Tisoč let bodo duhovniki brez spletkarske zvitosti
6. poglavje
Tisoč let bodo duhovniki brez spletkarske zvitosti
1., 2. a) Zakaj so, kakor nam povedo zgodovinska poročila, duhovniki tako zelo zapeljevali ljudi? b) Kdaj in katero nasprotje se je pokazalo v Listri med grškim bogom Zeusom in živim hebrejskim Bogom?
ŽE iz najstarejših časov človeške zgodovine kar mrgoli dokumentov o početju duhovščine. Kako to, da so duhovniki tako zelo zapeljevali, varali, izrabljali in stiskali ljudi? Zato, ker večina ni pripadala duhovnikom edinega živega in resničnega Boga. Na to dejstvo je bil opozorjen neki svečenik, ki je pred devetnajstimi stoletji služil najvišjemu bogu poganskih Grkov. Kako se je to zgodilo?
2 To je bilo okoli leta 47. — 48. n. št. v mestu Listri, v rimski provinci Likaoniji v Mali Aziji. Prebivalci tega mesta so častili boga, ki so ga Rimljani imenovali Jupiter, Grki pa Zeus. Med tem božanstvom in med edinim živim in resničnim Bogom se je pokazala vidna razlika. V mesto sta prišla dva moža, ki sta oznanjevala Božje kraljestvo. Enemu je bilo ime Pavel, ki je nekaj let prej pripadal židovski sekti farizejev, drugi pa je bil Barnaba, ki je bil nekdaj levit, povezan z jeruzalemskim templjem. Naj nam zdravnik Lukež pove, kaj se je zgodilo potem:
3. Katera čudežna ozdravitev v Listri je pripeljala do tega, da je Zeusov duhovnik hotel darovati daritev?
3 »In v Listri je sedel neki mož, brez moči v nogah, hrom od materinega telesa, ki ni nikoli hodil. Ta posluša Pavla, ko govori; on pa vpre oči vanj in videč, da ima vero, da ozdravi, reče z močnim glasom: ,Stopi na noge svoje pokonci!‘ Ko pa vidi ljudstvo, kar je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: ,Bogova sta v človeški podobi prišla doli k nam.‘ In imenovali so Barnaba Jupitra, a Pavla Merkurja, ker je bil on prvi govornik. In duhovnik Jupitra ki je imel tempelj pred mestom, pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati.«
4. Kako sta Pavel in Barnaba preprečila, da bi jima darovali žrtev?
4 »Ko pa to zaslišita apostola, Pavel in Barnaba, si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo, kričeč in govoreč: ‚Možje! kaj to delate? Tudi midva sva človeka, z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in Zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.‘ In tako govoreč, sta le s težavo ustavila ljudstvo, da jima ni darovalo.« — Dejanja apostolov 14:8—18.
5. Kako se je kasneje pokazalo, da je bilo religiozno prepričanje množice v Listri zelo spremenljivo in kaj so duhovniki v tem mestu zopet začeli delati?
5 V Listri so res nekateri ljudje postali učenci Jezusa Kristusa in oboževalci »živega Boga«, večina ljudi pa ga je zavrnila. Kako omahljive in nestalne so vznemirjene religiozne množice, se kaže v tem, da so se nekoliko kasneje dali pregovoriti židovskim sovražnikom krščanstva in so kamenjali Pavla, ki je med njimi delal čudeže. Pustili so ga ležati zunaj mesta, misleč, da je mrtev. Očitno Zeusov svečenik tega mesta ni nasprotoval. Prebivalci Listre so tako še naprej častili Zeusa in pustili, da jih je Zeusov svečenik še naprej zapeljeval in izkoriščal. Židovski preganjalci krščanstva pa so bili z dogodki v Listri nadvse zadovoljni. — Dejanja apostolov 14:19—22.
6. Kako poročilo o Jezusovem zaslišanju in pribitju na kol kaže, da tudi duhovniki živega Boga lahko postanejo hudobni?
6 Po poročilu so se celo židovski duhovniki, ki so sicer služili »živemu Bogu«, slabo izkazali. Na primer leta 33 n. št. na dan pashe, ko je množica glasno zahtevala križanje Jezusa Kristusa, rimski namestnik pa jih je skušal ustaviti z vprašanjem: »Kralja vašega bom križal?« Kdo je tedaj najodločneje odklonil, da bi Jezusa Kristusa priznali za židovskega Kralja? Poročilo pravi takole: »Reče jim Pilat: ,Kralja vašega bom križal?‘ Višji duhovniki odgovore: ,Nimamo kralja, samo cesarja.‘ Tedaj jim ga izroči, naj ga križajo.« (Janez 19:14—16) Nekoliko kasneje so mimoidoči sramotili Jezusa, ki je visel na mučilnem kolu na Golgoti. In kdo je bil med tistimi, ki so se mu posmehovali? Poročilo pripoveduje: »Enako so ga pa zasramovali tudi višji duhovniki s pismarji in s starešinami in govorili: ,Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Kralj Izraelov je, naj stopi sedaj s križa in verovali mu bomo. Zaupal je v Boga, naj ga reši sedaj, če ga ima rad; saj je rekel: Sin Božji sem.‘« — Matevž 27:39—43.
7. Kaj se je lahko nedvoumno spoznalo o odnosu vrhovnih starešin do Boga, ko sta bila Peter in Janez in kasneje dvanajsteri apostoli pred židovskim sinedrijem v Jeruzalemu?
7 Z omembo »višjih duhovnikov« sta mišljena posebno Ana (ki mu je bil odvzet naslov velikega duhovnika) in njegov zet Kajfa. (Lukež 3:1, 2; Janez 18:13, 24; Dejanja apostolov 4:5, 6) Ko so ti višji duhovniki in ostali iz jeruzalemskega vrhovnega sodišča (sinedrija) zapovedali krščanskima apostoloma Petru in Janezu, naj »nikdar več ne zineta in ne učita o imenu Jezusovem«, sta jim Peter in Janez odgovorila: »Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.« (Dejanja apostolov 4:18—20) Nekaj zatem so bili vsi dvanajsteri apostoli pred tem jeruzalemskim vrhovnim sodiščem. Velikemu duhovniku, ki je predsedoval, in vsem ostalim članom sodišča so tedaj dejali: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja apostolov 5:29) Očitno ti višji duhovniki niso več služili »živemu Bogu« in ga tudi niso več zastopali.
8. Kateri ljudje, ki so si pridobili podoben glas kot židovski duhovniški poglavarji, ne bodo pripadali duhovništvu tisočletja?
8 V luči tega biblijskega poročila lahko primerjamo in premislimo še nekaj: zakaj so si ljudje z naslovom »duhovnik« ustvarili »sloves« osovraženih in preziranih, kot poroča religiozna in posvetna zgodovina? Človeka lahko navda s strahom in jezo, če pomisli, da bi bili taki zemeljski duhovniki med tistimi, za katere pravi Razodetje 20:6: »Duhovniki bodo Božji in Kristusovi in bodo z njim kraljevali tisoč let.« Veseli smo lahko, da navdihnjeno Sveto pismo takih ljudi ne vključuje v tisočletno duhovniško službo s Kristusom v nebesih.
9. Ali lahko iz Biblije spoznamo, da so bili vsi židovski duhovniki podobni duhovniškim poglavarjem?
9 Toda resnici na ljubo moramo povedati, da se niso vsi duhovniki iz jeruzalemskega templja izkazali za slabe duhovnike. V Bibliji lahko beremo, kako je vodilno telo krščanske skupščine odstranilo težave, nastale v jeruzalemski skupščini. Kaj je temu sledilo, piše v Dejanjih apostolov 6:7: »In beseda je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri.«
10. Kaj so storili duhovniki in leviti, ki so verovali Kristusu, v zvezi z njihovim položajem v templju in v katero duhovništvo so sprejeti?
10 Ko so se krstili v ime Gospoda Jezusa, Mesije in Božjega Sina, so se ti duhovniki iz rodu Arona, Mojzesovega brata, seveda odrekli svoji duhovniški službi v jeruzalemskem templju. Prav tako je tudi Jožef Barnaba, levit s Cipra, pustil svojo službo v ciperskem templju. (Dejanja apostolov 4:36, 37) Ti bivši duhovniki pa so sedaj postali člani višjega duhovništva, »kraljevskega duhovništva«, ki je zagotovljeno kristjanom z nebeškim upanjem, ki jim je apostol Peter rekel: »Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« — 1. Petrov list 2:9; 1:3, 4.
11. Zakaj Jezus Kristus ni bil židovski duhovnik, dokler je bil na Zemlji? Na čigavem primeru je prikazano njegovo duhovništvo?
11 Velikega pomena je, da Veliki duhovnik tega »Kraljevskega duhovništva«, »kraljestva duhovnikov« (2. Mojzesova 19:6) ne izhaja iz nobenega zemeljskega duhovništva. Jezus Kristus je bil res Žid ali Izraelec po mesu, toda ni bil rojen kot Aronov potomec iz Levijevega rodu, iz katerega so prihajali židovski duhovniki. Kot »Marijin sin« se je Jezus rodil v Davidovi kraljevski rodovini, torej je bil iz rodu Jude. »Kajti znano je, da se je rodil Gospod naš iz Jude, kateremu rodu ni Mojzes ničesar govoril zastran duhovništva.« (Hebrejcem 7:14) Zato nihče ne more reči, da je bilo nebeško Veliko duhovništvo Jezusa Kristusa osnovano na tem, da je bil nekoč zemeljski duhovnik. Kako je kot kralj postal tudi duhovnik, bomo pregledali v nadaljevanju. Vsekakor pa je bil za pravega duhovnika postavljen po vzoru židovskega velikega duhovnika Arona.
