14. poglavje

Kako lahko premagam osamljenost

Sobota zvečer. Fant sedi sam v svoji sobi.

»Sovražim konec tedna!« vpije. Toda ni nikogar, ki bi ga slišal. Pobere revijo in opazi fotografijo mladih ljudi na plaži. Vrže jo v steno. V očeh se mu nabirajo solze. Ugrizne se v ustnico, toda solze mu neustavljivo polzijo po licih. Ne more se več premagovati, vrže se na posteljo in ječi: »Zakaj me vedno spregledajo?«

ALI se tudi ti kdaj tako počutiš — odrezan od sveta, osamljen, za nobeno rabo in prazen. Če da, nikar ne obupaj. Osamljenost sicer ni prijetna, vendar zaradi nje še ne umreš. Osamljenost je samo opozorilni znak. Lakota te opozori, da moraš jesti. Osamljenost te spomni, da potrebuješ družbo, človeško bližino in zaupnost. Hrano potrebujemo, da bi naš organizem prav deloval. Družbo pa potrebujemo, da bi se dobro počutili.

Si že kdaj opazoval žareče oglje? Če si kos oglja vzel stran, je počasi ugasnil. Če pa si ga položil nazaj na kup, je ponovno zažarel! Tako tudi ljudje, če smo osamljeni,  ne »žarimo«, nismo dolgo srečni. Povsem naravno je, da si želimo družbo.

Sam, toda ne osamljen

Esejist Henry David Thoreau je napisal: »Nikoli nisem našel tovariša, ki bi bil tako družaben kot samota.« Se strinjaš z njim? »Da,« pravi 20-letni Bill, »ljubim naravo. Včasih s svojim čolničkom zaveslam na jezero. Tam ure dolgo sedim čisto sam. Tako imam čas za razmišljanje, kaj bom počel v življenju. To je čudovito.« Enaindvajsetletni Steven je istega mnenja. »Stanujem v veliki stanovanjski zgradbi,« pravi, »in včasih grem na streho samo zato, da sem sam. Tam lahko v miru razmišljam in molim, in dobro mi dene.«

Če čas, ko smo sami, dobro porabimo, bomo zadovoljni. Tudi Jezus je užival v takih trenutkih: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Marko 1:35) Spomni se, da Jehova ni rekel: ‚Ni dobro za človeka, da je včasih sam.‘ Ne, Bog je pojasnil, da za človeka ni dobro, da bi bil ‚stalno sam‘ (1. Mojzesova 2:18-23). Če pa smo dlje sami, lahko to vodi do osamljenosti. Biblija opozarja: »Kdor se razdružuje, svojega išče poželjenja [svoje sebične interese, NW] in protivi se vsem, kar bi mu bilo v blaginjo.« (Pregovori 18:1, AC)

Prehodna osamljenost

Včasih smo sami zaradi spleta okoliščin, morda smo se preselili in se tako ločili od dobrih prijateljev. Steven pripoveduje: »Tam, kjer sem prej stanoval, sva bila z  Jamesom zaupnejša prijatelja, kot bi bila brata. Vedel sem, da ga bom, ko se bom preselil, zelo pogrešal.« Steven je zastal, kot bi v mislih še enkrat doživljal slovo. »Pred vstopom v letalo, me je stisnilo v grlu. Objela sva se in odšel sem. Imel sem občutek, da sem izgubil nekaj dragocenega.«

Kako se je Steven znašel v svojem novem okolju? »Bilo je težko,« pravi. »Tam, kjer sem prej stanoval, so me prijatelji imeli radi, toda tukaj sem ob nekaterih sodelavcih imel občutek, da sem ničvreden. Spomnim se, da sem včasih pogledal na uro, odštel štiri ure — takšna je bila časovna razlika med kraji — in razmišljal, kaj bi sedaj počela z Jamesom. Počutil sem se osamljen.«

Če ni vse tako, kot bi želeli, radi žalujemo za preteklostjo. Toda Biblija pravi: »Ne govori: ‚Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?‘« (Pridigar 7:10) Zakaj takšen nasvet?

Stvari se lahko izboljšajo. Zato raziskovalci pogosto govorijo o »prehodni osamljenosti«. Steven je premagal osamljenost. Kako? Sam pravi: »Pogovoril sem se z nekom, ki me je razumel. To mi je pomagalo. Ne moremo živeti v preteklosti. Prisilil sem se, da sem šel  med ljudi, da sem se zanimal zanje. Obneslo se je: našel sem nove prijatelje.« In kako je z Jamesom? »Motil sem se. Zaradi selitve se najino prijateljstvo ni končalo. Naslednji dan sem ga poklical. Govorila sva in govorila, uro in četrt.«

