Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru

Študija številka 9: Arheologija in navdihnjeni zapis

Pregled arheoloških odkritij in staroveških pisnih spomenikov svetne zgodovine, ki potrjujejo resničnost biblijskega zapisa.

1. Kaj razumemo pod a) biblijsko arheologijo in b) artefakti?

BIBLIJSKA arheologija je veda, ki po sledeh pisnih spomenikov, prastarega orodja in posodja ter zgradb in drugih v zemlji najdenih ostalin preučuje ljudstva in dogodke iz biblijskih časov. Na lovu za starosvetnimi ostalinami ali točneje artefakti so tako na zemljepisnih legah davnih biblijskih krajev opravili že sila veliko raziskav in prekopali že na milijone ton prsti. Artefakt je namreč vsak predmet, ki izkazuje sledove človekovega dela oziroma izpričuje karkoli o človekovi dejavnosti in življenju. K artefaktom torej štejemo lončenino, razvaline zgradb, glinene ploščice, vklesane ali naslikane napise, dokumente, spomenike in na kamen zapisane kronike.

2. Kolikšne vrednosti je biblijska arheologija?

² Že zgodaj v 20. stoletju je arheologija prerasla v strogo znanstveno panogo in večje evropske in ameriške univerze ter muzeji so prevzeli pokroviteljstvo nad znanstvenimi odpravami v biblijske dežele. Arheologi so tako potegnili na svetlo že pravo zakladnico informacij, ob katerih si ustvarjamo vse jasnejše predstave o bitju in žitju v biblijskih časih. Včasih se je z arheološkimi najdbami izkazala tudi pristnost Biblije in se je pokazalo, da je Biblija točna tudi v najmanjših podrobnostih.

ARHEOLOGIJA IN HEBREJSKI SPISI

3. Katere starožitne razvaline in zapiski potrjujejo, da so v staroveškem Babilonu nekoč obstajali zigurati?

³ Babelski stolp. Po biblijskem pripovedovanju je bil Babelski stolp kaj mogočna gradnja. (1. Mojz. 11:1–9) In zanimivo: arheologi so znotraj in okrog razvalin staroveškega Babilona odkopali nahajališča več ziguratov, namreč piramidastih, stopničastih stolpov-templjev, med njimi tudi porušeni tempelj Etemenanki, ki je nekoč stal znotraj babilonskega obzidja. V davnih zapiskih o teh templjih večkrat zasledimo besede: »Vrh naj mu seže do neba.« Baje je kralj Nabuhodonozor nekoč rekel: »Povzdignil sem vršino stopničastemu stolpu v Etemenankiju, da mu zdaj vrh tekmuje z nebom.« Spet drug fragment pa takole pripoveduje o propadu takšnega zigurata: »Z gradnjo tega templja so užalili bogove. Ti so v eni noči podrli, kar je bilo že zgrajenega. Razkropili so jih na tuje in storili, da jim je govorica postala tuja. Zavrli so napredovanje.« *

4. Kaj so arheologi našli v Gihonu in kako se to nemara navezuje na biblijski zapis?

⁴ Vodovodni predori pri Gihonskem studencu. Leta 1867 je Charles Warren na jeruzalemskem področju odkril vodni jarek, ki je tekel od Gihonskega studenca nazaj do hriba, zraven pa jašek, ki je držal navzgor k Davidovemu mestu. Tu, kot kaže, je šla pot, po kateri so Davidovi možje najprej vdrli v mesto. (2. Sam. 5:6–10) V letih 1909–11 pa so očistili celoten sistem predorov, ki so vodili od Gihonskega studenca. Enega takšnih scelnih predorov, povprečno visokega 1,8 metra, so prebili 533 metrov globoko v živo skalo. Držal je od Gihona do Silojskega vodnjaka v Tiropejski dolini (znotraj mesta) in je očitno prav tisti, ki ga je dal izkopati Ezekija. Na ostenju ozkega predora so našli napis v zgodnjehebrejski pisavi. V odlomku se glasi takole: »S prebojem je bilo tako. Medtem ko so kopači še vihteli krampe drug proti drugemu in ko je bila stena debela še tri komolce, so zaslišali glas enega, ki je govoril drugemu. Z desne in leve je bila namreč v steni razpoka. In na dan, ko so steno prebili, so kopači udarili drug proti drugemu, kramp proti krampu. In vode so tekle od izvira v bazen po dolžini dvanajst sto komolcev. Debelina skale nad glavami pa je bila sto komolcev.« Za tiste čase torej res izjemen gradbeni dosežek! * (2. kra. 20:20; 2. kron. 32:30)

