18. poglavje

Uničenje »človeka greha«

1. Zakaj si še nikoli ni toliko ljudi prizadevalo zagotoviti mir med narodi, kakor danes?

ŠE nikoli si ni toliko ljudi prizadevalo za mir med narodi, kot danes. Očitno je to zato, ker živimo v »atomski dobi«, ko ima že pet velesil atomsko orožje; druge države pa se jim bodo pridružile, kakor hitro bodo razkrile tajnosti proizvodnje tega orožja. Danes preti človeštvu smrt in propad tudi od kopenskih raket in raket v podmornicah, ki so nameščene na mnogih strateških točkah morja.

2. Kakšnim nenavadnim prizadevanjem za mednarodni mir smo danes priča?

² Zato ni čudno, da poskušajo državniki z velikimi napori preprečiti atomsko vojno. Zaradi nevarnosti masovnega uničenja z atomskim orožjem se želijo med seboj zbližati. Države, ki so bile do sedaj med seboj sovražno razpoložene, so sedaj pripravljene prispevati k popuščanju napetosti. Vse bolj prihajajo do prepričanja, da je treba za utrditev miru napraviti vse. Upajo, da bo mir trajal vsaj eno generacijo. Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (1973), katere se je udeležilo 34 držav kaže, da v svetu takšne tendence res obstajajo. Njihov cilj je brzdati mednarodno nezakonitost.

3. a) Kaj bodo izjavili državniki, ko si bodo čestitali zaradi dosežene točke, proti kateri krmari sedaj politični razvoj v svetu? b) Čigav dan bo prišel tedaj in zakaj bodo presenečeni tisti, ki bodo to izjavili?

³ Politični razvoj v svetu plove očitno proti točki, ko si bodo državniki čestitali in rekli: »Mir in varnost!« Ali to pomeni, da bo človeštvo vsaj eno generacijo živelo v miru, takoj ko bo ta točka dosežena s pomočjo osme svetovne sile? V Bibliji so prerokovanja, ki o tem govorijo. Iz teh prerokb izhaja, da je Stvarnik človeka in avtor Biblije določil čase in časovna razdobja, v katerih se bodo dogodile določene stvari in On se drži svojega časa. Njegov dan bo prišel! Ne bo ga odložil, pa čeprav svetovnim politikom nazadnje vendarle uspe doseči »mir in varnost«. Prihod njegovega dne ni odvisen od ljudi. Prav sklenitev miru med narodi, ki bodo vzklikali: »Mir in varnost!«, je prerokovani znak začetka njegovega dne. Človeštvo bo presenečeno nad tem, kar bo prinesel ta dan. Njihovo presenečenje bo popolno, ker niso verjeli prerokovanju Božje Besede niti temu, kar jim je Bog oznanjeval po svojih pričah.

4. Kaj je pisal Pavel kristjanom v Solunu o času, ko se bodo slišale izjave: »Mir in varnost!«?

⁴ Pred mnogimi stoletji so ljudje, ki so raziskovali njegovo navdihnjeno Besedo, pričakovali začetek tega dneva. Takrat, pred devetnajstimi stoletji, je na novo ustanovljeni krščanski skupščini v Solunu (Makedonija) pisal apostol Pavel pismo, v katerem je tem raziskovalcem Biblije pojasnil: »O časih pa in urah, bratje, ni treba, da se vam  piše; zakaj sami veste natanko, da pride dan Jehovin * tako, kakor tat po noči. Ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba, kakor porodne bolečine nosečo; in ušli ne bodo. Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi dneva; nismo od noči ne od teme. Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in trezni bodimo.« — 1. Tesaloničanom 5:1—6.

5. a) Kaj je napovedal Jezus za časovno obdobje, v katerem je pisal Pavel svoje prvo pismo kristjanom v Solunu? b) Kaj se je bližalo po mišljenju nekaterih in kaj so želeli?

⁵ To pismo skupščini v Solunu v Makedoniji je napisal apostol Pavel okoli leta 50 n. št. To je bilo približno na sredi med letoma 33 in 70. n. št., v časovnem obdobju, za katerega je Jezus na Oljski gori napovedal, da bodo slišali za »boje in glasove o bojih«, ker se bo v tem času dvignil »narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo«. (Matevž 24:4—7) To je bilo vse drugo kot čas miru. Vendar pa so bili v solunski skupščini v letu, ko jim je Pavel pisal svoje prvo pismo, kristjani, ki so verjeli, da je »prišel dan Jehovin«. Vendar pa ni nobenega dokaza, da bi državniki tistega časa (50/51. leta n. št.) izrekli »mir in varnost!«, kar bi se po Pavlovem pismu moralo dogoditi malo pred prihodom »pogube« svetskih organizatorjev miru. Kristjani v Solunu so preživljali težke čase, ker so jih preganjali njihovi religiozni nasprotniki, pa so hoteli biti takoj vzeti v nebesa, da bi bili rešeni stiske in bi se združili z Gospodom Jezusom Kristusom.

6., 7. Kaj je pisal tem Solunčanom, ker je vedel, da bodo morali še naprej v težavah dokazovati svojo vero?

⁶ Okoli leta 51 je smatral apostol Pavel za dobro, da piše kristjanom v Solunu še drugo pismo, da bi zopet vzpostavil njihovo duhovno ravnotežje. Pisal je, da je vesel, ker vidi, da kljub preganjanju in trpljenju ostajajo trdni in stanovitni v veri. Potem je dodal: »To je očitno znamenje pravične sodbe Božje, da bi bili za vredne spoznani kraljestva Božjega, ki zanje tudi trpite.« Ni podprl njihovega prepričanja, da bodo kmalu rešeni svojih težav, ampak jih je opozoril, da se bo v prihodnosti »razodel Gospod Jezus z neba z angeli moči svoje«. Zavedal se je, da bodo morali še naprej pod težkimi okoliščinami dokazovati svojo krščansko vero, in zato jim je pisal:

⁷ »Za kar tudi molimo za vas, da vas spozna vredne poklica Bog naš in dovrši vsako blagougodje v dobroti in vsako delo vere z močjo svojo, da se oslavi ime Gospoda našega Jezusa v vas in vi v njem, po milosti Boga našega in Gospoda Jezusa Kristusa.« — 2. Tesaloničanom 1:5—12.

8. Katera misel naj bi jih po Pavlovih opominjajočih besedah nikar ne prevarala, da ne bi bili razočarani v svojih pričakovanjih prihajajočega razrušenja Jeruzalema?

⁸ Približeval se je čas razrušitve zemeljskega Jeruzalema, še v času tiste generacije (70. leta n. št.), in apostol Pavel ni hotel, da bi  bili kristjani v Solunu razočarani zaradi njihovih neuresničenih pričakovanj v zvezi s časom tik pred to katastrofo, ki se je morala začeti nad Židi, ali pa tik po njej. Bilo mu je jasno, da morajo spremeniti svoje mišljenje in zato jim je pisal: »Prosim pa vas, bratje, zaradi prihoda (parousia) Gospoda našega Jezusa Kristusa in shoda našega z njim, da se ne daste hitro premakniti od zdravega uma in se ne ustrašite ne po duhu ne po besedi ne po listu, kakor da je od nas, da je že nastopil dan Jehovin.« — 2. Tesaloničanom 2:1, 2, NS.

9. Kaj je v svojem prvem pismu pisal Pavel Solunčanom o Kristusovi prisotnosti in zbiranju kristjanov?

⁹ Apostol Pavel je s Silo in Timotejem, svojima misionarskima sopotnikoma, osnoval skupščino v Solunu in je v svojem prvem pismu, ki ga je po svojem odhodu poslal tej skupščini, pisal o »prisotnosti Gospoda našega Jezusa Kristusa in shodu z njim«. V prvem pismu Solunčanom (1. Tesaloničanom 4:14—18) beremo: »Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bode Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. To namreč vam pravimo po besedi Jehovini, da mi živeči, ki preostanemo za prihod Gospodov, nikakor ne prehitimo teh, ki so zaspali. Ker Gospod sam stopi doli iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in s trombo Božjo in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bodemo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bodemo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami.«

10., 11. Na kateri del Jezusovega prerokovanja, ki je zapisan v Matevževem poročilu o Jezusovem življenju, so bili najbrž pozorni?

¹⁰ Razen tega pisma apostola Pavla je bil takrat v rabi tudi že evangelij po Matevžu; napisan je bil leta 41 n. št. in se je dobil v hebrejščini in v pogovorni grščini prvega stoletja. Lahko da je skupščina v Solunu posvetila pozornost zapisu apostola Matevža o Kristusovem prerokovanju na Oljski gori. Matevž piše, da je Jezus, potem ko je napovedal razrušenje mesta Jeruzalema (kar se je zgodilo v letu 70. n. št), dejal:

¹¹ »Precej pa po stiski tistih dni otemni sonce in mesec ne da svetlobe svoje in zvezde bodo padale z neba in sile nebeške se bodo gibale. In tedaj se prikaže na nebu znamenje Sinu človekovega; in tedaj zaplakajo vsi rodovi Zemlje in bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z močjo in slavo veliko. In pošlje angele svoje z močnim glasom trobente in zbero izvoljence njegove od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja.« — Matevž 24:29—31.

