Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru

Študija številka 5: Hebrejsko svetopisemsko besedilo

Kako so hebrejskospisni del navdihnjene Božje Besede prepisovali, ohranjali njegovo besedilno celovitost in ga izročali naprej do danes.

1. a) V čem se ,Jehovove besede‘ ločijo od drugih zakladov minulih časov? b) Kaj se človek o ohranjenosti Božje Besede nehote sprašuje?

NA PAPIR prelite ,Jehovove besede‘ lahko primerjamo vodam resnice, zajetim v edinstvenem zbiralniku navdihnjenih dokumentov. Kaj bi ne bili potem hvaležni, da je Jehova ves čas dotekanja teh nebeških sporočil gledal na to, da so se te »vode« tudi zbrale v neusahljiv studenec oživljajočih poučil! Vse mogoče druge zaklade preteklosti, na primer kraljevske krone, dedne dragotine in človeške spomenike, prekrije patina, načne jih zob časa in kmalu od njih nič ne ostane; zakladni izreki našega Boga pa bodo obstali v nedogled. (Iza. 40:8, NW) Vendar se človek hočeš nočeš sprašuje, ali se niso morda te vode resnice po njihovem zajetju v »zbiralniku« že kako okužile. Ali so še vedno brez slehernih primesi? Ali so jih iz izvirnojezikovnih besedil prenašali res zvesto, tako da je to, kar je danes na voljo ljudstvom vseh jezikov na zemlji, res zanesljivo? Kot bomo videli, se človeku ob preiskavi tistega prekata v zbiralniku, ki se mu pravi hebrejsko besedilo, odpirajo vedno nova obzorja, zlasti ko spoznavamo, kako skrbno so ohranjali njegovo točnost in kako čudovito je bilo poskrbljeno, da so ga prek staroveških in novejših prevodov prenesli in dali na voljo vsem narodom sveta.

2. Kako so se navdihnjena besedila ohranjala do Ezdrove dobe?

² Izvirna besedila v hebrejščini in aramejščini so od Mojzesa 1513. pr. n. š. pa do nekaj čez 443. pr. n. š. zapisovali Božji pisarji, ljudje. Danes, kolikor vemo, ne obstaja niti eden teh prvopisov. Vendar so že od začetka karseda skrbno bedeli nad ohranjanjem besedil z njihovimi avtoriziranimi prepisi vred. Tako so okrog 642. pr. n. š., za vlade kralja Josija, nekje v Jehovovem hramu našli založeno Mojzesovo »knjigo postave«, brez dvoma njen prvopis. Do takrat so jo torej zvesto hranili že 871 let. Biblijskemu piscu Jeremiju se je ta najdba zdela tolikšnega zanimanja vredna, da je zadevo ovekovečil na papirju v Drugi knjigi kraljev 22:8–10, nekako 460. pr. n. š. pa je isti pripetljaj še enkrat zabeležil Ezdra. (2. kron. 34:14–18) Tega so te stvari zanimale, saj je bil »pismouk, izveden [izučen prepisovalec, NW] v Mojzesovi postavi, ki jo je dal Gospod, Izraelov Bog«. (Ezd. 7:6) Nedvomno so bili Ezdru dostopni še drugi zvitki Hebrejskih spisov, kar so jih bili izdelali do njegovega  časa, lahko da celo kak prvopis tega ali onega navdihnjenega spisa. Vsekakor se zdi, da je bil Ezdra pravi skrbnik božanskih besedil svojih dni. (Neh. 8:1, 2)

DOBA PREPISOVANJA ROKOPISOV

3. Kakšno potrebo po vedno novih prepisih Svetega pisma je bilo takrat čutiti in kako so temu zadostili?

³ Od Ezdrovega časa naprej je bilo čedalje bolj čutiti potrebo po čim številnejših prepisih Hebrejskih spisov. Niso se namreč vsi Judje vrnili v Jeruzalem na Palestinsko ob obnovi 537. pr. n. š. in po njej. Več tisoč jih je ostalo v Babilonu, mnogo pa se jih je s trebuhom za kruhom ali iz drugačnih razlogov odselilo drugam, tako da jih je bilo nazadnje najti skoraj v vseh večjih trgovskih središčih staroveškega sveta. Ogromno Judov je vsako leto romalo nazaj v Jeruzalem za razne tempeljske praznike in se tam udeleževalo čaščenja, ki je potekalo v biblijski hebrejščini. Za Ezdra so Judje v vseh teh oddaljenih deželah že uporabljali krajevna zborovališča, sinagoge ali shodnice, kot so jim pravili, in tam brali in razpravljali o Hebrejskih spisih. * Spričo tolikih vsepovsod razstresenih častišč pa so morali prepisovalci kar za večkrat povečati dobavo ročno izdelanih rokopisov.

4. a) Kaj je bila geniza in za kaj so jo uporabljali? b) Kakšno dragocenost so v 19. stoletju našli v eni izmed geniz?

⁴ V sinagogah so navadno imeli tudi nekakšno shrambo, sobo, ki so ji rekli geniza. Sčasoma so Judje v genizo začeli spravljati izločene rokopise, ki so bili od starosti že obdrgnjeni ali potrgani, in jih za sprotno rabo v sinagogi nadomeščali z novimi. Od časa do časa so genizno zalogo slovesno zagrebli v zemljo, da ne bi besedila – ki so vendar vsebovala sveto ime Jehova – kdo oskrunil. V stoletjih je tako prešlo na tisoče starih hebrejskobiblijskih rokopisov. Bogato založena geniza starokairske shodnice pa je vendarle ušla temu postopku, nemara zato, ker so jo zazidali in nanjo pozabili do srede 19. stoletja. Ko so 1890. shodnico prenavljali, pa so znova prebrskali vsebino genize in jo po kosih bodisi odprodali ali razdali. Odtod je v cambriško univerzitetno knjižnico in še druge knjižnice po Evropi in Ameriki priromalo nekaj dokaj celostnih rokopisov in na tisoče fragmentov (nekateri baje še iz šestega stoletja n. š.).

