Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kralji, ki bodo vladali tisoč let brez naslednikov

Kralji, ki bodo vladali tisoč let brez naslednikov

4. poglavje

Kralji, ki bodo vladali tisoč let brez naslednikov

1. Kako dolgo že obstajajo človeška kraljestva, ki ne zadovoljujejo človeških potreb?

KRALJESTVA, ki so jih ustanovili ljudje, ne morejo zadovoljiti človeških potreb niti rešiti njihovih problemov. Taka oblika vladavine obstaja že več kot štiri tisoč sto petdeset let, namreč od približno dvaindvajsetega stoletja pred našim štetjem. Prvi človeški kralj, ki ga omenja zgodovina, je bil Nimrod, Noetov pravnuk. Iz 1. Mojzesove knjige, 10:8—12 lahko sklepamo, da se je sam naredil za kralja.

2. a) Kakšno stališče je imel do vzpostavitve kraljestva Noe? b) Kateri vrsti vladavine daje danes prednost večina ljudi?

2 Noe je doživel začetek Nimrodovega kraljestva. A on ga ni imenoval za kralja Babela (ali Babilona) niti ni poskušal, da bi to sam postal. Ostal je le patriarhalni poglavar človeške družine, ki je postajala vedno bolj številna. (1. Mojzesova 9:28, 29; 10:32 do 11:9) V današnjih dneh je le še malokje na oblasti kralj, ki ga potem nasledijo njegovi potomci, kajti ljudje so se tega naveličali. Večinoma dajejo prednost ljudskim ureditvam, kot je republika ali demokracija, ki jo vodi predsednik, izvoljen od ljudstva. A ljudje postanejo kaj kmalu nezadovoljni z voditelji, ki pripadajo večinoma isti politični stranki. Želijo si spremembe, zato z volitvami izberejo kandidata iz druge politične skupine.

3. Kdo se je naveličal človeških vladavin in kaj je oznanil v mestu, kjer je bilo vzpostavljeno prvo človeško kraljestvo?

3 Ni samo človeštvo naveličano kraljestev vzpostavljenih od ljudi, ki imajo zakonite naslednike. Tudi Bog se jih je že naveličal. Pa ne le kraljevin, tudi vseh drugih oblik človeške vladavine. * Vsi ljudje morda tega še nimajo dovolj, Bogu pa to prav gotovo že preseda. Te pomanjkljive in nezadovoljive človeške vladavine se pravzaprav šopirijo na njegovi lastnini (Zemlji). Zato je Bog že v Babilonu, kjer je prišel na oblast prvi človeški kralj, napovedal, da bo ob točno določenem času uničil vsa človeška kraljestva in pripravil prostor za tisočletno vladavino svojega Sina Jezusa Kristusa. Po svojem preroku Danielu je rekel Nebukadnezarju, babilonskemu kralju: »A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« — Daniel 2:44.

4., 5. a) Kdo so vladarji človeštva, ki jih Bog ljubi? b) Komu razen Bogu, morajo ti vladarji še izkazovati ljubezen v skladu s poročilom apostola Pavla?

4 V skladu s tem svojim namenom Vsemogočni Bog ne ljubi kraljev in drugih zemeljskih vladajočih gospodarjev. Tudi oni ga ne marajo, čeprav mnogi od njih pripadajo takoimenovanemu krščanstvu. Če bi ga ljubili, bi delali, kar je Jezus Kristus, Božji Sin, zapovedal svojim učencem: »Ampak iščite najprej kraljestva in njegove pravičnosti.« Če bi sledili temu, ne bi sprejeli nobenih političnih obveznosti v človeških vladavinah. (Matevž 6:33) Za človeštvo je nadvse pomembno, da bi imelo kralja, ki ga Bog ljubi. Isto velja za njegove pomočnike: v dobro človeštva naj bi bili to ljudje, ki jih Bog ljubi. Prav zato jih bo obdržal v svoji službi in zato jih je tudi postavil na prva mesta. Kajti oni ljubijo edinega živega in resničnega Boga in ga bodo vedno ljubili. To pa hkrati pomeni, da ljubijo tudi ljudi na Zemlji. O tem je zapisal apostol Janez:

5 »Ako kdo pravi: Boga ljubim, pa sovraži brata svojega, je lažnik; kdor namreč ne ljubi brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? In to zapoved imamo od njega, da kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi brata svojega.« — 1. Janez 24:20, 21.

6. Kako vpliva na človeštvo neumorno prizadevanje vladarjev, da bi ohranili meje in nacionalno neodvisnost?

6 Človeški kralji in drugi vladajoči gospodarji ljubosumno varujejo nacionalne in državne meje, ki ločujejo med seboj narode in ljudstva. Vsak vladajoči gospodar hoče nadzorovati svoje območje in pričakuje vdanost od ljudi, ki tam živijo. Zemlja je razdeljena na mnogo nacionalnih in državnih ozemelj in narodi trmasto vztrajajo pri nacionalni vzvišenosti. To pa še zdaleč ne vodi k združevanju vsega človeštva, ampak do nasprotij in narodnostnega rivalstva. Pri vsem tem se poraja zanimivo vprašanje.

7. Kakšno nebeško vladavino je Bog predvidel za Zemljo in kako to razodeva Razodetje 14:1—5?

7 Božji namen ni, da bi Jezus Kristus sam kraljeval tisoč let. V Janezovi viziji ljubljeni Božji Sin ne stoji sam na gori Sionu. Apostol Janez namreč pravi: »In videl sem in glej: »Jagnje stoječe na gori Sionu in z njim stoštiriinštirideset tisoči, ki imajo ime njegovo in ime Očeta njegovega zapisano na čelih svojih ... Ti so, kateri se niso oskrunili z ženami, device so namreč. Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu. In v njih ustih se ni našla laž, brez madeža so.«— Razodetje 14:1—5.

8. Kakšna vprašanja se pojavljajo o delitvi področja članom 144 000 sodedičev kraljestva in o jeziku?

8 Nad zemljo bo torej 144 000 kraljevskih vladarjev in pa Jezus Kristus, vrhovni vladar. Ali to pomeni, da bo Zemlja razdeljena na 144 000 ozemelj, katerih vsako bo pripadalo enemu od kraljev, ki mu bodo prebivalci tega ozemlja podložni? Nujna posledica takšne delitve prebivalstva bi bile meje, čeprav morda nevidne, ki bi v določeni meri povzročile razlike med prebivalci tostran in onkraj meje. Bo torej kraljevski sodedič s prejšnjega kitajskega govornega področja vladal kitajskemu prebivalstvu in ruski ruskemu ali angleški angleškemu in tako naprej, glede na različne jezikovne skupine? Bodo jezikovne meje še naprej ovirale medsebojno sporazumevanje?

