Študija številka 4: Biblija in njen kanon
Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru
Študija številka 4: Biblija in njen kanon
Izvor besede »Biblija«; kako določamo, katere knjige upravičeno sodijo v Božansko knjižnico; zakaj odklanjamo apokrife.
1., 2. a) Kakšen je siceršnji pomen grške besede biblía? b) Kako so ta in blizupomenske besede rabljene v Krščanskih grških spisih? c) Kako je beseda »Biblija« zašla v slovenščino?
KER navdihnjenim Pismom na splošno pravijo tudi Biblija, gotovo ne bo odveč, če si nekoliko natančneje ogledamo izvor in pomen besede »Biblija«. Beseda izhaja iz grške besede biblía, ki pomeni »knjižice«. Ta je spet tvorjena iz besede bíblos, ki označuje papirovčev stržen, iz katerega so v starih časih izdelovali nekakšen pisalni »papir«. (Feničansko pristanišče Gebal, prek katerega so papirus uvažali iz Egipta, so Grki poimenovali kar Biblos. Glej Jozue 13:5, podčrtna opomba v NW.) Ime biblía se je potem prijelo vseh mogočih pisanih sporočil na tovrstni pisni podlagi. Tako jim je beseda biblía sčasoma pomenila vsakršen pisni izdelek, knjižni zvitek, knjigo, dokument ali spis, če ne že kar célo knjižnično zbirko več knjižic.
2 Začuda pa same besede »Biblija« v besedilu angleških ali drugojezičnih prevodov Svetega pisma v glavnem ne zasledimo. Pa so nekako do drugega stoletja pr. n. š. zbirki navdihnjenih knjig Hebrejskih spisov v grščini vendarle že vzdeli ime ta biblía. V Danijelovi knjigi 9:2 prerok recimo zapiše: »Sem jaz, Danijel, preiskoval v knjigah . . .« Tu ima Septuaginta besedo bíblois, množinsko dajalniško obliko besede bíblos. V Drugem pismu Timoteju 4:13 pa Pavel piše: »Ko prideš, mi prinesi [. . .] knjige [grško biblía].« V Krščanskih grških spisih se grški besedi biblíon in bíblos v različnih slovničnih oblikah pojavljata čez 40-krat in ju ponavadi prevajamo s »(knjižni) zvitek/zvitki« ali »knjiga/knjige«. Besedo biblía so pozneje v latinščini poedninili, in iz latinščine je »Biblija« zašla tudi v slovenščino.
3. S čim so biblijski pisci pričali za to, da je to res Božja navdihnjena Beseda?
3 Je Božja Beseda. Biblijo je pod navdihnjenjem pisala sicer cela vrsta ljudi, vrsta drugih pa jo je prevajala iz izvirnih jezikov v sodobne pisane jezike, vendar je to kljub vsemu v najpolnejšem pomenu besede Božja Beseda, Njegovo navdihnjeno razodetje ljudem. Tako so jo videli tudi sami navdihnjeni pisci: o njej so namreč govorili kot o nečem, »kar nastaja po ustih Gospodovih« (5. Mojz. 8:3), kot o ,Gospodovih besedah [Jehovovih izrekih, NW]‘ (Joz. 24:27), o ,Gospodovih zapovedih‘ (Ezd. 7:11), ,Gospodovi postavi‘ (Ps. 19:8, v NW 7), o ,besedi Gospodovi‘ (Iza. 38:4), ,božji besedi [tem, kar reče Jehova, NW]‘ (Mat. 4:4) in kot o ,Gospodovi besedi‘ (1. Tes. 4:15).
BOŽANSKA KNJIŽNICA
4. Iz česa je Biblija zgrajena in kdo je tako odredil?
4 To, kar dandanašnji poznamo kot Biblijo, je pravzaprav zbirka staroveških od Boga navdihnjenih dokumentov. Te so zlagali in kompilirali v pisni obliki dolgih 16 stoletij. Ta zbirka dokumentov skupaj tvori Božansko knjižnico ali Bibliotheco Divino, kakor je to po latinsko lepo poimenoval Hieronim. Ta knjižnica ima tudi svoj katalog ali uradni seznam publikacij, ki je omejen na knjige, ki ustrezajo zastavljenemu obsegu in specializiranosti te knjižnice. Vse neavtorizirane knjige so črtane s seznama. In Véliki knjižničar, ki edini odmerja, kateri spisi se smejo uvrstiti na ta seznam, je Bog Jehova. Tako ima Biblija zaprt, fiksen katalog, ki zajema 66 knjig, vse plod Božjega vodniškega svetega duha.
