19. poglavje

Ohranjeni za tisočletno Božje kraljestvo

1. Kaj pomeni za človeške vladavine približevanje tisočletnega Božjega Kraljestva pod njegovim Mesijo?

TISOČLETNO Božje kraljestvo pod Mesijo se je približalo! Oznanjevanje te vesti sloni na trdnem temelju, ki mu lahko zaupamo: na navdihnjeni Božji Besedi in na dogodkih, ki se godijo po svetu od leta 1914. Približevanje tisočletnega Kraljestva pomeni, da se bliža konec vladavin nepopolnih, umrljivih, človeških državnikov. »A v dneh teh kraljev«, pravi navdihnjeni prerok Daniel Nebukadnezarju, kralju Babilona, »ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo ostalo na veke.« — Daniel 2:44.

2. a) Kateri dogodki bodo dosegli višek z uničenjem svetovnih Kraljestev? b) Kdo bo rešen, čeprav bo tedaj hudo?

² Razdejanje teh kraljestev, ki so jih ustanovili ljudje, bo pomenilo višek »velike stiske«, ki jo je napovedal Jezus, Mesija, ko je odgovarjal na vprašanje: »Kdaj bo to in kaj bo znamenje tvoje prisotnosti in konca sestava stvari?« (Matevž 24:3, NS) Do razdejanja sodobnih kraljestev in republik mora priti še pred začetkom njegovega tisočletnega Kraljestva in Jezus ni pretiraval, ko je to prihajajočo stisko imenoval veliko — »velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo.« Ta stiska bo tako velika, da jo bo težko preživeti, in vprašanje je, ali bo človeški rod sploh preživel. »In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi.« (Matevž 24:21, 22) Vendar pa ne bodo rešeni samo »izvoljenci«, ampak tudi drugi ljudje.

3. a) Kaj se bo zgodilo s preostankom, potem ko bo videl, da so na Zemlji rešeni ljudje? b) Kako bodo rešeni ti, ki bodo preživeli »veliko stisko«?

³ Da, človeški rod bo v prihajajoči neprimerljivi »veliki stiski« ohranjen pri življenju kot ob splošnem potopu v Noetovih dneh. (Matevž 24:37—39) »Izvoljenci«, ki bodo tedaj še živeli na Zemlji, bodo videli, da bo rešeno »meso«, še preden bodo zapustili zemeljsko prizorišče, da bi bili združeni z Jezusom Kristusom v nebeškem Kraljestvu, za katerega so poklicani in izvoljeni. (Razodetje 17:14; 20:4—6) Od duhovništva, razreda »človeka greha« ne bo rešen nihče, niti predstavniki politike, vojske in poslovnega sveta, ki so bili z njim povezani, ne bodo ohranjeni pri življenju. Preostanek zvestih »izvoljencev« in ljudje iz »velike množice« podobni ovcam, ki brez kompromisov delajo za Božje Kraljestvo pod Mesijo, bodo v času uničenja religioznega Babilona velikega v Harmagedonu, »vojski tistega velikega dne Boga Vsegamogočnega«, ohranjeni pri življenju. (Razodetje 7:9—17; 16:13—16; 17:1—16; Matevž 25:31—46) Vendar ne bodo rešeni s človeškimi sredstvi ampak samo z Božjo močjo.

4., 5. a) V katerem Psalmu je opisana ta rešitev in v čigavem imenu psalmist govori? b) Kaj bodo izrazili »izvoljenci« in »velika množica« — kakor psalmist — svojemu rešitelju po rešitvi?

 ⁴ Ta rešitev je jasno opisana z navdihnjenimi besedami 116. psalma, ki ga citira apostol Pavel v svojem 2. pismu Korinčanom 4:13. Pisec tega psalma je lahko govoril v imenu vsega ljudstva, ker ni bil samo on v življenjski nevarnosti, ampak je vsemu ljudstvu, ki ga je izvolil Jehova, pretilo uničenje. V bližnji bodočnosti bodo vsi, ki bodo ostali neomajno zvesti Jehovinemu kraljestvu pod Jezusom Kristusom, v nevarnosti, ker jim bodo religiozni in politični nasprotniki mesijanskega Božjega kraljestva segali po življenju. In ker se ti zvesti in stanovitni zagovorniki in podporniki Božjega Kraljestva ne branijo z dobesednim orožjem, ampak se naslanjajo na zaščito Boga Vsegamogočnega in njegovega Mesijo, bodo svojo rešitev pripisali Bogu. Ali ga bodo zaradi tega ljubili? Uslišal bo njihovo molitev za rešitev v času splošne življenjske nevarnosti in zato bodo njihova srca izrazila svojo ljubezen do Boga, svojega rešitelja, kot je iz podobnega razloga napravil tudi Psalmist:

