Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru

Študija številka 10: Biblija – pristna in v vsem po resnici

Kako Biblija poroča o zgodovini, zemljepisu in človekovih začetkih; njena znanstvena, kulturna in običajska točnost; prostodušnost, ubranost in osebna poštenost njenih piscev; njeno prerokovanje.

1. a) Kaj Bibliji navadno priznavajo? b) Kateri pa je temeljni razlog za Biblijino vrhunskost?

BIBLIJI navadno priznavajo veliko slovstveno mojstrskost, imajo jo za nedosežno pesniško umetnino in za izjemno stvaritev ljudi, ki so jo napisali. Vendar je Biblija še veliko več od tega. Njeni pisci so sami pričali za to, da njihovo pisanje prihaja od Jehova, samega vsemogočnega Boga. To je tisti temeljni razlog za žlahtni biblijski izraz in, kar je še važnejše, za neprekosljivo vrednost njenega oživljevalnega znanja in modrosti. Jezus, Božji Sin, je pričeval, da to, kar govori, pomeni »duh in življenje«, pri tem pa je obiloma navajal iz starih Hebrejskih spisov. »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga,« pa je zapisal apostol Pavel, ki je Hebrejske spise imenoval »božja razodetja«. (Jan. 6:63; 2. Tim. 3:16; Rim. 3:1, 2)

2., 3. Kako so za Biblijino navdihnjenost pričali njeni pisci?

² O tem, da je Božje preroke vzgibaval sveti duh, je pričal apostol Peter. Kralj David pa je napisal: »Duh Gospodov je govoril po meni, njegova beseda je bila na mojem jeziku.« (2. Sam. 23:2) Preroki so svoje izreke prisojali Jehovu. Mojzes je svaril, da ne bi kdo kaj dodajal ali odvzemal od svetih besed, ki mu jih je izročil Jehova. Pavlova besedila je Peter štel za navdihnjena, Juda pa menda navaja Petrovo izjavo kot navdihnjeno avtoriteto. In nazadnje je Janez, pisec Razodetja, pisal, kakor mu je nalagal Božji duh, in svaril, da bo vsak, ki bo temu preroškemu razodetju kaj dodajal ali odvzemal, moral dajati odgovor ne  človeku, ampak neposredno Bogu. (1. Pet. 1:10–12; 2. Pet. 1:19–21; 5. Mojz. 4:2; 2. Pet. 3:15, 16; Juda 17, 18; Raz. 1:1, 10; 21:5; 22:18, 19)

³ Ti vdani Božji sužnji so vsi pričevali za to, da je Biblija navdihnjena in da govori resnico. Je pa še mnogo drugih dokazov za pristnost Svetega pisma; nekaj jih bomo pretehtali pod naslednjimi 12 podnaslovi.

4. Kako so na hebrejskospisne knjige že od nekdaj gledali Judje?

⁴ 1. Zgodovinska točnost. Že od nekdaj so Judje kanoničnim knjigam Hebrejskih spisov priznavali navdihnjenost in jih imeli za docela zanesljive dokumente. Tako so na primer v Davidovem času dogodki, popisani od Prve Mojzesove do Prve Samuelove knjige, v celoti veljali za resnično narodno zgodovino in zgodovino Božjega občevanja z njimi; lep zgled za to je 78. psalm, ki navaja čez 35 takšnih zgodovinskih drobcev.

5. Kaj pričujejo o Mojzesu in judovskem Postavinem zakoniku staroveški pisci?

⁵ Nasprotniki Biblije močno udrihajo čez Peteroknjižje, zlasti čez njegovo pristnost in avtorstvo. Vendar lahko temu, da Mojzesa priznavajo za pisca Peteroknjižja sami Judje, primaknemo še pričevanje staroveških piscev, med katerimi so bili nekateri Judom celo sovražni. Hekataj iz Abdere, egipčanski zgodovinar Maneto, Lisimah Aleksandrijski, Evpolem, Tacit in Juvenal – vsi ti pripisujejo ustanovitev zakonika, po katerem so se Judje tako zelo ločili od drugih narodov, ravno Mojzesu, in večina jih izrecno navaja, da je svoje zakone on tudi zapisal. Numenij, pitagorejski filozof, celo omenja Janesa in Jambresa, češ da sta to bila egiptovska svečenika, ki sta se Mojzesu postavila po robu. (2. Tim. 3:8) Ti avtorji so pisali vse od časa Aleksandra (četrto stoletje pr. n. š.), ko so se Grki prvič začeli zanimati za judovsko zgodovino, pa do časa cesarja Avrelija (tretje stoletje n. š.). Mojzesa voditelja, vladarja ali zakonodajalca omenjajo tudi mnogi drugi staroveški pisci. * In kot smo spoznali v prejšnji študiji, zgodovinskost dogajanj, zapisanih v Bibliji, vsaj tam, kjer je Božje ljudstvo trčilo ob okolne narode, neredko potrjujejo tudi arheološka odkritja.

6. Čigavo pričevanje govori v prid zgodovinskosti Grških spisov?

⁶ Kaj pa Krščanski grški spisi? Ti ne le da potrjujejo pravilnost hebrejskospisne pripovedi, izpričana je tudi njihova zgodovinska točnost in pristnost ter ravno takšna navdihnjenost kot pri Hebrejskih spisih. Njihovi pisci nam naznanjajo, kar so sami videli in slišali; bili so namreč očividci, nemalokrat pa kar soudeleženci dogodkov, ki so jih zapisali. Na tisoče sodobnikov jim je verjelo. Njihovo pričevanje krepko potrjujejo navedbe staroveških piscev, med njimi Juvenala, Tacita, Seneke, Svetonija, Plinija Mlajšega, Lukijana, Celza in judovskega zgodovinarja Jožefa.

7. a) Kateri argument za to, da lahko pristnost Biblije dokazujemo precej bolje kot kaj drugega, navaja S. A. Allibone? b) Kaj je po njegovih besedah krivo za to, da nekateri kljub vsemu zametajo dokaze?

⁷ Tako S. Austin Allibone v The Union Bible Companion piše: »Sir Isaac Newton [. . .] se je odlikoval tudi kot presojevalec starodobnih besedil in je karseda skrbno preiskoval Sveto pismo. Kako ga je presodil? ‚V Novi zavezi,‘ pravi, ‚nahajam daleč zanesljivejša znamenja pristnosti kot v kateri si že bodi profani [svetni] zgodovini.‘ Dr. Johnson pa meni, da razpolagamo z več pričevanji o tem, da je Jezus Kristus umrl na Kalvariji, tako kot to navajajo evangeliji, kakor pa o tem, da je Julij Cezar umrl na Kapitolu. Imamo pa še veliko več. Vprašajte človeka, ki pravi, da ne verjame v resničnost evangeljske zgodovine, na podlagi česa potem verjame, da je Cezar umrl na Kapitolu ali da je leta 800 Karla Velikega papež Leon III. okronal za cesarja zahodnega cesarstva [. . .] Po čem veste, da je res kdaj živel človek, ki so mu rekli Karel I., da so ga obglavili in da je namesto njega zavladal Oliver Cromwell? [. . .] Da je težnostni zakon odkril sir Isaac Newton, priznavajo vsi [. . .] To, da so ti ljudje storili vse to, kar smo ravnokar navedli, pač verjamemo, in to zato, ker za resničnost navedenega govorijo zgodovinska pričevanja. [. . .] In če kdo po vseh teh dokazih še vedno noče verjeti, enostavno odnehamo, češ, ta nebodigatreba je bodisi tako zadrt ali pa tako za luno, da mu ni več pomoči. Kaj naj si potem mislimo o ljudeh, ki navzlic obilici zbranih dokazov o pristnosti Svetega pisma še vedno vztrajajo pri tem, da jih to ne prepriča? [. . .] Mirne duše lahko iz tega sklenemo, da je glavni krivec za to srce, ne pa glava: nočejo namreč verjeti nečemu, kar bi jim zbilo ponos in jih prejkone prisililo k drugačnemu življenju.« *