12 a) Ali je pričakoval Pavel zbiranje kristjanov k nebeškemu Kristusu neposredno po razrušenju Jeruzalema? b) Kaj je po Pavlovih besedah moralo priti pred uničujočim »Jehovinem dnem«?

¹² Apostol Pavel je vedel, da angeli pod vodstvom s slavo ovenčanega Sina človekovega po razdejanju Jeruzalema, kar se je moralo zgoditi še za življenja tiste generacije ne bodo zbrali Božjih izvoljencev, in potem torej tudi kristjani v Solunu ne bodo v tistem času  zbrani pri gospodu Jezusu Kristusu. Vedel je, da se mora pred uničujočim »dnevom Jehovinim« zgoditi mnogo več kot je rimsko razdejanje Jeruzalema in odmevanje varljivega klica političnih vladarjev: »Mir in varnost!«. Kaj se bo zgodilo, je napisal apostol Pavel kristjanom v Solunu z naslednjimi besedami: »Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene človek greha, pogube sin.« — 2. Tesaloničanom 2:3.

13. a) Na kaj Pavel ni mislil z izrazom »odpad«? b) Zakaj je Pavel, ki je bil sam obtožen neverništva, vedel, kaj ta izraz pomeni?

¹³ Najprej je moral priti odpad! Kaj je apostol Pavel mislil z izrazom »odpad«? Ali je s tem mislil samo to, da bodo Kristusovi učenci postali ravnodušni do krščanske vere, da jim ne bo ničesar več pomenila in bodo zato odpadli? Ne! Ta beseda pomeni mnogo več. Apostol Pavel je to vedel. Tudi njega so obtožili nevere; to so mu očitali obrezani Židje, ki niso bili krščeni. Zato je vodilno telo krščanske skupščine dalo Pavlu pred njegovim obiskom v Jeruzalemu nasvet: »Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo. Slišali pa so zate, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo sinov svojih in se tudi ne ravnajo po starih šegah. Kaj je torej storiti? Gotovo se zbere množica, ker zaslišijo, da si prišel (grško: elélythas). To torej stori, kar ti povemo.« (Dejanja apostolov 21:18—23) V očeh Židov je bilo Pavlovo učenje o Mojzesu odpad od vere.

14. Kaj dobesedno pomeni ustrezna grška beseda in v katerih pomenih se lahko še rabi?

¹⁴ Grška beseda, ki se prevaja z »odpad«, pomeni dobesedno »oddaljenost«, »ločenost«, »odmaknjenost«. V Lukežu 8:13 beremo: »A v čas izkušnjave odpadejo«. (The New English Bible — NE — pravi »ubežijo«.) V 1. Timoteju 4:1 piše: »..., da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere.« (NE: »ubežijo veri«). Prevod Jamesa Moffatta pa na tem mestu piše: »Nekateri pa se bodo uprli veri«. V Hebrejcih 3:12 beremo: »Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega.« NE: »Bratje, pazite, da v nikomer od vas ne bi bilo hudobnega, nevernega srca, ki bi vas gnal, da postanete odpadniki od živega Boga.« Grkom starega veka beseda, ki se v naš jezik prevaja z »odpad«, ni pomenila samo »odhoda, izginotja«, ampak tudi »nezvestobo« in »upor«. Zato nekateri moderni prevodi prevajajo 2. Tesaloničanom 2:3, tako da posredujejo misel »upora«.

15. Kako kažejo novodobni prevodi, da se z besedo »odpad« misli na nekaj zelo hudobnega?

¹⁵ Po rimskokatoliški Jeruzalemski Bibliji pomeni ta tekst: »To se ne more zgoditi, dokler ne pride do velikega upora in se ne pojavi upornik, zgubljenec.« Po American Translation pa pomeni: »Ker prej pride do upora, pojavi se utelešenje neposlušnosti — ki je obsojena na uničenje.« Po Revision Standard Version pa: »Tega dneva ne bo,  če prej ne pride upor in se ne razodene človek nezakonitosti, pogube sin«. Po Neuen Testament 1968: »Najprej mora priti do upora proti Bogu. Pojaviti se mora hudoben človek.« Ti razni prevodi 2. pisma Tesaloničanom 2:3 kažejo, da je z besedo »odpad« mišljeno nekaj zelo zlobnega.

PROTI KOMU?

16. a) Kako vemo, proti komu je naperjen ta odpor ali upor? b) Kaj kaže, če je »človek greha« res samo en antikrist?

¹⁶ Proti komu je naperjen ta odpad, upor, vstaja, nezvestoba? Nadaljnji opis razvoja tega upora jasno kaže, da je naperjen proti Bogu Jehovi, nastane pa pred prihodom njegovega dne. Ta odpad bo pripeljal tudi do razodetja »človeka greha, pogube sina«. Ali je s tem mišljen dobesedni človek? Ne, ker je bilo potrebno za izpolnitev tega prerokovanja mnogo časa in noben človek ne bi mogel tako dolgo živeti. S takšno razlago se sklada tudi prevod tega teksta v American Translation, kjer sta uporabljena izraza »utelešenje neposlušnosti« in »ki je obsojena na uničenje«. Opazimo lahko, da se tu ne imenuje »antikrist«. Vendar se izkaže, da je antikrist. Že leta 98 n. št. je pisal apostol Janez o tedanjih dneh: »Že sedaj (so) vstali mnogi antikristi, ... Kdo je lažnik, če ne tisti, kdor taji, da Jezus je Kristus? Ta je antikrist, ki taji Očeta in Sina.« (1. Janez 2:18, 22) Ne zanika samo Božjega Sina, temveč tudi Očeta Boga.

17. Kaj pomeni, da je ta antibog imenovan »pogube sin« in kdaj bo uničen?

¹⁷ Zato je pravilneje imenovati tega »človeka greha« antiboga. Ta antibog je nezakonit proti Bogu in ker je proti Bogu, Očetu, je obenem tudi proti Jezusu Kristusu, Sinu Božjem. Še preden se je ta »človek greha« pojavil, je bil že imenovan »pogube sin«. Ta biblijski izraz pomeni, da bo podedoval pogubo, da je »obsojen na uničenje«, posvečen uničenju. »Človek greha« zasluži uničenje in tej usodi ne uide. V »dnevu Jehovinem« bo zagotovo uničen. Ta antibog se bo razkril še pred tem dnem.

18. a) Kaj pove dejstvo, da je ta človek greha povezan z »odpadom«, o njegovem odnosu do Boga, da je lahko odpadel od njega?

¹⁸ »Človek greha«, ki ga čaka uničenje, je povezan s prerokovanim »odpadom«, odporom, uporom proti Bogu. Po tem dejstvu lahko spoznamo, da je bil ta »človek greha« očitno najprej povezan z Bogom, da je bil v dobrem in mirnem odnosu z Bogom. V času, ko je apostol Pavel pisal svoje pismo kristjanom v Solunu, naravni obrezani Židje niso bili v miru z Bogom in v harmoničnem odnosu z njim. V Solunu so bili prav Židje tisti, ki so nahujskali ljudstvo, tako da je moral apostol Pavel bežati iz tega mesta in kasneje tudi iz Bereje. (Dejanja apostolov 17:5—15) Pavel je v svojem prvem pismu Solunčanom pisal: »Zakaj vi ste ... isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni (skupščina v Judeji) od Judov; ti so tudi Gospoda Jezusa umorili in proroke in nas preganjali in Bogu niso prijetni in vsem ljudem so zoprni, nam  branijo govoriti poganom, da bi se zveličali, da tako vsekdar napolnijo mero grehov svojih. Prišla pa je nadnje jeza Božja do konca.« — 1. Tesaloničanom 2:14—16.

19. V kakšni sredini se je torej lahko začel odpad in zakaj ravno tam?

¹⁹ In kje bi se lahko še drugje začel odpad, če ne v krščanski skupščini? Apostol Pavel je pisal kristjanom, ki so zastopali skupščino v Solunu: »Pavel in Silvan in Timotej skupščini Solunčanov, ki so v skupnosti z Bogom, našim Očetom, in Gospodom Jezusom Kristusom. Milost vam in mir od Boga, Očeta našega, in Gospoda Jezusa Kristusa.« (2. Tesaloničanom 1:1, 2, NS) Ti kristjani so lahko odpadli od Boga, lahko so se obrnili proti Bogu ali se mu uprli, ker so bili v skupnosti z njim in z Jezusom, njegovim Mesijo, in so bili deležni nezaslužene dobrote in miru Boga, njihovega nebeškega Očeta, po njegovem Sinu Jezusu Kristusu. Kdo so bili takšni uporniki v krščanski skupščini?

20., 21. a) Zakaj se odpad ne bo začel v izraelskem narodu, ampak v krščanski skupščini? b) S katerimi besedami je Pavel na prihajajoči odpad opozoril starešinstvo v Efezu?

²⁰ Apostol Pavel je sam pokazal, da bodo »odpad« ali upor začeli člani skupščine, ki sedaj pripada Bogu, ker je le-ta zavrnil Žide kot svoje izvoljeno ljudstvo. Božja skupščina so bili sedaj duhovni Izraelci ali duhovni Židje in ne več ljudstvo naravnih obrezanih Židov. Ko je Pavel nekaj let po pisanju svojega drugega pisma Solunčanom zadnjikrat potoval v Jeruzalem, se je ustavil tudi v Miletu, mestu v Mali Aziji. V tem mestu je govoril prezbiteriju ali »starešinstvu« skupščine sosednjega mesta Efeza. V svojem govoru tem starešinam ali nadzornikom je Pavel opozoril tudi na prihajajoči odpad:

²¹ »Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za nadzornike, da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo. Jaz vem, da po odhodu mojem pridejo med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« — Dejanja apostolov 20:28—30.

