Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru

Študija številka 6: Krščansko grško svetopisemsko besedilo

O prepisovanju grškospisnega besedila; o njegovem nadaljnjem izročilu v grščini in drugih jezikih vse do danes; o zanesljivosti sodobnega besedila.

1. Kako se je začel krščanski vzgojno-izobraževalni program?

PRAKRISTJANI so se že od samega začetka ukvarjali z vzgojno-izobraževalnim delom in objavljanjem pisane ,Jehovove besede‘ daleč po širnem svetu. Popolnoma resno so se zavzeli za to, kar jim je Jezus naročil tik pred svojim vnebohodom, namreč: »Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Iza. 40:8; Ap. dela 1:8) Prvih 120 učencev je svetega duha, tako kot je Jezus napovedal, tudi res prejelo, in to jim je dalo tisti pravi delovni zagon. Bilo je ravno na binkoštni dan 33. n. š. Še isti dan je Peter s temeljitim pričevanjem zaoral ledino tega novega vzgojno-izobraževalnega programa, tako da jih je že takrat veliko iz vsega srca sprejelo to oznanilo in komaj ustanovljeni krščanski občini se je pridružilo približno 3000 novih. (Ap. dela 2:14–42)

2. Katero veselo oznanilo so zdaj začeli oklicevati in na kaj je to pričevanjsko delo kazalo?

² Ti učenci Jezusa Kristusa so potem z delovno vnemo, ki je bila neznana vsem poprejšnjim skupinam v zgodovini, postavili na noge poučevalni program, s katerim so naposled preplavili ves takrat znani svet do zadnjega kotička. (Kol. 1:23) Pač, teh neugnanih Jehovovih pričevalcev ni bilo strah vzeti pot pod noge in pešačiti od hiše do hiše, od mesta do mesta in od dežele do dežele ter oklicevati »veselo oznanilo o dobrem«. (Rim. 10:15) In to veselo oznanilo je pripovedovalo o Kristusovem odkupništvu, o vstajenjskem upanju in o obljubljenem Božjem kraljestvu. (1. Kor. 15:1–3, 20–22, 50; Jak. 2:5) Še nikoli poprej ni človeštvo slišalo takšnega pričevanja o sicer nevidnih rečeh. Tako je to premnogim, ki so zdaj po Jezusovi žrtvi priznavali Jehova za svojega Suverenega gospoda, res postalo »razvidnost resničnosti, ki jih sicer ne vidimo«, očiten prikaz vere. (Heb. 11:1, NW; Ap. dela 4:24; 1. Tim. 1:14–17)

3. Kaj je bilo značilno za krščanske strežnike prvega stoletja n. š.?

³ Ti krščanski strežniki, možje in žene, so bili razsvetljeni Božji strežniki. Znali so brati in pisati. Bili so svetopisemsko izobraženi, bili pa so tudi razgledani glede dogajanja po svetu. Vajeni so bili potovanja. Kakor pravim pravcatim kobilicam jim še takšne ovire po poti niso mogle ubraniti, da ne bi šli vedno naprej in neutrudno širili dobro novico. (Ap. dela 2:7–11, 41; Joel 2:7–11, 25) In v prvem stoletju našega štetja, ko so pač živeli, so delali med ljudmi, ki v marsičem niso bili nič drugačni od naših sodobnikov.

4. Kaj so pod Jehovovim navdihnjenjem in vodstvom zapisali v dneh zgodnjekrščanske občine?

⁴ Prakristjani, ti napredni oznanjevalci »besede življenja«, so zato s pridom segali po slehernem biblijskem zvitku, ki jim je bil dosegljiv. (Fil. 2:15, 16; 2. Tim. 4:13) Štiri izmed njih, namreč Mateja, Marka, Luka in Janeza, je Jehova navdihnil, da so »dobro novico o Jezusu Kristusu« tudi zapisali. (Mar. 1:1, NW; Mat. 1:1) Nekateri med njimi, na primer Peter, Pavel, Janez, Jakob in Juda, so pod navdihnjenjem pisali pisma. (2. Pet. 3:15, 16) Spet drugi so se lotevali prepisovanja teh navdihnjenih sporočil, ki so si jih množeče se občine s pridom izmenjavale. (Kol. 4:16) Vrh tega so se ,apostoli in starešine Jeruzalema‘ po nareku Božjega duha odločali o zadevah nauka in tudi take reči so zapisovali za poznejšo rabo. To osrednje vodstvo je na daleč razsejanim občinam pošiljalo tudi poučevalna pisma. (Ap. dela 5:29–32; 15:2, 6, 22–29; 16:4) In za kaj takega so si pač morali urediti svojo lastno poštno službo.