8. V čem se, kot ugotavljajo, biblijsko krščanstvo ostro loči od vseh drugih verstev?

⁸ Kako zelo se krščanska vera odlikuje ravno po tem, da njeni privrženci častijo Boga v resnici, naglaša George Rawlinson, ki je napisal: »Krščanstvo – v katerega se včlenjuje tudi starozavezno odrešenjsko delovanje, ki je bilo njegova predstopnja – se od drugih verstev sveta v ničemer ne razlikuje bolj kot ravno s svojo objektivnostjo oziroma zgodovinskostjo. Verstva Grčije in Rima, Egipta, Indije, Perzije in sploh Vzhoda kot takega, vse to so bili spekulativni sistemi, ki niso niti resno predpostavljali kakega zgodovinskega  izhodišča. [. . .] Popolnoma drugače pa stojijo stvari v veri Biblije. Naj se namreč oziramo po Stari ali pa Novi zavezi, po judovskem ali po krščanskem odrešenjskem redu, vedno nahajamo v njej verovanjski načrt, ki ga vežejo v celoto dejstva: načrt, ki je od dejstev tudi docela odvisen, ki je brez njih votel in prazen in ki je postavljen za vse porabne namene, kar si jih je le vredno zastaviti.« *

9. Navedite kak zgled za to, kako točne so v Bibliji zemljepisne navedbe.

⁹ 2. Zemljepisna in geološka točnost. Veliko piscev je že pripomnilo, kako neverjetno točno Biblija popisuje Obljubljeno deželo in sosednja ozemlja. Dr. A. P. Stanley, ki je veliko popotoval po deželah Vzhoda, je o Izraelovem potovanju po pustinji nekoč rekel: »Tudi če ne bi poznali natančnega poteka njihove poti, imajo dobro prepoznavne značilnosti tukajšnje krajine toliko skupnega z navedenimi, da bi bile lahko zgodovini še vedno v odlično ilustracijo. [. . .] Posamični studenci in vodnjaki ter potočki se skladajo z zaznamki o ,vodah‘ Mare, ,studencih‘ [. . .] v Elimu, o ,potoku‘ na Horebu pa o ,vodnjaku‘ Jetrovih hčera s ,koriti‘ oziroma cisternami na Madianskem. Rastlinje je še vedno takšno, kakor bi o njem sklepali iz mojzesovske zgodovine.« * V pripovedi o Egiptu se točnost ne kaže zgolj v splošnem orisu tamkajšnje krajine – njenih bogatih žitorodnih področij, Nilovega veletoka, obrobljenega s trstičjem (1. Mojz. 41:47–49; 2. Mojz. 2:3), njenih vodá, ki jih dajejo ,reke, prekopi, mlake in vodnjaki‘ (2. Mojz. 7:19), njenega ,lanu, ječmena, pšenice in pire‘ (2. Mojz. 9:31, 32) – ampak tudi v imenih in legah posameznih krajev.

10. S čim so bili novoveški znanstveniki že poplačani za to, da so šli po sledi biblijskega zapisa?

¹⁰ Nekateri novoveški znanstveniki se na geološki in zemljepisni zapis v Bibliji zanesejo tako zelo, da si jo stavijo za popotno vodnico in so za to bogato poplačani. Tako je pred leti dr. Ben Tor, ugleden geolog, šel po sledi svetopisemskega stavka: »Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, [. . .] v deželo, katere kamni so železo.« (5. Mojz. 8:7, 9) Nekaj kilometrov od Bersabe je našel velikanske kamnite stene, nasičene z rdečečrno rudo. Nahajališče je po oceni vsebovalo kakih 15 milijonov ton nizkokakovostne železove rude. Pozneje pa so rudarski inženirji izsledili še 1,5 kilometra dolgo površinsko nahajališče prvovrstne rude s 60- do 65-odstotno vsebnostjo čistega železa. Dr. Joseph Weitz, ugledni izraelski strokovnjak za pogozdovanje, pa pripoveduje: »Prvo drevo, ki ga je Abraham zasadil v bersabsko zemljo, je bila tamariska.« »Zgledovali smo se po njem in jih pred štirimi leti na istem področju vzgojili dva milijona. Abraham je imel prav. Tamariska je namreč eno izmed redkih dreves, ki po naših dognanjih uspeva tu na jugu, kjer letna množina padavin seže komaj nekaj čez 150 milimetrov.« * Nogah Hareuveni pa v knjigi Tree and Shrub in Our Biblical Heritage še dostavlja: »Kaže, da očak Abraham ob prihodu v Bersabo ni posadil kateregasižebodi drevesa kar tjavendan. [. . .] Izbral si je namreč drevo, ki daje v primeri z drugimi drevesi hladnejšo senco. Poleg tega pa [tamariska] uspešno kljubuje tudi vročini in daljšim sušnim obdobjem, ker pač poganja korenine globoko v zemljo v iskanju podtalnice. Nič čudnega torej, da [tamariska] še dandanes uspeva v bersabskem okolišu.« * (1. Mojz. 21:33)

11. Kakšno pričevanje daje o Biblijini točnosti profesor Wilson?

¹¹ O tem, kako se Biblija kronološko in zemljepisno opredeljuje, piše tudi profesor R. D. Wilson v A Scientific Investigation of the Old Testament, str. 213–14: »Njene kronološke in zemljepisne navedbe so točnejše in zanesljivejše od vsega, kar ponujajo drugi staroveški dokumenti; in življenjepisne in druge zgodovinske pripovedi se sijajno ujemajo s pričevanji, s katerimi nam strežejo zunajbiblični viri.«

12. Kako se dejstvom prilegajo biblijski zapiski o nastanku človeštva?

¹² 3. Človeške rase in jeziki. Byron C. Nelson v knjigi After Its Kind pravi: »Ustvarjen je bil človek, ne pa črnec, Kitajec ali Evropejec. Ustvarjeni sta bili dve človeški bitji, Biblija jima pravi Adam in Eva, in iz njiju so z naravnim nasledstvom in variiranjem vzniknili vsi človeški različki, kar jih danes hodi po zemlji. Vse človeške rase so ne glede na barvo ali velikost ena sama naravna biološka vrsta. Vsi bolj ali manj enako mislijo, enako čustvujejo, so podobnega telesnega ustroja, se lahko poročajo med sabo in so sposobni reproducirati spet nove istovrstne osebke. Vse rase namreč potekajo iz dveh skupnih praspočetnikov, ki sta izpod Stvarnikovih rok prišla že docela izoblikovana.« * To pa je tudi pričevanje Prve Mojzesove knjige 1:27, 28; 2:7, 20–23; 3:20, Apostolskih del 17:26 in Pisma Rimljanom 5:12.

13. Kaj je o žariščni točki, iz katere naj bi se razširili starodavni jeziki, rekel neki arheolog?

¹³ Zastran tega, kar Biblija pripoveduje o nekakšnem žarišču, od koder so se nekoč razširili starodavni jeziki, pa je arheolog sir Henry Rawlinson izjavil, da »tudi če ne bi nikoli pogledali v svetopisemske zapiske in bi merili zgolj na presečišče jezikovnih poti,  bi se za žariščno točko, od koder so potem kakor v žarkih izšle različne linije, še vedno odločili za senarske planjave«. * (1. Mojz. 11:1–9)

14. a) Kaj bi že samo po sebi govorilo za to, da je Biblija navdihnjena od Boga? b) Kateri razumsko podprti pogled podaja edinole Biblija in kako njena praktičnost zajema prav vse razsežnosti našega vsakdanjika?

¹⁴ 4. Praktičnost. Tudi če ne bi imeli pri roki nobenih drugih dokazov za Biblijino pristnost, bi ta izkazovala svojo izjemnost, to, da je plod božanskega uma, že s svojimi pravičnimi načeli in nravstvenimi merili. Za povrh njena praktičnost zajema prav vse razsežnosti našega vsakdanjika. Nobena druga knjiga ne postreže z razumsko podprtim pogledom na izvor vsega obstoječega, tudi človeštva, in na to, kaj meni Stvarnik storiti z zemljo in človekom. (1. Mojz., 1. pogl.; Iza. 45:18) Biblija nam pove, zakaj človek umira in zakaj je na svetu hudobija. (1. Mojz., 3. pogl.; Rim. 5:12; Job, 1., 2. pogl.; 2. Mojz. 9:16) Uveljavlja najvišja pravičnostna merila. (2. Mojz. 23:1, 2, 6, 7; 5. Mojz. 19:15–21) Človeku prav nasvetuje glede poslovanja (3. Mojz. 19:35, 36; Preg. 20:10; 22:22, 23; Mat. 7:12), čistega nravstvenega ravnanja (3. Mojz. 20:10–16; Gal. 5:19–23; Heb. 13:4), medčloveških odnosov (3. Mojz. 19:18; Preg. 12:15; 15:1; 27:1, 2, 5, 6; 29:11; Mat. 7:12; 1. Tim. 5:1, 2), zakonskega stanu (1. Mojz. 2:22–24; Mat. 19:4, 5, 9; 1. Kor. 7:2, 9, 10, 39), družinskih odnosov in dolžnosti moža, žene in otrok (5. Mojz. 6:4–9; Preg. 13:24; Efež. 5:21–33; 6:1–4; Kol. 3:18–21; 1. Pet. 3:1–6), spodobnega odnosa do vladarjev (Rim. 13:1–10; Titu 3:1; 1. Tim. 2:1, 2; 1. Pet. 2:13, 14), poštenega dela in odnosa med gospodarjem in sužnjem ter delodajalcem in zaposlenim (Efež. 4:28; Kol. 3:22–24; 4:1; 1. Pet. 2:18–21), prave družbe (Preg. 1:10–16; 5:3–11; 1. Kor. 15:33; 2. Tim. 2:22; Heb. 10:24, 25), poravnavanja sporov (Mat. 18:15–17; Efež. 4:26) in še marsičega drugega, kar je bistveno povezano z našim vsakdanjikom.

