16. poglavje

Ali je moja žalost normalna

MITCHELL se spominja dneva, ko mu je umrl oče: »Bil sem šokiran . . . ‚To ni res,‘ sem si venomer ponavljal.«

Morda je umrl kdo, ki si ga imel rad — eden od staršev, brat, sestra ali prijatelj. Nisi le žalosten, temveč tudi jezen, zmeden in preplašen. Tudi če se še tako trudiš, solz ne moreš zadrževati. Ali pa tlačiš bolečino vase.

Povsem normalno je, da čustveno reagiramo na smrt ljubljenega človeka. Celo Jezus Kristus »se je zjokal« in »vzdrhtel«, ko je izvedel za smrt dobrega prijatelja (Janez 11:33-36; primerjaj 2. Samuelovo 13:28-39). Ko spoznaš, da tudi drugi enako doživljajo, boš lažje prenesel izgubo.

Zanikanje resnice

V začetku si morda kot omamljen. Morda globoko v sebi upaš, da so to le hude sanje, da bo prišel nekdo, te zbudil in vse bo, kot je bilo prej. Cindy je mama umrla zaradi raka. Cindy pravi: »Nisem se še sprijaznila s tem, da je ni več. Če se je zgodilo kaj, o čemer sem se z njo pogovarjala, nehote rečem: ‚To moram povedati mami!‘

Svojci smrt težko sprejmejo kot dejstvo. Včasih celo mislijo, da so umrlega nenadoma zagledali na ulici, v avtobusu ali v podzemni železnici. Že najmanjša  podobnost zbudi iskro upanja, da je morda vse le pomota. Saj je Bog človeka vendar ustvaril, da bi živel in ne umiral (1. Mojzesova 1:28, 29). Zato je povsem normalno, da se s smrtjo težko sprijaznimo.

»Kako mi je lahko to storila?«

Ne čudi se, če si tu in tam na umrlega celo malo jezen. Cindy se spominja: »Ko je mama umrla, so bili dnevi, ko sem razmišljala: ‚Nisi nam rekla, da boš umrla. Kar odšla si.‘ Počutila sem se zapuščeno.«

Tudi bratova ali sestrina smrt lahko povzroči takšne občutke. »Skoraj smešno je, da si jezen na človeka, ker je umrl,« pripoveduje Karin. »Toda ko mi je umrla sestra, si nisem mogla pomagati. ‚Kako je lahko umrla in me pustila samo? Kako mi je lahko to storila?‘ mi je neprestano rojilo po glavi.« Nekateri so na pokojnika jezni zato, ker je njegova smrt povzročila veliko bolečino. Nekateri se čutijo zapuščene in so jezni celo, ker so bolnemu bratu ali sestri pred smrtjo posvetili veliko časa. Tudi žalujoči starši, ki so sedaj za ostale otroke bolj v skrbeh, lahko zbudijo sovražne občutke do pokojnega. Bojijo se namreč, da ne bi izgubili še teh.

»Ko bi le . . . «

Nemalokrat se pojavi tudi občutek krivde. Po glavi se podijo vprašanja in dvomi. ‚Bi bili lahko še kaj storili? Bi morali obiskati še druge zdravnike?‘ In potem se pojavijo tisti, ko bi le: ‚Ko se le ne bi bili toliko  prepirali.‘ ‚Ko bi le bil prijaznejši.‘ ‚Ko bi le šel namesto nje v trgovino.‘

Mitchell pravi: »Moral bi biti bolj potrpežljiv in razumevajoč z očetom. Ali pa več pomagati pri hišnih opravilih, tako da bi mu bilo lažje, ko je prišel domov.« In Elisa pripominja: »Ker je mama tako nenadoma zbolela in umrla, so mnogi nesporazumi ostali nerešeni. Sedaj me muči občutek krivde. Vse, kar bi ji morala reči in kar ji ne bi smela reči, mi prihaja sedaj na misel, vse, kar sem naredila narobe.«

Morda se celo čutiš krivo za to, kar se je zgodilo. Cindy se spominja: »Počutim se krivo za vse prepire z mamo in zaradi vseh skrbi, ki sem jih ji povzročila. Imam občutek, da sem s tem pospešila njeno bolezen.«

 »Kaj naj rečem prijateljem?«

Neka vdova pravi o svojem sinu: »Jonny ni želel povedati drugim otrokom, da mu je umrl oče. To ga je spravljalo v zadrego in ta zadrega ga je jezila.«

V knjigi Death and Grief in the Family je razloženo: »‚Kaj naj rečem svojim prijateljem,‘ je eno od pomembnih vprašanj, ki jih zastavljajo otroci. Pogosto imajo občutek, da jih prijatelji ne bodo razumeli. Ob poskusu, da bi opisal to veliko izgubo, ki te je doletela, moraš včasih gledati obraz, ki te sploh ne razume ali pa te čudno gleda. . . . Zato se lahko zgodi, da se užaloščeni otrok zapre, se osami in postane celo čudaški.«

Vedeti pa je treba, da drugi včasih sploh ne vedo, kaj bi rekli, in zato molčijo. Morda jih tvoja izguba spomni, da tudi oni lahko doživijo isto. Ker ne želijo misliti na to, se te raje izogibajo.