⁵ »Ljubim Jehovo, ker sliši glas moj, molitve moje. Ker je uho svoje nagnil k meni, zatorej ga bodem klical vse svoje dni. Obdale so me smrtne vezi in me zadele grobne stiske, prišel sem v nadlogo in žalost. Tedaj sem klical ime Jehovino: Prosim, Jehova, reši dušo mojo! Milosten je Jehova in pravičen, da, Bog naš je usmiljen. Preproste hrani Jehova; bil sem ponižan, in me je rešil.« — Psalm 116:1—6.

6. a) Kaj je čutil po lastnih besedah psalmist, ko se je soočil z navidez neizbežno smrtjo? b) Kaj je izrazil in zakaj?

⁶ Psalmist ni želel umreti. Vendar se je zdelo, da je smrt neizbežna, kot da so se okoli njega neizprosno ovile smrtne »vezi«, da več ne bi mogel uiti. Zdelo se je, da je že v šeolu (splošnem grobu človeštva), kjer že čuti »žalostne razmere« v omejenem, ozkem prostoru groba. Bil je žalosten in nesrečen, ker naj bi se njegovo življenje skoraj izteklo. Neizkušen v načinu življenja sveta se za pomoč ni mogel obrniti k ljudem. Čutil se je ubogega, brez vsake zemeljske pomoči. In vendar! Njegov položaj ni bil brezupen. Tu je bil še Bog, h katerem se je on in njegovo ljudstvo obračalo s prošnjami. Ta Bog ga je lahko obvaroval pred smrtjo in šeolom. Milosten je, pravičen in blag on lahko poskrbi za rešitev, on lahko reši. Njegovo ime je moral klicati za rešitev. Ker je psalmist poznal tega Boga, je povzdignil svoj glas k njemu. Prosil ga je in na njegovo veselje je Jehova nagnil svoje uho k njemu. Slišal je njegov glas in njegovo iskreno molitev. Rešil ga je. »Rešil me je!« je vzkliknil ponižni psalmist. Kako bi mogel zadržati vzklik: »Gotovo je, da te ljubim!« Da, tako je bilo!

7. Zakaj bo Jehova uslišal »izvoljence« in »veliko množico«, ko ga bodo klicali v smrtni nevarnosti in zakaj bodo rekli: »Gotovo te ljubim!«?

⁷ Ko se bo končno v času naše generacije zaslišal hrup »vojske tistega velikega dne Boga Vsegamogočnega« in bosta na bojnem polju Harmagedona, nastopila mir in tišina, bosta preostanek »izvoljencev« in  »velika množica« oziraje se v preteklost spoznala, kakšno rešitev jim je prinesel Vsemogočni Bog. Kajti smrt jim je bila že zelo blizu. Katero drugo ime kot Jehovino bi lahko klicali, prepričani, da bodo uslišani kadar jim bo grozila nasilna smrt? Niso ga klicali zaman. Zdaj ni bil čas, da bi jih prepustil smrti, ozkim jamam šeola. Uničeni morajo biti sovražniki, ki so jih hoteli zastrašiti, ne pa njegovi oboževalci, ki so klicali njegovo ime kljub sovražnikovem posmehu in preziru. Bog je na čudežen način poskrbel, da so se umaknili. Ti neizkušeni v slabih poteh sveta, ki kakor Jezus niso bili del tega sveta, so bili zaščiteni. Milosten, pravičen in blagi Bog Jehova jih je rešil. Kaj naj bi rešeni storili drugega, kot da se ozrejo k Jehovi in rečejo: »Gotovo te ljubimo!«

HODITI »V DEŽELI ŽIVEČIH«

8. Kako se je odločil psalmist, potem ko mu je bila duša rešena smrti?

⁸ Z velikim občutkom olajšanja je prej globoko vznemirjeni psalmist sedaj dejal: »Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker Jehova je dobrotljiv tebi. Zakaj ti si otel dušo mojo smrti, oči moje solz, nogo moja padca. Neprestano bodem hodil pred Jehovo v deželi živečih. Veroval sem, kajti govoril sem, jaz, ki sem bil jako potlačen. Jaz sem rekel v svoji osuplosti: Vsak človek je lažniv.« — Psalm 116:7—11.