5. a) Katere starodavne hebrejske rokopise so zdaj že katalogizirali in koliko so stari? b) Kaj spoznavamo ob njihovem študiju?

⁵ Danes so v različnih knjižnicah po svetu našteli in katalogizirali že kakih 6000 rokopisov vseh ali vsaj delnih Hebrejskih spisov. Še do nedavnega rokopisov (razen peščice fragmentov), ki bi bili starejši od desetega stoletja n. š., sicer ni bilo. Potem pa so 1947. v mrtvomorskem okolišu odkrili zvitek z Izaijevo knjigo, za njim pa v naslednjih letih še druge zvitke Hebrejskih spisov neprecenljive vrednosti; iz obmrtvomorskih votlin so tako privlekli na dan bogato zakladnico rokopisov, ki so bili tam skriti skoraj 1900 let. Izvedenci, ki so jih datirali, so izjavili, da so nekateri prepisi že iz zadnjih nekaj stoletij pr. n. š. S primerjalnim študijem teh 6000 hebrejskospisnih rokopisov si tako lahko postavimo trdno izhodišče za ugotavljanje hebrejskega besedila, hkrati pa se prepričamo o zvestem prenašanju tega besedila.

HEBREJŠČINA

6. a) Kako je potekala zgodnja zgodovina hebrejščine? b) Zakaj je bil Mojzes pravi človek za to, da napiše Genezo?

⁶ To, čemur danes pravimo hebrejščina, je bil, čeprav v drugačni, prvotnejši obliki, jezik, ki ga je govoril Adam v edenskem vrtu. Spričo tega ga smemo imenovati kar človekov jezik. Ta jezik, čeprav z vedno obsežnejšim besediščem, so govorili tudi v Noetovi dobi. To je bil tudi osnovni jezik, ki je v sicer še bolj razrasli obliki še vedno preživel, ko je Jehova pri Babelskem stolpu človeštvu pomešal govorico. (1. Mojz. 11:1, 7–9) Hebrejščina sodi v semitsko jezikovno skupino, kateri tudi stoji na čelu jezikovne družine. Zdi se sorodna kanaanščini Abrahamove dobe, le da so Kanaanci iz svoje veje hebrejščine ustvarili celo vrsto narečij. Izaijeva knjiga 19:18 ji pravi »kanaanski jezik«. Njega dni je bil Mojzes učen človek, vešč ne le egipčanske modrosti, temveč tudi hebrejščine, jezika svojih očetov. Zato je tudi mogel brati starožitne listine, če so mu kako prišle pod roke, in nemara je prav v njih našel predlogo za marsikak podatek, ki ga je zapisal v Genezi, zdajšnji biblijski knjigi.

7. a) Kako se je hebrejščina potem razvijala naprej? b) Kot kaj je rabila biblijska hebrejščina?

⁷ Pozneje, v dobi judovskih kraljev, so hebrejščini začeli praviti ,judovščina‘. (2. kra. 18:26, 28) V Jezusovem času so Judje govorili novejšo oziroma razširjeno obliko hebrejščine, še pozneje pa se je ta razvila v rabinsko hebrejščino. Moramo pa opozoriti, da Krščanski grški spisi temu jeziku še vedno pravijo ,hebrejščina‘ in ne aramejščina. (Jan. 5:2; 19:13, 17; Ap. dela 22:2; Raz. 9:11) Biblijska hebrejščina je bila tako že od pračasov vsepovezujoči sporočevalni jezik, ki so ga razumeli skorajda vsi Jehovovi predkrščanski pričevalci, pa tudi krščanske priče prvega stoletja.

8. Za kaj smo lahko iz srca hvaležni, če pomislimo na smoter Svetega pisma?

 ⁸ Hebrejski spisi so tako postali nekakšen zbiralnik bistre studenčnice resnice, sporočene in zbrane po božanskem navdihnjenju. Vendar so od te od Boga podarjene studenčnice mogli neposredno zajemati le tisti, ki so znali brati hebrejščino. Kako naj bi torej ljudje iz mnogih narodov in jezikov prišli do tega, da bi se napili pri teh vodah resnice in tako našli božansko vodilo in poživljenje svoji duši? (Raz. 22:17) Edini možni način je bil ta, da so besedila iz hebrejščine prevedli še v druge jezike in tako dotoku božanske resnice razširili strugo, da so se iz nje mogle napajati vse silne človeške množice. Bogu Jehovu smo lahko res od srca hvaležni, da so nekako od četrtega oziroma tretjega stoletja pr. n. š. pa do danes Biblijo vsaj v malem prevedli že v dobrih 1900 jezikov. To delo tako postaja res pravi blagor za vse, ki hrepenijo po pravičnosti, da morejo tako tudi oni užiti »veselje« v teh dragocenih vodah! (Ps. 1:2; 37:3, 4)

9. a) Kakšna prevodna pooblastila daje sama Biblija? b) Kaj staroveški biblijski prevodi še dodatno potrjujejo?