9. a) Od kod bodo prišli 144 000 sodediči Kraljestva in na osnovi katere Jezusove zapovedi? b) Kakšno vprašanje se pojavlja v zvezi z njihovo jezikovno različnostjo?

9 Takšna vprašanja so povsem razumljiva. Povedati pa moramo, da Biblija ne pove, kako bodo med 144 000 Kristusovimi sodediči razdeljene odgovornosti. Ti 144 000 Jezusovi sodediči so bili v preteklih dvetnajstih stoletjih od ustanovitve prve krščanske skupščine leta 33. n. št. izbrani iz vseh narodov, ljudstev in jezikov. Od mrtvih obujeni Jezus Kristus je svojim učencem, zbranim v Galileji, rekel: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih.« (Matevž 28:19) Si lahko predstavljamo, da bi Kristusove sodediče v nebesih ločevale jezikovne razlike in bi jim bil potreben prevajalec? Apostol Pavel piše le o dveh vrstah jezikov, o »človeških in angelskih«, — 1. Korinčanom 13:1.

10. V katerem jeziku bodo 144 000 sodediči Kraljestva govorili v nebesih in kaj bo z njihovimi jeziki, ki so jih govorili na Zemlji?

10 Obujeni in poveličani stoštiriinštirdeset tisoči bodo nedvomno vsi govorili en sam nebeški jezik. Dar tega jezika jim bo dan, ko bodo vstali od mrtvih in dobili nova duhovna telesa. To ne pomeni, da bodo svoj prejšnji zemeljski jezik pozabili. Prav po njem se bodo lahko prepoznali in videli, da imajo še vedno isto osebnost. V času nebeškega vstajenja pa bodo govorili jezik Gospoda Jezusa Kristusa, on pa bo govoril jezik svojega nebeškega Očeta Jehove.

EN NAROD, EN JEZIK

11. Kaj se bo v času tisočletnega Kraljestva zgodilo z današnjimi jezikovnimi mejami na Zemlji, kako in zakaj?

11 Pod tisočletnim kraljestvom Kristusa in njegovih 144 000 sovladarjev tudi na Zemlji ne bo več jezikovnih meja. Božji prvotni namen je bil napolniti Zemljo z ljudmi, ki bi vsi govorili isti jezik — jezik svojega praočeta, popolnega Adama. V Edenu so prvi ljudje govorili samo ta, prvotni jezik. Po vesoljnem potopu v dneh Noeta je dal Bog človeštvu možnost, da začne vse znova; spet naj bi govorili en sam jezik — tisti, ki ga je govoril pravični Noe, iz desetega rodu po Adamu. Ta jezik so uporabljali ljudje do začetka gradnje babilonskega stolpa.

12. Kako bo Bog odstranil posledice, ki so nastale na jezikovnem področju po njegovem posegu ob gradnji Babilonskega stolpa?

12 Potem pa je Vsemogočni Bog pomešal graditeljem jezike, da bi razdrl njihovo enotnost, ko so se skupaj trudili delati slabo. Zato so se v jezikovnih skupinah razbežali po različnih področjih Zemlje. (1. Mojzesova 11:1—9) V skladu s svojim prvotnim namenom bo Bog vrnil človeštvu prvotni jezik, ki ga je dal praočetu človeštva. Prav gotovo pa bo njegov besedni zaklad tedaj mnogo večji, ker ga bodo lahko obogatili tudi jeziki, ki jih je Bog uvedel pri graditvi babilonskega stolpa.

13. Za koga bodo nastali začasni jezikovni problemi? Kakšne koristi bodo od tega?

13 Ljudem iz časa pred potopom in osmim, ki so potop preživeli, po vstajenju od mrtvih ta jezik ne bo povzročal prav nobenih težav. Velika večina ostalih ljudi pa se bo morala naučiti novega jezika; jezika; ki ga je Bog prvotno namenil celemu človeštvu. Ker bo poskrbljeno za dobre jezikovne strokovnjake, to ne bo problem. Otroci, obujeni od mrtvih, pa se bodo učili tega jezika od malega. Tako se bodo ljudje lahko neposredno sporazumevali med seboj, s popolnim razumevanjem pomena besed in izrazov. To bo človeštvo na poseben način povezovalo. Takrat bo lahko vsak sam prebral navdihnjene hebrejske * spise in ugotovil, kako so se vse prerokbe v njih pokazale za resnične in da vsebujejo točno zgodovinsko poročilo vse do prerokb Malahije. Vsakdo bo lahko z iskrenim srcem rekel kot apostol Pavel: »Bog naj se izkaže resničnega, a vsak človek lažnivca.« (Rimljanom 3:4)

14. Kako bodo odstranjene današnje rasne, narodnostne in rodovne ovire pri tistih, ki imajo delež v prvem vstajenju?

14 Poleg jezikovnih mej obstajajo danes tudi pregrade med rasami, narodi, plemeni. Za 144 000 kraljevskih dedičev, ki imajo delež v »prvem vstajenju«, bo to preteklost. Vse te pregrade so povezane z »mesom«. Njihovo vstajenje pa ne bo v telesu, ki so ga imeli prej na Zemlji, kajti apostol Pavel je zapisal: »To pa pravim, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivosti.« (1. Korinčanom 15:50) V prvem vstajenju bo sto štiriinštirideset tisoč kraljevskih sodedičev dobilo »božansko naravo« in ne človeške, ki je obremenjena z vsemi vrstami pregrad: med rasami, narodi, plemeni. (2. Petrov list 1:4) Vsi bodo med seboj bratje v posebni nebeški družini, sinovi Božji: »Če smo pa otroci, smo tudi dediči in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi.« (Rimljanom 8:17) V skladu s svojo »božansko naravo« bodo enotni med seboj.

15., 16. a) Kako 144 000 sodediči Kraljestva že kot ljudje na Zemlji premagujejo takšne težave, da bi ohranili enotnost? b) Česa se v svoje dobro trdno držijo, kakor je zanje Jezus prosil Boga?