5. Kaj je biblijski kanon in od kod je ta oznaka prišla?
5 Zbirki ali seznamu knjig, ki jim priznavamo svetopisemsko pristnost in navdihnjenost, pogosto pravimo tudi biblijski kánon. Nekdaj je namreč namesto lesene palice, če te pač ni bilo pri roki, za merilo rabila trstika (hebrejsko qanéh). Grško besedo kanón pa je apostol Pavel naobrnil na ,pravilo‘ in pa na ,tisto, kar [mu] je bilo odmerjeno [delokrog, AC],‘ v delo. (Gal. 6:16, podčrtna opomba v NW; 2. Kor. 10:13) Kanonične so torej tiste knjige, ki so resnične in navdihnjene in torej vredne, da si jih jemljemo za ravnilo, kadar je treba začrtati, kaj je prav bodisi v veri, nauku ali vedenju. Če bomo za kaj takega segali po knjigah, ki niso »ravne« kakor svinčnica, bo naša »gradnja« pač kriva in zanjo Véliki gradbeni inšpektor ne bo »izdal uporabnega dovoljenja«.
6. Kateri dejavniki med drugim odločajo o kanoničnosti kake knjige?
6 Določanje kanoničnosti. Katera so torej najizrazitejša božanska znamenja, ki nakazujejo kanoničnost 66 knjig v Bibliji? Predvsem mora biti predmet takšnih dokumentov to, kar ima Jehova opraviti na zemlji, dokumenti pa morajo ljudi navajati k njegovemu čaščenju in jih navdajati z globokim spoštovanjem do njegovega imena, do njegovega dela in do tega, kar še namerava storiti na zemlji. Izkazovati morajo navdihnjenost, se pravi to, da so plod svetega duha. (2. Pet. 1:21) Prav v ničemer se ne smejo spogledovati s praznoverjem ali čaščenjem česa ustvarjenega, temveč morajo klicati k ljubezni do Boga in k njegovemu čaščenju. V nobenem izmed posameznih besedil ne sme biti ničesar, kar bi se bílo z notranjo ubranostjo celote, ampak mora sleherna knjiga ravno s svojo enotnostjo z vsemi ostalimi knjigami utemeljevati, da je avtorsko delo enega samega tvorca, namreč Boga Jehova. Upravičeno bi tudi pričakovali, da bo takšno pisanje izkazovalo točnost tudi v najmanjših podrobnostih. Sicer pa navdihnjenost in s tem tudi kanoničnost posamične knjige ob teh bistvenih postavkah prepoznavamo še po drugih, specifičnih kazalcih, pač glede na vsebinsko naravnanost vsake knjige, te pa smo v tej knjigi že obravnavali v uvodni besedi k vsaki izmed biblijskih knjig. Poleg vsega tega pa moramo pri razmejevanju biblijskega kanona upoštevati tudi točno določene okoliščine, ki zadevajo posebej Hebrejske spise, spet ločeno pa tiste, ki veljajo za Krščanske grške spise.
HEBREJSKI SPISI
7. Kako se je postopoma izoblikoval hebrejski kanon in s čim se je moral vsak nadaljnji del skladati?
7 Nikar ne mislimo, da je moralo priznanje tega, kaj vse sodi med navdihnjena Pisma, čakati šele do petega stoletja pr. n. š., ko so hebrejski kanon napisali do konca. Besedila, ki jih je po nareku Božjega duha napisal Mojzes, so namreč Izraelcem že od samega začetka veljala za navdihnjena, za Božje avtorsko delo. Z dokončanjem Pentatevha je ta tako že tvoril dotakratni kanon. Nadaljnja razodetja o Jehovovih namerah, kakor so jih navdihovanci dobivali odtlej, so se morala potem logično navezovati na temeljna načela o pravem čaščenju, kot jih je zastavil že Pentatevh, in se z njimi skladati. In kot smo že ugotovili, ko smo pregledovali posamične biblijske knjige, je tudi res tako: vse se namreč zlasti neposredno vraščajo v véliko temo vse Biblije, v to, kako bo po Kraljestvu pod Kristusom, Obljubljenim semenom, posvečeno Jehovovo ime in opravičena njegova suverenost.
8. Po čem presojamo kanoničnost biblijskih preroških knjig?
8 Hebrejski spisi še zlasti izkazujejo pravo obilico prerokovanj. No, in po Mojzesu je Jehova sam dal temelj za presojo pristnosti vsakega prerokovanja, ali namreč to prihaja res od Boga ali ne, to pa je pri preroški knjigi pomagalo tudi pri presojanju njene kanoničnosti. (5. Mojz. 13:2–4, v NW 1–3; 18:20–22) S pregledom posameznih preroških knjig Hebrejskih spisov, hkrati pa s pregledom biblijske celote s svetno zgodovino vred tako popolnoma nedvoumno doženemo, da je ,beseda‘, ki so jo te pripovedovale, prihajala v Jehovovem imenu, da se je ta ,beseda zgodila in spolnila‘ bodisi docela bodisi le v malem ali deloma, kadar je šlo pač šele za kaj prihodnjega, in da je ta ,beseda‘ ljudstvo napotovala k Bogu. Če je prerokovanje te pogoje spolnjevalo, je bila s tem izpričana tudi njegova pristnost in navdihnjenost.