5. Katera arheološka najdba iz Karnaka pričuje o Sesakovem vdoru in o biblijskih krajevnih imenih?

⁵ Relief Sesakove zmage. Egiptovski kralj Sesak je v Bibliji omenjen sedemkrat. Ker se je namreč kralj Roboam odvrnil od Jehovove postave, je ta dovolil, da je Sesak 993. pr. n. š. vdrl na Judovo, dasi dežele le ni smel docela opustošiti. (1. kra. 14:25–28; 2. kron. 12:1–12) Še do pred nekaj desetletij je kazalo, da je ta vdor zabeležil le biblijski zapis.  Potem pa so odkrili obsežen dokument o faraonu, ki mu Biblija pravi Sesak (Šešonk I.). Po obliki je bil ta dokument impozanten hieroglifni in slikovni relief na južnem zidu nekega mogočnega egipčanskega hrama v Karnaku (staroveških Tebah). Na tem orjaškem reliefu je upodobljen egipčanski bog Amon s srpastim mečem v desnici. Ta faraonu Sesaku vede 156 palestinskih ujetnikov v verigah in jih z levico drži na povodcu. Vsak ujetnik predstavlja po eno mesto ali vas, katere ime je izpisano s hieroglifi. Med še berljivimi in prepoznavnimi imeni so Rabot (Joz. 19:20), Tenak, Betsan in Megido (Joz. 17:11), Sunem (Joz. 19:18), Rohob (Joz. 19:28), Hafaraim (Joz. 19:19), Gabaon (Joz. 18:25), Bethoron (Joz. 21:22), Ajalon (Joz. 21:24), Soko (Joz. 15:35) in Hered (Joz. 12:14). Dokument omenja tudi »Abramovo zemljišče«, kar je najstarejši primer, da kakšni egipčanski zapiski omenjajo Abrahama. *

6., 7. Kakšno zgodovino ima za sabo Moabski kamen in kaj z njega izvemo o vojni med Izraelom in Moabom?

⁶ Moabski kamen. Leta 1868 je nemški misijonar F. A. Klein v Dhibanu (Dibonu) odkril izjemen staroveški napis, ki so mu pozneje nadeli ime Moabski kamen. Uspeli so napraviti odlitek njegovega besedila, sam kamen pa so žal zdrobili beduini, preden so ga uspeli premakniti; kljub temu pa so večino odkruškov vendarle rešili. Kamen je zdaj shranjen v pariškem Louvru, njegov dvojnik pa hranijo v Britanskem muzeju v Londonu. Sam kamen so prvotno postavili v Dibonu na Moabskem, na njem pa so ovekovečili pripoved kralja Meša o njegovi vstaji zoper Izraela. (2. kra. 1:1; 3:4, 5) Navajamo odlomek te pripovedi: »Jaz sem Meša, sin Kamoš(yt)a, kralja Moaba, Dibonca. [. . .] Omri, kralj Izraela, je dolge dneve stiskal Moab, kajti Kamoš [moabski bog] je bil jezen na svojo deželo. Ko ga je nasledil njegov sin, je tudi on rekel: ‚Stiskal bom Moab.‘ V mojem času je (tako) govoril; vendar sem zmagal nad njim in nad njegovo hišo in Izrael je za vedno propadel. [. . .] In Kamoš mi je dejal: ‚Pojdi, Izraelu vzemi Nebo!‘ Šel sem ponoči in se boril proti njemu od zore do poldneva. Zavzel sem ga in poklal vse. [. . .] Od tam sem odnesel Jahvetove (vrče?) in jih odvlekel pred Kamoša.« * Kot lahko vidite, v zadnjem stavku omenja božansko ime. Tega lahko vidite tudi na spodnjem posnetku Moabskega kamna. Upodobljen je v obliki tetragrama na desni strani dokumenta, v 18. vrsti.