15 Celo dokler še živijo pod preizkušnjami na Zemlji, ti sto štiriinštirideseti tisoči ne poznajo rasnih, nacionalnih in plemenskih ovir in ne dopustijo, da bi jih ločevale med seboj. Dokler je njihovo življenje še telesno, so »učenci iz vseh narodov«. (Matevž 28:19) Predvsem so učenci Kristusa, njihova pripadnost določeni rasi, narodu ali plemenu pa je zanje drugotnega pomena. To, da so krščeni učenci Jezusa, jih združuje v premagovanju vseh telesnih, človeških ovir. Zato se tudi proglašajo za nevtralne v vseh rasnih in nacionalnih konfliktih sveta in se tega tudi strogo držijo. Ne vmešavajo se v politiko, pa naj bo to v lokalnem, narodnem ali mednarodnem pogledu. Ostali so zvesti temu, kar je Jezus Kristus prosil zanje v molitvi:

16 »Jaz prosim zanje; ne prosim za svet, ampak za te, ki si mi jih dal, ker so tvoji ... Jaz sem jim dal besedo tvojo, in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta ... In jaz sem slavo, ki si jo meni dal, dal njim, da bodo eno, kakor smo mi eno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil.« — Janez 17:9—23.

UPOŠTEVANJE MEDNARODNEGA MIRU

17. a) Ali 144 000 sodediči Kraljestva pri vojskovanju posnemajo pripadnike verskih skupnosti krščanstva in Žide? b) Cenjenje katerih temeljnih načel bodo kot nebeški kralji zahtevali od zemeljskih podložnikov?

17 Prav zato 144 000 kraljevskih dedičev na Zemlji ne posnema rimokatolikov, ki se z mesenim orožjem borijo proti drugim rimokatolikom, niti pripadnikov pravoslavne cerkve, ki pobijajo pravoslavne, protestantov, ki se bore zoper protestante; pa tudi naravnih Židov ne, ki nasprotujejo svojim bratom. Vsi ti živijo pod nacionalnimi vladavinami, ki so vpletene v krvave vojne. Jezusovi sodediči pa niso nadaljevali pridobivanja učencev po njihovem vzoru: dobro vest ali Biblijo v eni roki in meč ali puško v drugi. Čeprav so iz mnogih različnih narodov, se držijo načela, zapisanega v preroku Izaiji 2:4: »In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod in več se ne bodo učili bojevati. Če se držijo tega božanskega pravila, ko so še na Zemlji, bodo prav gotovo kot kralji nad njo zahtevali tudi od svojih podložnikov, naj živijo v skladu z njim.

18. Katera mednarodna skupina ljudi, ki jo je apostol Janez videl v svoji viziji, se bo držala istih pravil postopanja?

18 Veseli znanilec vsega tega pa je velika mednarodna množica, ki je zdaj združena z ostankom kraljevskih dedičev in podpira isto miroljubno načelo. To je posebna skupina, katere zbiranje je bilo prorokovano za naš čas. Apostol Janez je zapisal: »Potem sem videl in glej: velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njih rokah in kličejo z glasom velikim, rekoč: Rešitev dolgujemo Bogu našemu, sedečemu na prestolu in Jagnjetu! ... To so tisti, ki prihajajo iz stiske velike in oprali so oblačila svoja in jih pobelili v krvi Jagnjetovi. Zato so pred prestolom Božjim in mu služijo noč in dan v svetišču njegovem in sedeči na prestolu razpne svoj šator nad njimi.« — Razodetje 7:9—15, NS.

19. Kakšni odnosi so že danes med ljudmi, ki bodo začetniki človeške družbe na Zemlji v novem Božjem sestavu in katerih besed, ki jih je Peter namenil ljudem, ki ljubijo dolgo življenje, se drže?

19 Jehova Bog razprostira danes »šator« svoje zaščite nad »veliko množico«, ki ji prinaša varnost v prihajajoči »veliki stiski«. Ta miroljubna množica iz vseh narodov bo torej stisko preživela in stopila v novi Božji sistem vseh stvari. Takrat ne bo več vojn med narodi. Nova človeška družba se bo v Božji ureditvi začela z »veliko množico«, ljudi, ki že sedaj živijo v miru med seboj. Iz ljubezni do večnega življenja bodo ravnali v skladu z besedami apostola Petra: »Zakaj, kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni; brzda naj jezik pred hudim in ustne svoje, da ne govore zvijače; ogiblje naj se hudega in dela dobro; išče naj miru in hodi za njim!« — 1. Petrov list 3:10, 11; Psalm 34:12—14.

20. a) Iz katerega biblijskega prerokovanja o Kristusu je razvidno, da ne bo dovolil, da bi se kalil mir? b) V čem bo Kristusova vladavina podobna Salomonovi?

20 Po nevihti »velike stiske« bo splošni mir obkrožal očiščeno Zemljo kakor mavrica. Jehovin tisočletni Kralj, Jagnje, Jezus Kristus, ne bo dovolil, da bi kdorkoli motil ta mir. Drugače ne bi ravnal po prerokbi, ki je bila zanj izrečena pred davnimi časi: »Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo in ime njegovo se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Jehove nad vojskami stori to.« (Izaija 9:6, 7) Zapomnimo pa si, da je Jezus Kristus »večji od Salomona«. (Matevž 12:42) Štiridesetletna vladavina Salomona, sina Davidovega, je bila obdobje miru, v skladu z imenom Salomon, ki pomeni »mirni«. Jezus Kristus pa bo ohranil mir celih tisoč let.

»NA PRESTOLU DAVIDOVEM IN NAD KRALJESTVOM NJEGOVIM«

21. Iz čigavega prestola in kraljestva knežja oblast in mir ne bosta odstranjeni?

21 Če ponovno preberemo Izaija 9:6, 7, bomo opazili, da mora hiti »knežja oblast« kneza miru »na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim«. Zato moramo obljubljeni večni mir nujno povezovati s prestolom in kraljestvom Davidovim, ki je vladal kot jeruzalemski kralj med leti 1070 — 1037 p. n. št. Ta mir ni odvisen niti od nekega predsednika ZDA niti neke organizacije za svetovni mir in varnost. Zakaj?

22. a) Kaj bo storil Jehova, da bi s svojo gorečnostjo izpolnil prerokovanja? b) Kakšen človek je bil David v religioznem pogledu?