VREDNOST PRAVEGA DUHOVNIKA »ŽIVEGA BOGA«
12. Zakaj je koristen duhovnik po listu Hebrejcem 5:1-3?
12 Kakšne vrednosti je duhovnik nasploh? Duhovnik dela nekaj, česar niti sam kralj ne more. Ne govorimo o nekoristnem duhovništvu poganskih bogov, ampak o duhovništvu iz družine Arona, Levita, o katerem piše v Hebrejcih 5:1—3: »Kajti vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v to, kar zadeva Boga, da prinaša darila in žrtve za grehe; ki more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi, ker je tudi sam obdan s slabostjo in zaradi te mora kakor za ljudstvo tako tudi zase darovati za grehe.«
13. a) Kdaj človeštvu duhovnik ni bil potreben? b) Zakaj je Jezus lahko postal veliki duhovnik in daroval sebe kot žrtev?
13 Če bi ljudje ne grešili proti »živemu Bogu«, ne bi bilo treba duhovnikov, posebno ne velikega duhovnika. Popolni človek Adam v vrtu Eden ni rabil duhovnika, ker ga je Jehova, ki ni vir greha, ustvaril brezgrešnega. (1. Mojzesova 2:7, 8; Propovednik 7:29) Jezus Kristus, »zadnji Adam«, je bil sicer rojen v grešnem človeškem rodu, a ni rabil duhovnikov, kajti rodila ga je devica Marija in njegovo življenje je tako prišlo neposredno od Boga. Rojen je bil brez greha, rastel je brez greha in tudi ostal brez greha vse do svoje žrtvene smrti. (1. Korinčanom 15:45—47; Hebrejcem 7:26; 1. Petrov list 2:21—24) Ker ni nikoli grešil, je lahko postal Veliki duhovnik in daroval svojo popolno žrtev.
14., 15. a) Ali je Jezus Kristus postal veliki duhovnik po svoji odločitvi ali kako drugače? b) Kako se je izpolnil Psalm 2:7, ko je Jehova obudil Jezusa in kako je takrat Jezus lahko postal duhovnik, kot je bil Melhizedek?
14 Kdo je naredil Jezusa Kristusa za Velikega duhovnika, čeprav je bil iz kraljevskega rodu Jude? Se je sam določil za Velikega duhovnika? Ne, tega ni mogel storiti. V pismu Hebrejcem 5:4—6 je takole razloženo: »In sam si nihče ne prisvaja te časti, nego kdor je poklican od Boga, kakor tudi Aron, tako tudi Kristus ni sam sebe počastil, da bi postal Veliki duhovnik, nego on, ki mu je govoril: »Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil. Kakor tudi drugje pravi: »Ti si duhovnik na veke po redu Melhizedekovem«.
15 S tem, da je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, je Vsemogočni Bog izpolnil besede iz Psalma 2:7, citiranih besed, ki jih je zapisal David. Tako je Bog postal večni Oče obujenega Jezusa Kristusa, on pa, obujen nepokvarljiv, je postal večni Sin nebeškega Dajalca življenja, Jehove Boga. Ta nepodkupljivi Sin je lahko postal »duhovnik na veke«, ne rabi naslednikov, duhovnik bo »po redu Melhizedekovem«. — Dejanja apostolov 13:33—37; Psalm 110:4.
16. Kdo je bil Melhizedek in kako se je po poročilu iz prve Mojzesove knjige pojavil v zgodovini?
16 Kdo pa je bil ta skrivnostni zgodovinski lik, ta Melhizedek? Ni bil Hebrejec, ni bil Izraelec niti Levit. Ne, sploh ni bil Žid. Na prizorišču se pojavi povsem nenadoma, nekje med leti 1942 in 1933 pr. n. št., v bližini današnjega Jeruzalema. Srečal ga je »Abram Hebrejec«, ki se je vračal z vojskovanja nedaleč od današnjega Hebrona. Vse, kar nam hebrejski spisi o njem povedo, je tole: »In izide kralj sodomski Abramu naproti, ko se je vračal s poboja Kedorlaomerja in tistih kraljev, ki so bili z njim, v dolino Šave, to je Kraljeva dolina. Melhizedek pa, kralj v Salemu, prinese kruha in vina; bil je namreč duhovnik Boga mogočnega, Najvišjega. In blagoslovi ga, govoreč: ,Blagoslovljen bodi Abram od Boga mogočnega, Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje; in hvaljen bodi Bog, mogočni. Najvišji, ki je izdal sovražnike tvoje v roko tvojo!‘ In da mu Abram desetino od vsega.« — 1. Mojzesova 14:17—20.
17. V kakšnem smislu je Melhizedek predstavljal Jezusa kot velikega duhovnika in ali je Jezus Melhizedekov naslednik?
17 Ničesar ne zvemo o Melhizedekovem očetu, da bi tako lahko rekli, da je Melhizedek od njega podedoval duhovništvo. Ne vemo, kdaj je Melhizedek umrl, kdaj je torej njegova duhovniška služba končala. Njegovo duhovništvo se razteza v nedoločen čas. V skladu s tem Biblija ne poroča o Melhizedekovem nasledniku. Prav zato je lahko predstavljal predsliko Velikega duhovnika Jezusa Kristusa. Lahko rečemo, da je Jezus Kristus »duhovnik na veke po redu Melhizedekovem«. Svoje duhovniške službe ni dobil od Melhizedeka, torej ni njegov naslednik. Je le duhovnik po istem »redu«, postavljen na isti način, kot kralj — duhovnik iz Salema.
18. Kako bo Jezus Kristus služil kot duhovnik po Melhizedekovem redu in kaj zvemo o Melhizedeku iz Hebrejcem 6:20 do 7:3?
18 Ime Melhizedek pomeni »kralj pravičnosti«. Jezus Kristus mu je »po redu« podoben, zato nam to zagotavlja, da bo kot tisočletni Veliki duhovnik pravičen, brez intrig in spletkarskih zvijač. V pismu Hebrejcem od 6:20 do 7:3 je lepo razloženo: »... Jezus, postavši po redu Melhizedekovem Veliki duhovnik na vekomaj. Ta Melhizedek namreč, kralj v Salemu, duhovnik Boga Najvišjega, ki je bil naproti prišel Abrahamu, vračajočemu se s poboja kraljev, in ga blagoslovil, ki mu je tudi Abraham podelil desetino od vsega, (njegovo ime se najprej tolmači: ,kralj pravičnosti‘ potem pa tudi kralj Salema, to je: ,kralj miru‘; brez očeta je, brez matere, brez rodopisa, nima niti začetka dni niti življenja konca, prispodobljen pa je Sinu Božjemu), ostaja duhovnik za vedno.«
19. Kako je bil Melhizedek kot duhovnik »prispodobljen Sinu Božjemu« in od kod izhaja Jezusovo duhovništvo?
19 Kako je Melhizedek »prispodobljen Sinu Božjemu«? Jehova je prav Melhizedeka postavil za zgled, ko je govoril o prisegi, ki jo je nameraval dati svojemu Sinu Jezusu Kristusu. Bog je navdihnil kralja Davida in ta je v Psalmu 110:1—4 zapisal: »Rekel je Jehova mojemu Gospodu: ,Sedi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.‘ Žezlo moči tvoje pošlje Jehova s Siona: ,Gospoduj sredi sovražnikov svojih!‘ Ljudstvo tvoje pojde radovoljno ob dnevi, ko boš skliceval vojno moč svojo; v krasotah svetosti, iz naročja zore ti pride rosa mladega moštva. Prisegel je Jehova in ne bode se kesal: ,Ti si duhovnik vekomaj po redu Melhizedekovem.‘« Kot v Melhizedekovem primeru tudi Jezusovo duhovništvo ne temelji na človeškem poreklu, na dedovanju. Svoje duhovniške službe ni dobil od Melhizedeka niti od duhovniškega rodu Arona Levita. Osnovana je na Jehovini prisegi in na Jezusovem vstajenju od mrtvih v nebeško življenje na Božji desnici.
20., 21. a) Zakaj je bila v dobro umirajočega človeštva potrebna sprememba duhovništva — od duhovništva, ki bi ustrezalo Aronovem k duhovništvu, v duhovništvo, ki bi bilo podobno Melhizedekovemu? b) Kako je to opisano v listu Hebrejcem 7:11—14?