22., 23. a) V katerem svojem pismu je tudi Peter opozoril na prihajajoči odpad in komu je namenil to pismo? b) Kako nam pomaga navedek v Petrovem pismu zvedeti, kdo je nezakoniti »sin pogube«?

²² Kot apostol Pavel se je tudi njegov soapostol Peter zavedal, da bo prišlo do odpada. Peter je namenil svoje drugo in zadnje pismo, napisano okoli leta 64 n. št., »njim, ki so zadobili z nami enako vero kot prednost po pravičnosti Boga našega in Rešitelja Jezusa Kristusa.« (NS)

²³ Peter piše v svojem pismu med drugim: »Zakaj prorokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temuč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti Duh. Nastopili so pa tudi lažnivi proroki v ljudstvu, kakor bodo tudi med vami lažnjivi učitelji, ki bodo vtihotapljali pogubne krive nauke in zatajevali celo Gospoda, ki jih je odkupil, in s tem si pripravljali naglo pogubo. In mnogo jih bode hodilo za njih razuzdanostmi, zavoljo katerih se bode preklinjala pot resnice.  In v lakomnosti bodo vas izkoriščali z izmišljenimi besedami; katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne dremlje.« (2. Petrov list 1:1, 21 do 2:3) To nam pomaga, da spoznamo, kdo je ta »pogube sin«.

24., 25. Kakšna vprašanja se nam ponujajo o prej navedenih besedah Pavla in Petra, da bi zvedeli, kdo je »človek greha«?

²⁴ Do kakšnega zaključka pridemo o identiteti »človeka greha, pogube sina«, če razmislimo o tem, kar sta o odpadu rekla apostola Peter in Pavel? Apostol Pavel je rekel »starešinam« ali »nadzornikom« skupščine v Efezu, da bodo vstajali možje na polju vere in »govorili popačene nauke«. Tako pridejo v poštev samo ljudje, ki so odgovorni za krščansko skupščino, ki so postavljeni ali imenovani, da »čuvajo Božjo skupščino«. Toda kdo so ti religiozni voditelji, ki so sprejeli prednost, da so predstojniki Božje skupščine, vendar pa so kljub temu »grabljivi volkovi«? Kdo so bili ti, menda krščanski voditelji, ki »ne bodo prizanašali čredi«? Kdo so bili ti vodilni religiozni možje, ki so začeli govoriti »popačene nauke«, da bi v »skupščini« »potegnili učence za seboj«? Kdo so ti ljudje, ki so se, kakor krivi preroki v nekdanjem izraelskem ljudstvu, izkazali za »krive učitelje« med duhovnimi. Izraelci?

²⁵ Da, kdo so ti religiozni voditelji, ki so vtihotapili »pogubne krive nauke« med tiste, ki so se imeli za Božjo skupščino? Kdo so ti sektaški voditelji, ki z učenjem in prakso »zatajujejo celo Gospoda, ki jih je odkupil«? Kateri so tisti religiozni voditelji, ki so krivi za »razuzdanost«, ker so navezali stike s posvetnimi oblastmi? Kateri religiozni voditelji so dali slab zgled članom svoje skupnosti, tako da se bo »zavoljo njih preklinjala pot resnice«? Kateri religiozni voditelji si želijo imetja svojih sovernikov in jih izkoriščajo z »izmišljenimi besedami« ?

UGOTOVITEV IDENTITETE »ČLOVEKA GREHA«

26. Na koga nedvomno kaže zgodovina in kaj beremo o tem v Encyclopedii Americani?

²⁶ Zgodovina minulih šestnajst stoletij nedvomno kaže na duhovščino (kler) krščanstva. Ali kdo ne ve točno, kaj se razume z izrazom »duhovščina« krščanstva? Če je tako, naj mu to pojasni naslednji zapis iz dela The Encyclopedia Americana, 90. stran, sedmi zvezek, izdaja iz leta 1929. Tam piše:

KLER (latinsko: clericus, iz grškega: kleros, z žrebom izbran) — del vernikov v krščanski cerkvi, ki so ločeni z namenom bogoslužja. Ločenost od laikov je očitnejša zaradi mnogih služb in titul, privilegijev, pravic, duhovniške obleke ali stanu. V rimskokatoliški cerkvi obstaja osem stopenj ali razredov klerikov: navadni klerik, štiri nižje posvečene stopnje in tri višje posvečene stopnje,  poddiakon, diakon in duhovnik ... Zadnje tri veljajo kot Božja institucija. Navadni klerik postane, kdor prejme duhovniško tonzuro. Po tem obredu postane klerik in je upravičen do določenih pravic, privilegijev in zaščite in seveda do določenih dolžnosti, ki jih ne more imeti laik. V protestantskih cerkvah je med duhovništvom in laiki razlika manj vidna.

27. a) Katere Jezusove besede nam povedo, da ni pravilno deliti člane skupščine na duhovnike in laike? b) Kaj je zapisal Janez v Razodetju, s čimer je povedal, da vsi člani skupščine sestavljajo en razred?

²⁷ Ali je Jezus Kristus, glava krščanske skupščine, učil, naj se njegovi učenci delijo na duhovnike in laike? Niti v enem od evangelijev Matevža, Marka, Lukeža in Janeza niti v Dejanjih apostolov niti v Razodetju ni poduka, da se morajo Jezusovi učenci deliti na dva splošna razreda. Jezus je učil prav nasprotno. V templju v Jeruzalemu je dejal svojim učencem in množici izraelskega ljudstva: »Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učenik, Kristus, vsi vi pa ste bratje. Ne imenujte nikogar na Zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik.« (Matevž 23:8—11) Tudi apostol Janez je zapisal v Razodetju, ki ga je dobil od Jezusa, da morajo biti vsi učenci Jezusa Kristusa duhovniki; pojasnil je: »In nas je storil v kraljestvo, duhovnike Bogu in Očetu ...« »In si jih storilo našemu Bogu v kraljestvo duhovnikov in kraljevali bodo nad Zemljo.« — Razodetje 1:6, 5:10, NS.

28. Kako je Peter v svojem prvem pismu povedal, da vsi člani skupščine sestavljajo en razred?

²⁸ Tudi apostol Peter je pisal kristjanom, da so vsi duhovniki: »Sezidavajte se tudi vi kot živi kamni v hišo duhovno, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« — 1. Petrov list 2:5, 9.

29., 30. a) Kako uporablja Douay Version Bible besedo »kler« iz 1. Petrovega lista 5:1—3 (v našem prevodu »svoja posest«)? b) Kako je ustrezna grška beseda prevedena v modernih katoliških prevodih?

²⁹ Peter v svojem prvem pismu še pravi: »Starešine med vami torej opominjam jaz, sostarešina ta priča trpljenja Kristusovega in tudi deležnik slave, ki se ima razodeti: Pasite čredo Božjo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svojih posesti, temuč tako, da ste zgledi čredi.« (1. Petrov list 5:1—3) Rimskokatoliški Douay prevod prevaja ta tretji stavek takole:. »Ne vladajte nad klerom, ampak bodite vzor čredi radovoljno.« Celo v tem prevodu Biblije so imenovani »kler« vsi pripadniki Božje duhovne črede in »starešinam«, kot je bil apostol Peter, je bilo rečeno, naj ne gospodujejo  temu »kleru«. Vendar pa je bil ta prevod grške besede klerós (v množini) v 1. Petrovem listu 5:3 neustrezen, zato je v modernih katoliških prevodih ta grška beseda prevedena drugače. Na primer:

³⁰ »Ne bodite diktator nad skupino, ki vam je zaupana, ampak bodite zgled, ki mu lahko sledi vsa čreda.« (The Jeruzalem Bible). »Bodite zgled čredi in ne vladajte njim, ki so vam izročeni.« (The New American Bible). »Ne igrajte vladarja občine, ampak bodite vzor čredi.« (Storr).

31. Zakaj je zaradi Jezusovih besed iz Matevža 23:10—12, 14, 33 umestno vprašanje, kakšni so nagibi ljudi, ki se kot »kler« ločujejo od »laikov«?

³¹ Ker so navdihnjeni apostoli Jezusa Kristusa uporabljali izraz »duhovništvo« in »kler« (prevod Douay) za vso Božjo čredo in ne samo za »starešinstvo«, ki mu je pripadal tudi apostol Peter, je umestno vprašanje: Kdo so vendar ti religiozni voditelji krščanstva, ki se imenujejo »duhovništvo« in »duhovščina« za razliko od vernikov, ki jih imenujejo »laiki«, kar se v Svetem pismu sploh ne pojavlja? Kakšen razlog imajo za takšno razlikovanje? Spomni se, da je Jezus Kristus, ko je židovske pismarje in farizeje imenoval »hinavci«, »kače« in »gadja zalega«, rekel tudi: »Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor se pa povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« — Matevž 23:10—12, 14, 33.