22 Zaradi trdne zaveze oziroma božanske obljube, ki jo je »Jehova nad vojskami« dal kralju Davidu v Jeruzalemu ob začetku njegovega vladanja. Na kakšni osnovi? David ni bil ateist niti agnostik. Bil je zelo religiozen človek, a ne kot oboževalci malikov ali politeisti neizraelskih narodov tistega časa. Preberi samo mnoge psalme ali lirske pesmi, ki jih je David napisal (zbrane so v knjigi Psalmov), pa boš videl, da je z vsem srcem oboževal Jehovo, Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. V enem od najbolj poznanih psalmov je David rekel: »Jehova je moj pastir, slabo se mi ne more goditi ... zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši Jehovini na večne čase.« (Psalm 23:1, 6) V Psalmu 40:8, 9 pa pravi: »Veselje mi je delati voljo tvojo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu. Blagovestje o pravičnosti sem oznanjal v zboru velikem, glej, ustnic svojih nisem zadržaval, o Jehova, ti veš.«

23., 24. a) Kaj je hotel David storiti, ko je primerjal svoj dom s krajem, kjer je bila Jehovina skrinja zaveze, potem ko jo je prinesel v Jeruzalem? b) Kaj je dejal Jehova Davidu o njegovem namenu, da bo gradil?

23 Nekaj mesecev zatem, ko je kralj David proglasil Jeruzalem za svoje glavno mesto, je dal prinesti tja skrinjo zaveze, »skrinjo Božjo«, in jo postavil v šotor blizu kraljevske palače. Kmalu pa je ostro občutil razliko med svojim sijajnim prebivališčem, »hišo cedrovo«, in med šotorom, v katerem je bila skrinja zaveze. Končno je predlagal preroku Natanu, da bi zgradili tempelj, vreden, da bi v njem stala Jehovina skrinja zaveze. (2. Samuelova knjiga 7:1—3) Toda Bog je poslal Davidu tele besede:

24 »Prelil si mnogo krvi in imel velike boje; ti ne boš zidal hiše imenu mojemu, ker si prelil mnogo krvi na zemljo vpričo mene. Glej, sin se ti bo rodil, ki bode mož pokoja, in pripravim mu pokoj pred vsemi sovražniki njegovimi okoli; kajti Salomon mu bode ime, ker mir in pokoj dam Izraelu v dnevih njegovih. On zgradi hišo imenu mojemu; in on mi bode sin in jaz mu bodem oče in kraljestva njegovega prestol utrdim nad Izraelom za vekomaj!« — 1. knjiga Letopisov 22:8—10.

25. Kakšno hišo je Jehova obljubil zgraditi Davidu, ker je cenil Davidovo željo?

25 To ne pomeni, da Jehova ni cenil Davidove vroče želje, da bi zgradil tempelj v čast Božjemu imenu. Cenil je to in svoje priznanje mu je tudi pokazal. Storil je zavezo med seboj in Davidom, oziroma mu je slovesno obljubil, da mu bo zgradil hišo; a ne dobesedno hišo za prebivanje, ampak hišo kraljevske dinastije iz Davidove družine. Po Natanu je poslal Bog kralju Davidu tele besede: »... Vrhutega ti Jehova oznanja, da Jehova zgradi hišo tebi ... Ampak hiša tvoja in kraljestvo tvoje bode stanovitno pred teboj vekomaj, prestol tvoj bodi utrjen na veke.« — 2. Samuelova 7:11—16.

26. Kaj je v znak priznanja David rekel v molitvi o Jehovinom imenu in o njegovem namenu, da mu zgradi »hišo«?

26 David se je v molitvi Jehovi hvaležno zahvalil za njegovo zavezo: »Sedaj pa, o Jehova Bog, potrdi na vekomaj besedo, ki si jo govoril za hlapca svojega in za hišo njegovo, in stori, kakor si govoril. Da naj se poveličuje ime tvoje vekomaj in se govori: Jehova nad vojskami je Bog nad Izraelom. In hiša hlapca tvojega Davida bodi trdna pred teboj! Zakaj ti, Jehova nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel ušesu hlapca svojega, rekoč: Hišo ti hočem zgraditi. Zato se je hlapec tvoj osrčil, da moli to molitev tebi. In sedaj, o Gospod Jehova, ti si Bog in besede tvoje so resnica, in ti si govoril hlapcu svojemu to predobro obljubo: sedaj torej izvoli blagosloviti hlapca svojega hišo, da ostane pred teboj vekomaj, zakaj ti, o Gospod Jehova, si to obljubil. Bodi torej z blagoslovom tvojim blagoslovljena tvojega hlapca hiša vekomaj!« — 2. Samuelova 7:25—29.

27. Kaj je Jehova dejal kralju Zedekiji po prorokih Izaiji in Ezekielu, zagotavljajoč, da bo izpolnil zavezo o Kraljestvu, ki jo je sklenil z Davidom?

27 Suvereni Gospod Jehova je odgovoril na Davidovo molitev. Zato je tristo let kasneje dal vedeti po proroku Izaiji, da bo gorečnost Jehove nad vojskami utrdila knežjo oblast Kneza miru »na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim.« Ta oblast bo »od tega časa do vekomaj«. (Izaija 9:6, 7) Več kot sto let pozneje, ko naj bi bilo kraljestvo Davidovih potomcev v Jeruzalemu uničeno, je Jehova pokazal, da drži svojo kraljevsko zavezo z Davidom. Razglasil je, da pravica do kraljevanja ne bo odvzeta hiši Davidovi. Po proroku Ezekielu je govoril Zedekiji, zadnjemu kralju na Davidovemu prestolu v Jeruzalemu: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bode več tako. Nizko bodi povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bode več — dokler ne pride kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.« — Ezekiel 21:25—27.

28. a) Kdaj je padel Davidov prestol in kakšno službo je imel nad Judejo Zerubabel 70 let kasneje? b) Kaj prerokuje Zaharija o očiščenju Davidove hiše?

28 Davidov prestol je bil uničen ob razrušitvi Jeruzalema leta 607 p. n. št. Preživeli Židje so bili izgnani v Babilon. Sedemdeset let kasneje je bil preostanek bogaboječih Židov osvobojen iz babilonskega suženjstva. Vrnili so se v Judejo, da bi zgradili drug tempelj na mestu, kjer je stal prvi, ki ga je v Jeruzalemu zgradil kralj Salomon. Zerubabel, sin Sealtielov, potomec kralja Davida, je postal »deželni oblastnik« v Judeji in Jeruzalemu. Jehova je tedaj poslal proroka Hagaja in Zaharijo da bi vzpodbudila Zerubabela k obnovitvi templja. Še vedno zvest kraljevski zavezi z Davidom, je Jehova navdihnil proroka Zaharijo, da je rekel: »Tisti dan bo studenec odprt hiši Davidovi in prebivalcem v Jeruzalemu v očiščenje greha in nečistosti.« — Zaharija 13:1.