15. Kateri biblijski nasvet za duševno in telesno zdravje je po novejših dognanjih kaj pripraven?

¹⁵ Biblija streže človeku tudi z dragocenimi napotili za telesno in duševno zdravje. (Preg. 15:17; 17:22) Zadnja leta zdravstvene raziskave kažejo, da je človekovo telesno zdravje resnično soodvisno od njegove siceršnje duševne drže. Z raziskovanjem so tako dognali, da naglojezljivi ljudje veliko pogosteje dosegajo najvišje vrednosti krvnega pritiska. Po nekaterih dognanjih lahko pride zaradi jeze tudi do vznemirjenosti srca, glavobola, krvavenja iz nosu, vrtoglavice ali govorne nezmožnosti. Biblija pa je že pred davnimi časi stvari postavila na pravo mesto: »Mirno srce je življenje telesa.« (Preg. 14:30; primerjaj Matej 5:9.)

16. V čem je Biblija na primer govorila resnico že davno pred tem, kot je isto dognala znanost?

¹⁶ 5. Znanstvena točnost. Biblija sicer ni kak znanstveni elaborat, toda povsod tam, kjer ob znanstvena vprašanja vendarle zadeva, vselej ugotavljamo, da je točna in skladna z resnično znanstvenimi odkritji in dognanji. S tem, kar Biblija piše o stvarjenjskem zaporedju, zlasti o živalstvu (1. Mojz., 1. pogl.), o zemljini okroglosti oziroma oblosti (Iza. 40:22) in o tem, da zemlja visi v prostoru obešena na »ničemer« (Job 26:7, AC), je za lep čas prehitela znanstvena odkritja o teh dejstvih. Sodobna fiziologija izpričuje resničnost svetopisemskega izreka, da »niso vsa živa bitja iz istega mesa«: celična zgradba ene vrste mesa se namreč razlikuje od zgradbe drugega, tako da je človek iz popolnoma svojevrstnega »mesa«. (1. Kor. 15:39) * In še zoologija: Tretja Mojzesova knjiga 11:6 uvršča zajca med prežvekovalce. Svojčas so se temu posmehovali; danes pa znanost ugotavlja, da zajec hrano v resnici ponovno použiva. *

17. V čem ima Biblija po današnjih dognanjih kaj zdrave nazore o medicini?

¹⁷ Navedbo »življenje živega bitja je v krvi« je novoveška medicina že priznala za eno svojih temeljnih postavk. (3. Mojz. 17:11–14) Po mojzesovski Postavi se je tudi vedelo, katere kopenske živali in kateri ptiči ter ribe so bili človeku ,čisti‘ v jed, katera živila pa so bila za zdravje tvegana in zato prepovedana. (3. Mojz., 11. pogl.) Postava je še nalágala, da je treba v vojaškem taboru človeške iztrebke zagrebati, kar je bila dokaj uspešna preventiva pred mrčesno prenosljivimi infekcijskimi boleznimi, na primer pred grižo in tifusom. (5. Mojz. 23:10–15, v NW 9–14) Še dandanes nekatere države pestijo hude zdravstvene težave ravno zaradi neustreznega odvajanja človeških iztrebkov. Ljudje, ki tam živijo, bi bili veliko trdnejšega zdravja, če bi se ravnali po biblijskem nasvetu o higieničnosti.

18. Kateri zgled biblijske znanstvene točnosti še navajajo?

¹⁸ Biblija priporoča kozarček vina »zaradi želodca« in proti »slabosti«. (1. Tim. 5:23, AC) Dr. Salvatore P. Lucia, profesor medicine na Medicinski fakulteti Kalifornijske univerze, pa pravi: »Vino je najstarodavnejša dietetična pijača in najpomembnejše vseskozi uporabljano zdravilno sredstvo v vsej zgodovini človeštva.« *

19. S čim lahko orišemo točnost Lukovih spisov?

¹⁹ 6. Kultura in šege. O Apostolskih delih piše A. Rendle Short v Modern Discovery and the Bible  takole: »Rimljani so imeli navado, da so provincam široko razprostranjenega imperija vladali tako, da so znotraj še varnih okvirov pustili živeti že dotedanji krajevni upravi, zato se je dogajalo, da so oblasti v različnih območjih uradovale pod kaj različnimi imeni. Pravega poimenovanja vsem tem veljakom človek zlepa ni mogel zadeti, če ni bil že ravno hudo pozoren popotnik ali pa nadvse zagrizen prebiralec uradnih zapiskov. Zato je eden najboljših preskusnih kamnov Lukovega čuta za zgodovinskost ravno to, da mu vselej uspeva ostajati brezhibno točen. Kar nekajkrat se je zgodilo, da nam je bilo edino pričevanje, edini vir informacij, s katerim smo ga lahko preverili, en sam samcat novec ali napis; na tako težaven teren si sicer niti priznani strokovnjaki za rimsko zgodovino ne drznejo stopiti. Tako Luka pritika Herodu in Lizaniju naziv četrtni oblastnik ali tetrarh; Jožef prav tako. Heroda Agripa, ki je Jakoba dal umoriti z mečem, Petra pa vreči za zapahe, naslavlja s kraljem; in Jožef nam pripoveduje, kako se je isti Agripa v Rimu spoprijateljil z Gajem Cezarjem (Kaligulom) in se mu je ta, ko je sam postal cesar, oddolžil s kraljevim naslovom. Ciprskemu guvernerju, Sergiju Pavlu, pravi prokonzul. [. . .] Še maloprej je bil Ciper cesarska provinca in jo je upravljal propretor ali legat; toda v Pavlovem času, kot to izpričujejo ciprski novci z napisom v grščini in latinščini, je bil njegov pravi naslov res prokonzul. Grški napis, ki so ga odkrili v Soloju na severni obali Cipra, je datiran z oznako ,za Pavlovega prokonzulstva‘ [. . .] V Tesaloniki so si mestni veljaki nadevali kaj nenavaden naslov, politarhi [mestni vladarji ali glavarji: Ap. dela 17:6, podčrtna opomba v NW]; izraz namreč klasičnemu slovstvu ni poznan. Razen po Lukovi navedbi bi nam bil popolnoma neznan, če se ne bi vendarle tu in tam pojavljal v napisih. [. . .] Pod Avgustom je bila Ahaja senatska provinca, pod Tiberijem je bila neposredno podrejena cesarju; pod Klavdijem pa je po Tacitovem pripovedovanju prešla zopet pod senatsko oblast in je bil torej Galionov pravilni naslov [Ap. dela 18:12] res prokonzul. [. . .] Luka se počuti enako doma, je enako točen, bodisi pri zemljepisnem navajanju bodisi pri popotnih prigodah.« *

20. V čem Pavlova pisma točno odslikavajo dobo, v kateri je apostol živel in pisal?

²⁰ Pavlova pisma točno odslikavajo svet in dobo, v kateri je Pavel živel, in s tem med vrsticami pripovedujejo o tem, da je bil on sam priča zapisanim rečem. Filipi, na primer, so bili vojaška kolonija, katere meščani so bili še zlasti ponosni na svoje rimsko državljanstvo. Pavel je zato tamkajšnje kristjane opozarjal, da je njihovo državljanstvo nebeško. (Ap. dela 16:12, 21, 37; Fil. 3:20) Efeško mesto je slovelo po vražarstvu in spiritističnih običajih. Pavel je zato tamkajšnjim kristjanom naročal, s čim naj se oborožijo, da se ne bi dali ujeti demonom, obenem pa je karseda točno popisal bojno opravo rimskega vojaka. (Ap. dela 19:19; Efež. 6:13–17) Drugič si je prispodobo sposodil pri rimskih zmagovalcih, ki so po stari šegi stopali na čelu zmagoslavnega sprevoda s procesijami ujetnikov, od katerih so bili nekateri tudi goli. (2. Kor. 2:14; Kol. 2:15) V Prvem pismu Korinčanom 1:22 se sklicuje na nazorske razlike med Judi in Grki. Glede tega krščanski pisci odsevajo pravo mojzesovsko točnost, o tem piscu Peteroknjižja pa George Rawlinson pravi: »Kar zadeva vzhodnjaške šege in običaje nasploh, ni bilo o etološki točnosti Peteroknjižja nikoli nikakršnega dvoma.« *

21. a) Navedite zglede prostodušnosti biblijskih piscev. b) Zaradi česa smo samo še bolj prepričani, da je Biblija res resnica?