9. a) Kaj je mislil psalmist, ko je dejal, da so vsi ljudje lažnivci? b) O čem je tedaj govoril in ali so bile njegove besede zaman?

⁹ Psalmist je doživel osvoboditev svoje duše iz smrti in je še vedno hodil med živimi na Zemlji se je lahko umiril in pomiril svojo dušo, svoj Jaz. Ni mu bilo več treba liti solza razočaranja. Njegova noga ni spodrsnila, da bi nenadoma padel v smrt. Res ga je enkrat zagrabila panika, ker je spoznal, da je vsaka človeška pomoč nekoristna. Vsak človek, ki bi dejal, da mu lahko pomaga, ali bi poskušal rešiti njega, ki se je zdel pogubljen, bi se izkazal za lažnivca. Zdelo se je, da so ga vsi ljudje prevarali. Zgubil je zaupanje v človeško moč, da bi ga lahko rešila preteče smrti, vendar se je trdno oklepal vere v Boga. Njegove besede so pokazale njegovo vero. Če mu ne more nihče drug pomagati, njegov Bog mu lahko. Imel je to vero pa tudi govoril je, da ga bo Bog rešil. Njegove besede se niso izkazale za lažne ali nepotrebne. Bil je obvarovan pred tem, da bi mu spodrsnilo in bi šel v smrt, in zato se je sedaj odločil, da bo »hodil pred Jehovo v deželo živečih«.

10. Zakaj se je Pavel spomnil 116. psalma in ga v 2. Korinčanom 4:12—14 citiral in kakšno lastnost je s tem pokazal?

¹⁰ Vera v Boga ni nikoli zaman! Apostol Pavel je to vedel. Vedel je, da bo njegovo misionarsko delovanje pomagalo ljudem, ki bodo poslušali vest, da dosežejo večno življenje, njemu pa bo prineslo zgodnjo smrt. Vendar je trdno veroval, da ga bo Božja moč ohranila.  Govoril ni samo o življenju tukaj na Zemlji, ampak tudi o vstajenju mrtvih v času Kristusove »prisotnosti« ali parousie. Pavel se je spominjal 116. psalma in je pisal skupščini v Korintu, v Grčiji: »Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas. A imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: ,Veroval sem, zato sem govoril‘, tudi mi verujemo, zato tudi govorimo; vedoč, da kateri obudi Gospoda Jezusa, obudi tudi nas (v katerih sedaj smrt deluje) z Jezusom in postavi pred menoj z vami vred (v katerih sedaj deluje življenje)«. — 2. Korinčanom 4:12—14; Psalm 116:10.

11. a) Kdaj bodo »izvoljenci« in »velika množica« tudi lahko dejali: »Vsi ljudje so lažnivci«? b) Zakaj bi bilo umestno, da takrat mislijo na Pavlove besede iz 2. Korinčanom 4:8—10?

¹¹ Za preostanek »izvoljencev« in njegove zveste spremljevalce, »veliko množico«, bo v najbližji prihodnosti življenjsko važno, če imajo trdno vero v Boga, pa čeprav bi se zdelo, da jim preti neizbežna smrt. Brez dvoma bodo morali pokazati vero, ko bodo brezbožne velesile začele s svojim zadnjim napadom nanje, potem ko bo »človek greha«, duhovništvo, odstranjeno, drugi del religioznega Babilona velikega bo uničen, kot da bi ga pogoltnil ogenj. Tedaj ne bo več nobene instance, ki bi jo lahko prosili za pomoč in tedaj bi lahko dejali: »Vsak človek je lažniv«. Da, vsaka človeška pomoč bi bila nepotrebna in zaman, le prevara. Svojo vero v Boga, Vsegamogočnega, lahko okrepijo z mislijo na besede apostola Pavla, ki jih je zapisal, preden je govoril o svoji veri: »Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo; preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekakor nosimo umiranje Jezusovo s seboj na telesu, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na našem telesu.« — 2. Korinčanom 4:8—10.

12. Kako bodo v zadnjem delu »velike stiske« posnemali Pavla, ki je citiral 116. psalm, in kaj bodo kot psalmist lahko tudi sami rekli?