⁹ Ali pa sama Biblija daje komurkoli pooblastilo oziroma pravico, da prevaja njeno besedilo v druge jezike? Pač, daje ga! Spolniti se mora namreč to, kar je Izraelu govoril Bog, češ, »Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom«, in to, kar je kristjanom preroško zapovedal Jezus, namreč: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjevala po vsem obljudenem svetu v pričevanje vsem narodom«. Da bi se kaj takega moglo zgoditi, pa je Sveto pismo vsekakor nujno prevajati. In če se ozremo po že skoraj 24-stoletnem biblijskem prevajalstvu, je kot na dlani, da je to delo spremljal Jehovov blagoslov. V rokopisu ohranjeni staroveški prevodi Biblije še celo dodatno potrjujejo visoko stopnjo besedilne pristnosti tega hebrejskega zbiralnika resnice. (5. Mojz. 32:43; Mat. 24:14; oboje NW)

NAJSTAREJŠI PREVODI

10. a) Kaj je Samarijanski pentatevh in za kaj ga lahko danes še s pridom uporabljamo? b) Navedite zgled rabe Samarijanskega pentatevha v New World Translation.

¹⁰ Samarijanski pentatevh. Še prav iz najstarejših časov izvira prevod, ki mu pravimo kar Samarijanski pentatevh. Kot pove že sámo ime, vsebuje samo prvih pet knjig Hebrejskih spisov. Pravzaprav je to le hebrejsko besedilo, prečrkovano v samarijanski črkopis, ki se je razvil iz starohebrejske pisave. Tako nam to besedilo lahko kaj pripravno kaže na istodobno hebrejsko besedilo. Sámo prečrkovanje so izdelali Samarijani – namreč potomci rodu, ki je po zasedbi desetrodovnega izraelskega kraljestva 740. pr. n. š. še ostal na Samarijskem, in pa tistih, ki so jih takrat tod poselili Asirci. Samarijani so Izraelovo čaščenje zlili s čaščenjem lastnih poganskih bogov, priznavali pa le Peteroknjižje. Tega so menda prečrkovali nekako v četrtem stoletju pr. n. š., dasi nekateri strokovnjaki menijo, da je to bilo šele v drugem stoletju pr. n. š. Kadar so torej brali to svoje besedilo, so pravzaprav govorili po hebrejsko. Besedilo sicer vsebuje kakih 6000 različic glede na hebrejsko besedilo, vendar gre večidel le za malenkosti. Od obstoječih rokopisnih izvodov tega Peteroknjižja jih je le nekaj starejših od 13. stoletja n. š. Včasih v podčrtnih opombah navaja Samarijanski pentatevh tudi angleški New World Translation. *

11. Kaj so targumi in za kaj v zvezi s hebrejskospisnim besedilom pridejo prav?

¹¹ Aramejski targumi. Po aramejsko se »razlagi« ali »preubeseditvi« reče targum. Od Nehemijevega časa naprej se je namreč pri mnogih Judih, živečih na takratnem ozemlju Perzije, kot občevalni jezik uveljavljala aramejščina, in zato je bilo treba branje Hebrejskih pisem spremljati s prevodom v ta jezik. Svojo zdajšnjo dokončno podobo so targumi najbrž dobili šele nekako v petem stoletju n. š. Sicer so to zgolj proste preubeseditve hebrejskega besedila, ne pa točni, dobesedni prevodi, vendar kljub temu bogato strežejo s širšim ozadjem tega besedila in pridejo prav pri razbiranju kakih težavnejših odlomkov. Targume prav pogosto navaja tudi New World Translation v opombah pod črto. *

12. Kaj je Septuaginta in zakaj je tolikšnega pomena?

¹² Grška Septuaginta. Najpomembnejši med zgodnjimi presaditvami Hebrejskih spisov in obenem tudi prvi pravi pisani prevod iz hebrejščine je grška Septuaginta (kar pomeni »Sedemdeset«). Po izročilu jo je okrog 280. pr. n. š. začelo prevajati 72 judovskih učenjakov iz Aleksandrije na Egiptovskem. Pozneje so začeli govoriti nekako bolj o številu 70, in tako se je prevoda prijelo ime Septuaginta. Izdelali so ga, kot kaže, nekako v drugem stoletju pr. n. š. Odtlej je grško govorečim Judom ravno ta prevod pomenil Sveto pismo in so ga na široko uporabljali vse do Jezusove in apostolske dobe. V Krščanskih grških spisih je večina 320 dobesednih citatov, v celoti pa vsega skupaj nekako 890 navedb in namigov na Hebrejske spise povzetih po Septuaginti.

13. Kateri dragoceni fragmenti Septuaginte so se ohranili do tega dne in koliko nam pomenijo?

 ¹³ Danes je raziskovalcem še vedno na voljo dokajšnje število Septuagintinih na papirus pisanih fragmentov. So prava dragocenost, ker izvirajo še iz zgodnjekrščanske dobe, in čeprav velikokrat ohranjajo le nekaj pičlih vrstic ali poglavij, so nam v veliko pomoč pri vrednotenju Septuagintinega besedila. Tako so v Egiptu našli Fouadski papirus 266 iz prvega stoletja pr. n. š., kot so ugotovili potem. Ta vsebuje odlomke Geneze in Devteronoma. V Genezinih fragmentih se Božje ime zaradi njihove okrnjenosti ne pojavlja; v Devteronomu pa se na večjem številu mest pojavlja izpisano v štirioglatih hebrejskih pismenkah sredi sicer grškega besedila. * Drugi papirusi datirajo tja do nekako četrtega stoletja n. š., ko so za pisno podlago rokopisov začeli uporabljati veliko trpežnejši pergament najboljše kakovosti (velin), navadno iz telečjih, jagnječjih ali kozjih kož.

14. a) Kaj o Septuaginti pričuje Origen? b) Kdaj in kako so Septuaginto popačili? c) O čem so se mogli zgodnji kristjani prepričati s tem, da so uporabljali Septuaginto?