5. a) Kaj je kodeks? b) V kolikšnem obsegu je bil kodeks v rabi pri prakristjanih in katere so bile njegove prednosti?

⁵ Da bi pospešili distribucijo Pisem, hkrati pa poskrbeli za to, da bi ta prihajala med ljudi karseda priročna in pregledna, so prakristjani že kmalu začeli namesto zvitkov uporabljati rokopise v kodeksni obliki. Kodeks je po svoji obliki kaj podoben sodobni knjigi, po kateri lahko, kadar v njej iščemo kak določeni odlomek, lepo pripravno listamo in se nam ni treba muditi z dolgotrajnim razvijanjem, kot je bilo ponavadi treba pri zvitku. Za povrh je kodeksna oblika omogočila, da so kanonična besedila vezali skupaj, medtem ko je bilo zvitkovna besedila navadno treba hraniti vsakega v posebnem navitku. Pravzaprav so v kodeksni rabi zgodnji kristjani šele orali ledino. Prav lahko, da so si kodekse sploh  sami umislili. Kodeks so namreč nekrščanski pisci le počasi prevzemali, medtem ko je velika večina krščanskih papirusov iz drugega in tretjega stoletja že v kodeksni obliki. *

6. a) Kateri čas štejemo za dobo klasične grščine, kaj je ta zajemala in kdaj se je razvil koine oziroma obča grščina? b) Kako in v kolikšnem obsegu je koine prešel v splošno rabo?

⁶ Koinejsko sporočevalno sredstvo (splošnosporazumevalna grščina). Tako imenovana klasična doba grškega jezika je zajemala čas od devetega do četrtega stoletja pr. n. š. To je bila doba atiškega in jonskega narečja. Ravno takrat, še zlasti pa v petem in četrtem stoletju pr. n. š., so svoj ustvarjalni vrh doživljali mnogi grški dramatiki, pesniki, govorniki, zgodovinopisci, filozofi in znanstveniki, od katerih so resnično zasloveli Homer, Herodot, Sokrat, Platon in še kateri. Obdobje od nekako četrtega stoletja pr. n. š. do okrog šestega stoletja n. š. pa je bila doba tako imenovanega koinéja oziroma obče grščine. Ta se je razvila predvsem zaradi vojaških operacij Aleksandra Velikega, čigar vojske so sestavljali vojaki iz vseh krajev Grčije. Ti so govorili različna grška narečja, in ko so se ta nekako spremešala, je nastalo splošno narečje, koiné, in kmalu prešlo v splošno rabo. Z Aleksandrovim zavzetjem Egipta in Azije vse do Indije se je koine razširil med vsa mogoča ljudstva, tako da je navsezadnje postal mednarodni jezik in kot tak obveljal še dolga stoletja. Tudi grško besedišče v Septuaginti ni nič drugega kot koine, kakršnega so govorili v egiptovski Aleksandriji v tretjem in drugem stoletju pr. n. š.

7. a) Kako o rabi koineja v dobi Jezusa in apostolov pričuje Biblija? b) Zakaj je bil koine tako pripraven kot občilno sredstvo Božje Besede?

⁷ V dobi Jezusa in apostolov je bil koine mednarodni jezik rimskega vladarstva. To dejstvo izpričuje sama Biblija. Ko so namreč Jezusa pribili na kol, so mu morali nad glavo izobesiti napis, ki ni bil le v hebrejščini, jeziku Judov, ampak tudi v latinščini, uradnem deželnem jeziku, in v grščini, ki je ni bilo na jeruzalemskih ulicah slišati skoraj nič manj kot v Rimu, Aleksandriji ali samih Atenah. (Jan. 19:19, 20; Ap. dela 6:1) Po Apostolskih delih 9:29 je Pavel oznanjal dobro novico v Jeruzalemu Judom, ki so govorili grško. Takrat je bil koine dinamičen, živ, polnorasel jezik – kaj pripraven in kot nalašč za nadaljnje sporočanje božanske Besede, kar je bil pač Jehovov vzvišeni namen.