29. Kdaj sta Jeruzalem in Judeja dobili edomskega kralja in kakšno vprašanje se je lahko tedaj pojavilo glede zaveze o Kraljestvu, sklenjene z Davidom?

29 Minilo je več kot štiristo let in Palestina je prišla pod oblast rimskega imperija. Po volji rimskega senata je postal kralj Jeruzalema in Judeje Edomec, ki se je imenoval Herod Veliki. Ali ni Jehova po vseh teh stoletjih že pozabil na zavezo z Davidom, na obljubo za večno kraljestvo, v katerem ne bo nikoli konec miru? Že več kot tisoč let je minilo od takrat, ko je Bog to zavezo sklenil. Ali ni postala že zastarela, brez resničnega pomena; ali ni vsaj navidez propadla? Ljudje brez vere bi res lahko tako mislili. Kaj pa pravi o tem Bog?

ROJSTVO VEČNEGA DEDIČA KRALJA DAVIDA

30., 31. a) Nad katerimi potomci kralja Davida je bedel Jehova? b) Na čigavo hčer med Davidovimi potomci je Jehova postal pozoren in s kom se je morala poročiti?

30 Bog, ki nikdar ne pozablja, se je obvezal, da bo izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal Davidu. Bedel je nad moškimi potomci zvestega kralja Davida, ki jim je obljubil zgraditi kraljevsko »hišo«. Nadaljevanja Davidovega rodu ni videl v potomstvu kralja Salomona, ampak v nekem drugem Davidovem sinu, Natanu. Ta posebna linija je potekala skozi dvajset rodov in pripeljala do Zerubabela, upravitelja v Jeruzalemu v času proroka Zaharije. Zerubabelov sin je bil Resa in on je nadaljeval Davidov rod. Minilo je še šestnajst rodov in rodil se je Helij, sin Matatov. (Lukež 3:23—31) Tedaj Bog ni več posvečal svoje pozornosti moškemu potomstvu, ampak Helijevi hčerki. Rojena je bila v drugi polovici prvega stoletja p. n. št. v Betlehemu, v rimski provinci Judeji. Ime ji je bilo Marija.

31 Čez nekaj časa se je Marija preselila proti severu, v mesto Nazaret. Tu je postala godna za možitev. Zaročila se je s tesarjem Jožefom, Jakobovim sinom iz Nazareta.

32. Zakaj je ustrezala zaroka z Jožefom in katero vprašanje se pojavlja o tem Davidovem potomcu?

32 Ta zaroka je bila povsem primerna. Kajti čeprav je bil Jožef skromen tesar v majhnem mestecu Nazaretu, je bil v resnici potomec kralja Davida, ne po Natanu, ampak po Davidovem prvem sinu in zakonitem nasledniku Salomonu. Zato je imel Jožef zakonito pravico do prestola svojega kraljevskega prednika Davida. Naj bi postal sedaj Jožef pravi, naravni oče davno obljubljenemu večnemu dediču kralja Davida?

33., 34. a) Zakaj je Jehova pokazal, da je z Marijo? b) K izpolnitvi katerega Jakobovega prerokovanja, ki ga je izrekel na smrtni postelji, je to pripomoglo?

33 Preden pa je prišlo do poroke in je Jožef odvedel Marijo kot zakonito ženo na svoj dom, se je zgodilo nekaj neobičajnega, nekaj, česar »modre glave« našega stoletja ne morejo verjeti. Bilo je to konec leta 3 p. n. št. Za Boga je bil to pomemben dan, na katerega je dolgo čakal. Nenadoma je postalo jasno, da ni bil Bog z Marijo le zaradi dobrote, ampak zato, ker je bila potomka kraljevske družine Davida, iz rodu Jude. Torej je to, kar se je zgodilo, vodilo k izpolnitvi prorokbe patriarha Jakoba. Izrekel jo je nad svojim četrtim sinom Judom. Bilo je to že davno — v letu 1711 p. n. št., ko je Jakob umiral in pred smrtjo rekel Judi:

34 »Levov mladič je Juda ... kakor lev, kdo ga drzne zbuditi? Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed nog njegovih, dokler ne pride Šilo (ali tisti, kateremu pripada) in njemu bode pokorščina narodov.« — 1. Mojzesova 49:8—10.

35., 36. a) Kakšen čudež je Jehova storil pri Marijini starejši sorodnici Elizabeti? b) Kaj je angel Gabriel dejal Mariji o Božjem namenu z Davidovim prestolom?

35 Kako je Bog pokazal, da je z Marijo, devico iz rodu Jude in iz Davidove kraljevske rodovine? Za Marijo je storil mnogo več, kot za njeno starejšo sorodnico Elizabeto, ženo levitskega duhovnika Zaharije. Zahariji in Elizabeti je s čudežem vrnil plodnost, tako da je bila zdaj v šestem mesecu nosečnosti in kmalu naj bi rodila sina, ki se bo imenoval Janez Krstnik. Kaj pa je storil Bog za židovsko devico Marijo, ki ji še ni potekel čas zaroke s tesarjem Jožefom. Evangelist Lukež, po poklicu zdravnik, nam pripoveduje takole:

36 »V šestem mesecu pa pošlje Bog angela Gabriela v mesto galilejsko, ki mu je ime Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija. In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Jehova je s teboj, blagoslovljena si med ženami. Ona pa se prestraši besede njegove in premišljuje, kakšen bi bil ta pozdrav. In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. In glej, spočela boš v telesu in rodila sina in imenuj ime njegovo Jezus. Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« — Lukež 1:26—33.

37. S katerimi besedami je Gabriel pojasnil Mariji, kako bo rodila sina brez človeškega očeta?

37 Ali to pomeni, naj Marijin bodoči mož Jožef ne bi bil Jezusov telesni oče? Kaj takega! Rojstvo otroka brez človeškega očeta? Da bi pojasnil, kako bo prišlo do tega čudežnega deviškega rojstva, je angel Gabriel nadaljeval: »Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji. In glej, Elizabeta, sorodnica tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svoji; in ta mesec je šesti njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Kajti nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti.« — Lukež 1:34—37.