¹⁴ Zanimivo je, da božje ime v tetragramski obliki nastopa tudi v Septuaginti Origenove šeststolpične Hexaple, nastale okrog 245. n. š. V komentarju k Psalmu 2:2 je Origen o Septuaginti zapisal: »IME se v večini točnih rokopisov pojavlja v hebrejskih pismenkah, le da ne v zdajšnjih, temveč v prastarih hebrejskih [črkah].« * Zdi se, da dokazi prepričljivo govorijo za to, da so že zgodaj posegli v Septuaginto in tetragram zamenjali s Kýrios (Gospod) in Theós (Bog). Ker pa so zgodnji kristjani uporabljali rokopise, ki so Božje ime vsebovali, gotovo smemo domnevati, da se niso držali judovskega izročila in se zato pri svoji strežbi niso bali »IMENA« izgovarjati. O Jehovovem imenu so se pač mogli prepričati neposredno iz grške Septuaginte.

15. a) Opišite Septuagintine velinske in usnjene rokopise s pomočjo preglednice na 314. strani. b) Kako jih navaja New World Translation?

¹⁵ Od grške Septuaginte obstaja še na stotine bolj ali manj kakovostnih velinskih in usnjenih rokopisov. Zlasti pomembnih jih je nekaj, ki so nastali nekje med četrtim in devetim stoletjem n. š., ker obsegajo zares velike izseke Hebrejskih spisov. Pravimo jim uncialni, ker so jih sceloma izpisovali z velikimi, nepovezanimi kapitelkami. Ostalim pravimo minuskuli, ker so jih pisali z manjšo, poševno pisavo. Minuskuli ali kurzivni rokopisi so bili v modi od devetega stoletja pa do rojstva tiska. Pomembnejši uncialni rokopisi iz četrtega in petega stoletja, namreč Vatikanski št. 1209, Sinajski in Aleksandrijski, vsi vsebujejo grško Septuaginto z nekaterimi manjšimi različicami. Tudi Septuaginto prevod New World Translation pogosto navaja v podčrtnih opombah in komentarjih. *

16. a) Kaj je latinska Vulgata in zakaj je tako dragocena? b) Navedite zgled, kako jo navaja New World Translation.

¹⁶ Latinska Vulgata. Ta prevod je množici katoliških prevajalcev rabil za matično besedilo, se pravi za prevodno predlogo za spet nove prevode v mnogotere jezike zahodnokrščanskega sveta. Kako pa je Vulgata nastala? Po latinsko vulgatus pomeni »navaden, (obče)ljudski«. Ob nastanku je bil namreč jezik Vulgate navadna oziroma ljudska latinščina svoje dobe, tako da jo je zlahka razumelo tudi preprosto ljudstvo zahodnega rimskega cesarstva. Učeni Hieronim, ki je izdelal ta prevod, je bil predtem opravil že dve reviziji starolatinskih Psalmov po primerjavi z grško Septuaginto. Svojo Vulgatino Biblijo pa je prevajal neposredno iz izvirne hebrejščine in grščine in torej to ni bil prevod prevoda. In sicer je Hieronim latinil iz hebrejščine od nekako 390. n. š. pa do 405. n. š. Resda je opravljeni izdelek vseboval tudi apokrifne knjige, ki so se do takrat že znašle v Septuagintinih prepisih, vendar je Hieronim povlekel jasno ločnico med kanoničnimi in nekanoničnimi knjigami. Tudi Hieronimovo Vulgato »New World Translation« velikokrat navaja v podčrtnih opombah. *

BESEDILA V HEBREJŠČINI

17. Kdo so bili pismouki ali sofri in zaradi česa jih je Jezus obsojal?

¹⁷ Sofri. Ljudem, ki so vse od Ezdrove dobe pa tja do Jezusovega časa prepisovali Hebrejske spise, so pravili pismouki ali sofri. Ti so si sčasoma začeli dovoljevati vse več svobode in včasih celo spreminjali svetopisemsko besedilo. Saj je še Jezus tem samozvanim varuhom Postave v obraz zažugal, češ da si jemljejo pravice, ki jim ne grejo. (Mat. 23:2, 13)

18. a) Kdo so bili masoreti in kakšne dragocene komentarje k hebrejskemu besedilu so ti izdelali? b) Naštejte nekaj zgledov sofrovskih popravkov.

¹⁸ Masora odkriva prenaredke. V stoletjih po Kristusu so sofre nasledili pismouki, ki so jim pravili masoreti. Ti so pazili na prenaredke, ki so jih bili v besedilo vnesli sofri, in jih zapisovali na margini  ali robu hebrejskega besedila. Tem obrobnim zaznamkom odtlej pravimo masora. Masora je tako popisala 15 nenavadnih sofrovskih točk, namreč 15 besed oziroma besednih zvez v hebrejskem besedilu, zaznamovanih z nekakšnimi pičicami ali črticami. Nekatere teh nenavadnih točk ne vplivajo na angleški prevod ali razlago, druge pa, in to kar pomembno. * Prav tako so se sofri iz vraževernega strahu pred izgovarjanjem imena Jehova ujeli v lastno past in to ime na 134 mestih spremenili v ʼAdhonái (Gospod), na nekaj mestih pa v ʼElohím (Bog). Masora našteva tudi te spremembe. * Po zaznamku v masori so sofri ali ti zgodnji pismouki prav tako krivi najmanj 18 emendacij (popravkov), čeprav je moralo biti teh očitno še celo več. * Najverjetneje so te emendacije delali z dobrimi nameni, ker se je pač zdelo, da izvirni odlomek deluje bodisi bogoskrunsko do Boga ali pa nespoštljivo do njegovih tuzemskih zastopnikov.