²¹ 7. Prostodušnost biblijskih piscev. Od začetka do konca Biblije je močan dokaz za njeno zanesljivost neomahljiva prostodušnost ljudi, ki so Biblijo pisali. Mojzes na primer kar naravnost pripoveduje o lastnem grehu in o Božji sodbi, da ne smeta ne on ne njegov brat Aron v Obljubljeno deželo. (4. Mojz. 20:7–13; 5. Mojz. 3:23–27) Odkrito, brez dlake na jeziku, je razgaljena Davidova dvakratna pregrešitev in odpadništvo njegovega sina Salomona. (2. Sam., 11., 12., 24. pogl.; 1. kra. 11:1–13) O lastni neubogljivosti in njenih posledicah piše Jona. Malodane vsi hebrejskospisni pisci, čeprav so bili vsi Judje, so bičali celoten Izraelov narod zaradi nepokorščine proti Bogu, in to ravno v zapisu, ki so ga Judje častili in priznavali za Božje izreke in resnično zgodovino svojega naroda. Nič manj odkriti niso bili krščanski pisci. Vsi štirje evangeljski pisci so razkrili to, kako je Peter zanikal Kristusa. Pavel pa je opozoril na Petrovo hudo zablodo v veri, namreč na to, da je v antiohijski krščanski občini naredil razliko med Judi in Nejudi. Če se torej zavedamo, da biblijski pisci niso prizanašali nikomur, tudi če je šlo za njih same ne, vse zato, da bi zapisali stvari res takšne, kakršne so bile, smo samo še bolj prepričani, da je Biblija res resnica. (Mat. 26:69–75; Mar. 14:66–72; Luka 22:54–62; Jan. 18:15–27; Gal. 2:11–14; Jan. 17:17)

22. Kaj še dokazuje, da je Biblija resnično Božja Beseda, in čemú so jo sploh napisali?

²² 8. Soglasnost med pisci. Biblijo je v več kot 1600-letnem razdobju pisalo približno 40 piscev, pa si vendar nikoli ne pridejo navzkriž. Kljub bridkemu nasprotovanju in najsilovitejšim prizadevanjem, da  bi Sveto pismo kako spravili s poti, so ga v neznanskih množinah razširili že po vsem svetu. Ti dejstvi še dodatno pričata za to, da je Biblija res to, kar pravi, da je, namreč Beseda vsemogočnega Boga, in za to, da je resnično ,koristna za preučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti‘. (2. Tim. 3:16) *

23. Katera dosledno izpeljana tema ravno tako dokazuje Biblijino navdihnjenost? Navedite zgled za to.

²³ Njena navdihnjenost se izpričuje tudi v vseskozni doslednosti, s katero vztrajno poudarja osrednjo temo: to, da naj se Jehovovo ime dokončno posveti po njegovem Kraljestvu pod Kristusovo vlado. Naj navedemo samo nekaj najizrazitejših zgledov za to:

1. Mojz. 3:15 Obljubljeno je Seme, ki bo pokončalo Kačo

1. Mojz. 22:15–18 Vsi narodi bodo blagoslovljeni po Abrahamovem semenu

2. Mojz. 3:15; 6:3 Bog poudari svoje pomniško ime Jehova

2. Mojz. 9:16; Rim. 9:17 Bog naznani, da namerava razglasiti svoje ime

2. Mojz. 18:11; Jehova večji od vseh drugih Iza. 36:18–20; 37:20, 36–38; bogov Jer. 10:10, 11

2. Mojz. 20:3–7 Bog ima ime v čislih, zase zahteva izključno vdanost

Job, 1., 2. pogl. Jehovova pravična suverenost in človekov odnos, značajna drža do tega vladarstva

Job 32:2; 35:2; 36:24; 40:8 Pomembnost Božjega opravičenja

Iza. 9:6, v NW 7 Bog goreče podpira Sinovo večno Kraljestvo

Dan. 2:44; 4:14, 31, v NW 17, 34; Pomembnost Božjega kraljestva 7:13, 14 po ,sinu človekovem‘

Ezek. 6:10; 38:23 Ljudje »bodo spoznali, da sem jaz Gospod«. Ta stavek se v Ezekijelovem prerokovanju pojavi več kot 60-krat

Mal. 1:11 Božje ime bo veliko med narodi

Mat. 6:9, 10, 33 Najprvega pomena je posvečenje Božjega imena po njegovem Kraljestvu

Jan. 17:6, 26 Jezus razglasil Božje ime

Ap. dela 2:21; Rim. 10:13 Za rešitev treba klicati Jehovovo ime

Rim. 3:4 Pokaže naj se, da Bog govori resnico, pa četudi vsi lažejo

1. Kor. 15:24–28 Kraljestvo bo zopet prešlo na Boga; Bog bo vsem vse

Heb. 13:15 Kristjani morajo Jehovovo ime javno slaviti

Raz. 15:4 Jehovovo ime bodo slavili vsi narodi

Raz. 19:6 Po opustošenju Babilona Velikega bodo hvalili Jehovovo ime

24. a) S čim resničnost »Zgodbe o krščanstvu« dokazuje tudi značajna drža zgodnjih kristjanov? b) Kateri dokaz še govori za to, da so biblijski pisci zapisovali dejstva, ne pa mite?

²⁴ 9. Osebna poštenost prič. K temu, kolikšno težo smemo prisojati zgodnjekrščanskemu pričevanju – bodisi krščanskospisnih piscev bodisi drugih – George Rawlinson navaja takole: »Zgodnji spreobrnjenci so vedeli, da jih utegne zaradi njihove vere vsak hip doleteti smrt. [. . .] Sleherni zgodnji pisec, ki se je zavzemal za krščansko vero, je že s tem, da se je zanjo zavzemal, kljuboval državni oblasti in se s tem ravno tako izpostavljal smrtni nevarnosti. Kadar pa gre pri kakem verjetju za biti ali ne biti, človek zlepa ne zagrabi kar za prvo veroizpoved, ki mu ravno takrat zadiši; prav tako se ne začne vsem na očeh izpovedovati za člana preganjane ločine, če ni že prej res dodobra pretehtal temeljnih postavk vere, za katero se ta ločina izreka, in se zatrdno prepričal o njeni resničnosti. Jasno je, da zgodnjim spreobrnjencem ni bilo težko dognati, ali je krščanska pripoved res zgodovinsko točna, veliko lažje kakor nam danes: lahko so zaslišali in navzkrižno izprašali priče – primerjali njihova večkratna pripovedovanja; lahko so preverili, kaj so na njihove izpovedbe rekli njihovi nasprotniki – šli gledat v poganske dokumente tiste dobe; lahko so temeljito in do kraja prerešetali dokazno gradivo. [. . .] To vse skupaj – in ne pozabimo: dokazi so kumulativni – stvarja dokazno celoto, kakršno bi le stežka predložili za kateri si že bodi dogodek iz davnine; to pa več kot nedvoumno utemeljuje resničnost Zgodbe o krščanstvu. Ta zgodba se prav v ničemer [. . .] ne spogleduje z mitskostjo. Zgodba je ena sama, tudi pripovedujejo jo vedno enako, medtem ko se miti nenehno spreminjajo in si nadevajo vedno nove obraze; neločljivo je zraščena s civilno zgodovino svojega časa, ki jo vselej slika nenavadno točno, medtem ko miti podobo civilne zgodovine pačijo ali si celo lastijo njeno vlogo; polna je prozaičnih podrobnosti, ki se jim miti nadvse skrbno ogibajo; krasi jo na moč preprosta in karseda enostavna praktična poučnost, medtem ko miti učijo v alegorijah. [. . .] Preprosta resnost, zvestoba, že malodane malenkostna natančnost, popolna resnicoljubnost, to so najizrazitejše značilnosti novozaveznih piscev, ki se povsem očitno ukvarjajo z dejstvi, ne pa z izmisleki [. . .] Pišejo zato, ,da bi se mi prepričali o zanesljivosti reči,‘ ki so jim v njihovih dneh ,docela verjeli‘.« * (Primerjaj Luka 1:1, 4.)