38. Kaj se je zgodilo z Marijo in čigav sin je bilo njeno dete?

38 Je Marija privolila, da bo na tak način postala zemeljska mati nekoga, ki naj bi postal večni naslednik kralja Davida? Lukež nam pripoveduje: »Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje.« (Lukež 1:38) Torej je sveti Duh prišel nad Marijo in moč Najvišjega jo je obsenčila. Tako je zanosila čudežno in ne z Jožefom, namenjenim ji možem. To pomeni, da je bil oče otroka, ki ga je nosila v sebi sam Jehova. Drugi navdihnjeni spisi pojasnjujejo, da je Jehova življenje svojega ljubljenega Sina prenesel v Marijino jajčno celico in zanosila je. (Janez 3:16; Filipljanom 2:5—11) V tem ni nič nesvetega in prav zato »se bo sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji«. Vse to se je zgodilo ob času, ki ga je Bog točno določil, kakor je zapisano: »Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog Sina svojega, rojenega iz žene, podvrženega postavi (Mojzesovemu zakonu).« — Galatom 4:4.

VEČNI DEDIČ KRALJEVSKE ZAVEZE

39. a) Kdo je moral Marijinega sina Jezusa postaviti za kralja nad Jakobovo hišo? b) Kakšno pravico je podedoval Jezus po Mariji?

39 Besede, ki jih je angel Gabriel izrekel Mariji, so zagotavljale, da bo njen sin Jezus postal večni dedič kralja Davida: »In Jehova Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:32, 33) Židje pred devetnajstimi stoletji Jezusu niso hoteli dati prestola njegovega prednika Davida in tudi današnji naravni Židje mu ne priznajo pravice do njega. Njegov nebeški Oče Jehova, pa mu je izročil ta prestol Kraljestva, ki je v Davidovem primeru segal le čez »hišo Jakoba«, patriarhalnega očeta dvanajsterih Izraelovih rodov. Jezus je bil kot Marijin prvorojenec potomec Davidovega rodu in je imel zato naravno dedno pravico do Davidovega kraljestva. Dokaz za to je tudi navdihnjeno pismo apostola Pavla, v katerem piše o Božji dobri vesti: »... o svojem Sinu, rojenem iz semena Davidovega po mesu, postavljenem za Sina Božjega v moči po duhu svetosti na podlagi vstajenja od mrtvih, o Jezusu Kristusu, Gospodu našemu.« — Rimljanom 1:1—4.

40. a) Česa se je čutil Jožef dolžnega Bogu v zvezi z Marijinim sinom Jezusom in kakšno pravico je prenesel na Jezusa? b) Za čigavega sina imenuje Lukež Jožefa in zakaj?

40 Ko je Marijin bodoči mož odkril, da je noseča, mu je bilo v zvezi s tem dano pojasnilo in ukaz, naj vzame Marijo za svojo ženo na dom. To je Jožef tudi storil. Izpolnil je obljubo, dano Bogu, da bo posvojil Božjega Sina, ki ga je rodila Marija, za svojega prvorojenca. S tem je dal Jezusu zakonito pravico do Davidovega prestola, kajti Jožef je bil Davidov potomec po kralju Salomonu. * (2. Samuelova 7:13—16) Osmega dne po rojstvu je dal Jožef otroka obrezati in mu dal ime Jezus. Na štirideseti dan ga je nesel v Jeruzalemski tempelj in tam opravil zanj in za Marijo obred očiščevanja. (Matevž 1:17—25, Lukež 2:21—24) Prav zaradi vsega tega se je imenoval »sin Jožefov«. (Janez 1:45; 6:42) Zato tudi piše v Lukežovi genealogiji Jezusa Kristusa: »In on, Jezus, je bil, ko je začel učiti, blizu tridesetih let, sin, kakor se je mislilo, Jožefov, Helijev.« (Lukež 3:23) Jožef, ki je bil v resnici sin Jakobov, se je imenoval tudi »sin Helijev«, ker je bil poročen s Helijevo hčerko Marijo in je bil torej Helijev zet.

41. Kje se je 2. leta pr. n. št. rodil človek, kasneje imenovan »Jezus Nazarečan«?

41 Jezusa Kristusa so kasneje imenovali tudi »Jezus Nazarečan« in »Jezus iz Nazareta v Galileji«. (Janez 19:19; Matevž 21:11) Ali pomeni to, da je bil rojen v Nazaretu? Takole je bilo: njegova mati Marija in njen mož Jožef sta bila rojena v Betlehemu na Judejskem, zato sta morala leta 2 pr. n. št. zaradi popisa prebivalstva po ukazu rimskega imperatorja cesarja Avgusta potovati v rodno mesto. Tako se je Kristus rodil v Betlehemu, imenovanem »mesto Davidovo«, ker je bil tam rojen tudi David, Jesejev sin. — Lukež 2:1—7.

42., 43. Pričevanje katerega angela (razen pričevanja angela Gabriela) imamo za dokaz, da bo Marijin sin postal Božji Mesija?

42 Poleg Božjega razodetja po angelu Gabrielu, da bo Jezus, Marijin sin, postal Mesija ali Kristus, Maziljenec, ki naj bi postal večni dedič Davidovega prestola in njegovega kraljestva, je bilo dano še eno razodetje. To je oznanilo nekega drugega angela v noči Jezusovega rojstva, na začetku oktobra, leta 2 pr. n. št. Prikazal se je pastirjem, ki so v tem letnem času še pasli črede na prostem, na poljih v bližini Betlehema.

43 Tem pastirjem, ki so bili vsi preplašeni, je rekel angel: »Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito, ležeče v jaslih.« Da to ni bilo običajno rojstvo, je bilo pokazano s tem, kar se je zgodilo potem: »In hipoma se pokaže z angelom množica nebeške vojske, ki so hvalili Boga in govorili: Slava na višavah Bogu in na Zemlji mir ljudem, ki so dobre volje.« — Lukež 2:8—14, NS.