19. Kaj je hebrejsko soglasniško besedilo in kdaj se je ustalilo?

¹⁹ Soglasniško besedilo. Hebrejski črkopis sestoji iz 22 soglasnikov, samoglasnikov v njem ni. Prvotno je moral bralec pač po poznavanju jezika sproti vnašati še samoglasniške glasove. Hebrejska pisava je bila torej nekakšen kratkopis. Tudi v sodobni slovenščini obstaja v splošni rabi mnogo standardnih okrajšav, ki so zgrajene iz samih soglasnikov. Tako na primer gospodična krajšamo v gdč. Podobno so tudi hebrejska besedila obsegala besedje, zgrajeno iz samih soglasnikov. Tako je s »soglasniškim besedilom« mišljeno hebrejsko besedilo brez vsakršnih samoglasniških zaznamkov. Soglasniško besedilo hebrejskih rokopisov se je oblikovno ustalilo nekje med prvim in drugim stoletjem n. š., čeprav so še nekaj časa krožili rokopisi z variantnimi besedili. Prenaredkov, kakršne poznamo iz poprejšnje, sofrovske dobe, niso delali več.

20. Kaj so s hebrejskim besedilom delali masoreti?

²⁰ Masoretsko besedilo. V drugi polovici prvega tisočletja n. š. so masoreti (hebrejsko baʽaléh hammasohráh, kar pomeni »mojstri izročila«) uvedli poseben sistem samoglasniških pičic in naglasnih znamenj. Ta so rabila kot pisno pomagalo pri branju in izgovarjanju samoglasniških glasov, ki so jih bili do takrat predajali iz roda v rod zgolj z ustnim izročilom. Masoreti niso v besedilih, ki so jih predajali, delali prav nikakršnih sprememb, tisto, kar se jim je zdelo potrebno, so zapisali le v masoro kot obrobne opombe. Skrajno strogo so se pazili, da si ne bi z besedilom dovolili nikakršne svobode. Za povrh so v masori opozarjali še na dvomljiva mesta v besedilu in po presoji navajali zanje popravljena branja.

21. Kaj je masoretsko besedilo?

²¹ Razvoja osamoglašenja in onaglašenja soglasniškega besedila so se lotile tri masoretske šole, namreč babilonska, palestinska in tiberijska. Danes poznamo kot masoretsko pač hebrejsko besedilo, predstavljeno v zdajšnjih tiskanih izdajah hebrejske Biblije, in ta uporablja sistem, kakršnega si je zamislila tiberijska šola. Ta sistem so razvili masoreti iz Tiberije, mesta na zahodnem bregu Galilejskega jezera. Podčrtne opombe v New World Translation nemalokrat napotujejo na masoretsko besedilo (pod oznako M) in na njegove obrobne opombe, masoro (pod oznako M^margin). *

22. Kateri rokopis iz babilonske besedilne družine je prišel v roke raziskovalcem in kako se ta kaj obnese v primeri s tiberijskim besedilom?

²² Palestinska šola je samoglasniška znamenja postavljala nad soglasnike. Ohranilo se nam je le manjše število takšnih rokopisov, iz katerih pa je razvidno, da je bil ta sistem samoglašenja nepopoln. Nadvrstični je bil tudi babilonski sistem samoglasniškega pikčenja. Eden takšnih rokopisov, na katerih je lepo vidno babilonsko pikčenje, je Petrograjski kodeks Prerokov iz 916. n. š., shranjen v sanktpeterburški javni knjižnici v Rusiji. Ta kodeks vsebuje Izaijevo, Jeremijevo in Ezekijelovo knjigo ter »male« preroke z obrobnimi opombami (masoro). Znanstveniki so rokopis zavzeto preučili in ga primerjali s tiberijskim besedilom. In čeprav uporablja nadvrstični sistem samoglašenja, se glede na soglasniško besedilo in njegove samoglasnike ter masoro pravzaprav ne odmika od tiberijskega besedila. Britanski muzej pa hrani prepis babilonskega besedila Peteroknjižja, ki se po ugotovitvah v bistvu prav tako ujema s tiberijskim besedilom.

23. Katere hebrejske rokopise so drugega za drugim odkrivali ob Mrtvem morju?

²³ Mrtvomorski zvitki. Leta 1947 se je za zgodovino hebrejskih rokopisov začelo novo, živahno poglavje. V neki votlini v Qumranskem vadiju (Nahal Qumeran) pri Mrtvem morju so našli prvi Izaijev zvitek s še drugimi bibličnimi in nebibličnimi zvitki. Že kmalu potem so za znanstvene namene objavili kompletno fotostatično kopijo tega odlično ohranjenega Izaijevega zvitka (1QIs^a). Izvira menda s konca drugega stoletja pr. n. š. In res, šlo je za neverjetno najdbo: za hebrejski rokopis, ki je kakih  tisoč let starejši od najstarejšega še obstoječega rokopisa priznanega masoretskega besedila Izaijeve knjige! * Iz drugih qumranskih votlin so potem potegnili na dan fragmente čez 170 zvitkov z deli vseh hebrejskospisnih knjig razen Esterine. Te zvitke zdaj še vedno preučujejo.

24. Kako se ti rokopisi obnesejo v primeri z masoretskim besedilom in pri čem si z njimi pomaga New World Translation?

²⁴ Neki biblicist poroča, da po raziskavah dolgega 119. psalma v pomembnem mrtvomorskem zvitku s Psalmi (11QPs^a) ugotavlja, da se besedilo skoraj dobesedno ujema z masoretskim 119. psalmom. O Psalmskem zvitku profesor J. A. Sanders pripominja: »[Različice] so večinoma pravopisne in imajo nekakšen pomen kvečjemu za strokovnjaka, ki išče napotila za odgonetenje hebrejske staroveške izgovarjave ali kaj podobnega.« * Tudi drugi primerki teh edinstvenih staroveških rokopisov večinoma ne kažejo večjih razhajanj. Sam Izaijev zvitek, ki sicer kaže nekaj razlik v črkovanju in slovnični zgradbi, se glede doktrinarnih zadev ne razhaja. Ta objavljeni Izaijev zvitek so z ozirom na njegove različice pretehtavali tudi pri pripravi New World Translation, zato ga ta tudi večkrat navaja. *