32. Kdaj so se religiozni voditelji krščanstva začeli imenovati »duhovništvo«, da bi se razlikovali od »laikov«?

³² Kdaj so se religiozni voditelji krščanstva začeli imenovati duhovščina in nositi naslov »duhovnik«? V Enciklopediji M’Clintooka in Stronga (2. del, str. 386) piše o razliki med duhovnikom in laikom pod naslovom »2. razlikovanje duhovnika in laika« naslednje:

Pri Židih običajno razlikovanje med duhovnikom in laikom je bilo prvotno med kristjani nepoznano; najbrž je misel o posebnem duhovništvu in duhovnikih izrinila misel o splošnem krščanskem duhovništvu vseh vernikov šele potem, ko so »določeni možje, zapustili židovsko stališče v korist evangeljskem stališču« ... Celo Tertullian je zapisal (v De Baptismo, 17. poglavje, preden je postal montanist): »Tudi laiki imajo pravico deliti zakramente in poučevati Občino. Beseda Božja in zakramenti so po Božji milosti namenjeni vsem in zato jih smejo deliti vsi kristjani kot sredstvo Božje milosti. Tu ni vprašanje, kaj je sploh dovoljeno, ampak kaj je pod obstoječimi okoliščinami koristno. Tu lahko citiramo besede svetega Pavla: ,Vse mi je dovoljeno, toda ni vise koristno‘. Zaradi reda, ki se mora ohraniti v cerkvi, lahko laiki uporabljajo svoje duhovniške pravice, delitev zakramentov, samo če to zahtevajo okolnosti in čas.« Od časa Ciprijana  ... očeta hierarhičnega sistema, se povsem jasno razlikuje kler od laikov; in povsod je bila ta razlika uvedena zelo hitro. Od tretjega stoletja se uporablja termin clerus (kleros, ordo) skoraj izključno za duhovniški stan, da bi se razlikoval od laikov. Z razvojem rimske hierarhije kler ni postal samo poseben stan (ki se naj bi držal vseh apostolskih naukov in pravil), ampak je sčasoma postal tudi edino duhovništvo in začeli so ga smatrati za neobhodnega posrednika med Bogom in ljudmi.«

33. Kdo je bil omenjeni Cyprian in kakšno službo je imel v skupščini v tretjem stoletju?

³³ V delu The Encyclopedia Americana (8. del, str. 368) lahko beremo o omenjenem Thasciusu Caeciliusu Cyprianu, da je bil rojen okoli leta 200 n. št. in umrl 14. septembra 258. leta v Kartagini (Afrika). »Kmalu po krstu (246) je bil posvečen za duhovnika in potem izbran za škofa krščanske občine v Kartagini (248) ... Napravil je mnogo, da bi povečal moč svoje škofije. Pod njim je bilo sedem cerkvenih zborov, zadnji leta 256.« Čeprav ta afriški škof velja za enega od cerkvenih »očetov« in čeprav ga je katoliška cerkev proglasila za svetnika, je dejstvo, da je bil klerik in tako pripadal stanu, ki je nastal šele po smrti Kristusovih apostolov in najbližjih sodelavcev.

34. Kaj se po Bibliji razume z izrazom »človek greha« in zakaj?

³⁴ Prav to takoimenovano »krščanstvo« se je izkazalo za »človeka greha« in »pogube sina«, ki je v zvezi z »odpadom«, »uporom« ali »odporom«. Očitno se pod izrazom »človek« na tem mestu v Bibliji ne razume neki posameznik, ampak skupina ljudi, ki obstaja dolgo časa in katere člani ali sestavni deli se s časom menjajo. Ta skupina »človeka greha« danes ni sestavljena iz istih ljudi kot v tretjem stoletju.

ZAHTEVA PO POBOŽANSTVENJU

35. Zakaj nas ne preseneča, da »človek greha« teži k pobožanstvenju in kako daleč sega ta njegova težnja?

³⁵ Ker je »odpad« ali »upor« tega klerikalnega »človeka greha« naperjen proti Bogu Jehovi, nas ne preseneča, da si ta »človek« ali ta skupina ljudi prizadeva za pobožanstvenje, se želi napraviti za boga. Tudi satan, hudič, ki se je prvi uprl Jehovi, se je delal boga; zato mu Pavel tudi pravi »bog tega sveta«, tega sestava stvari. (2. Korinčanom 4:4) Pod vplivom satana, hudiča, se je v starem času poskušal tudi babilonski kralj, pogan, izenačiti z Bogom Jehovo, ki je imel tempelj v Jeruzalemu. V Izaiji 14:14 beremo, da si je babilonski kralj govoril v srcu: »Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu.« Verjel je, da je z razrušenjem Jeruzalema in Jehovinega templja v letu 607 pr. n. št. dosegel svoj častihlepni cilj. To, kar je storil kralj Babilona, ki se je hotel enačiti z Jehovo, s tem da je  porušil Jeruzalem in tempelj, pa je bilo vendarle neznatno v primerjavi s tistim, kar je razrušil duhovniški »človek greha« na področju, povezanem z Bogom Jehovo.

36. V čem ravna ta sestavljeni »človek greha«, kot da ni odgovoren Jehovi in kaj je o tem »človeku« pisal Pavel Solunčanom?

³⁶ Kot nezakonit upornik v religioznem smislu je ravnal, kot da ni odgovoren Bogu Jehovi, Najvišjemu in Vsemogočnemu, ampak kot, da je povzdignjen nad zakone živega in resničnega Boga. Apostol Pavel ni pretiraval, ko je o tej skupini ljudi, »o človeku greha«, napisal presenetljivo prerokovanje: »Ki se upira in povzdiguje zoper vse, kar se zove Bog, ali kar se po Božje časti, tako da samega sebe posadi v svetišče Božje in kaže sebe, da je Bog. Ali se ne spominjate, da sem vam, ko sem bil še pri vas, to rekel?« — 2. Tesaloničanom 2:4, 5.

37. Na katerega prominentnega cerkvenega voditelja lahko pokažemo, da bi potrdili, da se je izpolnilo Pavlovo prerokovanje?

³⁷ Če hočemo videti, kako se je to prerokovanje o »človeku greha«, duhovništvu izpolnilo, lahko pogledamo način govora in postopanje kakega člana takoimenovanega »krščanskega« klera ali njegove zahteve po pobožanstvenju. Za primer lahko vzamemo papeža, poglavarja katoliške cerkve, in preberemo besede, zapisane o rimskem papežu v cerkvenem slovarju Lucia Ferrarisa: *

Papež je tako častit in vzvišen, da ni navaden človek, ampak je skoraj bog in zastopnik Boga ... Zato je papež kronan s trojno krono, kot kralj nebes, Zemlje in pekla ... Da, papeževa oblast in visokost se ne širi samo nad stvarmi nebes, Zemlje in pekla, ampak tudi nad angeli, ker je višji od njih in njihov prednik ... Tako jih lahko pošlje v pregnanstvo, če bi zablodili od vere in se mu uprli ... On je take časti in moči, da zaseda s Kristusom isti sodni prestol, tako da izgleda vse, kar stori, kot da prihaja iz ust Božjih ... Papež je na neki način bog na Zemlji, edini knez Kristusovih vernikov, največji kralj kraljev, ki ima popolnost moči; predana mu je vladavina zemeljskega in nebeškega kraljestva ... Papež ima takšno avtoriteto in moč, da lahko spremeni Božji zakon, ga pojasni in razloži ... Papež lahko včasih Božji zakon tudi odpravi, omeji ali razloži ...

38. Na kaj ne smemo pozabiti, kadar govorimo o kakem posameznem duhovniku in kako se je izpolnilo prerokovanje o »človeku greha«?

³⁸ Vendar pa ne smemo pozabiti, da s »človekom greha« ni mišljen nobeden od cerkvenih vodij, kot je papež v Rimu ali grško-ortodoksni patriarh iz Aten niti grško-ortodoksni patriarh iz Konstantinopola (Istambula) niti katerikoli drug škof ali patriarh. Prerokovani »človek  greha« je cela skupina ljudi, vse duhovništvo takoimenovane krščanske cerkve. Vendar pa pade krivda za tisto, kar dela vodilni član duhovništva ali »človek greha« tudi na vse ostale člane klera, ker se s tem strinjajo ali pa ne protestirajo proti storjenemu, ker to odobravajo, in ostajajo še naprej v svojem stanu. Soodgovorni so za izjave člana Mera, ki jih daje v imenu vsega klera in so sokrivci za vse, kar se dela. Vse, kar je duhovništvo v stoletjih storilo ali pri čemer je sodelovalo, je izpolnitev prerokovanja o »človeku greha«.

39. Kako se je izkazalo, da razred »človeka greha« nasprotuje Jehovi?

³⁹ Izkazalo se je, da se je razred »človeka greha« »zoperstavil«, ko je postal »prijatelj« tega sveta, ker po tem, kar je napisal navdihnjeni učenec Jakob v svojem pismu, je pravilo takšno: »Ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdorkoli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik.« (Jakob 4:4) Ko »človek greha« nasprotuje navdihnjeni Besedi Božji in poskuša zmanjšati njen pomen ali jo celo prepoveduje in jemlje zvestim pripadnikom cerkve, nasprotuje Bogu Jehovi. Bogu nasprotuje tudi, kadar nasprotuje Kristusovim učencem in jih preganja, nje, ki molijo Jehovo po Kristusu v duhu in resnici. (Janez 4:24) Edinemu živemu in resničnemu Bogu nasprotuje tudi tedaj, ko se odvrača od oboževanja in slavljenja, ki pripada Bogu, in vrši oboževanje duhovščine, ki se je odela z visokimi častmi.