9. Kateri nadvse pomembni dejavnik moramo imeti pred očmi, kadar gre za biblijsko kanoničnost?
9 Neposreden način za ugotavljanje kanoničnosti mnogih hebrejskospisnih knjig je to, da jih navajajo Jezus in navdihnjeni pisci Krščanskih grških spisov, čeravno to merilo ne prihaja v poštev za vse, na primer za Esterino in Pridigarjevo knjigo. Ko gre za kanoničnost, moramo torej imeti pred očmi še en nadvse pomemben dejavnik, ki sicer velja za celoten biblijski kanon. Kakor je namreč Jehova navdihoval ljudi, da so v svojo poučitev, za svojo nadgraditev in opogumljenje v njegovem čaščenju in služenju njegova božanska sporočila zapisovali, tako je, logično, usmerjal in vodil tudi zbiranje, urejanje in preverjanje navdihnjenih besedil ter končno dognanje biblijskega kanona. To je storil pač zato, da ne bi bilo nikakršnega dvoma o tem, kaj sestavlja njegovo Besedo resnice in kaj naj bi tvorilo trajno merilo pravega čaščenja. Edino tako bi namreč lahko zemeljska stvarjenja vedno znova ,prerajala božja beseda‘ in bi lahko tako izpričevali, da »to, kar reče Jehova, ostaja na veke«. (1. Pet. 1:23, 25, NW)
10. Do kdaj se je hebrejskospisni kanon ustalil?
10 Določitev hebrejskega kanona. Judovsko izročilo pripisuje začetek kompiliranja in katalogiziranja hebrejskospisnega kanona Ezdru, to delo pa naj bi menda dokončal Nehemija. In res je bil Ezdra za kaj takega kaj pripraven: sam je bil namreč eden izmed navdihnjenih biblijskih piscev, ob tem pa še duhovnik, učen mož in uradni prepisovalec svetih besedil. (Ezd. 7:1–11) Ni torej razloga za dvom o izročilni predstavi, da se je do konca petega stoletja pr. n. š. hebrejskospisni kanon že ustalil.
11. Kako so Hebrejski spisi razvrščeni po tradicionalnem judovskem kanonu?
11 Dandanašnji k Hebrejskim spisom štejemo 39 knjig; judovski kanon pa sicer zajema popolnoma iste knjige, vendar jih po izročilu našteva le 24. Nekateri viri celo zlagajo Rutino knjigo skupaj s Knjigo sodnikov, Žalostinke pa k Jeremijevi knjigi, in tako naštevajo sploh samo 22 knjig, pa čeprav še vedno ostajajo pri prav istih kanoničnih besedilih. * Tako so namreč število navdihnjenih knjig izenačili s številom črk v hebrejski abecedi. Tu spodaj navajamo seznam 24 knjig po tradicionalnem judovskem kanonu:
Postava (Pentatevh)
1. Geneza
2. Eksod
3. Levitik
4. Numeri
5. Devteronom
Preroki
6. Jozue
7. Sodniki
8. Samuelova (Prva in Druga skupaj v eni knjigi)
9. Knjiga kraljev (Prva in Druga skupaj v eni knjigi)
10. Izaija
11. Jeremija
12. Ezekijel
13. Dvanajsteri preroki (Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Zaharija in Malahija v eni knjigi)
Spisi (Hagiografi)