44. Zakaj je bil Jezus kot otrok odpeljan v Egipt in kako je prišlo do tega, da je postal tesar v Nazaretu?

44 Satan, hudič, je spoznal, da se je rodil Božji Sin, ki bo postal »Gospod Kristus«. V strahu za svojo oblast nad svetom je poskušal naravnati stvari tako, da bi kralj Herod Veliki dal ubiti malega Jezusa. Toda Božji angel je ukazal Jožefu, naj zbeži z materjo in otrokom v Egipt in ostane tam, dokler ne bo dobil nadaljnjih navodil. Po smrti kralja Heroda Velikega mu je Božji angel rekel, naj se vrne v deželo svojega naroda. Ker pa je v rimski provinci Judeji, ki ji je pripadal tudi Betlehem, vladal Herodov sin Arhelaj, je Jožef obšel Betlehem in se vrnil v Nazaret v provinci Galileji. Tam je Jezus odrastel in zato so ga imenovali Nazarečan. Tu je bodoči kralj delal kot tesar. — Matevž 2:1—23; 13:55; Marko 6:1—3.

45. a) Kaj je bilo potrebno Jezusu (kakor Davidu), da postane resnični Mesija ali Kristus? b) Kdaj in zakaj je odšel Jezus k reki Jordan, da bi se dal krstiti?

45 Naziv Kristus ali Mesija, kar pomeni Maziljenec, je pripadal Jezusu šele od tedaj, ko je bil res maziljen. Njegovega prednika pastirja Davida iz Betlehema, je Božji prorok Samuel mazilil mnogo prej, kot je resnično postal izraelski kralj. (1. Samuelova 16:1—13; 2. Samuelova 2:1—4; 5:1—3) Podobno je bilo z Jezusom. Že trideset let je živel kot popolni človek, ko je njegov sorodnik Janez Krstnik pričel krščevati in oznanjevati Božje kraljestvo: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Matevž 3:1, 2) Po tem oznanilu je Jezus spoznal, da je prišel čas, ko se bo posvetil samo interesom Božjega Mesijanskega kraljestva. Ob koncu tridesetega leta svojega življenja je zapustil Nazaret in odšel k Janezu, ki je ob Jordanu krščeval ljudi. Zakaj? Ne zato, da bi bil krščen v znak izpokorjenja grehov, kajti bil je brez njih, ampak da bi simboliziral svojo popolno predanost Jehovi, svojo pripravljenost izpolnjevati Njegovo voljo v zvezi z »nebeškim kraljestvom«, to je Božjim kraljestvom. Janez tega ni razumel. Zato beremo:

46. a) Kako je Jezus s krstom postal Mesija ali Kristus? b) Zakaj je imenoval Bog Jezusa po njegovem krstu za svojega sina?

46 »Tedaj pride Jezus iz Galileje k Janezu na Jordan, da ga on krsti. Janez pa mu je branil, rekoč: Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni? Jezus pa odgovori in mu reče: Pusti sedaj, kajti tako se nama spodobi izpolniti vso pravičnost. Tedaj mu privoli. In Jezus, ko je bil krščen, stopi precej iz vode in glej, nebesa se mu odpro in Duha Božjega vidi, da gre navzdol kakor golob in prihaja nanj. In glej, glas iz nebes govori: Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:13—17) Nad krščenega Jezusa se je spustil Božji Duh in s tem je bil maziljen. Mazilil ga torej ni Janez Krstnik, ampak Bog. Postal je Kristus, Mesija, Maziljenec. Bilo je to v zgodnji jeseni leta 29 n. št. Bog ga je tedaj proglasil tudi za svojega Sina, ker je po Božjem duhu postal njegov duhovni Sin. (Janez 1:32—34) S tem je postal duhovni Mesija ali Kristus, ki je višji od človeškega maziljenca.

47. Ob katerih prilikah je Jezus odklonil, da bi postal samo človeški mesija in katero delo je začel izpolnjevati v skladu s svojim maziljenjem?

47 Ali se je sedaj Jezus Kristus poskušal postaviti za zemeljskega kralja »nad hišo Jakobovo« v Jeruzalemu? Ne! Ko je bil v puščavi izkušan, je zavrnil satanovo ponudbo, da bi ga napravil za kralja; a ne le nad hišo Jakobovo, ampak nad vsemi kraljestvi tega sveta. (Matevž 4:1—11; Lukež 4:1—13) Kasneje se je umaknil pred veliko množico Židov, ki so ga hoteli postaviti za svojega kralja, ker jih je z neverjetnim čudežem nahranil. (Janez 6:1—15) Vedel je, da bo njegovo kraljestvo prišlo od Tistega, ki ga je mazilil za mesijanskega Kralja, od Jehove. Cenil je delo, ki je bilo pred njim, Maziljencem po Božjem duhu. Zato je mirno učil naprej in oznanjeval Božje kraljestvo po vsej deželi »hiše Jakobove«. Posebno še potem, ko so leta 30. n. št. zaprli Janeza Krstnika.

48. Katero Izaijino prerokbo je Jezus prebral Nazarenčanom v njihovi sinagogi in kaj je delal ves čas svojega zemeljskega življenja?

48 V sinagogi v Nazaretu je Nazarečanom prebral prorokbo iz Izaije 61:1, 2, ki pravi: »Duh Jehovin je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da razglasim milostno leto Jehovino.« To je bila tema njegovega pričevanja, ki ga je krščeni Jezus pričel z besedami: »Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših.« (Lukež 4:16—21) S tem je svojim prejšnjim someščanom dal razumeti, da je Jehovin maziljenec, Mesija, Kristus. V vsem svojem preostalem zemeljskem življenju si je prizadeval izpolniti, za kar je bil maziljen z Jehovinim duhom, ki ga je za to pooblastil.

49, 50 a) Ali je Jezus kdaj zbiral vojsko, da bi ponovo vzpostavil izraelsko kraljestvo? b) Kako je Jezus pojasnil Pilatu, da je kralj, pa čeprav se ne bori za kraljestvo?

49 Ni se mešal v politiko tega sveta, ni si zbiral vojske kot Makabejci in ni poskušal izgnati Rimljanov iz dežele, da bi v Jeruzalemu vzpostavil Davidovo kraljestvo. Zakaj ne?

50 Vzrok za to je povedal rimskemu namestniku Ponciju Pilatu. Njemu so ga izročili verski sovražniki, da bi ga kot upornika proti rimskemu imperiju dal ubiti. V odgovor na namestnikovo vprašanje »Si ti kralj Judov?«, mu je Jezus dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni od tod.« Na to je rekel Pilat: »Torej kralj si ti?« Jezus je pričal za resnico in odgovoril: »Ti praviš, da sem jaz kralj.« Da, kralj (kraljestva, ki ni del tega sveta, v katerem je bil tedaj rimski imperij svetovna velesila. — Janez 18:33—37.