40. Kako si je razred »človeka greha« prizadeval, da bi bil edini zemeljski bog na svetovnem prizorišču in kako to prihaja do izraza v odnosu med cerkvijo in državo?

⁴⁰ Razred »človeka greha« želi biti edini bog na Zemlji, želi postati bog zemeljskih bogov. To dokazujejo odnosi med krščansko cerkvijo in državo. V tesnih zvezah med cerkvijo in državo si duhovništvo nenehno prizadeva pridobiti toliko prednosti, da izvrši svojo voljo. Ti tesni stiki med cerkvijo in državo obstajajo še od časa Konstantina. To bi lahko imenovali poroka ali zakon zaradi koristi, pri čemer teži duhovništvo vedno za pooblastili, čaščenjem, pravico do zaščite in podpore in za drugimi podobnimi sebičnimi prednostmi. V delu The Encyclopedia Americana,  v 6. delu, na strani 657 in 658 piše o temi »cerkev in država«:

V novejšem času med tema dvema institucijama ni popolnega soglasja, če sploh je. Če ne bo prišlo do spremembe, bo tako najbrž tudi ostalo. To je bila huda borba. Na kocki so se znašli pomembni interesi, kar je pripeljalo do polemike. Ta borba je bila vzrok prevratu in povod ostrim kritikam vseh vrst književnosti, če področja političnih bojev sploh ne upoštevamo. Nemalokrat so bile vzrok tem prepirom popolnoma politične zadeve ... Cerkev je v Konstantinovem času stopila na svetsko areno kot sodelavka pri kultiviranju ljudstva. Priznana je bila kot duhovna sila, potem pa si je počasi pridobila zemeljsko rezidenco in ime posvetne oblasti. Postala je svetovna sila. Ta uspeh pa je bil začetek mnogim  katastrofam, ki so prizadele cerkev ... V obdobju od Konstantina do Karla Velikega se je v cerkveno poslovanje mešala posvetna oblast, ki je priznala cerkev za zakonito institucijo. Od Karla Velikega pa skoraj do reformacije sta bili cerkev in država tesno povezani in splošno znano je bilo, da je posvetna oblast podrejena duhovni.

41. a) Kakšno religiozno dostojanstvo so bili rimski cesarji, nad katere se je moral povzdigniti »človek greha«? b) Kakšen religiozni položaj je imel rimski cesar in kako je uporabil ta položaj v zvezi z odpadlo cerkvijo?

⁴¹ Zgodovina poroča, da so kralje poganskega Rima oboževali kot bogove in jim darovali kadilo kot bogovom ali božanstvom. Od četrtega stoletja, od časa cesarja Konstantina Velikega naprej, so škofje odpadli od pravega krščanstva, navezali tesne stike z državo in težili za nadvlado nad rimskim cesarjem, ki je bil oboževan kot božanstvo. Cesar Konstantin je želel združiti krščanstvo s poganskimi verovanji in je razglasil religijo škofov, odpadlih od pravega krščanstva, za državno. Do svoje smrti leta 337 n. št. je nosil naslov pontifex maximus in je bil v religioznih vprašanjih najvišja instanca in kot pontifex maximus je leta 325 n. št. sklical, tedaj še nekrščen, koncil v Niceji, da bi pomiril prepire med škofi cerkve. Takrat je odločil v korist poganskega nauka o trojici (en bog v treh osebah), ki ga je zastopala večina škofov.

42. Kako in nad koga se je povzdignil »človek greha« ob prvi priložnosti?

⁴² Leta 379. * se je rimskemu papežu ponudila prava priložnost. Tega leta je cesar Gratian, ki se je smatral za kristjana, zavrgel poganski naslov in čast pontifexa maximusa. Brez slabe vesti je začel sedaj papež Damasus nositi ta naslov zaradi vpliva v religioznih vprašanjih in zaradi oblasti, ki jo je tako dosegel nad tedaj še največ poganskim prebivalstvom, ki pa je priznavalo ta poganski naslov. Tako je postal rimski papež v religioznih zadevah višji od rimskega cesarja. Papež, poglavar katoliške cerkve, si do danes pridržuje pravico do tega naslova in ga tudi nosi. »Človek greha«, ki ga zastopa papež kot najodličnejši član klera, se je »povzdignil nad vse, kar se zove bog ali kar se časti«. (NS) Dobro je poznano, da se krščansko duhovništvo dovoli naslavljati s »častiti«, »prečastiti«, »velečastiti«. Od članov svoje cerkve ali občine zahteva, da mu izkazujejo čast.

43. Čigavo svetišče je zasedel razred »človeka greha« kot bog in koga sili, da priznava njegovo moč?

⁴³ »Svetišče Božje«, v katerega se je posadil »človek greha« in kjer »kaže sebe, da je Bog«, je takoimenovana cerkev Božja. Pravim kristjanom je Pavel v prvem stoletju pisal: »Ne veste, da ste tempelj Božji in da Duh Božji prebiva v vas. Če kdo pokvari tempelj Božji, tega pogubi Bog; zakaj tempelj Božji, kateri ste vi, je svet.« (1. Korinčanom 3:16, 17; glej tudi 2. Korinčanom 6:16) Od tega razreda, ki je duhovno  »svetišče«, so se ločili začetniki »odpada«. Ti odpadniki niso hoteli priznati prvotnega, resničnega razreda »svetišča« in so skupščino, ki so jo sami ustanovili, imenovali »svetišče Božje«. Zasedli so to »svetišče« odpadnikov in pričeli opravljati službo kot »duhovniki«, ločeni od tistih, ki so se imenovali laiki. Tako se kaže duhovništvo krščanstva, kot da je »bog« in prisililo je politike, predstavnike poslovnega sveta in vojaške poveljnike, da priznavajo njegovo moč. Če se začne vojna, se državne oblasti vedno trudijo, da si zagotovijo vpliv in pomoč duhovništva.

ZADRŽKI V PRVEM STOLETJU

44., 45. a) Kdo je v prvem stoletju zadrževal razvoj in pojavo »človeka greha«? b) Kateri primer dokazuje, da je apostol Janez po tem, kar je pisal v svojem tretjem pismu, deloval kot ovira?

⁴⁴ »Človek greha« se je torej pojavil že pred stoletji. Vendar ga v času resničnih apostolov Jezusa Kristusa še ni bilo. Njegovo razkritje je bilo tedaj še prihodnost. Zato je apostol Pavel v svojem pismu, ki ga je okoli leta 51. n. št. poslal sokristjanom v Solunu, zapisal: »In sedaj veste, kaj ga zadržuje, da bi bil razodet o svojem času.« (2. Tesaloničanom 2:6) Ti kristjani, ki so živeli v prvem stoletju, so vedeli, kaj je mislil Pavel z izrazom »zadržuje«, ker jim je apostol to pojasnil in jim dobro razložil. Kaj je tedaj bila ovira, ki ga je »zadrževala«? Pravi apostoli Jezusa Kristusa, ki jim je pripadal tudi Pavel. Skupaj so se uprli formiranju in razodetju »človeka greha, pogube sina«. Za ilustracijo so nam lahko vrstice iz tretjega pisma apostola Janeza, ki ga je napisal kristjanom okoli leta 98:

⁴⁵ »Pisal sem nekaj vaši skupščini, ali Diotrefej, ki hoče prvakovati med njimi, ne upošteva ničesar, kar prejme od nas. Zato, ako pridem, ga opomnim njegovih del, ki jih dela s hudobnimi besedami blebetajoč zoper nas; in nezadovoljen s tem, ne samo sam ne sprejema bratov, ampak brani tudi njim, ki hočejo sprejemati, in jih izobčuje iz skupščine.« (3. Janezov list 9, 10, NS) Ta Diotrefej je zares kazal lastnosti »človeka greha«. Apostol Janez si je prizadeval, da bi ga držal v šahu — kot »zadrževalec«. Tudi drugi apostoli so v takšnih primerih ravnali podobno.

46. Kako je Pavel pokazal Solunčanom, da je že takrat obstajala tendenca nastanka razreda »človek greha«?

⁴⁶ Apostol Pavel je spoznal, da so se že po manj kot dvajsetih letih od ustanovitve krščanskega razreda »svetišča« ob Binkoštih leta 33. n. št. začele kazati tendence nastajanja »človeka greha, pogube sina«. Zato je pisal, skupščini v Solunu: »Kajti skrivnost krivice je že delavna; samo dokler se ne odpravi, ki ga zadržuje sedaj.« — 2. Tesaloničanom 2:7.