25. Katera hebrejska besedila smo tako pregledali in česa smo si po njihovem pregledu gotovi?

²⁵ Tako smo v poglavitnih potezah pregledali potek izročanja Hebrejskih spisov. Glavni pri tem so Samarijanski pentatevh, aramejski targumi, grška Septuaginta, tiberijsko hebrejsko besedilo, palestinsko hebrejsko besedilo, babilonsko hebrejsko besedilo in hebrejsko besedilo Mrtvomorskih zvitkov. Po pregledu in primerjanju teh besedil smo si gotovi, da so se Hebrejski spisi ohranili do danes v bistvu takšni, kot so jih navdihnjeni Božji služabniki prvotno tudi zapisali.

PREČIŠČENO HEBREJSKO BESEDILO

26. a) Kdaj so se lotili kritičnega študija hebrejskega besedila in katera znanstvenokritična besedila so takrat že natisnili? b) Kdo si je Ginsburgovo besedilo vzel za predlogo?

²⁶ Standardna tiskana izdaja hebrejske Biblije je bila vse do 19. stoletja Druga rabinska Biblija Jakoba ben Hajima, objavljena 1524/25. Šele v 18. stoletju so se strokovnjaki lotili kritičnega študija hebrejskega besedila. V letih 1776–80 je Benjamin Kennicott v Oxfordu objavil variantna branja iz več kot 600 hebrejskih rokopisov. Nato je 1784–98 italijanski učenjak J. B. de Rossi v Parmi objavil variantna branja čez 800 še drugih rokopisov. Tudi hebraist S. Baer iz Nemčije je izdelal nekakšno kritično pregledano besedilo. V še novejšem času je po dolgoletnem študiju izdelal znanstvenokritično besedilo hebrejske Biblije C. D. Ginsburg. Prvič ga je objavil 1894., končno revidiranega pa 1926. * Po izdaji tega besedila iz 1894. je leta 1902 izdelal svoj angleški prevod The Emphasised Bible Joseph Rotherham, Ginsburgovo in Baerjevo besedilo pa si je za predlogo prevoda Hebrejskih spisov 1917. vzel profesor Max L. Margolis s sodelavci.

27., 28. a) Kaj je Biblia Hebraica in kako so jo še razvijali? b) Za kaj uporablja to besedilo New World Translation?

²⁷ Leta 1906 je hebraist Rudolf Kittel na Nemškem objavil prvo (pozneje pa še drugo) izdajo svojega prečiščenega hebrejskega besedila pod naslovom Biblia Hebraica ali »Hebrejska Biblija«. V tej knjigi je Kittel izdelal tekstnokritični aparat z zajetnimi podčrtnimi opombami, v katerih je kolacioniral ali kritično primerjal vse mogoče takrat razpoložljive hebrejske rokopise masoretskega besedila. Za izhodišče si je izbral splošno priznano besedilo Jakoba ben Kajima. Ko pa so postala dosegljiva tudi veliko starejša in odličnejša ben Ašerjeva masoretska besedila, ki so jih bili standardizirali okrog 10. stoletja n. š., se je Kittel lotil že popolnoma drugačne, tretje izdaje Biblie Hebraice. Delo so po njegovi smrti dokončali njegovi sodelavci.

²⁸ Kittlova Biblia Hebraica, oziroma njena 7., 8. in 9. izdaja (1951–55), je bila za predlogo hebrejskemu delu angleškega New World Translation. Za posodobitev v podčrtnih opombah New World Translation, objavljenega 1984., pa je bila uporabljena nova izdaja hebrejskega besedila, namreč Biblia Hebraica Stuttgartensia, iz 1977.

29. Kaj je bilo v Biblii Hebraici še zlasti dragoceno, da so lahko po tem obnovili Božje ime?

²⁹ Kittlova predstavitev obrobne masore, ki odkriva mnoge besedilne prenaredke predkrščanskih pismoukov, je marsikaj prispevala k točnim prevedkom v New World Translation, med drugim tudi k obnovi Božjega imena Jehova. Sploh se New World Translation trudi, da bi bralca sproti seznanjal s čedalje obsežnejšimi dognanji bibličnih ved.

30. a) Ob preglednici na 308. strani, ki prikazuje vire za hebrejskospisni del besedila v New World Translation, orišite zgodovinski potek hebrejskega besedila vse do Biblie Hebraice, ki je poglavitni vir za New World Translation. b) S katerimi drugimi viri si je Odbor za pripravo biblijskega prevoda Novi svet med drugim še pomagal?

³⁰ K pričujoči študiji prilagamo preglednico, ki navaja vire za hebrejskospisno besedilo v New  World Translation. Preglednica na kratko prikazuje razvoj hebrejskega besedila vse do Kittlove Biblie Hebraice, ki je bila glavni vir za ta prevod. Sekundarni viri, ki so jih pri tem konzultirali, so nakazani belo črtkano. S tem seveda nočemo namigovati, da bi bili pri prevodih, kot sta na primer latinska Vulgata in grška Septuaginta, uporabljeni njihovi prvopisi. Tako kot pri samih navdihnjenih hebrejskih besedilih tudi izvirniki teh prevodov ne obstajajo več. Te vire so konzultirali pač po zanesljivih izdajah teh besedil ali po zanesljivih starih prevodih in kritičnih komentarjih. Ob konzultiranju vseh teh virov je tako Odbor za pripravo biblijskega prevoda Novi svet lahko izdelal avtoritativen in zanesljiv prevod izvirnih navdihnjenih Hebrejskih spisov. Vsi ti viri so nakazani v podčrtnih opombah v New World Translation.