GRŠKO BESEDILO IN NJEGOVO IZROČANJE

8. Zakaj se zdaj lotevamo preiskovanja zbirnika grškospisnih rokopisov?

⁸ V prejšnji študiji smo se poučili o tem, kako je Jehova obvaroval svoje studence resnice v navdihnjenih Hebrejskih spisih, v nekakšnem zbirniku pisnih dokumentov. Kako pa je s Pismi, ki so jih napisali apostoli in drugi učenci Jezusa Kristusa? Ali so se nam ti ohranjali enako skrbno? Ob pregledu ogromnega zbirnika rokopisov, ohranjenih v grščini, pa tudi v drugih jezikih, se zlahka prepričamo, da so se. Sicer pa ta del biblijskega kanona, kot smo že povedali, obsega 27 knjig. Oglejmo si torej v glavnih potezah, kako je potekalo besedilno izročilo teh 27 knjig, iz tega pa bo kmalu razvidno tudi to, kako se je prvotno grško besedilo ohranilo vse do današnjega dne.

9. a) V katerem jeziku so pisali krščanska Pisma? b) Ob katero izjemo trčimo pri Matejevem evangeliju?

⁹ Grškorokopisni izvirek. Sedemindvajsetere kanonične knjige krščanskih Pisem so pisali v splošnoobčevalni grščini tiste dobe. Vendar pa je očitno bila Matejeva knjiga, zato da bi bila na roko judovskemu ljudstvu, napisana najprej v biblijski hebrejščini. Tako vsaj navaja Hieronim, svetopisemski prevajalec iz četrtega stoletja; pravi namreč, da je bila knjiga šele potem prevedena v grščino. * Prevod je bržkone opravil kar Matej sam: glede na to, da je bil rimski državni uslužbenec, namreč davčni izterjevalec, je pač gotovo obvladal vse tri jezike, hebrejščino, latinščino in grščino. (Mar. 2:14–17)

10. Kako so se nam biblijska besedila ohranila?

¹⁰ Vsi drugi krščanskobiblijski pisci, Marko, Luka, Janez, Pavel, Peter, Jakob in Juda, so svoje pisanje opravljali v koineju, v občem, živem jeziku, ki so ga kristjani in večina drugih ljudi v prvem stoletju razumeli. Zadnji izvirni dokument je okrog 98. n. š. napisal Janez. Kolikor vemo, se do danes ni ohranil prav nobeden izmed 27 rokopisnih prvopisov v koineju. Pač pa so se iz tega prvotnega praizvirka natekli k nam prepisi izvirnikov, pa prepisi prepisov in prave pravcate prepisne družine, ki zdaj tvorijo neizmeren rokopisni zbirnik Krščanskih grških spisov.

11. a) S kakšnim rokopisnim zbirom razpolagamo dandanes? b) Kako se ti rokopisi po količini in starosti razlikujejo od del klasičnih pisateljev?

¹¹ Zbirnik s čez 13.000 rokopisi. Dandanes razpolagamo z naravnost neizmernim zbirom ročnih prepisov vseh 27 kanoničnih knjig. Nekateri obsegajo zares zajetne odseke Svetega pisma, drugi so zgolj fragmentarni. Po nekem izračunu obstaja v izvirni grščini čez 5000 rokopisov. Tem se pridružuje še čez 8000 rokopisov v vseh mogočih drugih jezikih: skupaj torej krepko čez 13.000 rokopisov. Izvirajo iz časa od 2. stoletja n. š. pa vse do 16. stoletja n. š., in vsi tako ali drugače pripomorejo k določitvi res pravega, prvotnega besedila. Najstarejši med vso to pisano množico rokopisov je vsekakor papirusni  fragment Janezovega evangelija iz Knjižnice Johna Rylandsa v Manchestru na Angleškem, sicer znan pod oznako P⁵²: izviral naj bi iz prve polovice drugega stoletja, morda iz nekako 125. n. š. * To pa pomeni, da je prepis nastal komaj kake četrt stoletja za izvirnikom! In če zdaj pomislimo, da za dognanje izvirnih besedil večine pisateljev klasične dobe razpolagamo kvečjemu s tankim svežnjem rokopisov, ki so ponavadi še več kot le nekaj stoletij starejši od svojih izvirnikov, šele razumemo, kako bogato dokazno gradivo nam je na voljo pri sestavi avtoritativnega besedila Krščanskih grških spisov.