25. Kaj še izrecno izpričuje Biblijino pristnost?

 ²⁵ Še eno osupljivo področje, na katerega posega Biblija, pa je božansko prerokovanje. Z ničimer Biblija ne izpričuje svoje pristnosti tako prepričljivo kakor ravno z uresničitvijo številnih prerokb, ki govorijo o Jehovovem izjemnem naprejšnjem videnju pri napovedovanju prihodnosti. Ta preroška Beseda je resnično ,svetilka, ki sveti na mračnem kraju,‘ in če ji človek pozorno prisluhne, si sezidava vero, če le hoče doživeti čas, ko se bodo v Božjem večnem novem svetu pravičnosti uresničila vsa prerokovanja o Kraljestvu. Troje preglednic, ki jih objavljamo v nadaljevanju, še izrecneje dokazuje Biblijino pristnost: navajajo namreč precejšnje število teh preroških uresničenj, hkrati pa kažejo na sozvočnost celotnih hebrejskih in grških Pisem. In bolj ko čas hiti naprej, jasneje se kaže, da je Biblija res ,navdihnjena od Boga in koristna‘. (2. Pet. 1:19; 2. Tim. 3:16)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Tabela na strani 343, 344]

10. POMEMBNEJŠA PREROKOVANJA O JEZUSU Z NJIHOVIM URESNIČENJEM

Prerokovanje Napovedani dogodek Uresničenje

1. Mojz. 49:10 Rodi se v Judovem rodu Mat. 1:2–16; Luka 3:23–33; Heb. 7:14

Ps. 132:11; Iz rodbine Davida, Mat. 1:1, 6–16; Iza. 9:6, v NW 7; Jesejevega sina Mt. 9:27; 15:22; Iza. 11:1, 10 Mt. 20:30, 31; Mt. 21:9, 15; 22:42; Mar. 10:47, 48; Luka 1:32; 2:4; Lu. 3:23–32; Lu. 18:38, 39; Ap. dela 2:29–31; Ap. d. 13:22, 23; Rim. 1:3; 15:8, 12

Mih. 5:1, v NW 2 Rodi se v Betlehemu Luka 2:4–11; Jan. 7:42

Iza. 7:14 Rodi ga devica Mat. 1:18–23; Luka 1:30–35

Jer. 31:15 Pomor otročičev po Mat. 2:16–18 njegovem rojstvu

Ozej 11:1 Poklican iz Egipta Mat. 2:15

Mal. 3:1; 3:23, Pripravijo mu pot Mat. 3:1–3; 11:10–14; v NW 4:5; Mt. 17:10–13; Mar. 1:2–4; Iza. 40:3 Luka 1:17, 76; 3:3–6; Lu. 7:27; Jan. 1:20–23; 3:25–28; Ap. dela 13:24; 19:4

Dan. 9:25 Kot Mesija nastopi Se zglasil h krstu ob koncu 69 »tednov« in bil maziljen 29. n. š., točno ob času (Luka 3:1, 21, 22)

Iza. 61:1, 2 Prejme poverjeništvo Luka 4:18–21

Iza. 8:23–9:1, Zaradi njegove strežbe Mat. 4:13–16 v NW 9:1, 2 ljudstvo na Neftalijskem in Zabulonskem zagledalo veliko luč

Ps. 78:2 Govoril v prispodobah Mat. 13:11–13, 31–35

Iza. 53:4 Vzel nase naše slabosti Mat. 8:16, 17

Ps. 69:10, v NW 9 Gorel za Jehovovo hišo Mat. 21:12, 13; Mar. 11:15–18; Luka 19:45, 46; Jan. 2:13–17

Iza. 42:1–4 Kot Jehovov služabnik se Mat. 12:14–21 ni prepiral po ulicah

Iza. 53:1 Ne bodo mu verjeli Jan. 12:37, 38; Rim. 10:11, 16

 Zah. 9:9; Vstopi v Jeruzalem na Mat. 21:1–9; Ps. 118:26 osličjem žrebetu; Mar. 11:7–11; pozdravljajo ga po Luka 19:28–38; kraljevsko, kot človeka, Jan. 12:12–15 ki prihaja v Jehovovem imenu

Iza. 28:16; Ga zavržejo, pa vendar Mat. 21:42, 45, 46; Iza. 53:3; postane vogelni kamen Ap. dela 3:14; 4:11; Ps. 69:9, v NW 8; 1. Pet. 2:7 Ps. 118:22, 23

Iza. 8:14, 15 Postane kamen spotike Luka 20:17, 18; Rim. 9:31–33; 1. Pet. 2:8

Ps. 41:10, v NW 9; Od apostolov eden Mat. 26:47–50; 109:8 nezvest; izda Jezusa Jan. 13:18, 26–30; Jn. 17:12; 18:2–5; Ap. dela 1:16–20

Zah. 11:12 Izdan za 30 srebrnikov Mat. 26:15; 27:3–10; Mar. 14:10, 11

Zah. 13:7 Učenci se razbežijo Mat. 26:31, 56; Jan. 16:32

Ps. 2:1, 2 Rimske oblasti skupaj Mat. 27:1, 2; z izraelskimi voditelji Mar. 15:1, 15; nastopijo zoper Luka 23:10–12; Jehovovega maziljenca Ap. dela 4:25–28

Iza. 53:8 Sojen in obsojen Mat. 26:57–68; 27:1, 2, Mt. 11–26; Jan. 18:12–14, Jn. 18:19–24, 28–40; Jn. 19:1–16

Ps. 27:12 Najamejo krive priče Mat. 26:59–61; Mar. 14:56–59

Iza. 53:7 Pred tožniki molči Mat. 27:12–14; Mar. 14:61; 15:4, 5; Luka 23:9; Jan. 19:9

Ps. 69:5, v NW 4 Brez vzroka osovražen Luka 23:13–25; Jan. 15:24, 25; 1. Pet. 2:22

Iza. 50:6; Tepejo ga in pljuvajo Mat. 26:67; 27:26, 30; Mih. 4:14, v NW 5:1 Jan. 18:22; 19:3

Ps. 22:17, v NW Pribijejo ga na kol Mat. 27:35; pdč. op. k 16 Mar. 15:24, 25; Luka 23:33; Jan. 19:18, 23; Jn. 20:25, 27

Ps. 22:19, v NW 18 Za obleko mečejo žreb Mat. 27:35; Jan. 19:23, 24

Iza. 53:12 Prištet h grešnikom Mat. 26:55, 56; 27:38; Luka 22:37

Ps. 22:8, 9, Na kolu ga psujejo Mat. 27:39–43; v NW 7, 8 Mar. 15:29–32

Ps. 69:22, v NW 21 Dajo mu piti kislico Mat. 27:34, 48; z žolčem Mar. 15:23, 36

Ps. 22:2, v NW 1 Bog ga prepusti Mat. 27:46; sovražnikom v roke Mar. 15:34

Ps. 34:21, v NW 20; Ne strejo mu niti Jan. 19:33, 36 2. Mojz. 12:46 ene kosti

Iza. 53:5; Prebodejo ga Mat. 27:49; Zah. 12:10 Jan. 19:34, 37; Raz. 1:7

Iza. 53:5, 8, Umre žrtvene smrti, Mat. 20:28; Iza. 53:11, 12 da bi odvzel grehe Jan. 1:29; in odprl pot do Rim. 3:24; 4:25; opravičenja pred Bogom 1. Kor. 15:3; Heb. 9:12–15; 1. Pet. 2:24; 1. Jan. 2:2

Iza. 53:9 Pokopan pri bogatih Mat. 27:57–60; Jan. 19:38–42

Jona 2:1, 11, Delne tri dni v grobu, Mat. 12:39, 40; 16:21; v NW 1:17; potem obujen od mrtvih Mt. 17:23; 20:19; Jon. 2:10 Mt. 27:64; Mt. 28:1–7; Ap. dela 10:40; 1. Kor. 15:3–8

Ps. 16:8–11, Obujen, preden zatrohni Ap. dela 2:25–31; pdč. op. v NW Ap. d. 13:34–37

Ps. 2:7 Jehova ga z duhovno Mat. 3:16, 17; poroditvijo in obujenjem Mar. 1:9–11; okliče za svojega Sina Luka 3:21, 22; Ap. dela 13:33; Rim. 1:4; Heb. 1:5; 5:5

Vprašanja k preglednici »Pomembnejša prerokovanja o Jezusu z njihovim uresničenjem«:

a) Po katerih prerokovanjih o Mesijevem rojstvu je Jezus spolnjeval pogoje za mesijevstvo?

b) Katera prerokovanja so se spolnila ob začetku Jezusove strežbe?

c) Kako je Jezus spolnil prerokovanje s tem, kako je svojo strežbo opravljal?