14. Psalmi
15. Pregovori
16. Job
17. Visoka pesem
18. Ruta
19. Žalostinke
20. Pridigar
21. Estera
22. Danijel
23. Ezdra (Nehemija so vštevali v Ezdra)
24. Kroniška knjiga (Prva in Druga skupaj v eni knjigi)
12. Kaj še potrjuje hebrejski kanon in s katerimi spisi se je ta končal?
12 To je bil tudi katalog ali kanon, ki so ga za navdihnjeno Pismo priznavali Kristus Jezus in zgodnjekrščanska občina. Samo iz teh besedil so navajali navdihnjeni pisci Krščanskih grških spisov, in s tem, da so takšne navedbe tudi uvajali na primer z reklom »Kakor je pisano«, so potrjevali, da so ta besedila Božja Beseda. (Rim. 15:9) Ko je Jezus nekoč govoril o tem, kar je zapisano v »Mojzesovi postavi, Prerokih in Psalmih«, je s tem meril pač na celotno navdihnjeno Pismo, kar so ga bili napisali do časa njegovega strežništva. (Luka 24:44, NW) S ,Psalmi‘, ki so prva knjiga Hagiografov, je tu namreč mišljen ves ta razdelek. Zadnja zgodovinska knjiga, ki so jo še všteli v hebrejski kanon, je bila Nehemijeva. Da se je to zgodilo po nareku Božjega duha, lahko razvidimo po tem, da edinole ta knjiga zastavlja izhodiščno točko za preračunavanje Danijelovega tehtnega prerokovanja, da bo namreč »od časa, ko izide beseda, da se zopet pozida Jeruzalem,« pa do Mesijevega prihoda potekla doba 69-ih preroških tednov. (Dan. 9:25; Neh. 2:1–8; 6:15) Nehemijeva knjiga postreže tudi z zgodovinskim okvirjem za Malahijevo, zadnjo izmed preroških knjig. In o tem, da Malahijeva knjiga sodi v kanon navdihnjenih Pisem, pač ne gre dvomiti, ko pa jo je vendar kar nekajkrat navajal celo Jezus, Božji sin. (Mat. 11:10, 14) Podobno navajajo pisci Krščanskih grških spisov še iz velike večine knjig hebrejskega kanona, ki so jih vse pisali pred Nehemijevo in Malahijevo, zato pa prav nič ne navajajo iz besedil, ki jih nekateri sicer tudi imenujejo navdihnjena, napisana pa so po Nehemijevem in Malahijevem času tja do Kristusovega časa. To potrjuje veljavnost tradicionalnega judovskega naziranja, nič manj pa mnenja krščanske občine v prvem stoletju n. š., da se hebrejski svetopisemski kanon končuje z Nehemijevim in Malahijevim spisom.
HEBREJSKOSPISNE APOKRIFNE KNJIGE
13. a) Kaj so apokrifne knjige? b) Kako so te knjige sprejeli v rimskokatoliški kanon?
13 Kaj so apokrifne knjige? To so spisi, ki jih nekateri sicer včlenjujejo v nekatere biblije, spet drugi pa jih odklanjajo, ker pač ne izpričujejo, da bi jih bil navdihnil Bog. Grška beseda apókryphos pomeni nekaj ,skritega‘ [skrbno prikritega, NW]. (Mar. 4:22; Luka 8:17; Kol. 2:3) Izraz je v rabi za knjige dvomljivega izvora ali veljave, oziroma za tiste, ki bi bile za osebno branje še nekako dobre, ne izkazujejo pa božanske navdihnjenosti. Takšne knjige so držali na strani in jih niso brali javno; odtod tudi pojem ,skritosti‘. Na kartaginskem cerkvenem zboru 397. n. š. so predlagali, da bi sedem takšnih apokrifnih knjig skupaj z dostavkoma h kanonični Esterini in Danijelovi knjigi dodali k Hebrejskim spisom. Vendar je Rimskokatoliška cerkev dokončno potrdila sprejetje teh dodatkov v svoj katalog biblijskih knjig šele leta 1546 na tridentinskem cerkvenem zboru. Ti dodatki so Tobijeva in Juditina knjiga, dostavki k Esterini knjigi, Knjiga modrosti, Sirahova in Baruhova knjiga, trije dostavki k Danijelovi knjigi ter Prva in Druga knjiga Makabejcev.
14. a) V čem je Prva knjiga Makabejcev zanimiva? b) Katere avtoritete niso nikdar navajale apokrifov in zakaj ne?
14 Prva knjiga Makabejcev, ki je sicer nikakor ne moremo šteti za navdihnjeno, kljub vsemu vsebuje vsaj zgodovinsko zanimive podatke. Pripoveduje namreč o judovskem osvobodilnem boju v drugem stoletju pr. n. š. pod vodstvom duhovniške rodbine Makabejcev. Ostale apokrifne knjige pa so prepolne mitov in praznih vraž, za povrh pa v njih kar mrgoli zmot. Ne Jezus ne pisci Krščanskih grških spisov jih niso nikoli ne omenjali ne navajali.
15., 16. Kako sta Jožef in Hieronim pokazala, katere knjige so kanonične?
15 Judovski zgodovinar Flavij Jožef iz prvega stoletja n. š. v svojem delu Proti Apionu (I, 38–41 [8]) navaja vse knjige, ki so jim Hebrejci priznavali svetopisemsko veljavo. Takole piše: »Nimamo pač mirijad nezdružljivih knjig, ki bi si bile druga z drugo navzkriž. Naših knjig, tistih, ki jih po pravici priznavamo za take, je dvaindvajset [kar je enako našim današnjim 39, kot smo prikazali v 11. odstavku] in v njih so zapisani vsi časi. Pet je Mojzesovih knjig, ki zajemajo zakone in izročeno nam zgodovino od človekovega rojstva pa do zakonodajalčeve smrti. [. . .] Od Mojzesove smrti pa do Artakserksesa, ki je na perzijskem prestolu nasledil Kserksa, so pomojzesovski preroki zapisali zgodovino svoje dobe v trinajstih knjigah. Ostale štiri knjige vsebujejo bogohvalne himne in nauke človeku za življenjsko vodilo.« Jožef tako kaže na to, da se je bil hebrejskospisni kanon ustalil že dokaj pred prvim stoletjem n. š.