31. a) Plod česa je torej hebrejskospisni del New World Translation? b) Za kaj se torej lahko zahvalimo in česa bi si bilo želeti?

³¹ Hebrejskospisni del New World Translation je torej plod dolgoletnega dela in raziskovanja. Sloni na karseda neokrnjenem besedilu, oplemenitenem z nasledki zvestega besedilnega izročila. Poleg tekočega in doživetega sloga se tako zavzetemu biblijskemu preučevalcu ponuja prevod, ki je obenem pošten in točen. Hvala bodi Jehovu, Bogu, ki sporoča, hvala za to, da je njegova Beseda danes še vedno živa in silovita! (Heb. 4:12) Naša srčna želja je, da si bodo ljudje poštenega srca z ukom o Božji dragoceni Besedi še sezidavali vero in jih bo to podžigalo, da bodo v teh prelomnih časih spolnjevali Jehovovo voljo. (2. Pet. 1:12, 13)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Tabela na strani 313]

(Lega besedila — glej publikacijo)

NEKAJ VIDNEJŠIH PAPIRUSNIH ROKOPISOV

Za Hebrejske spise

Ime rokopisa Nashev papirus

Nastanek 2. ali 1. stol. pr. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja Cambridge (Anglija)

Obsega približno 24 vrst iz Desetih zapovedi in nekaj vrstic iz 5. in 6. poglavja Devteronoma

Ime rokopisa Rylands 458

Znak 957

Nastanek 2. stol. pr. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Manchester (Anglija)

Obsega približno Odlomki Devteronoma, 23.–28. poglavje

Ime rokopisa Fouad 266

Nastanek 1. stol. pr. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Kairo (Egipt)

Obsega približno Deli Geneze in Devteronoma

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

5. Mojz. 18:5; Ap. dela 3:22; dodatek 1C

Ime rokopisa Mrtvomorski Levitikov zvitek

Znak 4Q LXX Lev^b

Nastanek 1. stol. pr. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Jeruzalem (Izrael)

Obsega približno Odlomki Levitika

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

3. Mojz. 3:12; 4:27

Ime rokopisa Chester Beatty 6

Znak 963

Nastanek 2. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Dublin (Irska)

in Ann Arbor (Mich., ZDA)

Obsega približno Deli Numerija in Devteronoma

Ime rokopisa Chester Beatty 9, 10

Znak 967/968

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Dublin (Irska) in Princeton (N.J., ZDA)

Obsega približno Deli Ezekijelove, Danijelove in Esterine knjige

Za Krščanske grške spise

Ime rokopisa Oxyrhynchus 2

Znak P¹

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Philadelphia (Pa., ZDA)

Obsega približno Mat. 1:1–9, 12, 14–20

Ime rokopisa Oxyrhynchus 1228

Znak P²²

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Glasgow (Škotska)

Obsega približno Odlomki 15. in 16. poglavja

Janezovega evangelija

Ime rokopisa Michigan 1570

Znak P³⁷

Nastanek 3./4. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Ann Arbor (Mich., ZDA)

Obsega približno Mat. 26:19–52

Ime rokopisa Chester Beatty 1

Znak P⁴⁵

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Dublin (Irska); Dunaj (Avstrija)

Obsega približno Odlomki Matejevega, Markovega, Lukovega,

Janezovega evangelija, Apostolskih del

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Luka 10:42; Jan. 10:18

Ime rokopisa Chester Beatty 2

Znak P⁴⁶

Nastanek ok. 200. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Dublin (Irska); Ann Arbor (Mich., ZDA)

Obsega približno Devet Pavlovih pisem

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Rim. 8:23, 28; 1. Kor. 2:16

Ime rokopisa Chester Beatty 3

Znak P⁴⁷

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Dublin (Irska)

Obsega približno Raz. 9:10–17:2

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Raz. 13:18; 15:3

Ime rokopisa Rylands 457

Znak P⁵²

Nastanek ok. 125. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Manchester (Anglija)

Obsega približno Jan. 18:31–33, 37, 38

Ime rokopisa Bodmer 2

Znak P⁶⁶

Nastanek ok. 200. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Ženeva (Švica)

Obsega približno Večina Janezovega evangelija

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Jan. 1:18; 19:39

Ime rokopisa Bodmer 7, 8

Znak P⁷²

Nastanek 3./4. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Ženeva (Švica) in Vatikanska knjižnica v Rimu (Italija)

Obsega približno Juda, 1. in 2. Petrovo pismo

Ime rokopisa Bodmer 14, 15

Znak P⁷⁵

Nastanek 3. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Ženeva (Švica)

Obsega približno Večina Lukovega in Janezovega evangelija

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Luka 8:26; Jan. 1:18

 [Tabela na strani 314]

(Lega besedila — glej publikacijo)

NEKAJ VIDNEJŠIH VELINSKIH IN USNJENIH ROKOPISOV

Za Hebrejske spise (v hebrejščini)

Ime rokopisa Alepski kodeks

Znak Al

Nastanek 930. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja Nekoč v Aleppu (Sirija). Zdaj v Izraelu.