Kronična osamljenost

Toda včasih traja boleči občutek osamljenosti dlje časa, in videti je, da tega ni moč odgnati. Gimnazijec Ronny pripoveduje: »Osem let hodim v šolo v tem kraju in v vsem tem času nisem našel niti enega prijatelja! . . . Nihče ne ve, kako se počutim in nikomur ni mar za to. Včasih je že kar neznosno!«

Kot Ronny so mnogi najstniki kronično osamljeni. Ta osamljenost je resnejša od prehodne. Strokovnjaki celo menijo, da se med seboj tako zelo »razlikujeta, kot navaden prehlad od pljučnice«. Toda tako, kot lahko ozdravimo pljučnico, lahko kaj storimo tudi proti kronični osamljenosti. Najprej je treba odkriti vzrok (Pregovori 1:5). Šestnajstletna Rhonda je povedala, kaj je v večini primerov vzrok kronične osamljenosti: »Mislim, da smo osamljeni preprosto zato, ker ne moremo imeti prijateljev, če ne maramo niti sebe. In jaz se že ne prenašam ravno dobro.« (Lonely in America)

 Za osameljenost, ki jo čuti Rhonda, je kriva sama. Ker premalo spoštuje sebe, se ne more odpreti drugim in sklepati prijateljstev. Nek strokovanjak to takole razloži: »Kronično osamljeni si pogosto mislijo: ‚Nisem privlačen‘, ‚Nisem zanimiv‘, ‚Nisem vreden‘. Ključ za premostitev osamljenosti je v tem, da si pridobiš samospoštovanje. (Glej 12. poglavje.) Če postajaš ‚nova osebnost‘, ki jo omenja Biblija, za katero je značilna prijaznost, ponižnost in blagost, bo tvoje samospoštovanje prav gotovo raslo (Kološanom 3:9-12)!

Poleg tega pa, ko se boš naučil shajati s sabo, bodo tvoje kreposti kar pritegnile druge. Tako kot vidimo lepoto cveta šele, ko se razcveti, tako lahko drugi spoznajo tvoje lastnosti le, če se jim odpreš.

Prebiti led

Ameriški inštitut za mentalno zdravje ‚je osamljenim priporočil, naj gredo med ljudi‘. To priporočilo soglaša z biblijskim nasvetom, ‚naj široko odpremo srce‘ in ‚naj bomo sočutni‘ (2. Korinčanom 6:11-13; 1. Petrovo 3:8). To se obnese. Če se zanimaš za druge, te to ne bo le odvrnilo od lastne osamljenosti, ampak bo spodbudilo še druge, da se obrnejo k tebi.

Devetnajstletna Natalie se je odločila, da ne bo križem rok čakala, da jo bodo drugi pozdravili. ‚Tudi jaz moram biti prijazna,‘ pravi, ‚sicer me bodo imeli še za domišljavo.‘ Nasmehni se. Morda bodo tudi drugi odgovorili z nasmehom.

 Naslednji korak je, da pričneš razgovor. Petnajstletna Lillian priznava: »V začetku je bilo res strašno pristopiti k tujcem. Bilo me je strah, da me ne bodo sprejeli.« Kako ji je uspelo začeti pogovor? Lillian pravi: »Spraševala sem jih enostavne reči, kot: Od kod si? Poznaš tega ali onega?« Mogoče sva oba poznala nekoga in kmalu sva se pogovarjala. Prijaznost in radodarnost bosta tudi tebi pomagala razviti dragocena prijateljstva (Pregovori 11:25).

Vedi tudi, da imaš lahko prijatelja, ki te ne bo nikoli razočaral. Jezus je rekel učencem: »Pustili [me boste] samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.« (Janez 16:32) Jehova je lahko tudi tvoj najboljši prijatelj. Spoznaj njegovo osebnost, tako da bereš Biblijo in opazuješ njegovo stvarstvo. Utrdi prijateljstvo z njim z molitvijo. Kmalu boš ugotovil, da je prijateljstvo z Jehovom najboljše zdravilo proti osamljenosti.

Če se boš kljub vsemu od časa do časa počutil osamljen, se ne vznemirjaj. To je povsem naravno. Kaj pa, če si preveč plašen in zato ne najdeš prijateljev in nisi v družbi?

Vprašanja za razgovor

◻ Ali je biti sam nujno slabo? Ima samota kakšne prednosti?

◻ Zakaj je osamljenost v glavnem prehodna? Si to opazil tudi pri sebi?

◻ Kaj je kronična osamljenost in kako jo lahko premagaš?

◻ Kako lahko ‚prebiješ led‘ med seboj in drugimi? Kaj se je pri tebi obneslo?

[Poudarjeno besedilo na strani 119]

‚Osamljeni bodo storili najbolje,‘ tako pravijo na ameriškem inštitutu za mentalno zdravje, ‚če gredo med ljudi‘.

[Slika na straneh 116, 117]

Prijatelji lahko ostanejo prijatelji, tudi če stanujejo daleč narazen

[Slika na strani 118]

Čas, ko smo sami, je lahko zelo prijeten