¹² V zadnjem delu »velike stiske« bodo lahko »izvoljenci« in »velika množica« ravnali kot apostol Pavel pod podobnimi okoliščinami in dokazali, da imajo »istega duha vere po tem, kar je pisano: ‚Veroval sem, zato sem govoril,‘ tudi mi verujemo, zato tudi govorimo.« Tudi oni lahko verujejo v Boga in govorijo z nezmanjšano vero, pa čeprav vedo, da so ogroženi. (2. Korinčanom 4:13) Kmalu po zadnjem napadu satanovih zemeljskih predstavnikov na življenje »izvoljencev« in članov »velike množice« bodo lahko ti rekli: »Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker je Jehova ravnal tebi primerno.« — Psalm 116:7, NS.

13. Kako bo Jehova v »vojski tistega velikega dne Boga Vsemogočnega« ravnal »primerno« s svojimi oboževalci in drugače s svojimi zemeljskimi nasprotniki?

¹³ »Ravnal primerno« — tako, kakor je primerno za Jehovo, da ravna s svojimi zvestimi oboževalci v njihovi strašni stiski. V »vojski tistega velikega dne Boga Vsegamogočnega« bo ravnal popolnoma v skladu s svojimi dragocenimi obljubami, ki jih je dal zapisati v svoji sveti Besedi v dobro in zaščito svojih poslušnih hlapcev. »Jehova hrani  vse, kateri ga ljubijo, vse brezbožnike pa pogublja.« (Psalm 145:20) Če se bodo znašli njegovi »izvoljenci« in »velika množica« v obupni situaciji, bo on ravnal primerno njihovem verovanju, njihovi poslušnosti, njihovi zvestobi in predanosti. Nagradil bo tiste, ki ga resnično »iščejo«. (Hebrejcem 11:6) Osvobodil bo njihove duše smrti, ki jim jo pripravljajo njihovi zemeljski sovražniki. Rešil jih bo vsega, kar bi jih žalostilo, in vseh sovražnikovih prizadevanj, da bi jih pripravili do tega, da bi zdrsnili in padli v smrt. Ali bi lahko storil Jehova nekaj boljšega za opravičenje svoje Besede in svojega imena, kakor da bo popolnoma porazil zahrbtne sovražnike? Ne!

14. a) Kakšna Zemlja se bo razprostirala pred tistimi, ki jih bo Jehova ohranil pri življenju, kje se bo začelo s čiščenjem in kako? b) Kaj bodo tisti, ki jih bo Jehova ohranil pri življenju odločeni storiti, da ne bi zgrešili namena svoje rešitve iz smrti?

¹⁴ Za preostanek »izvoljencev« in »veliko množico« to pomeni, da bodo preživeli »veliko stisko«, v kateri bo odstranjen ves današnji sestav stvari. Pred njimi se bo razprostrla vsa pokrajina očiščene Zemlje. Potem ko bo Zemlja v »veliki stiski« očiščena vseh zločincev, bo očiščeno tudi duhovno kraljestvo v njeni neposredni bližini. Kako? »Zmaj, veliki, kača stara, ki se imenuje hudič in satan« in njegovi demonski angeli bodo ujeti, zvezani in vrženi v brezno«, da v času tisočletne vladavine Jehovinega Mesije in njegovih 144 000 »izvoljencev« ne bodo mogli več zapeljevati in varati narodov na Zemlji. Kako edinstvena priložnost za izkazovanje hvaležnosti! Jehovinim oboževalcem so grozili s smrtjo, toda sedaj so tukaj živi! Sedaj lahko pokažejo svojo odločenost, da ne zgrešijo namena svoje rešitve iz smrti. Ker so rešeni kot nekdaj psalmist, lahko rečejo kot on: »Neprestano bom hodil pred Jehovo v deželi živečih.« (Psalm 116:9) To bodo sedaj lahko naredili neovirano, svobodni, njihova duša pa po imela mir.

VZETI »KELIH VELIČASTNE REŠITVE«

15. Kakšna rešitev bo sledila na Zemlji, ko se bo začela tisočletna Kristusova vladavina in kateri »kelih« bodo vzeli Bogu zvesti?