20 Duhovništvo Aronove levitske družine je bilo osnovano na zakonu, ki ga je Jehova Bog dal izraelskemu narodu po posredniku Mojzesu na gori Sinaj v Arabiji. Toda člani Aronove družine so od prestopnika Adama podedovali greh in nepopolnost. Zato iz njih ni mogel iziti popolni veliki duhovnik niti niso mogli tvoriti popolnega duhovništva. (Rimljanom 5:12) Položaj celotnega človeštva je tako zahteval od Jehove spremembo duhovništva — zamenjavo nepopolnega, umrljivega duhovništva za popolno in večno. Zato je bil potreben veliki duhovnik, ki bi bil kot nekdaj Melhizedek. Na to je mislil Pavel, ko je v listu Hebrejcem 7:11—14 zapisal:
21 »Ako se je torej dosegla popolnost po Levijevem duhovništvu (na podlagi tega je namreč ljudstvo prejelo postavo), kaka potreba je bila še, da se postavi drugačen duhovnik ,po redu Melhizedekovem‘ in se ne imenuje po redu Aronovem? Kajti če se premeni duhovništvo, nastane neogibno tudi izpremena postave. Ta namreč, ki se o njem to pravi, je iz drugega rodu, iz katerega ni nihče služil oltarju. Kajti znano je, da se je rodil Gospod naš iz Jude, kateremu rodu ni Mojzes ničesar govoril zastran duhovništva.«
22., 23. a) Kako je za razliko od levitskega velikega duhovnika postal veliki duhovnik Jezus Kristus? b) Kako lahko Jezus po Hebrejcem 7:23—28 popolnoma reši tiste, ki prihajajo k Bogu po njem?
22 Židovski veliki duhovnik Aron in njegovi nasledniki so postali duhovniki ne da bi jim Jehova to prisegel. Jezus Kristus, ki na Zemlji ni imel nikakršnega duhovniškega sorodstva, pa je bil postavljen za velikega duhovnika z Božjo prisego. Njegovo človeško življenje je bilo po kratkem času prekinjeno, ko je kot popolna žrtev umrl. A bil je obujen v nestrohljivo nebeško življenje, da bo duhovnik na veke po redu Melhizedekovem. Razlika med njim in med levitskim duhovništvom Arona in njegovih naslednikov je razložena v pismu Hebrejcem 7:23—28:
23 »In onih (Aronovih sinov) je mnogo postalo duhovnikov, ker je smrt branila enemu vedno ostati; ta (večji Melhizedek) pa, ker ostane na vekomaj, ima duhovništvo nepremenljivo. Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje. Kajti tak veliki duhovnik se nam je tudi spodobil: svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov in vzvišen nad nebesa; ki mu ni vsak dan potreba, kakor onim velikim duhovnikom, darovati žrtve najprej za svoje, potem za ljudstva grehe: kajti to je storil enkrat za vselej, ko je samega sebe daroval. Postava (Mojzesova) namreč postavlja za velike duhovnike ljudi, podvržene slabostim, beseda prisege (Božje), storjene šele po postavi (več kot štiristo let kasneje), pa Sina, popolnoma dovršenega za vekomaj.«
24. Na katerem »svetem kraju« je Jezus Kristus veliki duhovnik in kako dolgo bo opravljal to službo, zaradi česar mu je lahko človeštvo hvaležno?
24 Kaj je mišljeno s tem? To lahko razberemo iz naslednjih dveh vrst pisma Hebrejcem, kjer o tem piše: »Poglavitno pa pri tem, o čemer govori, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik svetišča in šatora pravega, ki ga je postavil Jehova in ne človek.« (Hebrejcem 8:1, 2) Mar ne bi moralo biti človeštvo hvaležno Bogu za takega Velikega duhovnika, ki se obrača k Bogu in jih pred njim zagovarja celo tisočletje, v katerem bodo satan in njegovi demoni zvezani v breznu? Resnično — vse kar je Bog pripravil za človeštvo, mu je v dobro.
25. Zakaj Jezus ni služil kot veliki duhovnik v jeruzalemskem templju in kaj je predstavljal tempelj v Jeruzalemu?
25 V času, ko je kot popoln človek živel na Zemlji, ni Jezus Kristus nikdar služil v Jeruzalemskem templju. Po Mojzesovem zakonu ni imel pravice do tega, ker ni bil Levit — ni potekal iz Aronove duhovniške družine. Služil pa je na višjem, svetem mestu, v veliko važnejšem templju, ki ga niso kot jeruzalemskega zgradili ljudje, na primer kralj Herod Veliki, namestnik Zerubabel ali kralj Salomon. Ti od ljudi zgrajeni templji, podobni svetemu shodnemu šatoru, ki ga je postavil prerok Mojzes, so bili le predslike, ponazoritve. (2. Mojzesova 40:1—33) Nikakega poročila pa ni o tem, da bi si kralj Melhizedek v Salemu zgradil tempelj, da bi potreboval kakšno tako zgradbo za svojo službo »duhovnika Najvišjega«. V zvezi z Melhizedekom torej ni znanega nič takega, da bi se lahko po njem vzorovali. Večji Melhizedek, Jezus Kristus, pa služi kot veliki duhovnik v svetem mestu in templju v protisliki, ki se imenuje »svetišče in šator pravi, ki ga je postavil Jehova.«
PRAVI TEMPELJ
26., 27. a) Koliko prostorov je imel sveti šator in tempelj v Jeruzalemu? b) Kateri predmeti so bili v posameznih prostorih šatora in Salomonovega templja?
26 Sveti šator, ki ga je Mojzes postavil na gori Sinaj, in templji v Jeruzalemu so imeli dva prostora. Prvi se je imenoval Sveto, drugi, ki je bil globlje v notranjosti, pa Najsvetejše.
27 V prvem prostoru, v Svetem, je stala miza, na katero so postavljali hlebce »kruh obličja« ali »razpostava kruhov«, zlat svečnik s sedmimi vrhovi, na katerih so bile svetilnice, in nepremičen zlat kadilni oltar. Tu je veliki duhovnik v soju luči zlatega svečnika razvrščal »kruhe obličja« in daroval na oltarju dišeče kadilo. Najbolj v notranjosti, v Najsvetejšem, pa je bila v šotoru, ki ga je postavil Mojzes, in v Salomonovem templju sveta skrinja zaveze, narejena iz zlata. Na njenem zlatem pokrovu sta bila dva zlata keruba, obrnjena drug proti drugemu z razprostrtimi perutmi. V tem najbolj notranjem prostoru je bila čudovita luč, imenovana Šekina svetloba, ki je lebdela nad pokrovom sprave med obema keruboma.
28. Kako se je židovski veliki duhovnik pripravil na škropljenje spravne žrtve s krvjo v najsvetejšem in za čigave grehe jo je daroval?
28 Pred darovanjem krvi spravne žrtve je veliki duhovnik iz Aronove družine enkrat letno na dan sprave vzel ročno kadilnico, šel mimo zavese, ki je ločevala prvi prostor od Najsvetejšega, in v svetlobi luči Šekina prižgal kadilo pred skrinjo zaveze. To je bila priprava za njegovo kasnejšo vrnitev, ko je prinesel s seboj kri dveh žrtev sprave in z njo poškropil proti pokrovu sprave (sedežu milosti) skrinje zaveze. Tako je dosegel spravo za svoje grehe in za grehe izraelskega ljudstva. Tak je bil postopek pomiritve, ki ga je predpisoval Mojzesov zakon. — Hebrejcem 9:1—10; 4. Mojzesova 7:89.
29. a) Kdaj je postavil Mojzes svoj sveti šator in kdaj Salomon svoj tempelj? b) Kdaj je nastal resnični šator ali tempelj?
29 Mojzes je postavil sveti shodni šator v sinajski puščavi prvega dne spomladanskega meseca nizana, leta 1512 pr. n. št. Kralj Salomon je dogradil svoj tempelj v Jeruzalemu leta 1027 pr. n. št., posvetil pa ga je jeseni 1026 pr. n. št., na petdeseti dan meseca tišrija. (1. Kraljev 8:1, 2, 65, 66) Kdaj pa je bil »zgrajen« duhovni šator ali tempelj, »pravi tempelj« s svojim »svetiščem«? Bilo je to v času, ko je dobesedni tempelj Heroda Velikega še stal v Jeruzalemu, v zgodnji jeseni leta 29 n. št. Kako to? Kaj se je zgodilo, da je postal pravi tempelj že tedaj nujno potreben?
30., 31. a) Ob kateri priložnosti in kako je začel obstajati veliki duhovnik v protisliki? b) Kakšen dan za odstranitev greha v protisliki se je tedaj začel in kakšna je bila Jezusova žrtev v primerjavi z žrtvami, ki jih je daroval Aron?