12. Na kaj so pisali prve rokopise?

¹² Papirusni rokopisi. Tako kot zgodnje prepise Septuaginte so tudi prve rokopise Krščanskih grških spisov pisali na papirus, in tega so potem za biblijske rokopise uporabljali še vse do okrog četrtega stoletja n. š. Ko so biblijski pisci pošiljali pisma krščanskim občinam, so očitno prav tako uporabljali papirus.

13. Katero pomembno papirusno najdbo so objavili leta 1931?

¹³ Velike množine papirusnih besedil so našli v fayumski provinci na Egiptovskem. V drugi polovici 19. stoletja so tam prišli na dan številni biblijski papirusi. Med najpomembnejšimi sodobnimi rokopisnimi najdbami pa je bilo odkritje, ki so ga objavili 1931. leta. Šlo je za kose 11 kodeksov, ki so vsaj delno vsebovali 8 različnih navdihnjenih hebrejskospisnih knjig in 15 knjig Krščanskih grških spisov, vse v grščini. Papirusi so bili različno stari, od drugega pa do četrtega stoletja našega štetja. Večino krščansko grškega deleža iz te najdbe zdaj hranijo zbirke Chesterja Beattyja, v seznamih pa so uvrščeni pod oznako P⁴⁵, P⁴⁶ in P⁴⁷, pri čemer znak »P« pomeni »Papirus«.

14., 15. a) Katere vidnejše papirusne rokopise Krščanskih grških spisov med drugim navaja preglednica na 313. strani? b) Navedite, kako je New World Translation uporabil te rokopise. c) Kaj potrjujejo zgodnji papirusni kodeksi?

¹⁴ V Ženevi v Švici pa so bili od 1956. do 1961. objavljeni papirusi, ki sodijo v neko drugo, prav tako izjemno zbirko. To so tako imenovani Bodmerjevi papirusi, ki vsebujejo zgodnje besedilo dveh evangelijev (P⁶⁶ in P⁷⁵) in izvirajo z začetka tretjega stoletja n. š. Sicer pa v preglednici pred pričujočo študijo navajamo nekaj pomembnejših staroveških biblijskih papirusov Hebrejskih in Krščanskih grških spisov. V zadnjem stolpcu navajamo mesta v New World Translation of the Holy Scriptures, kjer ti papirusni rokopisi dajejo oporo za tamkajšnji prevedek in je to tudi nakazano v podčrtnih opombah k tem vrsticam.

¹⁵ Z odkritjem teh papirusov se nam ponuja tudi dokaz za to, da je bil biblijski kanon dokončan že zelo zgodaj. Dva kodeksa izmed papirusov Chesterja Beattyja – v enem so zganjeni deli četverih evangelijev in Apostolskih del (P⁴⁵), drugi pa med platnicami hrani 9 izmed 14 Pavlovih pisem (P⁴⁶) – tako kažeta, da so navdihnjene Krščanske grške spise sestavljali v celoto že kmalu po smrti apostolov. Ker je namreč gotovo minilo kar nekaj časa, da so se ti kodeksi razširili tako zelo, da so se nazadnje znašli v Egiptu, je več kot očitno, da so te Spise zbrali v njihovo standardno obliko najkasneje do drugega stoletja. Potemtakem ni bilo nikakršnega dvoma več, da je bil do konca drugega stoletja kanon Krščanskih grških spisov končan, s tem pa spopolnjen tudi kanon celotne Biblije.

16. a) Kateri uncialni rokopisi Krščanskih grških spisov so se ohranili do danes? b) V kolikšnem obsegu so bili uncialni rokopisi uporabljeni za New World Translation in zakaj toliko?