¹⁵ Ko se bo začelo tisočletje mesijanske vlade nad vso Zemljo, bo Bog zagotovil vsem svojim zvestim na Zemlji »veličastno rešitev«. Predstavljajmo si jo! Ti zvesti bodo rešeni vseh hudobnih z Zemlje in iz nevidnega kraljestva nad Zemljo. In tedaj se bo začela tisočletna vladavina mesijanskega Božjega Kraljestva, ko bodo vsi verni, to pomeni, vsi, ki pripadajo »veliki množici«, začeli večno življenje na očiščeni Zemlji. Polni hvaležnosti bodo njegovi zvesti, ki bodo preživeli, vzklikali kot psalmist: »Kaj naj povrnem Jehovi za vse dobrote njegove meni? Kelih veličastne rešitve bom vzel in klical bodem ime Jehovino; obljube svoje izpolnim Jehovi, da, izpolnim jih vpričo vsega njegovega ljudstva.« — Psalm 116:12—14, NS.

16. a) Kdo nudi zvestim »kelih veličastne rešitve« in kako? b) Kako bodo izpili ta »kelih« in kaj bodo priznali?

 ¹⁶ Kelih drži določeno količino pijače, ki se lahko popije ali pa izlije Bogu Jehovi kot daritev. On nudi svojim zvestim na Zemlji »kelih veličastne rešitve«. Kako? Tako, da jih je ohranil pri življenju v času »velike stiske«. In kar jim nudi, je pijača »veličastne rešitve«. Jehova je vsa svoja dela za rešitev storil po svojem nebeškem Mesiji. Zvesti niso odklonili tega daru »veličastne rešitve«, ki jim je podaljšal življenje na Zemlji v blagoslovljeno tisočletje, ko bo nad vso Zemljo vladal Mesija. Hvaležno bodo izpili ta »kelih« in se veselili življenja v »deželi živečih«. Pri tem bodo klicali Jehovino ime. Prosili bodo Jehovo po svojem Mesiji, da jih blagoslovi in vodi, ko si sami prizadevajo, da bi oblikovali svoje življenje na Zemlji popolnoma po njegovi volji. Odkrito in svobodno ga bodo imenovali svojega Boga.

17. Kaj se bo zgodilo z »obljubo«, ki so jo ti zvesti dali Jehovi, ko so bili v življenjski nevarnosti?

¹⁷ Ali imajo do njega kakršne koli obveznosti? Ali so v času, ko je bila njihova duša v nevarnosti in ko je izgledalo, da jim grozi smrt, dali Bogu Jehovi po Jezusu Kristusu kakršno koli slovesno obljubo ali prisego? Če so jo, potem bodo to »obljubo«, ki so jo dali v želji, da jih reši, zavestno in z ljubeznijo tudi izpolnili, ker bo ravnal po njihovih obljubah, in jih ohranil pri življenju na Zemlji. To bodo storili v Jehovinem duhovnem templju, kajti, kar so obljubili, bodo izpolnili »vpričo vsega njegovega ljudstva«.

18. Kako dolgo bo »preostanek« izvoljencev to delal na Zemlji?

¹⁸ Tudi ostali z duhom pomaziljeni »izvoljenci« bodo delali tako, dokler bodo še na Zemlji, torej preden bodo zapustili zemeljsko prizorišče svojega delovanja in se pridružili ostalim članom 144 000 Kristusovih sodedičev na nebeških prestolih. — Propovednik 5:2—6. *

»DRAGA JE SMRT ZVESTIH NJEGOVIH«

19. Na temelju kakšnega odnosa je psalmist prosil Jehovo, naj ga osvobodi smrtnih vezi, in zakaj je to upravičeno storil?

¹⁹ Rešeni psalmist je pripisoval občutkom svojega Boga velik pomen, zato je vzkliknil: »Draga je pred obličjem Jehovinim smrt zvestih njegovih. O Jehova, zares, hlapec tvoj sem jaz, hlapec, tvoj sem, dekle tvoje sin: ti si raztrgal vezi moje.« (Psalm 116:15, 16, NS) Psalmist je vzkliknil besede »O Jehova« v iskreni prošnji, ko se je nahajal v smrtni nevarnosti. Takrat je prosil Boga, da ga reši vezi, s katerimi ga je tesno obdala smrt. Prosil je Boga Jehovo za to naklonjenost,  ker je bil njegov hlapec, Jehovin hlapec drugega rodu, ker je bil sin »dekle«. Sedaj pa, ko je stal smrti nasproti, je lahko povedal, da je Jehova z ljubeznijo izpolnil svojo obveznost.

20. a) Med katere ljudi se je štel psalmist in zakaj to ni bilo precenjevanje? b) Kako draga je po mišljenju psalmista smrt »zvestih« v Jehovinih očeh?