⁷ Moabski kamen omenja še naslednje biblijske kraje: Atarot in Nabo (4. Mojz. 32:34, 38), reko Arnon, Aroer, Medabo in Dibon (Joz. 13:9), Bamotbaal, Bet-Baalmeon, Jasa in Karjataim (Joz. 13:17–19), Bosor (Joz. 20:8), Horonaim (Iza. 15:5) in Bet-Deblataim ter Karjot (Jer. 48:22, 24). S tem pa je potrjena zgodovinskost teh krajev.

8. Kaj popisuje Biblija v zvezi s Senaheribom in kaj so odkrili z izkopavanji v njegovi palači?

 ⁸ Prizma kralja Senaheriba. Biblija dokaj podrobno popisuje asirski vdor 732. pr. n. š., ki mu je načeloval kralj Senaherib. (2. kra. 18:13–19:37; 2. kron. 32:1–22; Iza. 36:1–37:38) V letih 1847–51 je angleški arheolog A. H. Layard izkopaval ruševine Senaheribove velike palače v Ninivah na ozemlju staroveške Asirije. Palačo je krasilo, kot so ugotovili, kakih 70 soban in čez 3000 metrov sten, obloženih z izrezljanimi ploščicami. Senaheribove letopise ali anale o pomembnejših dogodkih so zapisovali na glinene valje oziroma prizme. Zadnja redakcija teh analov, očitno nastala tik pred njegovo smrtjo, se pojavlja na tako imenovani Taylorjevi prizmi, shranjeni v Britanskem muzeju, še umetelnejšo kopijo pa hrani Orientalski inštitut Čikaške univerze, in to na prizmi, ki so jo odkrili blizu nahajališča starosvetnih Niniv, prestolnice asirskega imperija.

9. O čem piše Senaherib, tako kot to pravi tudi biblijska pripoved? Česa pa le ne omeni in zakaj ne?

⁹ V teh zadnjih analih pripoveduje Senaherib lastno širokoustno verzijo o svojem vdoru na Judovo: »Kar se tiče Ezekija, kralja Judeje, se ni uklonil mojemu jarmu. Oblegal sem 46 njegovih utrjenih mest, obdanih z zidovi, in brez števila naselij, ki so jih obdajala. Polastil sem se jih z nasipi, jih napadal z ovni, pešci, podkopi, podzemeljskimi rovi in podiral obzidja. Iz njih sem izvlekel 200.150 ljudi, mladih in starih, moških in žensk, ter brez števila konj, mul, oslov, velblodov, volov in drobnice in jih štel kot plen. Njega [Ezekija] sem kot ptiča v kletki zaprl v Jeruzalem, njegovo kraljevsko prestolnico. [. . .] Njegova mesta, ki sem jih oropal, sem mu vzel in jih dal Mitintiju, kralju Ašdoda, Padiju, kralju Ekrona, Sillibelu, kralju Gaze. [. . .] Zatem mi je v Ninive, mesto mojega gospostva, [Ezekija] poslal 30 talentov zlata, 800 talentov srebra, dragocene kamne, antimon, kamne dagasu, veliko višnjevega lazurca, postelje z vdelano slonovino, stole, obložene s slonovino, slonove kože, slonove okle, ebenovino, [. . .] dragocene zaklade vseh vrst, svoje hčere, priležnice, glasbenike in glasbenice. Poslal je svoje [osebne] poslance, da so mi izročili davek in se mi poklonili.« * Od davka, ki ga je Senaherib naložil Ezekiju, Biblija resda pripoveduje o 30 talentih zlata, zato pa omenja le 300 talentov srebra. Sploh pa navaja, da se je to zgodilo, še preden je Senaherib Jeruzalemu grozil z obleganjem. Senaherib v svojem tendencioznem poročilu za asirsko zgodovino tudi nalašč ne omenja svojega uničujočega poraza na Judovem, ko je Jehovov angel v eni noči pomoril 185.000 njegovih vojščakov in ga kakor pretepenega psa nagnal v beg nazaj v Ninive. Vsekakor pa ta bahavi zapis na Senaheribovi prizmi pripoveduje vsaj o silovitem vdoru na Judovo, preden je Jehova Asirce, potem ko so ogrozili Jeruzalem, pognal nazaj. (2. kra. 18:14; 19:35, 36)