¹⁶ Velinski in usnjeni rokopisi. Kot smo ugotovili že v prejšnji študiji, so začeli trpežnejši velin, najkakovostnejši pergament, ki so ga navadno delali iz telečje, jagnječje ali kozje kože, uporabljati za rokopisno podlago namesto papirusa nekako od četrtega stoletja n. š. naprej. Na velin je pisanih nekaj najpomembnejših danes še obstoječih biblijskih rokopisov. Hebrejskospisne rokopise na velinu in usnju smo že obravnavali. V preglednici na 314. strani navajamo nekaj pomembnejših velinskih in usnjenih rokopisov tako za Krščanske grške kot za Hebrejske spise. Za Grške spise navedeni rokopisi so sceloma izpisani z velikimi grškimi črkami in jim zato pravimo unciali. New Bible Dictionary navaja za Krščanske grške spise 274 uncialnih rokopisov, in ti izvirajo iz časa od četrtega do desetega stoletja n. š. Potem je tu še več kot 5000 kurzivnih ali minuskulnih rokopisov, popisanih s povezano ležečo pisavo. * Te so prav tako na velinu pisali v razdobju od devetega stoletja n. š. pa do spočetja tiska. Uncialne rokopise je zaradi zgodnjega časa njihovega nastanka in njihove splošne točnosti zelo na široko uporabljal Odbor za pripravo biblijskega prevoda Novi svet, ko je iskal kar najskrbnejše prevedke za grško besedilo. To je razvidno tudi iz preglednice »Nekaj vidnejših velinskih in usnjenih rokopisov«.

DOBA TEKSTNE KRITIKE IN PREČIŠČEVANJA

17. a) Katera dva dogodka sta prispevala k razmahu preučevanja biblijskega grškega besedila? b) Po katerem delu se spominjamo Erazma? c) Kako je zgrajena tiskana izdaja znanstvenokritičnega besedila?

¹⁷ Erazmovo besedilo. Vsa dolga stoletja mračnega srednjega veka, ko je gospodovala latinščina in je bila Zahodna Evropa pod železnim nadzorstvom Rimskokatoliške cerkve, sta bili strokovnost  in znanstvenost le kratke sape. Z evropsko iznajdbo tiska s premičnimi črkami v 15. stoletju in takoj nato z reformacijo v zgodnjem 16. stoletju pa so ljudje svobodneje zadihali in znova se je predramilo zanimanje za grščino. Prav v tej zgodnji dobi preporoda znanstvene misli je sloviti nizozemski učenjak Desiderij Erazem priredil za tisk svojo prvo izdajo znanstvenokritičnega grškega besedila »Novega testamenta«. (Takšno tiskano znanstvenokritično izdajo kakega besedila pripravljajo s skrbno primerjavo večjega števila rokopisov in z odločanjem za besedje, za katerega po najsplošnejšem soglasju velja, da je izvirno, pogosto pa taka izdaja vsebuje tudi podčrtni kritični aparat z opombami o morebitnih variantnih branjih v tem ali onem rokopisu.) To prvo izdajo so tiskali v Baslu v Švici 1516., leto dni prej torej, kot se je na Nemškem začela reformacija. V prvi izdaji je sicer kar mrgolelo napak, vendar so naslednje izdaje 1519., 1522., 1527. in 1535. leta prinesle v marsičem izboljšano besedilo. Sicer pa je imel Erazem pri primerjavi in pripravi kritičnega besedila na voljo le nekaj poznih kurzivnih rokopisov.

18. Kaj je z Erazmovim besedilom potem moglo nastajati in kdo ga je s pridom uporabil?

¹⁸ Erazmovo prečiščeno grško besedilo je potem rabilo za predlogo mnogim boljšim prevodom v več zahodnoevropskih jezikov. Tako so mogli nastati veliko kvalitetnejši prevodi, kot pa so bili tisti, ki so se predtem naslanjali na latinsko Vulgato. Prvi je po Erazmovem besedilu segel Martin Luter na Nemškem: ta je 1522. izdal svoj prevod Krščanskih grških spisov v nemščino. Navzlic hudemu preganjanju mu je na Angleškem sledil William Tyndale z angleškim prevodom Erazmovega besedila; dokončal ga je v izgnanstvu na evropski celini 1525. Leta 1530 je Erazmovo besedilo prevedel v italijanščino Antonio Brucioli. S pojavom Erazmovega grškega besedila je tako nastopila doba tekstne kritike. Tekstna kritika je namreč metoda rekonstruiranja in restavriranja prvotnega biblijskega besedila.