²⁰ Psalmist je samega sebe štel med »zveste« Jehovi, ko je hvaležen dejal: »Draga je pred obličjem Jehovinim smrt zvestih njegovih.« Psalmist se ni precenjaval, ker je Jehova, ko ga je rešil smrti, dokazal, da ga ima za zvestega. Ni ga pustil umreti in tako levitskemu duhovniku ni bilo treba reči med govorom: »Draga je pred obličjem Jehovinim smrt zvestih njegovih.« Jehova je imel psalmistovo smrt za predrago, da bi mu pustil umreti. Zato je njegovo dušo rešil »iz smrti«. Tako je lahko zdaj psalmist ocenil, kako dragocena je za Jehovo smrt zvestega. Da, cena smrti njegovega zvestega služabnika se mu je zdela previsoka. Znašala je preveč, da bi ga Jehova pustil umreti.

21. a) Kaj bodo dejali ti zvesti po »veliki stiski« iz hvaležnosti in cenjenja svoje rešitve? b) Zakaj bi bila njihova smrt z ozirom na Jehovino suverenost predraga, da bi jo Jehova dovolil?

²¹ Tudi »izvoljenci« in »velika množica«, ki jim bo v »veliki stiski« ohranjeno življenje, bodo lahko s takšno hvaležnostjo in cenjenjem vzklikali: »Draga je pred obličjem Jehovinim smrt zvestih njegovih.« (Psalm 116:15, NS) Spoznali bodo, da ima Jehova njihovo smrt za predrago, da bi dopustil, da bi jih v »veliki stiski« pogubili njihovi religiozni in posvetni sovražniki, če bi dopustil, da bi sovražniki triumfirali nad njimi in jih iztrebili z zemeljske površine, bi bila to sramota za njegovo univerzalno suverenost, za njegovo vladarstvo nad Zemljo in nebesi. On je Stvarnik Zemlje in ustvaril jo je za svoje zveste. Če ne bi mogel ohraniti svojih zvestih na Zemlji pri življenju, ko bi jih Bogu mrzki sovražniki zahrbtno preganjali in uničevali, bi to napravilo vtis, da so njegovi sovražniki močnejši od njega, in da imajo pravico odločati, kdo lahko večno živi na Zemlji. Če bi njegovi sovražniki uničili zveste v »veliki stiski«, bi postala njegova vladavina nad Zemljo in njegova univerzalna suverenost nezanesljiva in vprašljiva. Zato ne more dovoliti, da bi jih njihovi sovražniki nasilno usmrtili.

22. Zakaj bi bila za Jehovo predraga »smrt njemu zvestih«, da je ne bi mogel dovoliti, ker se to tiče njegovega oboževanja in ustanovitve »nove Zemlje«?

²² To pa še ni vse! Če bi Jehova dovolil, da njegovi zemeljski sovražniki zaradi številčne premoči v »veliki stiski« uničijo preostanek »izvoljencev« in »veliko množico«, bi bila to samo trenutna zmaga, zaradi katere bi se satan s svojimi demonskimi angeli gotovo zelo veselil. In ne samo to: če bi vsi Jehovi zvesti pomrli nasilne »smrti«, potem na Zemlji ne bi bilo več nikogar, ki bi ga oboževal kot resničnega in živega Boga. Nikogar več ne bi bilo, da bi mu v zemeljskih vežah njegovega velikega duhovnega templja prinašal žrtve hvale in hvaležnosti ter sveto službo. S tem bi bil tudi odstranjen temelj »nove Zemlje«, ki bo pod upravo »novih nebes«, še preden bi se začela v  točno določenem času tisočletna vladavina Jezusa Kristusa, Jehovinega Mesije. Ali bo lahko Bog, Najvišji in Vsemogočni, dovolil nasilno »smrt zvestih njegovih« kar bi povzročilo tako pomembne posledice? Ne! Njihova smrt v takšnih okoliščinah, povezanih s tako daljnosežnimi posledicami, bi bila v Jehovinih očeh »predragocena«, tako draga, da je iz samospoštovanja ne bi mogel dovoliti.

23. Kaj se bo zgodilo v »veliki stiski« v pogledu Jehovine suverenosti, njegovega imena in odločitve o univerzalnem spornem vprašanju? Kako?