10., 11. a) Kaj so Lakiška pisma in kaj se v njih zrcali? b) V čem ta pisma potrjujejo Jeremijeve spise?

¹⁰ Lakiška pisma. Slovito trdnjavsko mesto Lakis Biblija omenja čez 20-krat. Ležalo je 44 kilometrov zahodnojugozahodno od Jeruzalema. Na njegovih ruševinah so opravili že obsežna izkopavanja. Leta 1935 so v stražarnici dvojne vhodne stavbe našli popisanih 18 ostraka ali lončeninskih črepinj (leta 1938 so jih našli še 3). Kot se je izkazalo, so bila to pisma, napisana v starohebrejskih pismenkah. Tej 21-eksponatni zbirki zdaj pravimo Lakiška pisma. Lakis je bil na Judovem eden zadnjih branikov, ki se je še postavljal po robu Nabuhodonozorju; potem je nekje med 609. in 607. pr. n. š. za njim ostal le še kup zgorelin. V pismih se zrcali vsa teža časa, v katerem so nastajala. Kot kaže, so bila to pisma, ki so jih s preostajajočih postojank judovske vojske pošiljali Jaošu, lakiškemu vojaškemu poveljniku. Eno teh pisem (številka IV) v odlomku pravi: »Naj nakloni YHWH [tetragram ‚Jehova‘] mojemu gospodu vendarle kako veselo novico! [. . .] po vseh znamenjih, kakor jih sporoča gospod, budno pazimo na lakiške ognjene signale. Azeke namreč nič več ne vidimo.« To vsekakor potrjuje Jeremijevo knjigo 34:7; tam namreč omenja, da sta bila Lakis in Azeka zadnji dve  utrdbi, ki sta se še obdržali. To pismo očitno pripoveduje o tem, da je Azeka že padla. V pismih se pogosto pojavlja tudi božansko ime v tetragramski obliki, kar govori za to, da je bilo ime Jehova pri Judih takrat v vsakdanji rabi.

¹¹ Spet drugo pismo (številka III) se začenja takole: »Naj YHWH [to je Jehova] nakloni mojemu gospodu novice o miru! [. . .] In so sporočili tvojemu služabniku: ‚Poveljnik vojske, Konija, Elnatanov sin, je prišel k nam, da bi odpotoval v Egipt, in je naročil Hodavjaju, Ahijevemu sinu, in njegovim možem, naj mu priskrbijo [zaloge].‘« To pismo očitno potrjuje to, da je Juda Jehovovi izrecni prepovedi navkljub iskal pomoči pri Egiptu in si s tem nakopal lastno pogubo. (Iza. 31:1; Jer. 46:25, 26) Imeni Elnatan in Osaja, ki se pojavljata v kompletnem besedilu tega pisma, zasledimo tudi v Jeremijevi knjigi 36:12 in 42:1. Sicer pa v Jeremijevi biblijski knjigi zasledimo še tri imena, ki jih omenjajo ta pisma, namreč Gamarija, Nerija in Jazanija. (Jer. 32:12; 35:3; 36:10) *

12., 13. Kaj popisuje Nabonidova kronika in v čem je njena izrecna vrednost?