30 Tega leta se je pojavil veliki duhovnik v protisliki in kot levitski veliki duhovnik Aron je tudi on potreboval sveti šator ali tempelj, v katerem bi služil in žrtvoval. Ta, veliki duhovnik je Gospod Jezus Kristus, ki je bil s svetim duhom maziljen za velikega duhovnika, potem ko ga je Janez Krstnik krstil v Jordanu. Tako je pri tridesetih postal Mesija ali Maziljenec — tri leta in pol pred svojo smrtjo, s katero se je žrtvoval za grehe vsega človeštva. (Daniel 9:24, 25, 27; Lukež 3:21—23) Takrat se je začel veliki Dan sprave. Jezus Kristus je lahko daroval nekaj veliko boljšega kot veliki duhovnik Aron na tisti dan sprave v letu 1512 pr. n. št., ki je bil le podoba kasnejšega, večjega, takrat, ko je bil postavljen shodni šator. Kaj je bilo to boljše? V pismu Hebrejcem 8:3—6 in 9:11—14 nam apostol Pavel pripoveduje:
31 »Kajti vsak veliki duhovnik je postavljen, da prinaša dari in žrtve; zato je potreba, da ima tudi ta kaj, kar bi prinašal. Ako bi bil namreč na Zemlji, bi še duhovnik ne bil, ker so tu duhovniki, ki dari prinašajo po postavi. Oni služijo podobi in senci stvari nebeških; kakor je bilo Mojzesu ukazano, ko je napravljal šator; kajti ,Glej‘, veli ,da narediš vse po zgledu, pokazanem ti na gori‘. Sedaj pa je Jezus dobil tem odličnejšo službo, kolikor boljša je zaveza, ki je njen srednik, ki je zakonito ustanovljena tudi na boljših obljubah.«
32. Kam je vstopil Jezus Kristus in kaj naj bi našo vest očistilo mrtvih del?
32 »Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šator, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja, tudi ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče (odgovarjajoče Najsvetejšemu v šatoru), ko je bil pridobil večno rešitev. Kajti če bikov in kozlov kri in junice pepel, ki pokropi onečiščene, posvečuje za čistost mesa, kolikanj bolj bo kri Kristusa, ki je po Duhu večnem daroval samega sebe brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih del, da služite Bogu živemu!«
33., 34. a) Kaj je Jezus simboliziral, ko se je dal krstiti v reki Jordan? b) Kaj je Bog pripravil za človeka Jezusa, zakaj je to daroval in kolikokrat?
33 Kaj je moral torej žrtvovati Jezus kot popoln človek, potem, ko je po krstu v vodi postal maziljeni veliki duhovnik? Ne telesa kakšne živali, katere kri ne bi nikoli mogla oprati človeških grehov, ampak svoje lastno popolno človeško telo, ki ga je dobil z rojstvom iz device Marije. Vedel je, da je prišel zanj čas, ko bo izpolnil Božjo voljo in se žrtvoval. Ko je prišel k Janezu Krstniku, da bi ga potopil v vodo, se je s tem postavil pred Boga, da bo od sedaj naprej delal le njegovo voljo. Njegov krst v vodi je simboliziral pripravljenost izvrševati Božjo voljo — vse do žrtvene smrti. V zvezi s tem piše v pismu Hebrejcem 10:4—10:
34 »Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe. Zato govori Kristus, prihajajoč na svet: ,Žrtve in daru nisi hotel, telo pa si mi pripravil; žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile po volji, tedaj sem rekel: Glej, prihajam (na čelu knjige je pisano o meni), da izpolnim, o Bog, voljo tvojo‘. Govoreč prej: ,Žrtev in darov in žgalnih daritev in daritev za greh‘ (ki se vendar darujejo po postavi) nisi hotel in ti niso bile po volji‘, je rekel dalje: ,Glej, prihajam, da izpolnim voljo tvojo.‘ Prvo odpravlja, da postavi drugo. Na podlagi te volje smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.«
35. a) Kaj se je delalo na oltarju na dobesedni Dan sprave in kaj je bilo darovano? b) Kaj je bil »oltar« v protisliki na katerem se je Jezus žrtvoval?
35 Na dan sprave starega časa, ki je bil podoba kasnejšega, je veliki duhovnik Aron daroval kri spravne žrtve na oltarju sredi dvorišča pred shodnim šatorom, maščobo pa je sežgal na njem. (3. Mojzesova knjiga 16:16—19, 25) Kaj pa je bil oltar v protisliki, na katerem je Jezus Kristus, duhovni veliki duhovnik žrtvoval svoje popolno življenje? To ni bil materialni oltar, kakršen je bil tisti v shodnem šatoru, ki je bil iz bakra. Tudi ni bil to mučeniški kol, na katerem je Jezus na Golgoti umrl, kajti ta kol je bil preklet in ni bil posvečen z njegovo dragoceno krvjo. (4. Mojzesova 21:22, 23; Galatom 3:13) Oltar, na katerem je Jezus daroval svoje popolno živo človeško telo, je bil nekaj duhovnega. Bila je to Božja »volja«. Da bi to »voljo« izpolnil, je tudi prišel. Da, to je bila Božja pripravljenost, da namesto živalskih žrtev sprejme človeško. In na osnovi te »volje« je Jezus daroval svoje človeško življenje.
36. Kdo je pooblaščen, da lahko je s tega duhovnega »oltarja«, in kako to vpliva nanj?
36 Tako je nastal ta duhovni »oltar«, o katerem piše Pavel maziljenim kristjanom v pismu Hebrejcem 13:10: »Imamo oltar, ki z njega ne smejo jesti, kateri služijo šatoru.« Kako materialistično in nebiblijsko mislijo tisti duhovniki krščanstva, ki v svojih cerkvah postavljajo materialne oltarje in trdijo, da pri »mašah« spet in spet darujejo Kristusovo žrtev. Tisti, ki smejo jesti od pravega, duhovnega »oltarja«, so posvečeni po Jezusovi žrtvi »enkrat za vselej.«
37. a) Kaj je nastalo istočasno z duhovnim oltarjem in kaj predstavlja nekdanji »šator«? b) Kaj je bilo dvorišče (preddverje) v Jezusovem primeru?
37 Bakreni oltar iz starih časov je stal na sredini dvorišča pred svetim shodnim šatorom. Prav tako je tudi v protisliki tega: poleg »oltarja« je moralo biti tudi »dvorišče«. Vendar to ni neki prostor, ampak stanje, v katerem je bil Jezus na Zemlji. Kristus, maziljeni veliki duhovnik, je bil v tem duhovnem dvorišču, ker je bil popoln človek. Njegovo stanje na Zemlji je bilo zato pravično, brezmadežno. Kakor sinovi levita Koraha si je našel počivališče pri velikem oltarju Jehovine volje, na dvorišču resničnega Jehovinega »velikega šatora«. (Psalm 84:1—3) Z veseljem je delal Božjo voljo. — Psalm 40:8.
38., 39. a) Kaj je še nastalo istočasno z dvoriščem in oltarjem? b) Katero vprašanje se sedaj pojavlja in katere Jezusove besede povedo, da Bog ima kraj, v katerem prebiva?
38 Tedaj je skupaj z oltarjem in dvoriščem v protisliki za novega duhovnega velikega duhovnika, maziljenega Jezusa nastal tudi šator ali tempelj. In od tedaj naprej mu je bil »šator pravi, ki ga je postavil Jehova« na razpolago.
39 Kaj pa je to »šator pravi« ali tempelj? Ali je to neka nova, posebna zgradba, ki naj bi jo Stvarnik postavil v nebesih? Ne, Bog česa takšnega ne potrebuje. Kraj bivanja Boga Vsemogočnega je že od vekomaj v nebesih. Bog ni duh, ki prodira vsepovsod in je prisoten na različnih krajih ob istem času. Je modra in inteligentna osebnost, s prostorom in sedežem prebivanja, kjer se mu je mogoče približati. Jezus Kristus je učil svoje učence moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.« Posvaril nas je tudi pred tem, da bi zaničevali katerega »teh malih«, ki verujejo vanj in to pojasnil rekoč: »Glejte, da ne zaničujete enega teh malih! Kajti pravim vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje Očeta mojega, ki je v nebesih.« Torej imajo nebeški angeli dostop do Očeta, Boga.
40. Kaj lahko Bog napravi v zvezi s svojim nebeškim prebivališčem, primerjanim z Najsvetejšim v svetem »šatoru«?
40 Vsemogočni Bog pa lahko povzroči, da se njegovo prebivališče pojavi v drugi luči. S tem, da je krščenega Jezusa mazilil za duhovnega velikega duhovnika, se je njegovo nebeško prebivališče pojavilo v novi luči in z novimi potezami, v novi podobi v odnosu do grešnega človeštva (ne do brezgrešnih angelov). Svetost njegovega nebeškega prebivališča je postala v primerjavi s prekipevajočo grešnostjo človeštva še svetejša. Njegovo osebno prebivališče je postalo sveto mesto pravičnega, a usmiljenega Boga, pripravljenega sprejeti primerno popolno žrtev v korist človeštva. žrtev ali njena vrednost pa mora biti darovana od brezgrešnega in svetega velikega duhovnika, ki lahko osebno pristopi k Bogu in je pri njem sprejet. Njegov nebeški prestol je postal prestol sprave. Tako je napravil Bog svoje nebeško prebivališče v duhovnem svetišču za Najsvetejše, za sveti prostor, ki je obstajal tudi v dobesednem šatoru oziroma templju.
41., 42. a) Kam je lahko vstopil »enkrat na leto« Aron in kako? b) Kaj je bilo Najsvetejše, v katerega je vstopil Jezus Kristus, kdaj je odšel tja in kolikokrat je to storil?
41 To je biblijsko stališče. Spomnimo se, da je veliki duhovnik Aron prinesel kri spravne žrtve v Najsvetejše zemeljskega shodnega šatora tako, da je šel za notranje zagrinjalo. (3. Mojzesova 16:12—17; Hebrejcem 9:7) Da pa bi se ta ponazoritev izpolnila, se je moral tudi veliki duhovnik Jezus Kristus podati v resnično Najsvetejše. Kje je po Bibliji to Najsvetejše in kaj sploh to je?
42 »Potrebno je torej bilo, da se ,podobe‘ nebeških stvari očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh. Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas; tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo (sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa, na koncu vekov, se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.« — Hebrejcem 9:23—26.