16 Biblijski učenjak Hieronim, ki je okrog 405. n. š. dokončal Vulgato, latinski prevod Biblije, je bil v odnosu do apokrifnih knjig kaj določen. Ko namreč najprej našteva navdihnjene knjige in pri tem šteje enako kakor Jožef, tako da 39 navdihnjenih knjig Hebrejskih spisov šteje, kot da jih je 22, v prologu k Samuelovima knjigama in Knjigama kraljev v Vulgati zapiše: »Knjig je torej dvaindvajset [. . .] Ta prolog v Pisma lahko rabi za utrjen pristop k vsem knjigam, ki jih prevajamo iz hebrejščine v latinščino; tako da bi vedeli, da če je karkoli več od tega, je treba to postaviti med apokrife.«
KRŠČANSKI GRŠKI SPISI
17. Kaj si Rimskokatoliška cerkev jemlje v zakup in kdo je v resnici določil, katere knjige sestavljajo biblijski kanon?
17 Rimskokatoliška cerkev si nekako jemlje v zakup, da odloča o tem, katere knjige naj bi biblijski kanon zajemal, pri tem pa se sklicuje na kartaginski cerkveni zbor (397. n. š.), kjer so izdelali nekakšen uradni katalog knjig. Vendar drži ravno nasprotno: kanon s seznamom knjig, ki naj bi sestavljale Krščanske grške spise, je bil do takrat že rešen, pa ne z odlokom tega ali onega zbora, temveč po napotilu Božjega svetega duha – istega duha, ki je navdihoval že sámo pisanje teh knjig. Pričevanje poznejših nenavdihnjenih katalogizatorjev ima svojo vrednost pač le kot priznanje biblijskega kanona, ki ga je Božji duh že avtoriziral.
18. Kaj pomembnega lahko ugotavljamo po preglednici zgodnjih katalogov Krščanskih grških spisov?
18 Razvidi zgodnjih katalogov. Že bežen pogled po preglednici, objavljeni tu poleg, brž razkrije, da se kar nekaj krščanskospisnih katalogov iz četrtega stoletja, vendar še izpred poprej omenjenega zbora, docela ujema z našim zdajšnjim kanonom, le da nekateri izpuščajo Razodetje. Že pred koncem drugega stoletja obstaja vseobče priznavanje četverih evangelijev, Apostolskih del in 12 izmed pisem apostola Pavla. Tu in tam so dvomili le o pristnosti nekaterih manjših spisov. Bržkone pa je bilo tako pač zato, ker so se ta besedila iz tega ali onega razloga na začetku širila le v omejenem krogu in je zato trajalo dalj časa, da so jim priznali kanonično veljavo.
19. a) Kateri nadvse pomembni dokument so izsledili v Italiji in iz katerega leta je? b) Kako ta opredeljuje takrat priznavani kanon?
19 Eden najzanimivejših zgodnjih katalogov je fragment, ki ga je v milanski Ambrozijanski knjižnici v Italiji odkril L. A. Muratori in ga leta 1740 tudi objavil. Fragmentu sicer manjka začetek, vendar bi že to, da Lukov evangelij navaja tretjega, nakazovalo, da sta bila predtem omenjena tudi Matej in Marko. Ta latinsko pisani Muratorijev fragment izvira iz druge polovice drugega stoletja n. š. in je sam po sebi nadvse zanimiv dokument, kot je to videti že iz naslednjega prevoda njegovega odlomka: »Tretja knjiga evangelija je Evangelij po Luku. Tega je v svojem imenu napisal Luka, sloveči zdravnik [. . .] Četrta knjiga evangelija je Evangelij po Janezu, enem izmed učencev. [. . .] In tako za vero verujočih tu ni nesloge, dasiravno so v posameznih knjigah evangelijev podana različno izbrana dejstva, ker je v njih po enem samem Duhu vodniku naznanjeno vse o njegovem rojstvu, trpljenju, vstajenju, pogovorih z učenci in o njegovem dvakratnem prihodu, prvem v ponižanju zaradi zaničevanosti, ta se je že zgodil, in drugem v sijaju kraljevske moči, ki šele pride. Ali je potem kaj čudnega, da Janez v svojih epistolah teh nekaj reči tako dosledno utemeljuje z osebnim zagotovilom: ,kar smo slišali, kar smo na lastne oči gledali, kar so otipale naše roke, to smo napisali‘? S tem namreč izreka, da ni le nema priča vseh teh Gospodovih čudes, ampak tudi človek, ki je vse to videl, slišal in izpovedal, kakor se je tudi godilo. Ena knjiga potem popisuje dela vseh apostolov. [Tako] jih je zajel Luka za preodličnega Teofila [. . .] Potem pa Pavlova pisma: naj so, kar že so, naj jih je pisal od koder že in zaradi česarkoli že, so sama po sebi dovolj umljiva