¹² Nabonidova kronika. V drugi polovici 19. stoletja so med izkopavanji pri Bagdadu našli celo vrsto glinenih ploščic in valjev, ki so nam precej osvetlili zgodovino staroveškega Babilona. Med njimi je bil tudi sila dragocen dokument, ki mu danes pravimo Nabonidova kronika in ki ga zdaj hrani Britanski muzej. Kralj Nabonid Babilonski je bil oče svojega koregenta, Baltazarja, vendar je sina, ki je bil umorjen tisto noč, ko so čete Cira Perzijca zavzele Babilon, torej 5. oktobra 539 pr. n. š., kljub vsemu nadživel. (Dan. 5:30, 31) Nabonidova kronika, neverjetno natančno datiran zapis o Babilonovem padcu, nam pomaga določiti, kateri dan se je to zgodilo. V nadaljevanju navajamo prevod krajšega odlomka iz Nabonidove kronike: »Meseca tašrituja [tišrija (septembra-oktobra)], ko je Kir naskočil akadsko vojsko v Opisu ob Tigrisu, [. . .] je bil štirinajstega dne Sipar zajet brez boja. Nabonid je zbežal. Šestnajstega dne [11. oktobra 539 pr. n. š. po julijanskem, oziroma 5. oktobra po gregorijanskem koledarju] je Gobrias (Ugbaru), gutijski deželni upravitelj, s Kirovo vojsko brez boja vkorakal v Babilon. Pozneje so Nabonida prijeli v Babilonu, ko se je vrnil (tja). [. . .] Meseca arahšamnuja [marhešvana (oktobra-novembra)], tretjega dne [28. oktobra po julijanskem koledarju], je Kir vkorakal v Babilon. Predenj so pokladali zeleno vejičevje in v mestu je zavladal ‚mir‘ (sulmu). Kir je vsemu Babilonu izročil pozdrave. Gobrias, njegov namestnik, je v Babilonu umestil (nižje) upravitelje.« *

¹³ Bržkone ste opazili, da v tej kroniki ne omenja Darija Medijca, in tudi sicer še niso zasledili, da bi tega Darija omenjal sploh kak nebiblični napis; ne omenjajo ga niti drugi svetnozgodovinski dokumenti izpred časa Jožefa (judovskega zgodovinarja iz prvega stoletja n. š.). Zato hočejo nekateri videti v njem Gobriasa, ki ga omenja navedena pripoved. Vendar dasiravno se razpoložljivi podatki o Gobriasu dokaj lepo prekrivajo s tem, kar je znanega o Dariju, pa takšnega poistovetenja ne moremo šteti za nekaj dorečenega. * Sicer pa, naj je tako ali drugače, svetna zgodovina povsem zatrdno ugotavlja, da je bil ključna osebnost pri zavzetju Babilona Cir in da je on odtlej tam tudi kraljeval.

14. Kaj je zapisano na Kirovem valju?

¹⁴ Kirov valj. Nekaj časa po tem, ko se je Cir ustoličil kot kralj perzijske svetovne sile, so njegovo zavzetje Babilona 539. pr. n. š. zabeležili na glinen valj. Tudi ta izjemni dokument hranijo v Britanskem muzeju. Tu navajamo odlomek iz prevedenega besedila: »Jaz sem Kir, kralj sveta, veliki kralj, zakoniti kralj, kralj Babilona, kralj Sumerja in Akada, kralj štirih strani nebes; [. . .] [Nekaterim prej naštetim] svetim mestom onstran Tigrisa, katerih svetišča so že dolgo v razvalinah, sem povrnil podobe, ki so nekoč tam živele, in jim ustanovil svetišča na veke. Zbral sem (tudi) vse njegove (poprejšnje) prebivalce in (jim) vrnil njihova bivališča.« *