43., 44. a) Kaj je torej sveto Božje prebivališče glede na njegov tempelj? b) Kaj je ločilo Sveto od Najsvetejšega in kako je prešel Jezus to oviro v protisliki?
43 Vrhunec dneva sprave v protisliki ni bil Jezusov vstop v svetišče dobesednega šatora ali templja, ampak odhod velikega duhovnika Kristusa v »samo nebo« pred »obličje Božje«. To nebeško prebivališče samega Boga je resnično svetišče, Najsvetejše.
44 V dobesednem šatoru ali templju na Zemlji je bilo Najsvetejše zastrto z zagrinjalom, tako, da je bilo skrito za njim. Takšno zagrinjalo predstavlja oviro za človeško telo, ki jo mora premagati, kdor hoče priti iz človeškega življenja na Zemlji v nevidna nebesa. Jezus Kristus je s smrtjo in vstajenjem prešel to oviro in prišel v nebeško Najsvetejše. Prav o tem pripoveduje zvestim 144 000 učencem pismo Hebrejcem 6:19, 20: »Ki ga (ponujeno nam upanje) imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno in prodira v notranje svetišče za pregrinjalo, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, postavši po redu Melhizedekovem veliki duhovnik na vekomaj.« To upanje, ki prodira »za pregrinjalo«, pa je nebeško upanje.
»SVETO« BOŽJEGA DUHOVNEGA TEMPLJA
45. a) Kateri prostor je bil še v »šatoru« razen Najsvetejšega? b) Kdo je stopal v Sveto, kdaj in kako?
45 Ne smemo prezreti tega, da v zemeljskem šatoru ali templju ni bilo le Najsvetejše. Razen notranjega prostora, Najsvetejšega, je šator oziroma tempelj imel še en prostor, ki je bil od Najsvetejšega ločen s pregrinjalom. Ta prostor se je imenoval Sveto. (Hebrejcem 9:1—3) Najsvetejše predstavlja »samo nebo«, kjer prebiva sam Bog. Kaj pa prestavlja svetišče pred pregrinjalom? Medtem, ko je lahko v zemeljsko Najsvetejše vstopal samo veliki duhovnik enkrat letno na dan sprave, so v Sveto lahko kadarkoli prišli tudi podduhovniki. V ta prostor, v Sveto, so sicer vstopali naravnost z dvorišča, kjer je stal oltar, vendar so morali skozi zaveso, ki je ločila Sveto od dvorišča.
46., 47. a) Kdaj in kako je Jezus stopil v Sveto v protisliki? b) Kaj torej predstavlja Sveto in katere prednosti uživajo v njej duhovniki v protisliki?
46 Torej Sveto ponazarja stanje večje svetosti, kakor dvorišče. Bilo je skrito pred pogledi z dvorišča z zagrinjalom. Sveto simbolizira duhovno stanje, popolnejše od tistega, simboliziranega z dvoriščem, ki je podoba človeškega stanja pravičnosti pred Bogom. Jezus Kristus je dospel v to stanje ponazorjeno s Svetim, ko je bil po krstu v vodi pomaziljen s svetim Duhom in je postal duhovni Sin Božji. (Matevž 3:13—17) Jezus, duhovni Sin Božji, je bil z maziljenjem sprejet v duhovniško službo. Postal je Božji veliki duhovnik, čigar predslika je bil veliki duhovnik Aron.
47 Iz tega spoznamo, da prostor, imenovan Sveto, predstavlja duhovno rojevanje tistih, ki so poklicani za duhovno duhovništvo. Med tem časom duhovne rasti, duhovni duhovniki na Zemlji uživajo duhovno luč, simbolizirano s svetlobo zlatega svečnika, jedo hrano z zlate mize za razpostavo kruhov in darujejo dišeče kadilo v molitvi in službi Bogu, kot bi stali pred zlatim kadilnim oltarjem. — 2. Mojzesova 40:4, 5, 22, 28.
48. Kako dolgo je bil Jezus v stanju, prikazanem s Svetim, in zakaj tega njegovi učenci niso povsem razumeli?
48 Če štejemo od dneva Jezusovega krsta in maziljenja s svetim Duhom pa do dneva njegove smrti (od leta 29 do leta 33 n. št.), je bil Jezus Kristus v tem stanju duhovne rasti duhovnika, ki je ponazorjeno s Svetim, tri leta in pol. Navadni ljudje (celo njegovi učenci) niso mogli takoj razumeti in pravilno ceniti službe, ki jo je opravljal v tistem času, ker so opazovali dogodke s svojega naravnega, človeškega stališča. Dan Binkošti leta 33 n. št., ko je bil izlit sveti Duh, še ni prišel (Janez 7:39) in razumevanje vsega jim je bilo še zakrito, kakor je bilo, simbolično prikazano, s pregrinjalom vse v Svetem skrito, pred pogledi z dvorišča. — 2. Mojzesova 40:28, 29.
49. Kako je bil Jezusu zaprt neposreden pristop k nebeškemu Najsvetejšemu, dokler je bil v Svetem v protisliki?
49 To s Svetim ponazorjeno stanje duhovnega rojevanja je velikemu duhovniku Jezusu Kristusu na Zemlji onemogočalo neposreden dostop v bližino Boga v nebesih, ker je bil kot popoln človek v mesenem telesu. To pa je bila ovira, »pregrinjalo« med njim in nebeškim Najsvetejšim, prav, kakor je Mojzes »obesil ločilno pregrinjalo in je zaslonil skrinjo pričevanja«. — 2. Mojzesova 40:21.
50. a) Kdaj je šel Jezus skozi notranje »zagrinjalo« in kako? b) Katera prisega o duhovništvu se je tedaj izpolnila na Jezusu Kristusu in zakaj?
50 Skozi to simbolično zagrinjalo »resničnega šatora« pa je šel Jezus Kristus 16. Nizana leta 33 n. št. z vstajenjem od mrtvih; ne več kot duhovni rojeni in v mesenem telesu, ampak kot duhovni Božji sin v nevidnih nebesih. Apostol Peter o tem natančno pripoveduje, rekoč: »Ker tudi Kristus je enkrat trpel za grehe, pravični za krivične, da nas pripelje Bogu, usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu.« (1. Petrov list 3:18) Tega dne se je Božja prisega v zvezi z večnim duhovništvom »po redu Melhizedekovem« izpolnila na Jezusu Kristusu, ki je bil sedaj nagrajen z »močjo neminljivega življenja«. (Hebrejcem 7:16, 24; Dejanja apostolov 13:33—37; Rimljanom 1:1—4) Potem, ko se je štirideset dni prikazoval zvestim učencem v posebnem stanju, materializiran, je šel v nebo in izročil Bogu v resničnem Najsvetejšem vrednost svoje popolne človeške žrtve. — Dejanja apostolov 1:1—11; Hebrejcem 9:24.
51. a) Kdaj se je končal Dan sprave v protisliki in kako dolgo je trajal? b) Kaj je pokazalo, da je bila vrednost Jezusove žrtve v Najsvetejšem sprejeta?
51 S to izročitvijo dragocene Kristusove žrtve v nebeškem Najsvetejšem se je končal veliki Dan sprave v protisliki. Za velikega duhovnika Arona iz rodu Levijevega je trajal ta nacionalni Dan sprave en dan, dolg štiriindvajset ur. Za velikega duhovnika Jezusa Kristusa pa je Dan sprave trajal skoraj leta in osem mesecev. Deset dni po njegovem vnebohodu so dobili njegovi učenci na Zemlji dokaz, da je vrednost njegove popolne človeške žrtve izročena Bogu v nebeškem Najsvetejšem in da je bila sprejeta. Kako so dobili ta dokaz? S tem, da se je v nedeljo, 6. sivana, na dan praznika tednov ali binkošti leta 33. n. št., v Jeruzalemu nanje izlil sveti Duh. (Dejanja apostolov 2:1—36) To pa je pomenilo nekaj novega glede na »šator pravi, ki ga je postavil Jehova«. In sedaj bomo zvedeli nekaj več tudi o tem.
DUHOVNI PODDUHOVNIKI
52. a) Kako je bilo predočeno, da bo večji Melhizedek imel podduhovnike? b) Kdaj je bilo postavljeno aronsko duhovništvo in kateri sveti znak je bil dan Aronu na čelo?
52 Nobenega poročila ni o tem, da bi kralj v starem Salemu, duhovnik Melhizedek, imel podduhovnike. Vendar pa ima sin Božji, ki je postal »veliki duhovnik po redu Melhizedekovem«, podduhovnike. (Hebrejcem 5:8—10) To je prikazano z duhovniško družino Levita Arona. Jehova Bog je izbral Arona za velikega duhovnika v Izraelu in za podduhovnike njegove sinove. Na prvi dan spomladanskega meseca nizana leta 1512 pr. n. št. je prerok Mojzes pomazilil Arona in njegove sinove v duhovniško službo in s tem izpolnil Božjo zapoved. (2. Mojzesova 40:1, 2; 29:4—9; 3. Mojzesova 8:1—13) K oblačilom velikega duhovnika pa so naredili tudi »ploščico, sveti znak posvečenja iz čistega zlata in nanjo napisali, kakor se vrezuje pisanje v pečate: Svetost Jehovi!« — 2. Mojzesova 39:30, NS.
