« politične divje »zveri« politična organizacija za mir in varnost tega z Bogom sprtega sveta, ki so jo ustanovili ljudje. Samo tedaj, če ostanejo čisti in neomadeževani od politike in konfliktov simbolične divje »zveri«, se lahko ubranijo njenega znamenja na čelih in rokah.
26. Kakšen odnos imajo 144 000 do višjih svetovnih oblasti, čeprav ne obožujejo »zveri« in njene »podobe«, in v kakšni meri so jim poslušni?
26 144 000 niso sužnji niti oboževalci »zveri« in njene politične »podobe«. Ne, niso takšni, kot da bi nosili znamenja na čelu in na roki, kot da bi bili sužnji »zveri«, sužnji človeških vladavin pod vplivom satana, hudiča. Tudi ne kažejo političnih »znamenj«, kot da suženjsko in hlapčevsko dajejo »zveri« svojo aktivno podporo in roko prijateljstva. Ravnajo se po nasvetu apostola Pavla v listu Rimljanom 13:1—7 in so zavestno »pokorni višjim oblastem« tega sveta, plačujejo davke in izpolnjujejo druge obveznosti. Toda ta pokornost ni popolna, ampak samo relativna. Za to imajo pomemben razlog. Kateri? če so zakoni zemeljskih oblasti v nasprotju z zakoni Najvišjega Boga, tedaj postopajo točno tako, kot apostoli Jezusa Kristusa, ki so pred vrhovnim sodiščem v Jeruzalemu rekli: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja apostolov 5:29) Če delajo tako, potem lahko ostanejo neomadeževani od »znamenja zveri« in se izkažejo vredne, da bi vladali s Kristusom v nebesih.
27. Čigavo znamenje imajo na svojih čelih 144 000 v skladu z Razodetjem 22:4?
27 Tako bodo 144 000 dospeli v Kristusovo nebeško kraljestvo neomadeževani s politiko tega sebičnega sveta. O edinem razpoznavnem znaku, vidnem na čelih zvestih kraljevih služabnikov pravi Razodetje 22:3—5, NS: »In hlapci njegovi mu bodo služili in gledali bodo obličje njegovo in ime njegovo bo na njih čelih ... Jehova Bog jim bo svetil in kraljevali bodo na vekov veke.«
BLAGOSLOV TISOČLETNE SLUŽBE
28. a) Kakšna prednost bo za 144 000, da bodo lahko vladali tisoč let brez naslednikov? b) Kaj bodo satan in njegovi demoni storili, potem ko bodo spuščeni v zvezi z Božjo vladavino in kaj se bo zgodilo zapeljanim?
28 Kakšna čudovita prednost in priložnost jim je dana: da bodo lahko kot kralji vladali s Kristusom tisoč let, potem ko bodo satan, hudič, in njegovi demoni zvezani in vrženi v brezno. Imeli bodo dovolj časa za popolno in uspešno izvršitev dela, ki ga je Jehova Bog določil za prvih tisoč let nove ureditve. Niti oni niti Jezus Kristus ne bodo imeli naslednikov, ki bi poizkušali vse doseženo zavreči in si prizadevali napraviti vse popolnoma drugače. V skladu z Razodetjem 20:7—10 bodo satan, hudič in njegovi demoni, ko bodo na koncu tisočletja izpuščeni, poskusili vse preobrniti sebi v prid. Poskušali bodo uničiti vse, kar je tisočletna vladavina dosegla v slavo Bogu in v blagoslov človeštva, a ne bodo uspeli. Tisti pa, ki jih bo satan tedaj uspel zapeljati, bodo prisiljeni spoznati, da je njihov upor Božji vladavini neuspešen in zato kratkotrajen. Ti uporniki bodo s satanom in njegovimi demoni vred iztrebljeni iz kraljestva živečih.
29. a) Kako se bo ob koncu tisočletja izkazalo, da Bog ni zaman poslal svojega sina na Zemljo in da ta ni umrl zaman? b) Zakaj se bodo Kristus in 144 000 sodediči upravičeno veselili, da niso vladali tisoč let zaman?
29 Tisočletna vladavina Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 kraljevskih sodedičev bo dokazala, da ni bila zaman. Obnova človeštva do človeške popolnosti v zemeljskem raju bo postala dejstvo. Jezus, sin Božji ni umrl zaman in tako Božji dobrotljivi namen, s katerim ga je poslal na svet, ni ostal neizpolnjen. Ko bodo zvesti branilci Jehovine vseobsegajoče suverenosti prestali preizkušnjo zvestobe, ko bo satan za malo časa izpuščen, bodo prav oni prepričljiv dokaz, da Vsemogočni Bog in Stvarnik lahko obljudi Zemljo z možmi in ženami, ki živijo z njim v soglasju. Zato jih bo vrhovni sodnik Jehova proglasil za pravične in jim podelil neodtujljivo pravico, da mu v njegovem zemeljskem raju za vedno služijo v miru in sreči. (Razodetje 20:5) Jezus Kristus in njegovi 144 000 sokralji se bodo veselili takšnega izida Božje sodbe človeštva, videč, da je bila njihova tisočletna vladavina uspešna.
30. Za katere službe, razen za kraljevanje, morajo še skrbeti 144 000 s Kristusom tisoč let in kakšna vprašanja se zaradi tega pojavljajo?
30 Veličastna vizija apostola Janeza nam odkriva, da 144 000 kraljevski sodediči Jezusa Kristusa ne bodo tisoč let s Kristusom le vladali. Za 144 000, ki bodo deležni »prvega vstajenja« piše v Razodetju 20:6, da bodo tudi »duhovniki« Božji in Kristusovi. Zakaj morajo biti tisoč let tudi »duhovniki?« Kaj bodo tako lahko dosegli, kar kot kralji ne bi mogli? Potrudili se bomo in tudi na to vprašanje v zvezi s tisočletnim kraljestvom našli pravi odgovor.
[Vprašanja za preučevanje]