č) Katera prerokovanja so se uresničila zadnjih nekaj dni pred Jezusovim sojenjem?

d) V čem se je prerokovanje spolnilo ravno ob času, ko so mu sodili?

e) Katera prerokovanja so zaznamovala njegovo pribitje na kol, njegovo smrt in njegovo vstajenje?

[Tabela na straneh 344-346]

11. ZGLEDI ŠE DRUGIH SPOLNJENIH BIBLIJSKIH PREROKOVANJ

Prerokovanje Napovedani dogodek Uresničenje

1. Mojz. 9:25 Kanaanci bodo Izraelu Joz. 9:23, 27; za služabnike Sodn. 1:28; 1. kra. 9:20, 21

1. Mojz. 15:13, 14; Izrael bo ob Božji sodbi 2. Mojz. 12:35, 36; 2. Mojz. 3:21, 22 nad zasužnjevalnim Ps. 105:37 narodom šel iz Egipta z velikim imetjem

1. Mojz. 17:20; Iz Izmaela se bo rodilo 1. Mojz. 25:13–16; 1. Mz. 21:13, 18 12 glavarjev, velik narod 1. kron. 1:29–31

1. Mojz. 25:23; Edomci bodo prebivali 1. Mojz. 36:8; 1. Mz. 27:39, 40 proč od rodovitne zemlje, 5. Mojz. 2:4, 5; Izraelcem bodo služili, 2. Sam. 8:14; se včasih uprli 2. kra. 8:20; 1. kron. 18:13; 2. kron. 21:8–10

 1. Mojz. 48:19, 22 Efraim bo večji od 4. Mojz. 1:33–35; Manaseja, dediščino naj 5. Mojz. 33:17; dobi vsak rod posebej Joz. 16:4–9; 17:1–4

1. Mojz. 49:7 Simeon in Levi se bosta Joz. 19:1–9; 21:41, 42 porazkropila med Izraelom

1. Mojz. 49:10 Kraljevsko voditeljstvo 2. Sam. 2:4; bo izšlo iz Juda 1. kron. 5:2; Mat. 1:1–16; Luka 3:23–33; Heb. 7:14

5. Mojz. 17:14 Izraelu se bo zahotelo 1. Sam. 8:4, 5, 19, 20 monarhije

5. Mojz. 28:52, 53, Izrael bo kaznovan za Se spolni na Samariji 5. Mz. 28:64–66, nezvestobo; mesta 740. pr. n. š. 5. Mz. 28:68 (2. kra. 17:5–23), na oblegana, pregnani Jeruzalemu 607. v sužnost pr. n. š. (Jer. 52:1–27) in še enkrat na Jeruzalemu 70. n. š.

Joz. 6:26 Kazen za Jerihino 1. kra. 16:34 pozidanje

1. Sam. 2:31, Helijev rod preklet 1. Sam. 4:11, 17, 18; 1. Sam. 2:34; 1. kra. 2:26, 27, 35 1. Sam. 3:12–14

1. kra. 9:7, 8; Tempelj bo porušen, 2. kra. 25:9; 2. kron. 7:20, 21 če bo Izrael odpadel 2. kron. 36:19; Jer. 52:13; Žal. 2:6, 7

1. kra. 13:1–3 Jeroboamov žrtvenik 2. kra. 23:16–18 bo ognušen

1. kra. 14:15 Razsulo Izraelovega 2. kra. 17:6–23; desetrodovnega kraljestva 2. Kra. 18:11, 12

Iza. 13:17–22; Pokončanje Babilona; Dan. 5:22–6:1, Iza. 45:1, 2; babilonska vrata bodo v NW do 5:31; svetna Jer. 50:35–46; ostala odprta; zmagali zgodovina to potrjuje. Jer. 51:37–43 bodo Medijci in Perzijci Cir zajel Babilon pod Cirom pri odprtih vratih *

Iza. 23:1, 8, Tirsko mesto bodo Po poročilih svetne Iza. 23:13, razdejali Kaldejci pod svetne zgodovine Iza. 23:14; Nabuhodonozorjem celinski del mesta Ezek. 26:4, porušili, otoški Ez. 26:7–12 del pa se je po 13-letnem obleganju vdal Nabuhodonozorju *

Iza. 44:26–28 Judovski pregnanci po 2. kron. 36:22, 23; vrnitvi pozidajo Jeruzalem Ezd. 1:1–4 s templjem; Cirov delež pri tem

Jer. 25:11; 29:10 Ostanek bo obnovljen po Dan. 9:1, 2; 70-letni opustelosti Zah. 7:5; 2. kron. 36:21–23

Jer. 48:15–24; Moab bo opustel Moab že izumrl narod * Ezek. 25:8–11; Sof. 2:8, 9

Jer. 49:2; Amonska mesta bodo Amon že izumrl narod * kupi razvalin Ezek. 25:1–7; Sof. 2:8, 9

Jer. 49:17, 18; Edom bo iztrebljen, kot Po razrušenju Jeruzalema Ezek. 25:12–14; bi ga nikoli ne bilo 70. n. š. Edom ugasnil Ez. 35:7, 15; kot narod * Abd. 16, 18

Dan. 2:31–40; 7:2–7 Orisane štiri kraljevine: Uresničeni vzpon Babilon, Perzija, in padec teh velesil Grčija in Rim. potrjuje svetna Napovedano veliko zgodovina * preroških podrobnosti

Dan. 8:1–8, 20–22; Za perzijskim kraljestvom Perzijski imperij Dan. 11:1–19 bo zavladal nov silak, zavzel Aleksander Veliki. Grčija. To kraljestvo se Po njegovi smrti bo cepilo na štiri, oblast prevzeli iz teh pa bosta štirje generali. izšli dve sili, Nazadnje se izoblikovali severni in južni kralj selevkidska in ptolemejska sila, ki sta se nenehno bíli med sabo *

Dan. 11:20–24 Vladar, ki bo razglasil Razglas o popisu popis prebivalstva. prebivalstva v Palestini V dneh njegovega za vlade cesarja naslednika bo »knez Avgusta; Jezusa zaveze« strt umorili za vlade njegovega naslednika Tiberija Cezarja *

Sof. 2:13–15; Ninive bodo le še pušča Za njimi ostala zgolj Nah. 3:1–7 kopica drobirja *

Zah. 9:3, 4 Tudi otoški Tir bodo 332. pr. n. š. to uspelo razdejali Aleksandru *

Mat. 24:2, 16–18; Jeruzalem bodo obdali 70. n. š. Rimljani Luka 19:41–44 s palisadnimi okopi to uresničili * in ga razdejali

 Mat. 24:7–14; Pred popolnim koncem Od prve svetovne vojne Mar. 13:8; te stvarnosti 1914. na zemlji stiska Luka 21:10, 11; napovedani težavni časi; kot še nikoli. 2. Tim. 3:1–5 takrat bodo vojne, Kraljestvo se oznanja pomanjkanje živeža, že v več kot 200 deželah potresi, kuge, nezakonitost, vsem narodom bodo oznanjevali dobro novico o Kraljestvu

[Podčrtne opombe]

Vprašanja k preglednici »Zgledi še drugih spolnjenih biblijskih prerokovanj«:

a) Kaj se je že prej napovedanega zgodilo po prihodu izraelskega naroda v kanaansko deželo?

b) Katera prerokovanja o sodbi nad Izraelom in Judom so se uresničila in kdaj je to bilo?

c) Kaj je bilo napovedano o obnovi? Ali se je to tudi uresničilo?

č) Kateri narodi, na katere so letela izrecna obsodilna sporočila, so tu navedeni in kako so se te preroške sodbe uresničile?

d) Kateri so nekateri izmed pomembnejših dogodkov iz zgodovine, ki jih je napovedal Danijel? In katere Jezus?