53. a) Katero Jehovino zapoved je poslušal Mojzes, ko je okraševal pokrivalo velikega duhovnika Arona? b) Iz katerega hebrejskega glagola izvira »znak« posvečenja«?
53 Ko je Mojzes oblačil svojega brata Arona, da ga pomazili za velikega duhovnika, je torej izvrševal Jehovino zapoved: »In mu deni pokrivalo na glavo in priveži sveti znak posvečenja na pokrivalo. In vzemi mazilnega olja in ga izlij na glavo njegovo ter ga pomazili.« (2. Mojzesova 29:6, 7, NS) Ker je bil ta »sveti znak posvečenja« »ploščica« iz čistega zlata, nekateri prevajalci hebrejskih spisov prevajajo ta izraz s »sveti venec« ali s »krona svetosti«. (glej 2. Mojzesova 29:6) Seveda se hebrejski besedi za »venec« in »krono« glasijo drugače, kot hebrejska beseda, ki je tukaj prevedena z »znak posvečenja«. V 3. Mojzesovi knjigi 21:12 se ta beseda rabi za mazilno olje na glavi velikega duhovnika, kajti beremo: »In iz svetišča naj ven ne hodi, tudi ne onesveti svetišča Boga svojega, zakaj posvetitev mazilnega olja Boga svojega ima na sebi.« Ta hebrejska beseda je izpeljana iz glagola nazar, ki se v Ozei 9:10 prevaja s »posvetiti«.
54., 55. a) Kako se je imenoval maziljeni veliki duhovnik in kaj je predstavljalo njegovo maziljenje? b) Ali je Janez Krstnik pomazilil Jezusa s svetim Duhom, oziroma kdo je to napravil?
54 Brez dvoma so bili glede na to, kako so bili nameščeni v službo, Aron in njegovi nasledniki posvečeni Bogu. (2. Mojzesova 29:30, 35) Veliki duhovnik je bil pomaziljen z mazilnim oljem in se je zato imenoval »maziljenec« ali mesija. (3. Mojzesova 4:3, 5, 16; 6:22) Isto velja tudi za vse maziljene kralje Izraela. (1. Samuelova 24:6, 10; 26:9—11; Žalostinke Jeremijeve 4:20) Po navedbi imen štirih sinov in podduhonikov velikega duhovnika Arona beremo: »Ta so imena sinov Aronovih, pomaziljenih duhovnikov, ki so posvečeni, da opravljajo duhovniško službo.« (4. Mojzesova 3:1—3) Ko je Mojzes, posrednik med Jehovo Bogom in Izraelci, pomazilil svojega starejšega brata Arona za velikega duhovnika, je maziljenje imelo poseben pomen. Ponazarjalo je, da bo tudi Bog pomazilil svojega sina Jezusa s svetim Duhom, potem ko bo po krstu prišel iz vode.
55 Janez Krstnik je bil sin levitskega duhovnika Zaharije iz duhovniškega rodu Abija. Čeprav je Janez Jezusa krstil v vodi reke Jordan, ga ni mogel pomaziliti za velikega duhovnika. (Lukež 1:5—17; 3:21—23; Marko 1:9—11) Samo Bog je lahko Jezusa pomazilil s svetim Duhom.
56., 57. Zakaj je dejal Janez Krstnik, da bo Jezus pooblaščen? b) Kaj je dejal Jezus svojim učencem o krstu s svetim Duhom, preden jih je zapustil?
56 Janez Krstnik je dejal o Jezusu: »Močnejši od mene gre za menoj, kateremu nisem vreden, sklonivši se, odvezati jermenov na obuvalu njegovem.« »... in jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: Na kogar boš videl, da pride Duh in ostane na njem, ta je, ki krščuje s svetim Duhom.« (Marko 1:7, 8; Janez 1:33) Jezus ni bil samo pomaziljen s svetim Duhom za velikega duhovnika, ampak je bil pooblaščen, da tudi druge krsti s svetim Duhom. In kdaj naj bi tako krščeval? Ne prej, dokler ne bi kot popolna človeška žrtev umrl.
57 Po svojem vstajenju od mrtvih se je večkrat utelesil in se prikazal svojim učencem, ki so bili še vedno v Jeruzalemu. Kaj jim je tedaj povedal o svetem Duhu? To je zapisano v Dejanjih apostolov 1:4, 5: »In ko je bil z njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ki ste jo slišali od mene; kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh.«
58., 59. a) Kdaj je prišlo do tega krsta in kako je Jezus izpolnil v protisliki tisto, kar je tega dne delal v templju veliki duhovnik? b) Katero Joelovo prerokovanje se je začelo izpolnjevati in kako je Peter v svojem govoru spravil v zvezo s tem Jezusa?
58 Ta obljuba pa se je izpolnila deset dni po njegovem vnebohodu, leta 33 n. št., 6. sivana, na praznik Binkošti, ko je jeruzalemski veliki duhovnik v jeruzalemskem templju daroval Bogu dva kvašena kruhka kot prvino pšenične žetve. (3. Mojzesova 23:15—21) Na isti dan je nebeški veliki duhovnik Jezus Kristus v prispodobi predal kot prvino Jehovi Bogu krščansko skupščino. (Razodetje 14:4) To je storil kot posrednik svetega Duha, ki je bil izlit na učence, čakajoče v Jeruzalemu. S tem se je začela izpolnjevati prerokba iz Joela 2:28, 29. Z duhom napolnjeni apostol Peter je to pojasnil tisočim navzočim židovskim poslušalcem, rekoč:
59 »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite. Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: ,Rekel je Jehova Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.‘ Za gotovo torej vedi vsa hiša izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.« — Dejanja apostolov 2:14—21; 32—36.
60. Kako je bilo Jezusovo izlitje svetega Duha na njegove učence prikazano s tistim, kar je Mojzes napravil leta 1512. pr. n. št.?
60 Na ta način je Jezus Kristus krstil svoje zveste učence s svetim Duhom. To je bilo ponazorjeno davno poprej, prvega nizana leta 1512 pr. n. št., ko je Mojzes po Jehovini zapovedi pomazilil s svetim mazilnim oljem sinove velikega duhovnika Arona. O tem beremo: »In Jehova je govoril Mojzesu, rekoč: ,Prvi dan prvega meseca postavi prebivališče, shodni šator ... In privedi Arona in sinove njegove k vhodu shodnega šatora in jih umij z vodo. In obleci Arona v sveta oblačila ter ga pomazili in posveti, da mi opravlja duhovniško službo. Sinove njegove tudi privedi in jih obleci v spodnje suknje in jih pomazili, kakor si pomazilil njih očeta, da mi opravljajo duhovniško službo. In njih maziljenje se zgodi, da jim ostane večno duhovništvo po njih prihodnjih rodovih.‘ In Mojzes je storil to; povsem, kar mu je bil zapovedal Jehova, je storil prav tako.« — 2. Mojzesova 40:1, 2, 12—16.
61. Ali se lahko reče, da so bili nasledniki prvotnih štirih duhovnikov maziljeni, in ali je bil naslednik velikega duhovnika vedno maziljen s svetim oljem?
61 Tako so bili štirje Aronovi sinovi prvi pomaziljeni podduhovniki v Izraelu. Njihovi nasledniki pa pri namestitvi v podduhovniško službo niso bili več maziljeni s svetim mazilom. Oblekli so samo še službena oblačila podduhovnikov in to je bilo dovolj. Maziljenje prvih štirih podduhovnikov je veljalo tudi zanje. Vsak izmed naslednikov velikega duhovnika Arona pa je bil ob nastopu službe pomaziljen. (4. Mojzesova 3:1—3; 2. Mojzesova 29:29, 30; 4. Mojzesova 20:23—29; 5. Mojzesova 10:6) Vendar je na temelju maziljenja prvih veljalo celotno duhovništvo Izraela za maziljen razred.
62. Za kaj je napravil Jezus Kristus svoje učence na Zemlji, ko jih je pomazilil, in katere Janezove besede iz Razodetja to potrjujejo?
62 V izpolnitvi te ponazoritve predstavlja nebeški Jezus Kristus Božjega zastopnika, ki mazili 144 000 zveste učence s svetim Duhom in jih postavlja za duhovne duhovnike, sam pa jim je veliki duhovnik. Zato je apostol Janez lahko o Jezusu Kristusu zapisal: »In od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča, prvorojenec izmed mrtvih in poglavar kraljev Zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je umil grehov naših v krvi svoji in nas je storil v kraljestvo in za duhovnike Bogu in Očetu svojemu, njemu slava in moč na vekov veke! Amen ... Kajti bilo si zaklano in si jih odkupilo Bogu s krvjo svojo iz vsakega rodu in jezika in ljudstva in naroda in si jih storilo našemu Bogu v kraljestvo in za duhovnike in kraljevali bodo na Zemlji.« — Razodetje 1:5, 6; 5:9, 10.
63. Kako je apostol Peter v svojem pismu pričal za to, da maziljeni Jezusovi učenci tvorijo duhovništvo?
63 To dejstvo pa potrjuje še druga navdihnjena priča, apostol Peter. Nekaj let preden so Rimljani uničili tempelj v Jeruzalemu (70. leta n. št.) in so levitski duhovniki izgubili svojo službo, je Peter pisal duhovnim maziljenim kristjanom z nebeškim upanjem: »Kateri se, ker so nepokorni besedi, spotikajo ... Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« — 1. Petrov list 2:8, 9.