47. Zakaj je Pavel pisal, da se »skrivnost krivice« že opaža?

 ⁴⁷ Takrat še niso vedeli, kdo je ta »človek greha«, ki mora priti; njegova identiteta je bila še religiozna skrivnost. Tudi danes so v krščanstvu še razlagalci Biblije, ki verjamejo, da je ta »človek« neka oseba moškega spola, ki ga imenujejo antikrist. V American Translation se ta skrivnostna oseba imenuje »utelešenje neposlušnosti«. (2. Tesaloničanom 2:3) To se sklada z dejstvom, da »človek greha« ni posameznik, ampak skupina ljudi, razred duhovščine, ki nezakonito dela proti Jehovi, in ki kot razred obstaja že več stoletij. Apostol je po pravici lahko dejal, da je »Skrivnost krivice« že bila delavna v času njegovega življenja, vendar pa še ni imela jasnih obrisov, da bi bila lahko spoznana za »človeka«. Očitno je že delovala v krščanski skupščini in se počasi razvijala v jasno zarisan razred. Vendar pa je bila v času apostola Pavla prihod tega »krivičneža« še vedno skrivnost.

48. Kaj je Pavel pisal kristjanom v Korint, kar dokazuje, da je »skrivnost krivice« že delovala?

⁴⁸ Nekaj let zatem, ko je apostol Pavel v omenjenem pismu pisal o tej temi, se mu je zdelo potrebno, da piše skupščini v Korintu (Grčija) stvari, ki kažejo, da je »skrivnost krivice« že delovala v krščanski skupščini: »Kar pa delam, še bodem delal, da odvzamem priložnost tistim, ki priložnosti iščejo, da bi se v čemer se hvalijo, pokazali take kakor tudi mi. Kajti taki so krivi apostoli, ukanljivi delavci, izpreminjajoči se v apostole Kristusove. In ni čuda, zakaj sam satan se izpreminja v angela svetlobe. Ni torej nič velikega, če se tudi služabniki njegovi izpreminjajo v služabnike pravičnosti; katerih konec bode po njih delih.« — 2. Korinčanom 11:12—15.

49. Kako izvemo iz Janezovega poročila v Razodetju, da je »skrivnost krivice« v zadnjem desetletju prvega stoletja še vedno delovala?

⁴⁹ Tudi v zadnjem desetletju prvega stoletja je bilo opaziti na religioznem polju delovanja, ki je rodilo krive vodje, »krive apostole«. To dokazuje Razodetje, ki ga je ostareli apostol Janez prejel okoli leta 96 n. št. V njem mu je proslavljeni Jezus Kristus zapovedal, naj piše »starešinstvu skupščine v Efezu (Mala Azija). Takole pripoveduje, kakšna navodila mu je dal Jezus: »Angelu cerkve v Efezu piši: To pravi on, ki drži sedmero zvezd v desnici svoji, ki hodi sredi sedmerih svečnikov zlatih: Vem za dela tvoja in trud tvoj in stanovitnost tvojo, in da ne moreš prenašati hudobnih in si preizkusil nje, ki se imenujejo apostole, a niso, in si jih spoznal kot lažnike ... Toda imam zoper tebe, da si opustil prvo ljubezen svojo.« — Razodetje 2:1—4; 1. Timotej 4:14.

50. Kaj je zapisal Janez v svojem prvem pismu o antikristih, kar tudi dokazuje, da je »skrivnost krivice« delovala že v apostolovih dnevih?

⁵⁰ Malo pred svojo smrtjo je ostareli apostol Janez napisal kristjanom tri pisma. Že prvo njegovo pismo kaže, da je že v času Kristusovih apostolov delovala »skrivnost krivice«: »Otročiči, poslednja ura je in kakor ste slišali, da se antikrist bliža, so že sedaj vstali mnogi antikristi: odtod spoznavamo, da je poslednja ura. Izmed nas so izšli,  ali niso bili iz nas; kajti ko bi bili iz nas, bi bili ostali z nami: toda odšli so, da se pokažejo, da niso vsi iz nas. In vi imate maziljenje od Svetega in veste vse.« »Ljubljeni, ne verujte vsakemu duhu, ampak presojajte duhove, da vidite ali so od Boga; ker mnogo lažnivih prerokov je prišlo na svet.« (1. Janezov list 2:18—20; 4:1, napisano okoli leta 98) In ker ti antikristi niso več priznavali Božjega Sina za Mesijo ali Kristusa, so zavrgli tudi Boga Očeta. — 1. Janezov list 2:22—24.

51. Kaj je mišljeno z izrazom »ki ga zadržuje sedaj«? Kdaj je bila ta ovira »odpravljena«?

⁵¹ Iz teh apostolskih pisem, ki kažejo, da je kdaj pa kdaj v skupščinah. nastala zaskrbljujoča situacija, spoznamo, koga je mislil Pavel z izrazom »ki ga zadržuje sedaj«. (2. Tesaloničanom 2:7) Pavel ni imel v mislih posameznika, moškega pripadnika Božje skupščine na Zemlji, enega apostola, ampak vse prave Kristusove apostole prvega stoletja. Kot človek, ki ima mnogo udov, so bili vsi apostoli skupaj tedaj ali, kakor pravi Pavel »sedaj« ovira »človeku greha«, skupini, ki je rastla znotraj skupščine, da bi jo preglasila. Tisti, (ki »zadržuje« »skrivnosti krivico«, da se ne razvija, je bil »odpravljen«, ko je umrl zadnji resnični Kristusov apostol. To je bil najbrž apostol Janez, ki je umrl ob koncu prvega stoletja naše ere.

52. Kdo bo uničil »pogube sina« in kdaj?

⁵² Razred »človeka greha« je imenovan tudi »pogube sin«. S tem je povedano, da je Bog Jehova določil tega brezbožnika za uničenje. Jehovino smrtno obsodbo nad tem brezbožnikom bo izvršil njegov s slavo ovenčani sin Jezus Kristus. Pavel je napisal, kaj se bo zgodilo po smrti zadnjega apostola, ki je bil še za oviro: »In tedaj se razodene krivičnik, ki ga Gospod Jezus uniči z dihom svojih ust in pokonča s proglasitvijo svoje prisotnosti.« — 2. Tesaloničanom 2:8, NS.

53. a) Zakaj bo »človek greha« odstranjen še v našem času, v času našega rodu? b) Kaj bo dokazalo uničenje tega »človeka«?

⁵³ Gospod Jezus ne bo uničil »človeka greha« takoj, že na začetku časa, ko se bo le-ta povsem in jasno razodel, ko bo sedel v »svetišče Božje« in se kazal, da je »bog«. Apostol Pavel postavi čas uničenja »človeka greha« v obdobje »prisotnosti« ali parousie gospoda Jezusa. To pomeni, da se bo to zgodilo v času našega rodu, ker je gospod Jezus »prisoten« kot kralj od leta 1914., ko so minili časi poganov. To dokazuje »znamenje«, ki ga sedaj vidimo, in zato lahko vemo, da živimo v času »konca sveta«, konca tega sestava stvari. (Matevž 24:3 do 25:46) Tako bodo ljudje »tega rodu« sedaj, v našem času priče odstranitve »človeka greha« »z dihom« usten gospoda Jezusa in uničenja tega »krivičnika« s proglasitvijo prisotnosti ali parousie Gospoda Jezusa. S tem uničenjem bo »proglašena« nevidna prisotnost Gospoda Jezusa in njegova parousia bo postala resničnost. »Dih«, delujoča sila njegovih usten, bo napravil konec celotnemu »človeku greha«.

 DOKAZ KRIVIČNIKOVE »PRISOTNOSTI«

54. a) Kdaj se začne čas prisotnosti »človeka greha« v primerjavi s časom prisotnosti Gospoda Jezusa? b) S čim bo označen čas parousie tega »človeka greha«?

⁵⁴ Potem ko je apostol Pavel govoril o »prisotnosti« Gospoda Jezusa, je posvetil svojo pozornost tudi »prisotnosti« ali parousii »človeka greha«. Prisotnost ali parousia tega krivičnika se začne pred parousio Gospoda Jezusa s kraljevsko močjo. Preglejmo kaj navaja Pavel kot dokaz prisotnosti tega krivičnika! Takole pravi: »Prisotnost (parousia) krivičnika je po delovanju satanovem z vso močjo in z znamenji in čudeži lažnivimi in sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo.« — 2. Tesaloničanom 2:9, 10, NS.

55. Kako vemo, da v 2. Tesaloničanom 2:9 omenjena parousia ni Jezusova parousia, ampak prisotnost »človeka greha«?

⁵⁵ Na tem mestu piše v rimskokatoliški Jeruzalem Bible: »Ko pride upornik, začne satan z delom: z vsemi vrstami čudežov in varljivim prikazovanjem znamenj in vso hudobnostjo, da bi prevaral te, ki so odločeni za uničenje.« (2. Tesaloničanom 2:9, 10, glej tudi prevod Stvarnost in dr. Bakotića). Če prevedemo začetek devetega stavka dobesedno z grščine, je zapis takšen: »Njega, čigar prisotnost«. Čeprav v tem devetem stavku ni besede »krivičnik«, se vendar beseda »prisotnost« ali parousia ne nanaša na »prisotnost« (parousio) Jezusa Kristusa, o katerem je govora v predhodnem osmem stavku, ampak na prisotnost krivičnika. Zato začenja American Translation 9. stavek z besedami: »Pojav drugega, po izumu satanovem«. The Westminster Version pravi podobno: »A tega drugega prihod je po delovanju satanovem«. Tako se grški oziralni zaimek »čigar« nanaša na »ga« v 8. stavku, na krivičnika. (V slovenskem prevodu je ta zveza jasna: »In tedaj se razodene krivičnik, ki ga Gospod Jezus uniči z dihom svojih ust in pokonča s prikaznijo prihoda svojega: njega,  ki pride po delovanju satanovem ...)