[Tabela na straneh 346-349]

12. NEKAJ HEBREJSKOSPISNIH ODLOMKOV, KI JIH NAVAJAJO IN NAOBRAČAJO GRŠKOSPISNI PISCI

(POMNI: Tu niso zajete omembe, navedene med ,Pomembnejšimi prerokovanji o Jezusu z njihovim uresničenjem‘ s prejšnjih strani.)

Navajano Navedba Naobrnjeno

1. Mojz. 1:3 Bog zapove, naj posije 2. Kor. 4:6 svetloba

1. Mojz. 1:26, 27 Človek ustvarjen po Jak. 3:9; Mar. 10:6 Božji podobnosti, moški in ženska

1. Mojz. 2:2 Bog počiva od zemeljskega Heb. 4:4 stvariteljskega dela

1. Mojz. 2:7 Adam ustvarjen živa duša 1. Kor. 15:45

1. Mojz. 2:24 Mož bo zapustil starše Mat. 19:5; in se držal svoje žene; Mar. 10:7, 8; tadva potem eno meso 1. Kor. 6:16; Efež. 5:31

1. Mojz. 12:3; Po Abrahamu Gal. 3:8 1. Mz. 18:18 blagoslovljeni vsi narodi

1. Mojz. 15:5 Abrahamovega semena Rim. 4:18 bo silno veliko

1. Mojz. 15:6 Vera se je Abrahamu Rim. 4:3; Gal. 3:6; štela za pravičnost Jak. 2:23

1. Mojz. 17:5 Abraham oče verujočih iz Rim. 4:16, 17 »mnogih narodov«

1. Mojz. 18:10, 14 Sari obljubljen sin Rim. 9:9

1. Mojz. 18:12 Sara Abrahama 1. Pet. 3:6 kliče »gospod«

1. Mojz. 21:10 Simbolna drama s Saro, Gal. 4:30 Agaro, Izakom in Izmaelom

1. Mojz. 21:12 Abrahamovo seme bo Rim. 9:7; Heb. 11:18 prišlo po Izaku

1. Mojz. 22:16, 17 Bog priseže sam pri sebi, Heb. 6:13, 14 da bo Abrahama blagoslovil

1. Mojz. 25:23 Napovedano, da bo imel Rim. 9:12 Bog Jakoba raje od Ezava

2. Mojz. 3:6 Bog je Bog živih, Mat. 22:32; Mar. 12:26; ne pa mrtvih Luka 20:37

2. Mojz. 9:16 Božji razlog, zakaj Rim. 9:17

pusti faraonu živeti

2. Mojz. 13:2, 12 Prvorojeno posvečeno Luka 2:23 Jehovu

2. Mojz. 16:18 Pri nabiranju mane 2. Kor. 8:15 Bog vse stvari izravna

2. Mojz. 19:5, 6 Izrael sme upati, da 1. Pet. 2:9 bo kraljestvo duhovnikov

2. Mojz. 19:12, 13 Strašna Jehovova pojava Heb. 12:18–20 na Sinajski gori

2. Mojz. 20:12–17 Peta, šesta, sedma, Mat. 5:21, 27; 15:4; osma,deveta in deseta Mt. 19:18, 19; božja zapoved Mar. 10:19; Luka 18:20; Rim. 13:9; Efež. 6:2, 3; Jak. 2:11

2. Mojz. 21:17 Kazen za kršitev pete Mat. 15:4; Mar. 7:10 božje zapovedi

2. Mojz. 21:24 Oko za oko in zob za zob Mat. 5:38

2. Mojz. 22:27, »Voditelja svojega Ap. dela 23:5 v NW 28 ljudstva ne boš sramotil«

2. Mojz. 24:8 Sklenitev Postavine Heb. 9:20; Mat. 26:28; zaveze – »kri zaveze« Mar. 14:24

2. Mojz. 25:40 Mojzes poučen o vzorcu Heb. 8:5 prebivališča in njegove oprave

2. Mojz. 32:6 Izraelci vstali k zabavi 1. Kor. 10:7 in veseljačenju

2. Mojz. 33:19 Bog je usmiljen, do Rim. 9:15 kogar on hoče

3. Mojz. 11:44 »Bodite sveti, ker 1. Pet. 1:16 sem jaz svet«

3. Mojz. 12:8 Darovanje revne porodnice Luka 2:24 po porodu sina

3. Mojz. 18:5 Kdor spolnjuje Postavo, Gal. 3:12 bo po njej živel

 3. Mojz. 19:18 Ljubi svojega bližnjega Mat. 19:19; 22:39; kakor sam sebe Mar. 12:31; Rim. 13:9; Gal. 5:14; Jak. 2:8

3. Mojz. 26:12 Jehova je bil Izraelov Bog 2. Kor. 6:16

4. Mojz. 16:5 Jehova pozna svoje 2. Tim. 2:19

5. Mojz. 6:4, 5 Ljubi Jehova z vsem Mat. 22:37; srcem in dušo Mar. 12:29, 30; Luka 10:27

5. Mojz. 6:13 ,Jehova, svojega Mat. 4:10; Luka 4:8 Boga, moli‘

5. Mojz. 6:16 ,Ne skušaj Jehova, Mat. 4:7; Luka 4:12 svojega Boga‘

5. Mojz. 8:3 Človek naj ne živi Mat. 4:4; Luka 4:4 samo od kruha

5. Mojz. 18:15–19 Bog bo obudil preroka, Ap. dela 3:22, 23 kakor je bil Mojzes

5. Mojz. 19:15 Vsaka stvar naj se Jan. 8:17; 2. Kor. 13:1 ugotavlja na izjavo dveh alitreh prič

5. Mojz. 23:22 ,Spolni, kar si Mat. 5:33 v NW 21, prisegel Jehovu‘

5. Mojz. 24:1 Kdaj mojzesovska Postava Mat. 5:31 predvideva razvezo

5. Mojz. 25:4 »Ne zavezuj gobca volu, 1. Kor. 9:9; 1. Tim. 5:18 kadar mane«

5. Mojz. 27:26 Izraelci, ki se niso Gal. 3:10 držali Postave, so bili prekleti

5. Mojz. 29:3, Ni veliko Judov Rim. 11:8 v NW 4 prisluhnilo dobri novici

5. Mojz. 30:11–14 ,Besedo vere‘ mora človek Rim. 10:6–8 imeti v srcu in jo oznanjati

5. Mojz. 31:6, 8 Bog svojega ljudstva Heb. 13:5 nikakor ne bo zapustil

5. Mojz. 32:17, 21 Bog je pripravil Jude Rim. 10:19; v ljubosumnost, ker 1. Kor. 10:20–22 je vabil Nejude.Izraelci so Jehova pripravili v ljubosumnost z malikovanjem

5. Mojz. 32:35, 36 Maščevanje je Jehovovo Heb. 10:30

5. Mojz. 32:43 »Veselite se, narodi, Rim. 15:10 skupaj z njegovim ljudstvom«

1. Sam. 13:14; 16:1 David, mož Bogu po srcu Ap. dela 13:22

1. Sam. 21:7,v NW 6 David z možmi jé Mat. 12:3, 4; položne hlebe Mar. 2:25, 26; Luka 6:3, 4

1. kra. 19:14, 18 Zvest Bogu ostal Rim. 11:3, 4 le ostanek Judov

2. kron. 20:7 Abraham imenovan Jak. 2:23 Božji »prijatelj« (»ljubljenec«)

Job 41:3, v NW 11 ,Kdo je [Bogu] prej Rim. 11:35 kaj dal?‘

Ps. 5:10, v NW 9 »Njihovo grlo je Rim. 3:13 odprt grob«

Ps. 8:3, v NW 2 Bog si napravlja hvalo Mat. 21:16 »iz ust otrok«

Ps. 8:5–7, v NW 4–6 »Kaj je človek, da Heb. 2:6, 7; se ga spominjaš?« 1. Kor. 15:27 Bog je vse podvrgel Kristusovim nogam

Ps. 10:7 »Usta so jim polna kletev« Rim. 3:14

Ps. 14:1–3 »Ni pravičnega« Rim. 3:10–12

Ps. 18:50, v NW 49 Ljudje izmed narodov Rim. 15:9 bodo slavili Boga

Ps. 19:5, v NW Dovolj možnosti, da Rim. 10:18 pdč. op. k 4 slišijo o resničnosti Božjega obstoja, kakor ga izpričuje vse stvarstvo