64. V katerem stanju, predstavljenim z nekdanjim »shodnim šatorom«, so se torej znašli pomaziljeni učenci in katere prednosti uživajo v tem stanju (kakor Jezus)?
64 Kot duhovništvo so se sedaj nahajali v novem odnosu do »resničnega šatora« (ali templja), ki ga niso postavile človeške roke, temveč Jehova Bog. To pomeni, da so bili zdaj v stanju duhovnega rojevanja duhovništva, ki je ponazorjeno v Mojzesovem »shodnem šatoru« s Svetim. To je stanje, v katerem je bil veliki duhovnik Jezus Kristus v času od svojega maziljenja s svetim Duhom do tedaj, ko je kot popoln človek umrl. Kakor on, tudi njegovo duhovništvo uživa ves čas svojega zemeljskega življenja duhovno luč, ki se razliva, kakor je bilo ponazorjeno v prispodobi, z zlatega svečnika. Jedo duhovno hrano, ponazorjeno z dvema hlebcema »kruha obličja«, položenima na zlato mizo. Goreče molijo k Bogu in mu služijo, kakor da bi darovali kadilo na zlatem kadilnem oltarju v Svetem shodnega šatora.
65. Kaj je napisal apostol Janez o maziljenju tistih, ki so v stanju, predstavljenem s Svetim?
65 Tem, katerih stanje duhovnega rojevanja je ponazorjeno s Svetim, so naslovljene besede: »In vi imate maziljenje od Svetega in veste vse. To sem vam pisal za tiste, ki vas slepe. In za vas: maziljenje, ki ste ga prejeli od njega, ostaja v vas in treba ni, da bi vas kdo učil; temuč kakor vas maziljenje njegovo uči vsega in je resnično in ni laž in kakor vas je poučilo, tako ostanite v njem.« — 1. Janezov list 2:20, 26, 27.
66. Kaj je napisal apostol Pavel tistim, ki so v stanju, predstavljenim s Svetim, o njihovem maziljenju?
66 Tudi apostol Pavel je pisal njim, ki se nahajajo v stanju duhovnega rojevanja, ponazorjenega s Svetim, kamor so smeli stopiti in tam služiti samo Aronovi duhovniki: »Ta pa, ki nas utrjuje z vami vred v Kristusu in nas je pomazilil, je Bog, ki nas je tudi zapečatil in dal zastavo Duha v srca naša.« — 2. Korinčanom 1:21, 22.
67. Kaj je navdihnjeni biblijski pisec dejal krščanskim Židom o jedi z oltarja in o darovanju žrtev?
67 Vsi 144 000 duhovni duhovniki nebeškega velikega duhovnika Jezusa Kristusa imajo pravico jesti od žrtve Jezusa Kristusa na »oltarju« Božje volje. Tisti pa, ki neverno zavržejo Jezusa kot resničnega Mesijo ali Kristusa, ne smejo jesti od žrtve na ponazorjenem Božjem »oltarju«. Navdihnjeni pisec Svetega pisma ni pretiraval, ko je pisal hebrejskim krščanskim vernikom v Hebrejcih 13:10—15: »Imamo oltar, ki z njega ne smejo jesti, kateri služijo šatoru. Kajti katerih živali kri nosi veliki duhovnik za grehe v svetišče, tistih trupla se sežigajo zunaj šatorišča; zato je tudi Jezus, da bi z lastno krvjo posvetil ljudstvo, trpel zunaj vrat (Jeruzalema). Zatorej izidimo k njemu ven za šatorišče, noseč sramoto njegovo! Nimamo namreč tu mesta stalnega, temuč iščemo prihodnjega. Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ,sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.«
68., 69. a) Kje so se v prenesenem smislu nahajali, kar je prikazano s tem, da jedo z oltarja, in kako so prišli tja? b) Kaj je bilo napisano kristjanom v Rimu — kot dokaz, da so se zares nahajali v tem stanju?
68 Ker pa imajo duhovni podduhovniki Božje pooblastilo, da lahko jedo od žrtve z Božjega resničnega »oltarja« so zato tudi v stanju, ponazorjenem z dvoriščem na katerem je stal bakreni žrtvenik. S tem so na temelju svoje vere v žrtev Jezusa Kristusa opravičeni od Boga, in proglašeni za pravične. Potem ko je šel veliki duhovnik Jezus Kristus z vrednostjo svoje žrtvovane krvi v nebeško Najsvetejše in jo tam daroval Jehovi Bogu, je postajal od binkošti leta 33 n. št. blagoslov njegove popolne človeške žrtve vedno bolj očiten. Zaradi njihove vere se je kazal na njegovih zvestih učencih na Zemlji. S srcem, polnim hvaležnosti in vere, so jedli od Kristusove žrtve, ki jim je bila ponujena na temelju Božje volje. Na ta način so jim bili odpuščeni grehi. Ko pa jim je Bog odpustil grehe, jih je prištel k brezgrešnim po mesu in jih razglasil za pravične ali opravičene. S tem jih je privedel v dvorišče (oziroma preddverje) iz ponazoritve. V dokaz temu beremo:
69 »Ampak zaradi nas, katerim ima biti zaračunjeno, ki verujemo v tistega, ki je obudil Jezusa, Gospoda našega, iz mrtvih; ta je bil dan v smrt za grehe naše in je bil obujen za opravičenje naše. Ker smo torej opravičeni po veri imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu, po katerem smo tudi dobili v veri pristop v to milost, ki stojimo v njej, in hvalimo se z upanjem slave Božje. Koliko bolj bomo torej, ko smo zdaj opravičeni v krvi njegovi, po njem rešeni jeze Božje.« — Rimljanom 4:24 do 5:2, 9.
70. a) Kaj piše v pismu Rimljanom kot ponovno potrdilo tega, da niso obsojeni od Boga, dokler so še v telesu? b) Ali lahko s svojim lastnim žrtvovanjem karkoli dodajo vrednosti Kristusove žrtve?
70 Nadalnje potrdilo duhovnim podduhovnikom, da so ves čas svojega življenja v mesu na Zemlji opravičeni pri Bogu in proglašeni za brezgrešne in brez obsodbe, je zapisano z besedami: »Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam (apostol Pavel) z umom služim postavi Božji, a z mesom postavi greha. Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti.« (Rimljanom 7:25 do 8:2) To, da so kljub svojemu nepopolnemu, z grehom obteženemu telesu pravični in neobsojeni pred Bogom, je ponazorjeno s preddverjem, v katerem je stal bakreni žrtvenik in v katerem so Aronovi duhovniki opravljali svojo službo. Sami ne morejo z nobenimi telesnimi žrtvami povečati pomembnosti Kristusove žrtve za grehe. Zato darujejo Bogu po Kristusu »žrtve hvale« in opravljajo dobra dela kristjanov. Takoimenovano mašno daritev, ki jo opravljajo v nekaterih cerkvah, pa so spoznali za ničevo, brez vsake vrednosti.
71. a) Na katerem kraju v protisliki so kristjani, ki so na ta način opravičeni? b) Kaj jih loči od nebeškega Najsvetejšega in kdo jim je pripravil pot, da bi lahko prišli vanj?
71 Dokler so še na Zemlji, so ti podduhovniki, oblečeni v ogrinjala pravičnosti, v stanju duhovnega rojevanja, ki je v dobesednem šatoru ali templju ponazorjeno s Svetim. Upajo pa, kot nekdaj veliki duhovnik Jezus Kristus, da bodo prišli v nebeško Najsvetejše, kjer stoluje Bog. Vendar jim je, dokler še živijo, fizično telo mesena prepreka, ki jim ne dovoli, da bi šli v resnično Najsvetejše. Ta mesena ovira je ponazorjena z notranjim pregrinjalom, ki je v šatoru ločevalo Sveto od Najsvetejšega od prostora, kjer je stala zlata skrinja zaveze s Šekino lučjo. Jezus Kristus jim je pripravil pot v to »notranje svetišče za pregrinjalo«. Kot »predhodnik« je zanje vstopil v »Najsvetejše« za pregrinjalom. (Hebrejcem 6:19, 20) S tem je odprl novo pot v nebeško življenje.
72. Za kaj so 144 000 ohrabreni, naj se izkažejo vredne, in kako?
72 Zato naj si razred 144 000 duhovnih podduhovnikov pogumno prizadeva, da se bo pokazal vrednega priti »za zagrinjalo«; vsak med njimi naj ostane zvest do smrti svojega mesenega telesa, do vstajenja od mrtvih v duhovno življenje. »Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje, da nam je prost vhod v svetišče po krvi Jezusovi«, pravi navdihnjeni pisec v pismu Hebrejcem 10:19—20.
73. Kam in na kakšen način bodo vstopili duhovni duhovniki, potem ko bodo prešli telesno oviro?
73 Potem ko bodo do smrti zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti duhovnih podduhovnikov in bodo obujeni v življenje ob »prvem vstajenju« bodo prešli telesno oviro, ponazorjeno s »pregrinjalom«. Tedaj bodo sprejeti v nebeško Najsvetejše in videli bodo vso slavo živega Boga. K njemu ne bodo prišli, da bi mu darovali popolne človeške žrtve, kot je to storil veliki duhovnik Jezus Kristus, temveč da bi služili velikemu duhovniku, da bi blagoslovi njegove žrtve prišli do pomoči potrebnega človeštva. (Razodetje 20:6) Čeprav bo nebeško duhovništvo trajalo tisoč let, ti duhovniki ne bodo potrebovali naslednikov. Kakor njihov veliki oslavljeni duhovnik bodo deležni »duhovništva nepremenljivega« in bodo zato lahko opravljali službo celo tisočletje brez naslednikov. — Hebrejcem 7:16, 24.