19. Kakšno zgodovino ima deljenje Biblije na poglavja in vrstice in kaj je s tem postalo mogoče?

¹⁹ Delitev na poglavja in vrstice. V 16. stoletju je bil med uglednejšimi pariškimi tiskarji in uredniki tudi Robert Estienne (ali Stephanus, Štefan). Temu se je kot uredniku zaradi priročnejšega navajanja in iskanja videlo veliko pripravnejše uporabljati sistem poglavij in vrstic, in tako je 1551. tak sistem uvedel v svoji grško-latinski Novi zavezi. Za Hebrejske spise so vrstičenje izdelali sicer že masoreti, šele Štefanova francoska biblija iz 1553. pa je prva prinašala zdajšnje vrstičenje za celotno Biblijo. Po njej so se ravnale odtakratne angleškojezikovne biblije in šele s tem je postala mogoča izdelava bibličnih konkordanc, kakršne so bile na primer konkordanca Alexandra Crudna (1737) in izčrpni konkordanci Avtoriziranega prevoda angleške Biblije: prva Roberta Younga, prvič objavljena 1873. v Edinburghu, in druga Jamesa Stronga, izšla 1894. v New Yorku.

20. Kaj je bil Textus Receptus in katere prevode so oprli nanj?

²⁰ Textus Receptus. Štefan je objavil tudi več izdaj grškega »Novega testamenta«. Večidel jih je oprl na Erazmovo besedilo, ki ga je opremil s popravki po Komplutenski poligloti (1522) in 15 poznokurzivnih rokopisih iz prejšnjih nekaj stoletij. Štefanova tretja izdaja grškega besedila 1550. je naposled postala Textus Receptus (»sprejeto besedilo« po latinsko), na katerega so se oprli še drugi angleški prevodi v 16. stoletju s Prevodom kralja Jakoba (King James Version, 1611) vred.

21. Katera prečiščena besedila so od 18. stoletja naprej še sestavili in za kaj so jih uporabili?

²¹ Prečiščena grška besedila. Pozneje so grecisti prirejali vedno bolj prečiščena besedila. Med njimi je eno vidnejših besedilo J. J. Griesbacha, ki mu je bilo dostopnih na stotine grških rokopisov, s katerimi so že razpolagali proti koncu 18. stoletja. Najboljša izdaja Griesbachovega celotnega grškega besedila je izšla 1796–1806. Na njegovo tekstnokritično izdajo se naslanja Sharpov angleški prevod 1840., in njegovo je tudi grško besedilo, natisnjeno v The Emphatic Diaglott, prvič objavljenem v celoti 1864. Ravno tako izvrstni besedili sta sestavila še Konstantin von Tischendorf (1872) in Hermann von Soden (1910); slednjega si je za predlogo svojega angleškega prevoda izbral Moffatt (1913).

22. a) Katero grško besedilo si je pridobilo široko priznanje? b) Kateri angleški prevodi se naslanjajo nanj?

²² Westcott-Hortovo besedilo. Zares široko priznano tekstnokritično izdajo grškega besedila pa sta 1881. pripravila strokovnjaka s cambriške univerze B. F. Westcott in F. J. A. Hort. Krtačne odtise Westcott-Hortovega besedila je za njuno preurejeno izdajo »Novega testamenta« leta 1881 strokovno pregledal Britanski revizijski odbor, katerega člana sta bila tudi Westcott in Hort. Ravno ta znanstvenokritična izdaja besedila je bila poglavitna predloga za angleški prevod Krščanskih grških spisov v New World Translation. Na isto besedilo se naslanjajo še naslednji prevodi v angleščino: The Emphasised Bible, American Standard Version, An American Translation (Smith-Goodspeed) in Revised Standard Version. * Pri slednjem so uporabljali tudi Nestlovo besedilo.