vsakomur, ki le hoče razumeti. Najprej je obširno pisal Korinčanom, da bi jim ubranil krivoversko razkolništvo, potem Galačanom [zoper] obrezo, pa Rimljanom o redu Pisem, nakazujoč tudi to, da je v njih Kristus poglavitna snov; vsakega nam je treba obravnavati glede na to, da sam blaženi apostol Pavel po zgledu svojega predhodnika Janeza ne piše več kot sedmim cerkvam po imenu, in sicer v naslednjem zaporedju: Korinčanom (prvi), Efežanom (drugi), Filipljanom (tretji), Kološanom (četrti), Galačanom (peti), Tesaloničanom (šesti), Rimljanom (sedmi). Dasiravno zaradi poboljšanja Korinčanom in Tesaloničanom piše dvakrat, je namreč [?tj. po tem sedemkratnem pisanju] jasno, da gre za eno samo cerkev, razsejano širom po zemlji; prav tako pa Janez v Apokalipsi, čeprav piše sedmim cerkvam, vendarle govori vsem. Iz navezanosti in ljubezni pa [je pisal] enega Filemonu in enega Titu ter dva Timoteju; [in ta] Cerkev spoštljivo čisla za svete. [. . .] Zraven štejemo še Judovo epistolo in dve, ki nosita Janezovo ime [. . .] Sprejemamo le Janezovo in Petrovo apokalipso, za katero [slednjo] pa nekateri raje vidimo, da se je v cerkvi ne bere.« (The New Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge, 1956, VIII. zv., str. 56)
20. a) S čim si razlagamo izostanek enega Janezovih in enega Petrovih pisem? b) Kako točno se torej ta katalog ujema z našim zdajšnjim katalogom?
20 Opazno je, da Muratorijev fragment na koncu omenja zgolj dve Janezovi pismi. Vendar pa navedena enciklopedija na 55. strani pripominja, da sta tidve Janezovi pismi »lahko edinole drugo in tretje, v katerih se pisec sam imenuje zgolj ,starešina‘. Pisec [fragmenta] je namreč prvo obdelal že prej, čeprav le mimogrede, v zvezi s četrtim evangelijem, in že tam izpovedal svoje nedvoumno prepričanje o njegovem janezovskem izvoru, zato se mu je pač zdelo, da se lahko tu omeji na obe manjši pismi.« Glede očitnega izostanka vsakršne omembe Petrovega prvega pisma pa ta vir še nadaljuje: »Najverjetneje je predpostavljati, da se je nekaj besed, morda céla vrsta, v kateri je spis navajal priznanost Prvega Petrovega pisma in Janezove Apokalipse, pač izgubilo.« Tako ta enciklopedija z vidika Muratorijevega fragmenta na 56. strani sklepa: »Novo zavezo potemtakem vsekakor sestavljajo četveri evangeliji, Apostolska dela, trinajst Pavlovih pisem, Janezova Apokalipsa in najbrž tudi njegova tri pisma, Judovo pismo ter najbrž Prvo Petrovo pismo, medtem ko nasprotovanje drugemu Petrovemu spisu še ni potihnilo.«
21. a) Kaj zanimivega zvemo iz Origenovih komentarjev k navdihnjenim spisom? b) Kaj so potrdili poznejši pisci?
21 Svetopisemsko navdihnjenost je okrog 230. n. š. priznaval Origen tudi Pismu Hebrejcem in Jakobovemu pismu, ki pa v Muratorijevem fragmentu manjkata. Namiguje sicer, da so nekateri dvomili o njuni kanoničnosti, vendar tudi to govori za to, da je bila do takrat kanoničnost velike večine Grških spisov priznavana in da jih je le nekaj dvomilo o manj znanih epistolah. Pozneje pa so Atanazij, Hieronim in Avguštin sklepe poprejšnjih seznamov še potrdili, ker so za kanonične opredelili istih 27 knjig, kot jih imamo še dandanes. *
22., 23. a) Kako smo sestavili katalogne sezname iz preglednice? b) Zakaj očitno takšnih seznamov ni bilo pred Muratorijevim fragmentom?
22 Velika večina katalogov iz preglednice so izrecni seznami knjig, ki so jih prikazovali za kanonične. Katalogi Ireneja, Klementa Aleksandrijskega, Tertulijana in Origena pa so izpeljani iz tega, kar se da po njihovih navedbah razbrati o tem, kako so gledali na navajane spise. Te smo spopolnili še z zapiski zgodnjecerkvenega zgodovinarja Evzebija. Vendar pa to, da ti pisci kakih kanoničnih spisov ne omenjajo, še ne dokazuje njihove nekanoničnosti. Gre le za to, da teh v svojih spisih pač ne omenjajo, bodisi zaradi izbire ali pa zaradi tematike, ki jo obravnavajo. Pa vendar: zakaj ne najdemo natančno izdelanih seznamov, ki bi bili še starejši od Muratorijevega fragmenta?