SOČUTNI, RAZUMEVAJOČI DUHOVNIKI
74. a) Zakaj je spravna žrtev Jezusa Kristusa izravnala pot članom 144 000? b) Zakaj bo tisočletje, v katerem bodo delovali kot Kristusovi duhovniki, zaradi Kristusove žrtve, blagoslovljen čas za človeštvo?
74 Kakšen blagoslov bo za grešno in umirajoče človeštvo čas tisočletne službe nebeških duhovnikov! Njihov veliki duhovnik je daroval Bogu svojo popolno človeško žrtev za vse človeštvo in ne samo za svojih 144 000 duhovnikov. Janez, duhovni duhovnik je pred 19. stoletji pisal: »Otročiči moji, to vam pišem, da ne grešite. Ako pa se kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in on je sprava za grehe naše, ne pa samo za naše, ampak tudi za vsega sveta grehe.« (1. Janezov list 2:1, 2) Z žrtvijo sprave je Jezus Kristus utrl pot osvoboditve iz greha in smrti 144 000 duhovnikom, da bodo lahko večno živeli s svojim velikim duhovnikom v nebesih. Ta žrtev sprave pa je dovolj velika za vse človeštvo, za grehe vsega sveta: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« — Janez 1:29.
75. a) Če je Kristus lahko pomagal članom 144 000 duhovnikov, dokler so bili še na Zemlji, komu bo gotovo lahko še pomagal? b) Kdo bo še razen velike množice preživelih iz velike stiske lahko izkoristil vrednost Kristusove žrtve?
75 Veliki duhovnik Jezus Kristus je pomagal skupščini 144 000 duhovnikov premagati greh in se osvoboditi iz obsodbe smrti. To lahko stori tudi za ostale ljudi, posebno za tiste, ki to želijo, ki hrepenijo po večnem življenju in hočejo imeti čisto vest pred Bogom. Kristus ima tisoč let časa za to. Poskrbel bo, da bo čas njegovega tisočletnega delovanja kot duhovnika »po redu Melhizedekovem« pravilno izrabljen. Lahko bo pomagal ne samo »veliki množici« preživelih iz »velike stiske«, s katero se bo končalo sedanje stanje vseh negativnih človeških odnosov, temveč tudi milijardam, ki še spijo v smrtnem snu v zemeljskih grobovih. (2. Timoteju 4:1; Razodetje 7:9—15; Dejanja apostolov 24:15) Niti najmanjši del vrednosti njegove popolne človeške žrtve ne bo neizkoriščen, ne bo se kratil tistim, ki ga bodo potrebovali.
76., 77. a) Kakšen odnos do človeštva je imel Jezus, ko je bil še v preizkušnjah na Zemlji in kakšnega bo imel v tisočletju, ko bo služil kot duhovnik? b) Zakaj lahko Jezus Kristus bolje pomaga tistim, ki so v preizkušnji?
76 »Kristus (je) umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rimljanom 5:8) Besede, ki dokazujejo Jezusovo sočutje, usmiljenje in pripravljenost, da se žrtvuje za človeštvo, ki je podedovalo greh od neposlušnega Adama in Eve. Jezus pa je vseh 33 let svojega življenja na Zemlji ostal dober, potrpežljiv, sočuten, poln razumevanja, pripravljen pomagati ljudem. Ker je bil sam človek in izkušan, je lahko še bolje vedel kaj je potrebno nepopolnemu in z grehom obteženemu človeštvu. Celo ko je na Golgati visel na kolu, je tiho prenašal, da so ga zapeljani ljudje sramotili in psovali, preden je nedolžen umrl. In če je ostal takšen na Zemlji, pod težkimi pogoji, lahko upamo, da bo ostal takšen tudi v času tisočletja, ko bo služil kot veliki duhovnik. Do tega navdušujočega zaključka je prišel tudi navdihnjeni biblijski pisec:
77 »Saj se pač ne poteza za angele, ampak za seme Abrahamovo se poteza. Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom, da poravna ljudstva grehe. Kajti v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim.« — Hebrejcem 2:16—18. Primerjaj Hebrejcem 5:1, 2.
78. Kaj je po Hebrejcem 5:7—10 Jezus pretrpel zaradi pravega oboževanja in zaradi nas?
78 Po vsem, kar je Jezus napravil, se je v naše dobro izkazal za uspešnega in brezgrešnega velikega duhovnika čistega oboževanja Boga. V Hebrejcih 5:7—10 je napisano: »On je v dneh mesa svojega prinašal prošnje in molitve s silnim vpitjem in s solzami k onemu, ki ga je mogel oteti smrti in je bil uslišan zavoljo svoje vdanosti Bogu, in se je, dasi Sin, učil po trpljenju pokorščine. In tako je postal popoln in večnega zveličanja ustanovitelj njim vsem, ki so mu poslušni, in Bog ga je proglasil za velikega duhovnika po redu Melhizedekovem.«
79., 80. a) Kaj bo Kristus lahko v tisočletju svojega delovanja storil v dobro človeštva, ker ima »moč neminljivega življenja«? b) Kakšno vrsto duhovništva je Bog obljubil napraviti za razliko od tistega iz Zaveze?
79 »Moč nestrohljivega življenja« mu bo omogočila, da bo končal svojo tisočletno službo brez naslednikov z rezultati, ki jih je določil Bog. Človeštvu lahko pomaga popolnoma odstraniti greh in strašno kazen za greh — smrt. Lahko napravi, česar vsi aronski duhovniki in njihovi nasledniki v času svoje tisoč petsto letne službe niso mogli. O tem piše v Hebrejcih 7:23—28:
80 »In onih je mnogo postalo duhovnikov, ker je smrt branila enemu vedno ostati; ta pa, ker ostane na vekomaj, ima duhovništvo nepremenljivo. Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje. Kajti tak veliki duhovnik se nam je tudi spodobil: svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov in vzvišen nad nebesa; ki mu ni vsak dan potreba, kakor onim velikim duhovnikom, darovati žrtve najprej za svoje, potem za ljudstva grehe: kajti to je storil enkrat za vselej, ko je samega sebe daroval. Postava namreč postavlja za velike duhovnike ljudi, podvržene slabostim, beseda prisege, storjene šele po postavi, pa Sina, popolnoma dovršenega za vekomaj.«
81. a) Zakaj bo 144 000 duhovnikov lahko izkazalo sočutje in razumevanje za človeštvo? b) Kaj bodo lahko delali, ker bodo tudi oni imeli »moč neminljivega življenja«?
81 Kako pa je s temi sto štiriinštirideset tisoči, ki bodo »duhovniki Božji in Kristusovi ... tisoč let«? (Razodetje 20:6) Bog je zanje vnaprej določil »da bodo enaki podobi njegovega Sinu.« (Rimljanom 8:29) Bili so rojeni kot ljudje, odrastli so v može in žene, obteženi so bili z grehom, nepopolni in nagnjeni k slabemu zaradi dedovanja po Adamu in Evi. Vedo, kaj pomeni biti slabotno, grešno človeško stvarjenje. Zato bodo, kot njihov veliki duhovnik Jezus Kristus, do grešnih in umirajočih ljudi sveta sočutni in polni dobrote, kakršni so bili že takrat, ko so bili še duhovniki na Zemlji. Ostali bodo takšni tudi, ko bodo po »prvem vstajenju« postali nebeški duhovniki. Ne bodo umrli in zapustili delo nedokončano. Ne, kajti imajo moč »netrohljivega življenja« in zato bodo sodelovali z velikim duhovnikom v vzpostavljanju popolnosti, dokler ne bo greh popolnoma odstranjen. In kakšen bo izid tega sodelovanja? Vsi ljudje, ki bodo želeli, bodo osvobojeni smrti in privedeni do človeške popolnosti.
82. Kako Razodetje 21:4 opisuje občudovanja vredno delo duhovništva tisočletja in kakšno vesolje bo zopet imel Bog?
82 Takšen spoštovanja vreden rezultat dela, ki ga bo duhovništvo, ki ne sledi sebičnim interesom, opravilo v teh tisoč letih je opisan z naslednjimi navdušujočimi besedami: »Smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:4) Greh, vzrok smrti, bo odstranjen! Greh človeštva, podedovan po naših sebičnih in neposlušnih prastarših, bo z vsemi tragičnimi posledicami, ki so sramotile Boga, popolnoma iztrebljen. In Jehova Bog, Najvišji, bo zopet imel vsemirje čisto in sveto.
[Vprašanja za preučevanje]
[Zemljevid na strani 59]
(Lega besedila – glej publikacijo)
TLORIS SHODNEGA ŠOTORA
Miza
NAJSVETEJŠE
Zavesa
SVETO
Zagrinjalo
Umivalnik
Oltar
Vrata
Skrinja
Kadilni oltar
Svečnik
DVORIŠČE