²³ V prihajajoči »veliki stiski« bo Bog Jehova, Vsemogočni, opravičil svojo univerzalno suverenost in posvetil svoje častno ime in poskrbel, da bodo vsi njegovi sovražniki spoznali, da je on Jehova, Bog iz navdihnjene besede Biblije. Iz tega važnega razloga bo storil, kar je svečano obljubil v svoji nespremenljivi Besedi: v »veliki stiski«, v kateri bo končno odločeno univerzalno sporno vprašanje, bo rešil »iz smrti« duše svojih zvestih na Zemlji. Jehova bo kot v primeru potrpežljivega Joba, ki ga je zaradi njegove neoporečne čistoče ohranil pri življenju, ponovno dokazal, da so ljudje na Zemlji, ki bodo v najtežjih satanovih preizkušnjah ohranili svojo čistost in ljubezen do njega.

24. Iz katerih razlogov bo Jehova priznal te »zveste« za svoje hlapce in kakšnih »vezi« jih bo osvobodil v tem kritičnem času?

²⁴ Jehova bo priznal svoje »izvoljence«, ki bodo takrat še na Zemlji, in člane »velike množice« za svoje služabnike, ker so ga izbrali za svojega Boga in ker jih je odkupil z dragoceno krvjo svojega Velikega duhovnika Jezusa, Mesije. V kritičnem času bo uslišal njihove iskrene molitve in jih rešil »vezi« nasilne smrti, s katero jim pretijo sovražniki Jehove in njegovega Mesijanskega Kraljestva. To je pomemben razlog, zakaj ne smejo nikoli pozabiti, da so hlapci nebeškega gospodarja in najvišjega Gospoda, Jehove!

ALELUJA (HALLELUJAH)!

25. S katerimi zahvalnimi besedami končuje psalmist 116. psalm?

²⁵ Za tako nezasluženo dobroto so Bogu, velikemu Rešitelju in Osvoboditelju iz smrti, dolžni zahvalo. Psalmist je svojo globoko hvaležnost izrazil z besedami na koncu tega lepega psalma: »Tebi bodem daroval hvalne daritve in klicali ime Jehovino. Obljube svoje opravim Jehovi, da, opravim vpričo vsega njegovega ljudstva, v vežah hiše Jehovine, sredi tebe, Jeruzalem! Slavite Jah.« — Psalm 116:17—19, NS.

26. a) Kako je sestavljalec 116. psalma pokazal, katerega Boga je oboževal? b) Kako je ta psalmist hotel izraziti svojo hvaležnost Jehovi in spodbuditi ljudstvo, naj slavi Boga?

²⁶ Psalmist, vseeno kdo je bil, je bil oboževalec Boga, čigar ime je v svojem psalmu pod navdihnjenjem petnajstkrat uporabil in ga zapisal neskrajšanega, psalm pa končal z vzklikom: »Slavite Jah!« ali hebrejsko: »Hallelujah«. Psalmist je molil svojega Boga v njegovem templju v svetem mestu Jeruzalemu in ni pomembno, ali je bilo to v  templju, ki ga je zgradil Salomon, ali v templju, ki ga je zgradil Zorobabel po Izraelovi vrnitvi iz babilonskega ujetništva. Neimenovani psalmist svojemu Bogu, svojemu rešitelju, ni hotel izraziti samo osebne hvaležnosti, ampak je želel prinesti zahvalno žrtev na Jehovinem oltarju v preddverju templja in tam klicati Jehovino ime pred vsem ljudstvom. Morda je bil on prvi, ki mu je zapel psalm, ki ga je sam sestavil, s čem je sodeloval pri takoimenovanem hallelu (»slava«), židovskem prigodnem slavospevu. (Psalm 113 — 118, 136) Kaj je v svoji hvaležnosti lahko storil več, kot da spodbudi v vežah templja vse oboževalce naj »slave Jehovo«, končujoč svoj psalm z vzklikom »hallelujah«?

27. a) Kdo je še mnogo pred piscem 116. psalma daroval Jehovi zahvalno žrtev zaradi rešitve iz smrti? b) Kako bodo tisti, ki bodo preživeli konec sedanjega pokvarjenega sestava stvari, ravnali v skladu s to predsliko?