15. Kaj nam Kirov valj razodeva o Ciru in koliko se to ujema z Biblijo?

 ¹⁵ Kirov valj s tem razglaša kraljevo politiko, da naj se pregnana ljudstva vrnejo zopet tja, koder so živela poprej. V duhu te politike je Cir izdal razglas, s katerim je Judom dovoljeval, da se vrnejo v Jeruzalem in tam znova pozidajo Jehovov hram. Zanimivo pa je to, da je Jehova že 200 let poprej preroško imenoval Cira, češ da bo ravno on tisti, ki bo zavzel Babilon in izpeljal obnovo Jehovovega ljudstva. (Iza. 44:28; 45:1; 2. kron. 36:23)

ARHEOLOGIJA IN KRŠČANSKI GRŠKI SPISI

16. S čim je arheologija postregla v zvezi z Grškimi spisi?

¹⁶ Tako kot pri Hebrejskih spisih je arheologija postregla tudi z vrsto artefaktov, ki govorijo v prid navdihnjenemu zapisu, ohranjenem v Krščanskih grških spisih.

17. S čim daje arheologija oporo za Jezusov pogovor zastran davkov?

¹⁷ Denar s Tiberijevim napisom. Biblija nedvoumno navaja, da je Jezusova javna strežba tekla hkrati z vladanjem cesarja Tiberija. Jezusa pa so nasprotovalci nekoč hoteli ujeti v besedi in so ga vprašali glede plačevanja glavarine cesarju. Zapis o tem pravi: »On pa je poznal njihovo hinavščino in jim je rekel: ‚Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga pogledam!‘ Prinesli so ga. Tedaj jih vpraša: ‚Čigava je ta podoba in napis?‘ Odgovorili so mu: ‚Cesarjeva.‘ Jezus pa jim je rekel: ‚Kar je cesarjevega, dajte cesarju, in Bogu, kar je božjega!‘ In zelo so se mu čudili.« (Mar. 12:15–17) Arheologi so res našli srebrni novec, denarij, z vtisnjeno glavo Tiberija Cezarja! V obtok je prišel nekako 15. leta n. š. To pa se lepo ujema z dobo Tiberijevega cesarjevanja, ki se je začela leta 14 n. š., hkrati pa še dodatno potrjuje zapis o tem, da se je strežba Janeza Krščevalca pričela 15. leta Tiberijeve vlade oziroma spomladi 29. n. š. (Luka 3:1, 2)

18. Katera najdba se navezuje na Poncija Pilata?

¹⁸ Napis Poncija Pilata. Na prvo arheološko najdbo v zvezi s Poncijem Pilatom so naleteli 1961. Šlo je za kamnit tlakovec, najden v Cezareji, na katerem je bilo v latinščini izpisano ime Poncij Pilat.

19. Kaj še vedno stoji v Atenah in s tem pričuje o prizorišču dogajanja iz Apostolskih del 17:16–34?

¹⁹ Areopag. Pavel je enega svojih najznamenitejših zapisanih govorov imel leta 50 n. š. v grških Atenah. (Ap. dela 17:16–34) To je bilo takrat, ko se je nekaj Atencev polotilo Pavla in ga odvedlo na Areopag. Areopag ali Aresov (Marsov) grič je ime golega, skalnatega griča, visokega nekako 113 metrov, ki leži takoj severozahodno od atenske Akropole. Na vrh vodi v skalo vsekano stopnišče; tam je še danes videti surove, iz kamna sklesane tribune, ki stvarjajo tri strani trga. Sam Areopag še vedno stoji in s tem pričuje o prizorišču, kjer se je po biblijskem zapisu odvijal Pavlov zgodovinski govor.