23 Stvar je v tem, da se je vprašanje o tem, katere knjige naj bi kristjani priznavali, zaostrilo šele sredi drugega stoletja n. š., ko so se začeli oglašati kritiki, kakršen je bil Marcion. Ta je sestavil sam svoj kanon, ki naj bi se prilegal njegovim lastnim doktrinam, sprejel je samo nekatera pisma apostola Pavla in Lukov evangelij v prečiščeni obliki. To, in pa kopica apokrifnega slovstva, ki se je takrat že razbohotilo po vsem svetu, je bil pravi povod za to, da so se katalogizatorji izrekali o tem, katere knjige priznavajo za kanonične.
24. a) Kaj je značilno za apokrifne »novozavezne« spise? b) Kaj vedo o teh povedati strokovnjaki?
24 Apokrifni spisi. Jasno razvidno delitev, ki so jo že sicer delali med navdihnjenimi krščanskimi besedili in deli, ki so bila zgolj ponaredki ali vsaj nenavdihnjena, potrjujejo znotrajbesedilna pričevanja. Apokrifni spisi so namreč precej klavrnejši in nemalokrat polni izmišljij in otročarij. Pogosto so netočni. * Naj samo navedemo, kaj o teh nekanoničnih knjigah izjavljajo strokovnjaki:
»Sploh ni res, da bi jih bil kdo izločal iz Nove zaveze: izločile so se kar same.« (M. R. James, The Apocryphal New Testament, str. xi, xii)
»Če si hočemo predočiti, kako širok prepad loči novozavezne knjige v celoti od drugega tovrstnega slovstva, nam je treba samo primerjati eno z drugim. Nekanonični evangeliji, kot velikokrat slišimo reči, so pravzaprav najzgovornejši dokaz za kanonične.« (G. Milligan, The New Testament Documents, str. 228)
»Niti za eno samo besedilo, ki se nam je iz te zgodnjecerkvene dobe ohranilo poleg Nove zaveze, ne moremo reči, da bi danes res po pravici sodilo h kanonu.« (K. Aland, The Problem of the New Testament Canon, str. 24)
25. Katera dejstva o posameznih piscih Krščanskih grških spisov govorijo za navdihnjenost teh spisov?
25 Navdihnjeni pisci. Še nekaj je zanimivega. Vsi pisci Krščanskih grških spisov so bili tako ali drugače v tesni navezi s prvotnim vodstvenim organom krščanske občine, v katerem so sedeli tudi apostoli, ki jih je osebno odbral Jezus. Matej, Janez in Peter so sodili k prvotnim 12 apostolom, Pavel pa je bil za apostola izbran pozneje, čeprav ga niso prištevali k dvanajsterim. * Pavel sicer ni bil navzoč pri binkoštnem posebnem izlitju duha, zato pa so bili tam Matej, Janez in Peter, prav tako pa Jakob in Juda ter najverjetneje tudi Marko. (Ap. dela 1:13, 14) Peter sploh izrecno prišteva Pavlova pisma k ,drugim knjigam Svetega pisma‘. (2. Pet. 3:15, 16) Marko in Luka sta bila Pavlova in Petrova tesna sodelavca in sopotnika. (Ap. dela 12:25; 1. Pet. 5:13; Kol. 4:14; 2. Tim. 4:11) Vse te pisce je sveti duh navdal s čudežnimi zmožnostmi, najsibo s posebnim izlitjem kot za binkošti in ob Pavlovem spreobrnjenju (Ap. dela 9:17, 18) ali pa, kot je bilo gotovo pri Luku, z apostolskim polaganjem rok. (Ap. dela 8:14–17) Krščanski grški spisi so bili tako v celoti spisani takrat, ko so še veljali posebni darovi duha.
26. a) Čému priznavamo veljavo Božje Besede in zakaj tako? b) Kako naj bi kazali, da nam Biblija nekaj pomeni?
26 Vera v Vsemogočnega Boga, ki je obenem Navdihovalec in Varuh svoje Besede, nas navdaja z gotovostjo, da je on sam bedel tudi nad zbiranjem njenih različnih delov. Zato ob 39 hebrejskospisnih knjigah s trdnim zaupanjem priznavamo veljavo tudi 27 knjigam Krščanskih grških spisov kot eni edini Bibliji enega samega Tvorca, Boga Jehova. Njegova 66-knjižna Beseda nam je kažipot, in njena vseskupna skladnost in uravnoteženost pričujeta, da jo imamo res vso tu. Vsa čast in hvala Bogu Jehovu, Stvaritelju te knjige brez primere! Z njo smo lahko opremljeni za vse, še več, ravná nam korak na pot do življenja. Zato le segajmo po njej ob vsakem času.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 11 Encyclopaedia Judaica, 1973, 4. zv., str. 826, 827.