23. Katera besedila so še uporabili za New World Translation?

²³ Nestlovo grško besedilo (18. izdajo, 1948) je za primerjavo uporabljal tudi Odbor za pripravo biblijskega  prevoda Novi svet. Odbor je pri delu uporabljal tudi besedili katoliško-jezuitskih učenjakov Joseja M. Boverja (1943) in Avguština Merka (1948). Za posodobitev podčrtnega aparata za referenčno izdajo 1984. pa so konzultirali besedilo Združenih bibličnih družb (1975) in Nestle-Alandovo besedilo (1979). *

24. Katere starejše prevode je New World Translation še uporabljal kot dodatni vir? Naštejte nekaj zgledov.

²⁴ Starejši prevodi iz grščine. Poleg grških rokopisov so danes raziskovalcu na voljo še številni rokopisi s prevodi Krščanskih grških spisov v druge jezike. Obstaja več kot 50 rokopisov (ali fragmentov) starolatinskih prevodov in na tisoče rokopisov Hieronimove latinske Vulgate. Vse te je poleg koptskih, armenskega in sirskih prevodov pri svojem delu uporabljal kot dodatni vir Odbor za pripravo biblijskega prevoda Novi svet. *

25. Zaradi česa so hebrejski prevodi, ki jih navaja New World Translation, še zlasti zanimivi?

²⁵ Vsaj od 14. stoletja naprej so Grške spise prevajali tudi v hebrejščino. Ti prevodi so zanimivi že po tem, da jih kar nekaj uvaja božansko ime spet nazaj v Krščanske spise. New World Translation te hebrejske prevode velikokrat navaja pod znakom »J« s pridvignjeno številko. Podrobnejše podatke o tem si oglejte v predgovoru k New World Translation of the Holy Scriptures—With References, str. 9–10, in v dodatku 1D, »Božje ime v Krščanskih grških spisih«.

BESEDILNE RAZLIČICE IN NJIHOV POMEN

26. Kako so nastale besedilne različice in rokopisne družine?

²⁶ Med dobrimi 13.000 rokopisi Krščanskih grških spisov obstaja veliko besedilnih različic. Že samo omenjenih 5000 rokopisov v grščini kaže veliko takšnih razločkov. Razumljivo je pač, da je vsak prepis kakega zgodnjega rokopisa vseboval tudi zanj značilne pisne pomote. In ko so tak zgodnji rokopis poslali v kako območje za tamkajšnjo rabo, so se napake v tem območju ponavljale in postale značilne še za druge tamkajšnje rokopise. Tako so nastale prave družine podobnih rokopisov. Ali naj se nas torej ob teh tisočih pisarskih napakah poloti strah? Ali torej te napake vendarle govorijo o nezanesljivem izročilu? Nikakor!

27. Česa smo si lahko gotovi zastran neokrnjenosti grškega besedila?

²⁷ F. J. A. Hort, soavtor Westcott-Hortovega besedila, namreč pravi: »Velike večine novozaveznega besedja se kakršnokoli tekstološko razlikovanje sploh ne dotakne, ker v njem pač ni različic in ga je treba zgolj še prečrkovati. [. . .] Če pustimo primerjalno drobnjakarstvo [. . .] ob strani, bi besede, ki so po naši sodbi še vedno kako dvomljive, ne znesle niti ene tisočinke celotne Nove zaveze.« *

28., 29. a) Kako moramo na koncu oceniti veljavo prečiščenega grškega besedila? b) Katero strokovno sodbo lahko navedemo za to?

²⁸ Ovrednotenje besedilnega izročila. Koliko torej po tem dolgostoletnem izročanju in po vseh mogočih drugih odbitkih še velja neokrnjenost in pristnost tega besedila? Takole: ne obstaja le na tisoče rokopisov, ki jih lahko zdaj primerjamo med sabo, ampak smo z odkritji vedno starejših biblijskih rokopisov v zadnjih nekaj desetletjih segli z grškim besedilom že prav do leta 125 n. š., se pravi v čas komaj nekaj desetletij po smrti apostola Janeza (okrog 100 n. š.). Ta rokopisna pričevanja so tako trdno zagotovilo, da nam je zdaj na voljo že prečiščeno in dovolj zanesljivo grško besedilo. Naj samo navedemo, kako se je o tej zadevi izrekel nekdanji ravnatelj in knjižničar Britanskega muzeja sir Frederic Kenyon:

²⁹ »Presledek med prvotnim nastankom in najstarejšim še obstoječim pričevanjem se potemtakem tako zelo skrajša, da postaja že skoraj zanemarljiv, s tem pa se odpravlja še zadnji razlog za dvom, da se nam Sveto pismo morda ni ohranilo v bistvu takšno, kot so ga nekoč napisali. Lahko torej rečemo, da sta pristnost in splošna neokrnjenost novozaveznih knjig že dognani. Seveda pa je splošna neokrnjenost nekaj čisto drugega kot pa biti si na jasnem o podrobnostih.« *

30. Zakaj smo lahko prepričani, da New World Translation zanesljivo postreže bralcu z ,Gospodovo besedo‘?

³⁰ Zastran zadnje opazke o tem, koliko smo »si na jasnem o podrobnostih«, pa je bilo vse povedano že z izjavo dr. Horta, navedeno v 27. odstavku. Podrobnosti pač poravnavajo tekstni prečiščevalci, in ti so nalogo že v marsičem opravili. Zato Westcott-Hortovemu prečiščenemu grškemu besedilu tudi obče priznavajo izredno kakovost. In tako lahko krščansko grški del New World Translation, ki se pač naslanja na to odlično grško besedilo, zanesljivo postreže bralcu z ,Gospodovo besedo‘, kakor se nam je ta tako sijajno ohranila v grškem rokopisnem zbirniku. (1. Pet. 1:24, 25)

31. a) Kaj o grškospisnem besedilu pripovedujejo sodobna odkritja? b) Kako je na razpredelnici na 309. strani prikazan glavni vir za krščansko grški del New World Translation in kateri drugotni viri so bili med drugim še uporabljeni pri tem?

³¹ Lahko navedemo še to, kar sir Frederic Kenyon pripominja v svoji knjigi Our Bible and the Ancient  Manuscripts, 1962, na 249. strani: »Ugotavljamo, da sodobna odkritja, ob katerih se vmesna razdalja med izvirnimi prvopisi in našimi najstarejšimi še obstoječimi rokopisi tako zelo krajša, zgovorno izpričujejo splošno pristnost novozaveznega besedila in da se različna branja, naj so še tako zanimiva, v ničemer ne dotikajo temeljnih naukov krščanske vere. Ob tem pač moramo biti zadovoljni.« Kot se lahko prepričate po razpredelnici »Viri za besedilo New World Translation – Krščanski grški spisi« na 309. strani, so si pri tem delu pomagali z vsemi zadevnimi dokumenti, da bi ustvarili res točno prevedeno angleško besedilo. Vsi ti zanesljivi prevedki so utemeljeni še z dragocenimi opombami pod črto. Odbor za pripravo biblijskega prevoda Novi svet je za svoj odlični prevod uporabil pač najboljše izsledke bibličnih ved, ki so plod mnogih stoletij. Kako trdno smo torej lahko prepričani, da so v Krščanskih grških spisih, kakršni so nam na voljo danes, res »besede zdravega nauka«, kakor so jih bili zapisali navdihnjeni učenci Jezusa Kristusa! Da bi nam le bile te dragocene besede za vodilo v veri in ljubezni! (2. Tim. 1:13)

32. Zakaj smo tu posvetili toliko prostora ravno obravnavi svetopisemskega besedila in rokopisov, in do česa nas to na naše veselje pripelje?

³² To študijo smo s prejšnjo vred posvetili obravnavi svetopisemskega besedila in rokopisov. In zakaj smo se tega lotili tako izčrpno? Hoteli smo pač zares prepričljivo pokazati, da sta tako hebrejsko- kot grškospisno besedilo v bistvu še vedno popolnoma takšni kot pristno, izvirno besedilo, ki so ga po Jehovovem navdihnjenju zapisali zvesti starega veka. Ti prvotni spisi so bili namreč navdihnjeni, prepisovalci pa, čeprav so bili spretni, niso bili navdihnjeni. (Ps. 45:1, AC; 2. Pet. 1:20, 21; 3:16) Zato je bilo treba obilni zbirnik rokopisnih prepisov precediti, da bi bistro in brez zmote prepoznali čisto studenčnico resnice, kakor je ta prvotno pritekla od Vélikega praizvira, Jehova. Zato vsa zahvala Jehovu za ta prečudoviti dar, njegovo Besedo, navdihnjeno Biblijo, in za krepčilno kraljestveno oznanilo, ki priteka z njenih strani!

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]