Ps. 22:23, v NW 22 »Oznanjal bom tvoje ime Heb. 2:12 svojim bratom«

Ps. 24:1 Zemlja pripada Jehovu 1. Kor. 10:26

Ps. 32:1, 2 »Blagor človeku, ki mu Rim. 4:7, 8 Gospodne prišteva greha«

Ps. 34:13–17, »Gospodove oči so 1. Pet. 3:10–12 v NW 12–16 obrnjene v pravične«

Ps. 36:2, v NW 1 »Ni strahu božjega pred Rim. 3:18 njihovimi očmi«

Ps. 40:7–9,v NW 6–8 Bogu niso več všeč Heb. 10:6–10 žrtve pod Postavo; posvečenjepo Božji volji prinaša ena žrtev, Jezusovo telo

Ps. 44:23, v NW 22 »Imajo nas za klavne ovce« Rim. 8:36

Ps. 45:7, 8, ,Bog je [Kristusov] Heb. 1:8, 9 v NW 6, 7 prestol za vekomaj‘

Ps. 51:6, v NW 4 V besedah in sodbah se Rim. 3:4 Bog izkaže pravičnega

Ps. 68:19, v NW 18 Ko se je Kristus povzpel Efež. 4:8 v višine, je dal ljudi darove

 Ps. 69:23, 24, Mirovna miza Izraelcev Rim. 11:9, 10 v NW 22, 23 postane v zanko

Ps. 78:24 Kruh iz nebes Jan. 6:31–33

Ps. 82:6 »Bogovi ste« Jan. 10:34

Ps. 94:11 »Gospod ve, da so 1. Kor. 3:20 misli modrih prazne«

Ps. 95:7–11 Nepokorni Izraelci niso Heb. 3:7–11; 4:3, 5, 7 prišli v Božji počitek

Ps. 102:26–28, »Ti, Gospod, si [. . .] Heb. 1:10–12 v NW 25–27 postavil zemljo na trdne temelje«

Ps. 104:4 »Vetrove [Duhove, NW] Heb. 1:7 dela za svoje angele«

Ps. 110:1 Gospod naj sedi na Mat. 22:43–45; Jehovovi desnici Mar. 12:36, 37; Luka 20:42–44; Heb. 1:13

Ps. 110:4 Kristus duhovnik na veke, Heb. 7:17 kakršen je bil Melkizedek

Ps. 112:9 »Razdelil je, [. . .] 2. Kor. 9:9 njegova pravičnost ostane vekomaj«

Ps. 116:10 »Veroval sem, zato 2. Kor. 4:13 sem govoril«

Ps. 117:1 »Hvalite Gospoda, Rim. 15:11 vsi narodi«

Ps. 118:6 »Gospod je moj pomočnik, Heb. 13:6 ne bom se bal«

Ps. 140:4, v NW 3 »Pod njihovimi ustnicami Rim. 3:13 je kačji strup«

Preg. 26:11 »Pes se vrne k 2. Pet. 2:22 lastnemu izbljuvku«

Iza. 1:9 Razen ostanka bi bil Rim. 9:29 Izrael postal kakor Sodoma

Iza. 6:9, 10 Izraelcem ni bilo mar Mat. 13:13–15; dobre novice Mar. 4:12; Luka 8:10; Ap. dela 28:25–27

Iza. 8:17, 18 »Glej, jaz in otroci, ki Heb. 2:13 mi jih jedal Bog«

Iza. 10:22, 23 Rešil se bo samo Rim. 9:27, 28 ostanek Izraela

Iza. 22:13 »Jejmo in pijmo, saj 1. Kor. 15:32 bomo jutri umrli«

Iza. 25:7b, v NW 8 »Smrt je použita v zmagi« 1. Kor. 15:54

Iza. 28:11, 12 Ljudje niso verjeli, pa 1. Kor. 14:21 čeprav so jim govorili »v tujih jezikih«

Iza. 28:16 Tisti, ki stavijo vero 1. Pet. 2:6; Rim. 10:11 na Kristusa, Sionov temeljni kamen, ne bodo razočarani

Iza. 29:13 Oris pismouške in Mat. 15:7–9; farizejske hinavščine Mar. 7:6–8

Iza. 29:14 Bog izničuje modrost 1. Kor. 1:19 modrih

Iza. 40:6–8 Beseda, ki jo govori 1. Pet. 1:24, 25 Jehova, ostaja na veke

Iza. 40:13 ,Kdo je bil Jehovu Rim. 11:34 za svetovalca?‘

Iza. 42:6; 49:6 »Postavil sem te za Ap. dela 13:47 luč narodom«

Iza. 45:23 Pred Jehovom se bo Rim. 14:11 upognilo vsako koleno

Iza. 49:8 Uslišani ob času milosti, 2. Kor. 6:2 »na dan rešitve«

Iza. 52:7 Noge prinašalcev dobre Rim. 10:15 novice lepe

Iza. 52:11 »Pojdite iz njihove 2. Kor. 6:17 družbe in se ločite od njih«

Iza. 52:15 Dobra novica naznanjena Rim. 15:21 Nejudom

Iza. 54:1 »Razveseli se, Gal. 4:27 nerodovitna, ki ne rodiš«

Iza. 54:13 »Vsi se bodo dali Jan. 6:45 poučiti Bogu«

Iza. 56:7 Jehovova hiša bo hiša Mat. 21:13; Mar. 11:17; molitve za vse narode Luka 19:46

Iza. 59:7, 8 Oris človeške hudobije Rim. 3:15–17

Iza. 65:1, 2 Jehova se razodel Rim. 10:20, 21 nejudovskim narodom

Iza. 66:1, 2 »Nebo mi je prestol Ap. dela 7:49, 50 [. . .] in zemlja podnožnik mojih nog«

Jer. 5:21 Imajo oči, pa ne vidijo Mar. 8:18

 Jer. 9:24 »Kdor se hvali, naj se 1. Kor. 1:31, NW; hvali v Jehovu« 2. Kor. 10:17

Jer. 31:31–34 Bog bo sklenil novo zavezo Heb. 8:8–12; 10:16, 17

Dan. 9:27; 11:31 ,Gnusoba opustošenja‘ Mat. 24:15

Ozej 2:1, Tudi Nejudje bodo Rim. 9:24–26 Božje ljudstvo v NW 1:10; 2:25, v NW 23

Ozej 6:6b, v NW 6 »Usmiljenja hočem in Mat. 9:13; 12:7 ne daritve«

Ozej 13:14 »Smrt, kje je tvoje 1. Kor. 15:54, 55 želo?«

Joel 3:1–5, »Vsak, kdor bo klical Ap. dela 2:17–21; v NW 2:28–32 Gospodovo ime,bo rešen« Rim. 10:13

Amos 9:11, 12 Bog bo pozidal Ap. dela 15:16–18 Davidovo hišo

Hab. 1:5 »Ozrite se, zaničevalci, Ap. dela 13:40, 41 čudíte se«

Hab. 2:4 »Moj pravični pa bo Heb. 10:38; Rim. 1:17 živel iz vere«

Agej 2:6 Nebo in zemlja se Heb. 12:26, 27 bosta stresla

Mal. 1:2, 3 Vzljubil Jakoba, Rim. 9:13 Ezava zasovražil

Vprašanja k preglednici »Nekaj hebrejskospisnih odlomkov, ki jih navajajo in naobračajo grškospisni pisci«:

a) S čim dajejo navedbe v Grških spisih oporo za Genezino pripoved o stvarjenju?

b) Kako poznejši pisci naobračajo Genezine navedbe o Abrahamu in njegovem semenu?

c) Kdo vse navaja iz Druge Mojzesove knjige v zadevi Desetih zapovedi in drugih vidikov Postave?

č) Kje najdemo izvirno oznanilo obeh vélikih zapovedi, naj ljubimo Jehova iz vsega srca in duše ter bližnjega kakor sami sebe?

d) Naštejte nekaj zgledov temeljnih načel iz Peteroknjižja, ki jih navajajo Grški spisi. Kako jih ti naobračajo?

e) Kateri odlomki iz Knjige psalmov, navedeni v Grških spisih, poveličujejo Jehova ¹⁾ kot Stvarnika in Lastnika zemlje, ²⁾ kot Nekoga, ki mu ni vseeno, kaj bo s pravičnimi, in ki zanje tudi skrbi?

f) Kako Krščanski grški spisi naobračajo odlomke iz Izaija in drugih prerokov ¹⁾ na oznanjevanje dobre novice, ²⁾ na to, da bodo dobro novico nekateri zametali, ³⁾ na to, da bodo med verujočimi poleg Izraelovega ostanka tudi ljudje izmed narodov, in ⁴⁾ na to, kaj dobrega izhaja iz verovanja v dobro novico?