^ odst. 21 F. F. Bruce, The Books and the Parchments, 1963, str. 112.
^ odst. 24 Insight on the Scriptures, 1. zv., str. 122–25.
^ odst. 25 Insight on the Scriptures, 1. zv., str. 129–30.
[Preučevalna vprašanja]
[Tabela na strani 303]
Pomembnejši zgodnji katalogi Krščanskih grških spisov
P – Priznavano za svetopisemsko in kanonično brez pomislekov
D – Dvomljivo nekaterim okoljem
DP – Dvomljivo nekaterim okoljem, vendar ji je katalogizator priznaval svetopisemsko in kanonično veljavo
? – Strokovnjaki negotovi, kako brati besedilo ali kako je omenjana knjiga ovrednotena
□ – Prazno okence pomeni, da ta vir knjige ni uporabljal ali je omenjal
Ime in kraj
Muratorijev Irenej, Klemen Tertulijan, fragment, Mala Azija Aleksandrijski S. Afrika Italija
Približno leto n. š. 170 180 190 207
Matej P P P P
Marko P P P P
Luka P P P P
Janez P P P P
Apostolska dela P P P P
Rimljanom P P P P
1. Korinčanom P P P P
2. Korinčanom P P P P
Galačanom P P P P
Efežanom P P P P
Filipljanom P P P P
Kološanom P P P P
1. Tesaloničanom P P P P
2. Tesaloničanom P P P P
1. Timoteju P P P P
2. Timoteju P P P P
Titu P P P P
Filemonu P P
Hebrejcem D DP DP
Jakob ?
1. Petrovo P? P P P
2. Petrovo D? P
1. Janezovo P P DP P
2. Janezovo P P DP
3. Janezovo P?
Juda P DP P
Razodetje P P P P
Ime in kraj
Origen, Evzebij, Ciril Cheltenhamov Aleksandrija Palestina Jeruzalemski seznam, S. Afrika
Približno leto n. š. 230 320 348 365
Matej P P P P
Marko P P P P
Luka P P P P
Janez P P P P
Apostolska dela P P P P
Rimljanom P P P P
1. Korinčanom P P P P
2. Korinčanom P P P P
Galačanom P P P P
Efežanom P P P P
Filipljanom P P P P
Kološanom P P P P
1. Tesaloničanom P P P P
2. Tesaloničanom P P P P
1. Timoteju P P P P
2. Timoteju P P P P
Titu P P P P
Filemonu P P P P
Hebrejcem DP DP P
Jakob DP DP P
1. Petrovo P P P P
2. Petrovo DP DP P D
1. Janezovo P P P P
2. Janezovo DP DP P D
3. Janezovo DP DP P D
Juda DP DP P
Razodetje P DP P
Ime in kraj
Atanazij, Epifanij, Gregor Amfilohij, Aleksandrija Palestina Nacianški, Mala Azija Mala Azija
Približno leto n. š. 367 368 370 370
Matej P P P P
Marko P P P P
Luka P P P P
Janez P P P P
Apostolska dela P P P P
Rimljanom P P P P
1. Korinčanom P P P P
2. Korinčanom P P P P
Galačanom P P P P
Efežanom P P P P
Filipljanom P P P P
Kološanom P P P P
1. Tesaloničanom P P P P
2. Tesaloničanom P P P P
1. Timoteju P P P P
2. Timoteju P P P P
Titu P P P P
Filemonu P P P P
Hebrejcem P P P DP
Jakob P P P P
1. Petrovo P P P P
2. Petrovo P P P D
1. Janezovo P P P P
2. Janezovo P P P D
3. Janezovo P P P D
Juda P P P D
Razodetje P DP D
Ime in kraj
Filaster, Hieronim, Avguštin, Tretji Italija Italija S. Afrika koncil v Kartagini, S. Afrika
Približno leto n. š. 383 394 397 397
Matej P P P P
Marko P P P P
Luka P P P P
Janez P P P P
Apostolska dela P P P P
Rimljanom P P P P
1. Korinčanom P P P P
2. Korinčanom P P P P
Galačanom P P P P
Efežanom P P P P
Filipljanom P P P P
Kološanom P P P P
1. Tesaloničanom P P P P
2. Tesaloničanom P P P P
1. Timoteju P P P P
2. Timoteju P P P P
Titu P P P P
Filemonu P P P P
Hebrejcem DP DP P P
Jakob P DP P P
1. Petrovo P P P P
2. Petrovo P DP P P
1. Janezovo P P P P
2. Janezovo P P P P
3. Janezovo P DP P P
Juda P DP P P
Razodetje P DP P P