Prebroditi žalost

Če veš, da je žalost povsem normalna, jo boš lažje premagal. Žalost bo prej prešla, če se bomo s stanjem  sprijaznili. Včasih pusti družina pri mizi prazen prostor, kot da se bo umrli vrnil in prisedel. V neki družini pa so ravnali drugače. Mati pravi: »Nikoli več nismo sedeli za mizo v istem zaporedju. Mož je sedel na Davidovo mesto, tako smo zapolnili praznino.«

Pomaga tudi spoznanje, da so sicer reči, ki bi jih morali ali pa jih ne bi smeli reči, ponavadi niso vzrok, da je ljubljena oseba umrla. Razen tega Biblija pravi: »V mnogih rečeh namreč vsi grešimo.« (Jakob 3:2)

Deli svoje občutke z drugimi

Dr. Earl Grollman svetuje: »Ni dovolj, da samo prepoznamo svoje nasprotujoče občutke; z njimi se moramo tudi odkrito spopasti . . . To je čas, ko moramo o svojih občutkih s kom govoriti.« Zato se v tem obdobju ne smemo zapreti vase (Pregovori 18:1).

Dr. Grollman pravi, da s skritim žalovanjem čas bolečine le podaljšamo.« Svetuje: »Poišči dobrega poslušalca, prijatelja, ki razume, da so tvoji občutki normalna reakcija na žalosten dogodek.« Starši, brat, sestra, prijatelj ali starešina v krščanski skupnosti se ponavadi izkažejo kot prava opora.

Kaj pa če bi moral jokati? Dr. Grollman dodaja: »Nekaterim je jok najboljša terapija, da se sprostijo bremen. To velja za moške, ženske in otroke. Z jokom po naravni poti ublažimo bol in trpljenje ali se ju celo osvobodimo.«

 Kot družina potegnite skupaj

Starši ti lahko v žalosti veliko pomagajo, ti pa njim. Jane in Sarah iz Anglije sta izgubili 23-letnega brata Darralla. Kako so premostili žalost? Jane pove: »Ker smo ostali štirje, sem jaz vse delala z očetom, Sarah pa z mamo. Tako nihče ni bil sam.« Jane še pove: »Pred tem nisem še nikoli videla očeta jokati. Sedaj je jokal in po eni strani je bilo to dobro. Ko sedaj pomislim na to, sem vesela, da sem bila ob njem in ga tolažila.«

Upanje, ki daje moč

Mlademu Davidu iz Anglije je umrla 13-letna sestra Janet zaradi Hodkinsove bolezni. Takole pravi: »Veliko mi je pomagal biblijski stavek v pogrebnem govoru. Glasil se je: »Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.« Govornik je poudaril besedo ‚potrdil‘. To mi je bilo v veliko tolažbo še po pogrebu. (Apostolska dela 17:31; glej tudi Marko 5:35-42; 12:26, 27; Janez 5:28, 29; 1. Korinčanom 15:3-8)

Biblijsko upanje na vstajenje ne izključuje žalovanja. Umrlega ne boš nikoli pozabil. Toda mnoge so biblijske obljube zares potolažile in so si postopoma opomogli ob bolečini izgubljenega človeka.

Vprašanja za razgovor

◻ Ali misliš, da je naravno žalovati za umrlim svojcem?

◻ Kakšne občutke preživlja žalujoči in zakaj?

◻ Kako se lahko žalujoči otrok spopade s svojimi občutki?

◻ Kako lahko potolažiš prijatelja, ki je izgubil dragega človeka?

[Poudarjeno besedilo na strani 128]

»Nisem se še sprijaznila s tem, da je ni več . . . Zalotim se, da nehote rečem: ‚To moram povedati mami!‘«

[Poudarjeno besedilo na strani 131]

»Ko je mama umrla, sem razmišljala: ‚Nisi nam rekla, da boš umrla. Kar odšla si.‘ Počutila sem se zapuščeno.«

[Slika na strani 129]

»To ne more biti res!«

[Slika na strani 130]

Ko izgubimo ljubljeno osebo, potrebujemo sočutno podporo