51., 52. a) Kaj je naročil Jezus svojim »hlapcem«, naj delajo? b) Ali je Jezus naročil dvanajsterici apostolov in kasneje še sedemdesetim evangelistom, naj skrbijo za politično delovanje ali pa naj izvajajo delo evangeliziranja in kako naj to delo opravljajo?

51 Koga je mislil Jezus z besedami »moji služabniki?« Svoje neoborožene učence in z njimi seveda tudi dvanajstere apostole (kar pomeni »tisti, ki so poslani naprej«). Učil jih je, naj pustijo pri miru politiko tega sveta in njegove nasilne boje. Raje naj v miru poučujejo in oznanjujejo dobro vest o obljubljenem Božjem kraljestvu.

52 Ko je nekoč poslal na delo dvanajsterico apostolov, jim ni zapovedal organizirati tajnega političnega gibanja in zanetiti upora med Židi. Rekel jim je: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: ,Približalo se je nebeško kraljestvo.‘ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščajte, zle duhove izganjajte. Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte.« (Matevž 10:1—8) Pozneje je Jezus poslal na delovanje še sedemdeset drugih evangelistov in jim dal podobna navodila. Povedal jim je, kako naj oznanjujejo: »In v katerakoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo, in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: ,Približalo se je k vam kraljestvo Božje.‘« — Lukež 10:1—9.

53., 54. a) Kakšno delo oznanjevanja je Jezus napovedal v prerokovanju o svoji prisotnosti in koncu sestava stvari? b) Kam naj se oznanjevalci Kraljestva ne mešajo in ali vedo, odkod je vladavina, ki jo oznanjajo?

53 11. Nizana leta 33 n. št., tik pred smrtjo na dan Pashe, je Jezus napovedal svoj ponovni prihod in konec tega sestava stvari. V tej znameniti prerokbi ni pozabil napovedati izrednega dela, ki ga bodo opravljali njegovi služabniki, učenci: »In ta evangelij (dobra vest) kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:3—14) Pred popolnim koncem tega sistema stvari bodo njegovi učenci ponesli pričevanje o Kraljestvu po vsem svetu: »In pred vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.« Naloga, naj v miru oznanijo Kraljestvo med vsemi narodi, jim ne dopušča, da bi se vmešavali v svetovno politiko in sodelovali v mednarodnih konfliktih.

54 Njihova edina dolžnost je, da kakor njihov voditelj Jezus Kristus oznanjujejo dobro vest o Božjem mesijanskem kraljestvu. Nimajo pa pravice in pooblastila, da bi to kraljestvo vzpostavili na Zemlji, kajti to ni zemeljska vladavina; ni »od tod«. Nebeška vladavina je, z nadčloveško oblastjo nad vsem človeštvom. Le Najvišji, Bog nebes, lahko vzpostavi to mesijansko vladavino nad vsemi prebivalci Zemlje.

55. Ali lahko kdo upravičeno reče, da Jezus ni zadostil svojemu pomaziljenju in ni izpolnil biblijskih prerokovanj ter tako ni primeren za vladarja vsega človeštva?

55 Je kdo, v nebesih ali na Zemlji, ki bi lahko karkoli očital zemeljskemu življenju Mesije, Kristusa, ki je bil maziljen, da bi tisoč let kraljeval človeštvu? Lahko kdo upravičeno ugovarja njegovemu ustoličenju za tisočletnega Kralja, češ da tega ni vreden ali pa ni sposoben za to? Nihče! Apostol Peter je rimskemu stotniku Korneliju in njegovim poganskim prijateljem takole govoril o Jezusovem popolnem življenju: »Vi veste, kaj se je godilo po vsej Judeji, počenši od Galileje, po krstu, ki ga je oznanjeval Janez, veste o Jezusu iz Nazareta, kako ga je pomazilil Bog s Svetim duhom in z močjo; ki je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča, ker je bil Bog z njim. In mi smo priče vsemu, kar je storil v deželi Judov in v Jeruzalemu.« (Dejanja apostolov 10:37—39) Vsa pričevanja potrjujejo, da je Jezus Kristus na Zemlji storil vse, za kar je bil z maziljenjem pooblaščen. Izpolnil je vse biblijske prorokbe, ki so bile dane zanj, vse do mučeniške smrti.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 13 To ne pomeni, da bo splošni jezik Božjega novega sveta tiskan in pisan v kvadratni obliki hebrejske abecede. Celo danes nekatere hebrejske publikacije pišejo z latinsko abecedo, kot jo uporabljamo tudi mi. Na primer knjiga Taryag Millim, izdana 1949. leta v Južni Afriki, biografija Avi, izdana v Jeruzalemu leta 1927, deli časopisa Deror, izdanega v Tel Avivu v letih 1933 — 1934.

^ odst. 40 Če bi hotel Jožef, ki je bil sicer res iz Davidovega kraljevskega rodu, uveljaviti »zakonito pravico« do Davidovega prestola na svojem lastnem sinu, na primer Jakobu, Jožefu, Simonu ali Judi, tega ne bi mogel storiti. (Ezekiel 21:27) Zakaj ne? Ker je bil Jožef potomec kralja Salomona po Koniju (ali Jekoniju oziroma Jehojahinu), o katerem beremo v Jeremiji 22:24—30: »Kakor res živim jaz, govori Jehova: ko bi bil tudi Konija, sin Jojakima, kralja Judovega, pečatni prstan na desni roki moji, vendar bi te odtrgal odondod . . . Tako pravi Jehova: Zapišite tega moža, da bo brez otrok (glede na dediščino Davidovega prestola), mož, ki ne bo imel sreče v svojih dneh, kajti nobeden ne bo imel sreče iz zaroda njegovega, da bi sedel na prestolu Davidovemu in gospodoval dalje Judi.« (Matevž 1:11—16; 13:55) Zato je Jožef svojo legalno pravico prenesel na posvojenca Jezusa, kar ne nasprotuje pravkar prebrani prerokbi, kajti Jezus, sin device Marije ni bil potomec Konija, ampak Davidov potomec po njegovem sinu Natanu, sinu Batsebe. Zato Jezusova genealogija v Lukežu 3:23—38, ne navaja Konijevega (ali Jekonijevega oziroma Jehojahinovega) imena.

[Vprašanja za preučevanje]