20. O čem še dandanes pričuje Titov slavolok zmage in s čim?

²⁰ Titov slavolok. Jeruzalem s templjem so leta 70 n. š. porušili Rimljani pod Titovim poveljstvom. Naslednje leto je Tit skupaj z očetom, cesarjem Vespazijanom, obhajal triumf. Sedemsto izbranih judovskih ujetnikov je moralo korakati v triumfalnem sprevodu. V njem so se nosači kitili z nagrmadenim vojnim plenom, med katerim so bili tudi tempeljski zakladi. Tit sam je pozneje postal cesar in je cesaroval od 79. do 81. n. š. Po njegovi smrti so postavili velik spomenik, Titov slavolok, in ga posvetili divo Tito (pobožanstvenemu Titu). Njegov triumfalni sprevod je upodobljen v ploskem reliefu, vklesanem v obe steni prehoda skozi slavolok. Na eni strani so upodobljeni rimski vojaki, ki v rokah držijo brezkonična kopja in z lovorovimi venci na glavah nosijo sveto opravo iz jeruzalemskega templja. Med drugim sta tu sedmeroramni svečnik in miza položnih hlebov, na kateri je videti ležati svete trombe. Relief z druge strani prehoda pa prikazuje zmagoslavnega Tita, stoječega na četverovpregi; vede ga ženska, ki uprispodablja mesto Rim. * Vsako leto si ta Titov slavolok zmage ogleda na tisoče turistov: še vedno namreč stoji v Rimu kot nema priča uresničenega Jezusovega prerokovanja in strašne izvršbe Jehovove sodbe nad upornim Jeruzalemom. (Mat. 23:37–24:2; Luka 19:43, 44; 21:20–24)

21. a) V čem je arheologija odigrala podobno vlogo kot odkrivanje rokopisov? b) Kaj si je prav misliti o arheologiji?

²¹ Tako kot je odkritje staroveških rokopisov pripomoglo k restavraciji čistega, izvirnobiblijskega besedila, je tudi odkritje prave množice artefaktov že dostikrat pokazalo, da je to, kar je v tem biblijskem besedilu zapisano, hkrati zgodovinsko, kronološko in zemljepisno zanesljivo, pa naj gre še za take malenkosti. Vendar pa bi se motili, če bi zato že sklepali, da si je arheologija z Biblijo vedno in povsod edina. Vedeti moramo, da arheološka veda ni nezmotljiva. Arheološke najdbe so vselej podvržene še človeškim interpretacijam, te pa se kdaj pa kdaj tudi  spreminjajo. Arheologija nam le včasih postreže s potrdilom o resničnosti Božje Besede, ki pa ga sicer nihče niti ne zahteva. Arheologija je tudi, kot je dejal pokojni sir Frederic Kenyon, dolgoletni ravnatelj in glavni knjižničar Britanskega muzeja, pripomogla, da je Biblija »ob vse popolnejšem poznavanju njenega zgodovinskega ozadja in okolja veliko razumljivejša«. * Vera pa mora sloneti na Bibliji, ne na arheologiji. (Rim. 10:9; Heb. 11:6)

22. Katera pričevanja bomo obravnavali v naslednji študiji?

²² Biblija namreč sama v sebi nosi nesporna pričevanja, da je to v resnici pristna »beseda živega in večnega Boga«, kot bomo videli tudi v naslednji študiji. (1. Pet. 1:23, NW)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Sliki na strani 333]

Moabski kamen

Povečani posnetek tetragrama v starih pismenkah, upodobljenega v 18. vrsti desno

[Slika na strani 334]

Prizma kralja Senaheriba

[Slika na strani 335]

Nabonidova kronika

[Slika na strani 336]

Denarij, novec s Tiberijevim napisom

[Slika na strani 337]

Titov slavolok zmage

[Viri slik na strani 337]

Viri fotografij za 9. študijo, po straneh:

str. 333, Musée du Louvre, Paris;

str. 334, objavljeno z dovoljenjem Oriental Institute, University of Chicago;

str. 335, objavljeno z dovoljenjem Trustees of The British Museum;

str. 336, objavljeno z dovoljenjem Trustees of The British Museum.