56. Kdo je lahko edino odgovoren za »prisotnost« človeka greha in zakaj?

⁵⁶ Nihče, razen hudiča, satana, ne more biti odgovoren za »prisotnost« antiboga, »človeka greha«, od smrti Kristusovih apostolov pa do danes. Da se je ta »človek greha«, ki ga sestavlja mnogo ljudi, posadil v »svetišče Božje«, še ni dokaz, da izhaja od Boga Jehove. Dolga »prisotnost« tega »utelešenja neposlušnosti« nam daje spoznati, da je to »satanovo delo« ali od satana povzročeno delo. Satanovo ime pomeni »nasprotnik« (ki se upira) in vsak upor proti Bogu Jehovi v nebesih in na Zemlji prihaja od njega in tako tudi »odpor«, tega »krivičnika«. Gotovo ni Bog Jehova pripeljal začetnikov »odpada« ali upora do misli, naj ustanovijo »duhovniški stan«, da bi se tako razlikovali od drugih članov občine, od »laikov«. To je bil trik satana, hudiča, ki je nameraval odpeljati Jehovi Bogu vso skupščino Kristusovih učencev.

57. Kakšna sredstva so se uporabljala, da bi se povečal in zadržal vpliv duhovništva in čemu takšna sredstva?

 ⁵⁷ Satan mora delovati z »vso močjo in z znamenji in čudeži lažnivimi« da bi pridobili takoimenovanemu krščanskem duhovništvu vpliv in da bi ta vpliv tudi obdržal. Ti lažni in varljivi dokazi, da ima »duhovništvo« podporo nebes, bi morali prepričati člane cerkve, da duhovniki zastopajo pravega Boga, da so od njega postavljeni in uživajo njegove blagoslove, da jih podpira, ker so njegovi predstavniki na Zemlji. S tem delajo vtis, da so popolnoma ločena skupina, izbrana za službo Božjo. To dokazujejo besede, da imajo posebna pooblastila, privilegije, pravice, zaščito, dostojanstvo in naslove, ki jih manjvredni »laiki« nimajo.

58. Zakaj moramo delovanje duhovništva z vso močjo, znamenji in čudeži povezovati s satanovim delovanjem in ne z apostoli?

⁵⁸ Svojo moč, znamenja, lažnive čudeže in krivične prevare rabijo za sebične cilje, to ne pomaga slaviti in poveličevati Boga Jehove. Vse to razodevanje satanovega delovanja se je začelo v času po smrti Kristusovih apostolov. Apostoli so delovali s pravo močjo, znamenji in čudeži, ker so po Kristusu prejeli Božjega duha. Imeli so moč in pooblastilo, da krščenim vernikom posredujejo tega duha z različnimi darovi, tako da so lahko govorili tuje jezike, prerokovali, razlagali, zdravili in podobno. Po smrti Kristusovih apostolov ta duh ni bil več podeljen s takimi darovi. In ko so umrli ljudje, ki so te darove prejeli po apostolih, najkasneje v drugem stoletju n. št., so ti čudežni darovi prenehali in od tedaj se pravi Božji hlapci in prava krščanska skupščina ne odlikuje več s takšnimi darovi. (Dejanja apostolov 8:14— 18; 1. Korinčanom 13:8) Če pa kdo tudi po tem času še vedno dela čudeže, kot da ima te »darove«, potem te moči ni prejel od Boga, ampak od satana.

59. a) Ali so vse povedane stvari, ki jih lahko povežemo z duhovništvom dokaz, da služijo Bogu? b) Na kaj se sklicujejo pravi Božji služabniki, da bi dokazali, da so postavljeni od Boga?

⁵⁹ Cerkve krščanstva, ki jim vlada duhovništvo, lahko pokažejo na delovanje z vso močjo, na znamenja in čudeže, ki so jih napravili duhovniki v stoletjih; lahko pokažejo na visok položaj duhovništva v svetu, na pozornost in čast, ki jo uživajo, na svoje znake dostojanstva, visokozveneče naslove, razkošne cerkvene zgradbe in katedrale, na ceremonije bogoslužja, ki napravijo vtis, na transsubstanciacijo ali spremeno kruha in vina pri »maši«, na visoko izobrazbo svojega duhovništva, na njegov ugled in vpliv pri oblasti in vojski; vse te stvari in vpliv, ki ga ima to na »laike«, dokazuje, da duhovništvo krščanstva, ki se samo poveličuje ni od Boga in mu tudi ne služi. Satan, ki si nadeva obraz »angela svetlobe«, spodbuja svoje religiozne hlapce na Zemlji, da se tudi oni »izpreminjajo v služabnike pravičnosti«. (2. Korinčanom 11:14, 15) Resnični Jehovini krščanski hlapci ne kažejo s takšnimi veščinami, da so njegovi postavljeni in priznani hlapci, ampak z napisano Besedo Božjo, besedo resnice.

60. Kaj lahko rečemo o številčni moči, ki jo je doseglo duhovništvo sveta, razred »človeka greha«?

 ⁶⁰ Številčna moč, ki jo je doseglo duhovništvo, razred »človeka greha«, je naravnost impresivna. Leta 1971, ko so cerkve krščanstva imele največ članstva 985 363 400, se je pomaknilo število duhovništva na stotine tisočev. Po objavljenih statističnih podatkih je imela katoliška cerkev leta 1971, 566 771600 vernikov in 419 611 duhovnikov.

61. Proti komu je satan s svojim pretkanim delovanjem po Pavlovih besedah naperil te lažne stvari in zakaj Bog to dopušča?

⁶¹ Čigavo lahkovernost izkoriščajo s to impresivno zunanjostjo? Na koga bodo vplivali in koga prevarili s tem nebiblijskim delovanjem »z vso močjo in z znamenji in čudeži lažnivimi«? Proti komu je satan s svojo pretkanostjo naperil vse te stvari? Apostol Pavel pravi, da je namenjeno »delovanje satanovo« v času prisotnosti »krivičnika«, duhovništva, s »sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo, zato ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi se rešili, in zato jim pošilja Bog močno delovanje zmote, da verujejo laži; da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica.« — 2. Tesaloničanom 2:10—12.

62. Ali Bog direktno pošilja prevaranim »močno delovanje zmote« in kaj s pomočjo tega »močnega delovanja zmote« ugotavlja?

⁶² Bog ne pošilja tem prevaranim »močnega delovanja zmote« neposredno. On le dovoljuje, da pride do njih, da bi se izkazalo, kaj zares želijo, in ker si želijo resnično prav to. Na to opozarja apostol Pavel v svojem poslednjem pismu, ki ga je poslal svojemu misionarskem sopotniku, misionarju Timoteju. Pavel pojasnjuje, zakaj spodbuja Timoteja, da ob vsakem času goreče oznanjuje Besedo Božjo v krščanski skupščini. Takole piše: »Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temuč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in obračali se k basnim.« (2. Timoteju 4:2—4) S pomočjo Besede Božje se v času prisotnosti »krivičnika« lahko branimo pred »močnim delovanjem zmote«. S tem, da Bog dopusti satanovo »močno delovanje zmote« in to, da le-ta pride do takoimenovanih kristjanov, jih preiskuša, da bi ugotovil, ali bodo pokazali »ljubezen do resnice« ali pa bodo dali prednost laži.

63. Kaj se bo kmalu zgodilo, zaradi česar je položaj vseh ljudi v nevarnosti, in kaj moramo sedaj izbrati?

⁶³ Danes, v preostalem času »prisotnosti« človeka greha, duhovništva, in v času prisotnosti ali parousie Gospoda Jezusa, pride »močno delovanje zmote« z Božjim dovoljenjem do ljudi. Ker bo prišla sodba nad ljudi, ki ne kažejo »ljubezni do resnice«, ampak »verujejo laži«, je situacija v svetu zelo nevarna za vse ljudi. Raziskovalci Biblije, ki imajo duhovno moč opažanja, so že davno zagledali »znamenje« Kristusove nevidne prisotnosti ali parousie, ki je vidno od leta 1914. Vedo, da se bo »človek greha, pogube sin«, duhovništvo, nenadoma soočil s časom »prikazni prisotnosti svoje (Jezusove)«. (2. Tesaloničanom 2:8, NS) Kaj pa želimo mi: da bi bili uničeni s »krivičnikom« ali rešeni s tistimi, ki ljubijo resnico?

 UNIČENJE »ČLOVEKA GREHA«

64. Kako je »človek greha« postal del Babilona velikega?

⁶⁴ Stoletja je razred »človeka greha«, duhovništvo, učil poganske nauke, ki imajo poreklo v babilonski religiji, in te poganske nauke in ljudska izročila je cenil bolj kot navdihnjeno Božjo Besedo. Duhovništvo krščanstva je preganjalo in nastopalo proti ljudem, ki so bili predani biblijski resnici, ki so to resnico oznanjevali tudi drugim in v skladu z njo živeli. Duhovništvo je gojilo prijateljstvo s svetom in s političnimi vladarji, nečistovalo z denarniki, nudilo usluge obema in še vojski. S tem je postalo pomemben del Babilona velikega, ki predstavlja svetovno kraljestvo krive religije. Da, razred »človeka greha« pripada Babilonu velikemu in je najodvratnejši od vseh, ki pripadajo »nečistnici veliki«, »s katero so nečistovali zemeljski kralji, in z vinom nečistosti njene so se upijanili zemlje prebivalci. — Razodetje 17:1, 2.