Obsega približno Velik del Hebrejskih spisov (ben Ašerjevo

besedilo)

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Joz. 21:37

Ime rokopisa Kodeks Britanskega muzeja Or4445

Nastanek 10. stol. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja London (Anglija)

Obsega približno Večina Pentatevha

Ime rokopisa Kairski Karaitski kodeks

Znak Ca

Nastanek ok. 895. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja Kairo (Egipt)

Obsega približno Zgodnji in poznejši Preroki

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Joz. 21:37; 2. Sam. 8:3

Ime rokopisa Leningrajski kodeks

Znak B 19^A

Nastanek 1008. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja St. Peterburg (Rusija)

Obsega približno Hebrejski spisi

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Joz. 21:37; 2. Sam. 8:3; dodatek 1A

Ime rokopisa Petrograjski kodeks Prerokov

Znak B 3

Nastanek 916. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja St. Peterburg (Rusija)

Obsega približno Poznejši Preroki

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

dodatek 2B

Ime rokopisa Mrtvomorski prvi Izaijev zvitek

Znak 1QIs^a

Nastanek Konec 2. stol. pr. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja Jeruzalem (Izrael)

Obsega približno Izaijeva knjiga

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Iza. 11:1; 18:2; 41:29

Ime rokopisa Mrtvomorski psalmski zvitek

Znak 11QPs^a

Nastanek 1. stol. n. š.

Jezik hebrejski

Kraj hranjenja Jeruzalem (Izrael)

Obsega približno Deli 41-ih izmed zadnje tretjine Psalmov

Za Septuaginto in Krščanske grške spise

Ime rokopisa Sinaiticus

Znak א (01)

Nastanek 4. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja London (Anglija)

Obsega približno Del Hebrejskih spisov in vsi Grški spisi,

tudi nekaj apokrifnih spisov

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

1. kron. 12:19; Jan. 5:2; 2. Kor. 12:4

Ime rokopisa Alexandrinus

Znak A (02)

Nastanek 5. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja London (Anglija)

Obsega približno Vsi Hebrejski in Grški spisi (le nekaj

manjših odlomkov zgubljenih ali poškodovanih)

še z nekaterimi apokrifnimi spisi

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom) 1. kra. 14:2; Luka 5:39;

Ap. dela 13:20; Heb. 3:6

Ime rokopisa Vatican 1209

Znak B(03)

Nastanek 4. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Vatikanska knjižnica v Rimu (Italija)

Obsega približno Prvotno vsa Biblija. Zdaj manjkajo:

1. Mojz. 1:1– 46:28; Ps. 106–137; Hebrejcem

od 9:14; 1. Timoteju; 2. Timoteju; Titu;

Filemonu; Razodetje

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Mar. 6:14; Jan. 1:18; 7:53–8:11

Ime rokopisa Ephraemi Syri rescriptus

Znak C (04)

Nastanek 5. stol. n. š.

Jezik grški

Kraj hranjenja Pariz (Francija)

Obsega približno Deli Hebrejskih spisov (64 listov)

in Grških spisov (145 listov)

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Ap. dela 9:12; Rim. 8:23, 28, 34

Ime rokopisa Codex Bezae Cantabrigiensis

Znak D^ea (05)

Nastanek 5. stol. n. š.

Jezik grško- -latinski

Kraj hranjenja Cambridge (Anglija)

Obsega približno Večina štirih evangelijev in Apostolskih

del, nekaj vrstic 3. Janezovega pisma

Zgledi rabe v New World Translation—With References (gle

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Mat. 24:36; Mar. 7:16; Luka 15:21

(v navedku označen samo z »D«)

Ime rokopisa Codex Claromontanus

Znak D^P (06)

Nastanek 6. stol. n. š.

Jezik grško- -latinski

Kraj hranjenja Pariz (Francija)

Obsega približno Pavlinska pisma (s Pismom Hebrejcem vred)

Zgledi rabe v New World Translation—With References (glej

podčrtne opombe k navedenim odlomkom)

Gal. 5:12 (v navedku označen samo z »D«)

 [Diagram na strani 308]

(Lega besedila — glej publikacijo)

Viri za besedilo New World Translation – Hebrejski spisi

Hebrejski prvopisi z zgodnjimi prepisi

Aramejski targumi

Mrtvomorski zvitki

Samarijanski pentatevh

Grška Septuaginta

Starolatinski prevodi

Koptščina, etiopščina, armenščina

Hebrejsko soglasniško besedilo

Latinska Vulgata

Grški prevodi – Akvilov, Teodocionov, Simahov

Sirska Pešita

Masoretsko besedilo

Kairski kodeks

Petrograjski kodeks Prerokov

Alepski kodeks

Ginsburgovo hebrejsko besedilo

Leningrajski kodeks B 19^A

Biblia Hebraica (BHK), Biblia Hebraica Stuttgartensia (BHS)

New World Translation

Hebrejski spisi – v angleščini; iz angleščine potem v mnoge druge moderne jezike

 [Diagram na strani 309]

(Lega besedila — glej publikacijo)

Viri za besedilo New World Translation – Krščanski grški spisi

Grški prvopisi z zgodnjimi prepisi

Armenski prevod

Koptski prevodi

Sirski prevodi – kuretonski, filoksenski, heraklejski, palestinski, sinajski, Pešita

Starolatinski prevodi

Latinska Vulgata

Sikstinsko in klementinsko revidirano latinsko besedilo

Grški kurzivni rkp.

Erazmovo besedilo

Štefanovo besedilo

Textus Receptus

Griesbachovo grško besedilo

Emphatic Diaglott

Papirusi – (npr.:Chester Beatty P45, P46, P47; Bodmer P66, P74, P75)

Zgodnjegrški uncialni rkp. – Vatikanski 1209 (B), Sinajski (א), Aleksandrijski (A), Ephraemi Syri rescriptus (C), Bezae (D)

WestcottHortovo grško besedilo

Boverjevo grško besedilo

Merkovo grško besedilo

Nestle- -Alandovo grško besedilo

Grško besedilo Združenih bibličnih družb

23 hebrejskih prevodov (14.–20. stoletje), izdelanih ali iz grščine ali iz latinske Vulgate, za Božje ime pa uporabljajo tetragram

New World Translation

Krščanski grški spisi – v angleščini; iz angleščine v mnoge druge moderne jezike