²⁷ Vendar pa psalmist ni edini, ki je daroval zahvalno žrtev zaradi rešitve iz smrti. Stoletja pred tem je napravil isto tudi Noe s člani svoje družine, ki so preživeli splošni potop. Kaj so napravili najprej, potem ko so zapustili barko na gori Ararat, pa čeprav ni bilo nobenega preddverja templja, v katerem bi lahko molili k Bogu? Na novo zgrajenem oltarju so darovali Jehovi obilno zahvalno žrtev, ker jih je ohranil v splošnem potopu pri življenju. (1. Mojzesova 8:18—22) Kako je ta primer osmih človeških duš, ki jim je Vsemogočni Bog prizanesel z uničenjem s »tedanjim svetom«, vreden posnemanja! In podobno kakor v tej preroški predsliki bosta po bližajočem se koncu sedanjega sestava stvari preživeli preostanek Jehovinih »izvoljencev« in njegova spremljevalka »velika množica« darovala svojemu Bogu na podoben način zahvalno žrtev, ker jih je s svojo močjo ohranil pri življenju. — Psalm 116:17.

28. a) Kje bodo ti, ki bodo preživeli konec tega sestava, darovali svojo zahvalno daritev in kaj bodo vzklikali v zanosu radosti, da bo odmevala vsa Zemlja? b) Kako dolgo bodo z duhom maziljeni »izvoljenci« in »velika množica« skupaj čistili Zemljo?

²⁸ Ti, ki prežive največjo stisko v zgodovini človeštva, bodo darovali v tisočletni Kristusovi vladavini svojo zahvalno žrtev v zemeljskih vežah Jehovinega duhovnega templja. V zanosu veselja in navdušenja bodo vzklikali »hallelujah« in vsa Zemlja bo odmevala od tega vzklika. Kakšna radost bo živeti na Zemlji, potem ko bodo raztrgane vezi smrti! Zbližana v obojestranski ljubezni, podobni ljubezni Davida in njegovega zvestega prijatelja Jonatana, bosta preostanek Jehovinih »izvoljencev« in zvesta »velika množica« sodelovala pod »novimi nebesi« mesijanskega Božjega Kraljestva. (2. Petrov list 3:13) Skupaj bosta nadaljevala z delom na očiščeni Zemlji, dokler ne pride čas, da Bog pokliče preostanek svojih pomaziljenih »izvoljencev«, da sede na prestol v nebeškem Jeruzalemu poleg Kralja Jezusa Kristusa. Kako bo ta preostanek maziljencev odšel, Sveto pismo ne pove.  Vendar pa »izvoljenci« vseeno vedo, da morajo v upanju na nebeško vstajenje ostati zvesti vse do svoje telesne smrti. — Razodetje 2:10; Rimljanom 6:5; Hebrejcem 12:22.

29. a) S katerim delom bo nadaljevala »velika množica« po odhodu preostanka maziljencev? b) Zaradi čigave vrnitve se bodo veselili in radovali?

²⁹ To pa ne pomeni, da bodo tedaj Jehovini blagoslovi pritrgani njegovim oboževalcem iz »velike množice«, ki bo ostala v zemeljskih vežah njegovega duhovnega svetišča. Pod nebeškim mesijanskim kraljestvom bodo nadaljevali z delom spreminjanja očiščene Zemlje v čudoviti raj miline. Kako bodo veseli vstajenja mrtvih, ki bodo obujeni iz grobov, da bi dobili dragoceno priložnost za večno življenje na rajski Zemlji pod vlado Jehove, suverena vsemirja!

30. a) Kaj nam pomaga, da sedaj vidimo to veličastno podobo in s katerim delom so prebivalci Zemlje opozorjeni, da tudi oni lahko pridejo tja? b) Zakaj ima vsakdo dovolj razlogov, da sedaj stori vse, kar more, da bi to doživel?

³⁰ Ker sije iz Božje preroške Besede svetloba, lahko sedaj z očmi vere vidimo pred seboj to veličastno sliko. Kako je čudovita misel, da bo »velika množica«, ki se sedaj trudi, da obožuje Boga Jehovo po Jezusu Kristusu, da mu služi, preživela »veliko stisko«, ki je pred nami in bo živela, ko se bodo te stvari godile! Kako čudovita podoba! Prebivalce vse Zemlje se na to opozarja, s tem da se sedaj, pred koncem tega sodobnega sestava stvari, »oznanjuje dobra vest o kraljestvu ... vsem narodom za pričevanje«. (Matevž 24:14) Ta čudovita prihodnost je gotovo vredna, da v veri v Boga Jehovo in iz hvaležnosti do njega že sedaj storimo vse, da bi doživeli ta čas. Vsak, kdor želi večno živeti, ima dovolj razlogov, da tako dela, ker »tisočletno Božje Kraljestvo se je približalo«!

[Podčrtna opomba]

[Vprašanja za preučevanje]