65. Kako to, da »človek greha« duhovništvo jezdi na »škrlatni zveri« in kaj pričakuje od te »zveri«?

⁶⁵ »Človek greha«, duhovništvo, pripada Babilonu velikemu in z njim jaha na simbolični »zveri škrlatni, polni imen preklinjanja, imajoč sedem glav in rogov deset.« Ta zver je sodobno organizirano prizadevanje za svetovni mir. Ta »zver« je simbolični »osmi kralj«, v Bibliji prerokovana osma velesila. (Razodetje 17:1—11) Razredu »človeka greha«, duhovništvu krščanstva, se zato prav prilega, da zagovarja in nastopa za to od ljudi vzpostavljeno mednarodno organizacijo za svetovni mir in mednarodno varnost, in tej nekrščanski organizaciji celo pripisuje mesijansko funkcijo. Duhovništvo ali »človek greha« pričakuje od te mednarodne organizacije, da bo rešila človeštvo pred tretjo svetovno vojno, atomsko vojno.

66. Zakaj »človek greha«, duhovništvo, ne bo več dolgo jezdil na tej »zveri« in kako se bo ta ježa zanj končala?

⁶⁶ Jahanje na tej simbolični »zveri škrlatni« ne bo več dolgo trajalo. Ko bo izginila religiozna nečistnica Babilon veliki, bo izginilo tudi duhovništvo ali »človek greha«. Povsem gotovo se bo zgodilo, kar je prerokovano v viziji Razodetja: »deseteri rogovi« simbolične divje zveri, ki predstavljajo politične vladavine, bodo zasovražili nemoralno jahalko, Babilon veliki. Da, sedem glav, ki vodijo gibe divje zveri, bo sovražilo to mednarodno nečistnico. Pripravile bodo zver do tega, da se obrne proti nečistnici. Kaj bodo z njo napravili rogovi, glave in telo zveri? »In deseteri rogovi, ki si jih videl, in zver, ti bodo sovražili nečistnico in jo naredili pusto in nago ter meso njeno pojedli in njo sežgali v ognju.« (Razodetje 17:16) Ko bo opustošena, razgaljena, ko bo požrta in povsem sežgana v ognju, bo opustošen, razodet in uničen, v žerjavici sežgan tudi »človek greha«, duhovništvo.

67. Zakaj bo to za duhovniškega »človeka greha« pomenilo stisko, ki bo zares velika?

 ⁶⁷ To bo za duhovništvo, za »človeka greha«, pomenilo »veliko stisko«, ker je vodeči del krščanstva, nevernega Jeruzalema našega časa v protisliki. Razrušenje dobesednega mesta Jeruzalema po Rimljanih leta 70 n. št. je bilo predslika razrušenja, ki bo prišlo nad krščanstvo in na njegove religiozne vodje, nad takoimenovano krščansko duhovščino. »Stiska«, ki je prišla na takratni Jeruzalem, ko je še stal tempelj in so duhovniki še služili, je bila velika! In stiska, ki se bo začela kmalu nad krščanstvom in njegovim duhovništvom, »človekom greha«, kakšna bo? To bo največja stiska, ki je kdajkoli zadela človeštvo. V njej bo duhovništvo »pogube sin«, povsem uničeno. — Matevž 24:15—22; Marko 13:14—20.

68. Na katerem zgodovinskem primeru razrušenja, ki je bilo prerokovano, lahko predpostavljamo, kaj bo to pomenilo za religiozno krščanstvo?

⁶⁸ Si lahko predstavljamo, kaj to pomeni? Ljudje, ki še čutijo strahospoštovanje do ordinirajočega duhovništva, si ne morejo predstavljati, da bodo ti na pogled skromni gospodje, duhovniki, izbrisani iz obstoja, ko bo uničen Babilon veliki; že samo takšna misel se jim zdi zločinska. Ne morejo si predstavljati, da bodo cerkve, v katerih ti duhovniki služijo in so videti vredni čaščenja kot kakšen bog, postale ruševine. Takšna misel se jim zdi oskrunitev nečesa svetega, posvečenega. Tudi pobožni Židje prvega stoletja, ki niso sprejeli krščanstva, so tako gledali na prerokbo o razdejanju Jeruzalema in njegovega svetega templja. Vendar pa se je tisto, kar je prerokoval Jezus Kristus na Oljski gori, uresničilo v vsej svoji strašni stvarnosti. — Matevž 24:1, 2.

69. a) Kot kdo je oboževan »človek greha«, zaradi česar bo njegovo uničenje strašno presenečenje za mnoge vernike? b) Čemu bosta podobna padec in smrt tega razreda in kdo ga bo pogubil?

⁶⁹ Za vdane pripadnike takoimenovanega krščanskega verovanja bo uničenje razreda »človeka greha«, duhovništva, strašno presenečenje, šok za njihove religiozne občutke. To bo pomenilo smrt nekega boga, kajti za »človeka greha« je rečeno, da »samega sebe posadi v svetišče Božje in kaže sebe, da je Bog.« (2. Tesaloničanom 2:4) Jezus Kristus se je strinjal z navdihnjenimi Hebrejskimi spisi, da so na Zemlji ljudje, ki se prištevajo k »bogovom«, k mogočnim. Dokaz za to so njegove besede iz Janeza 10:34—36, ki jih je citiral iz 82. Psalma, kjer piše:

»Bog stoji v zboru Božjem, sodi sredi bogov. Doklej boste sodili krivično in se ozirali na brezbožnih zunanjost? ... Potegujte se za pravdo ubožca in sirote, nesrečnemu in siromaku pomagajte do pravice! Oprostite ubogega in potrebnega, iz roke krivičnih ga rešite!

A ne vedo in ne umejo ničesar, v temi hodijo neprestano: majó se vse podstave dežele!

 Jaz sem rekel: Bogovi ste in Najvišjega sinovi vi vsi. Toda umrjete kakor navaden človek in padete kakor kdorkoli izmed poglavarjev. Vstani, o Bog, sodi Zemljo; zakaj ti dobiš vse narode v dediščino.«

Razred »človeka greha«, duhovništvo, ni nikakršen nesmrten bog, ampak bo umrl kot ljudje; kakor je izdajalec Juda Iškarijot, ki je prav tako imenovan »sin pogube«. (Janez 17:12) Ta knežji »človek greha« bo, čeprav se je povzdignil »zoper vse, kar se imenuje Bog, ali kar se po Božje časti«, padel kakor vsak drug neverni človeški knez: Jehovin Mesija ga bo pogubil.

70. Kakšno vprašanje naj si postavimo sedaj o tem, kar je Pavel pisal o »močnem delovanju zmote«?

⁷⁰ Zato si moramo sedaj brez odlašanja postaviti nekaj vprašanj. Ali sem še vedno pod »prevaro krivice«, s katero deluje satan po razredu »človeka greha«, krščanskega duhovništva? Ali deluje name »močno delovanje zmote«, ki ji Bog dopušča da pride do tistih, ki gredo v uničenje, in tako še vedno verjamem lažem? Ali odklanjam »ljubezen« do resnice in dajem prednost lažem, ker mi ugaja nepravičnost duhovništva krščanstva?

71. Kakšne bodo posledice, če bomo sedaj nepošteni do samih sebe, in katerega »dne«, ki je neposredno pred nami?

⁷¹ Nič ne pomaga, če pri odgovarjanju na ta vprašanja nismo pošteni do samega sebe, če sami sebe varamo. Če smo namreč nepošteni do samega sebe, potem gremo z odprtimi očmi v nesrečo, ker je »prevara krivice«, kakor piše Pavel, »za te, ki gredo v pogubo«, uničenje. Le kateri pameten človek bi želel biti uničen z žrtvami prevare, ko se bo nad njimi izvrševala Božja sodba? Približal se je čas, ko bo ta sodba izvršena nad vsemi, ki trmasto verujejo lažem. O tem se nikakor ne motimo, ker je »človek greha, pogube sin« odkrit in razkrinkan. Minil pa je tudi že velik del parousie ali prisotnosti Gospoda Jezusa. Prerokovani »odpad« je dosegel višek. To vse se mora zgoditi pred prihodom »Jehovinega dne«. Tega dne bo izvršena sodba nad »človekom greha«, ki je izrečena tudi v njegovem imenu — »pogube sina«.

72. Česa bomo obvarovani, če se sedaj odrečemo temu »človeku greha«?

⁷² To ni nikakršna »grozljivka«, temveč Beseda samega Boga, ki sedaj izreka slovesno svarilo, katerega pomembnost potrjujejo današnje razmere in dogodki v krščanstvu. Ali ni potem že skrajni čas, da vsak, kdor ljubi Božji zakon prekine stike s tem »človekom greha«? Če storimo to, ne bomo pogubljeni skupaj z njim v »veliki stiski«, ki se približuje svetu. — Razodetje 7:14, 15.

[Podčrtne opombe]

[Vprašanja za preučevanje]