Biblijska knjiga številka 13: 1. kroniška

Napisal: Ezdra

Kraj nastanka: Jeruzalem (?)

Čas nastanka: ok. 460. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: od 1. kroniške 9:44 naprej: 1077.–1037. pr. n. š.

1. V čem vse je Prva kroniška knjiga bistven in koristen del božanskega sporočila?

ALI je mogoče Prva kroniška knjiga zgolj nekakšno suhoparno naštevanje rodovnikov? Ali morda knjiga zgolj ponavlja to, kar sta povedali že Samuelova in Knjiga kraljev? Pač ne! Ta knjiga razsvetljuje marsikaj in je bistven del božanskega besedila: bistvena je bila že takrat, ko je komaj nastala in je bistveno prispevala k reorganizaciji naroda in njegovega čaščenja, bistvena in koristna pa je ravno tako za poznejše, tudi naše čase, s tem da nam kaže vzorec pravega bogoslužja. Tudi sicer zapoje Prva kroniška knjiga nekaj najlepših hvalospevov Jehovu, kar jih premore Sveto pismo. Skoznjo uziramo vsaj delček prihodnjih krasot Jehovovega kraljestva pravičnosti, tako da jo velja vsem, ki upajo na to Kraljestvo, s pridom preučiti. Dolge veke so tako judje kot kristjani obe Kroniški knjigi visoko čislali. Biblijski prevajalec Hieronim je imel o Prvi in Drugi kroniški knjigi sploh tako vzvišeno mnenje, da je v njiju videl kar »epitóm Stare zaveze«, češ da »sta tako tehtni in pomenljivi, da se vsakdo, kdor meni, da svete spise pozna, ne pozna pa teh dveh, zgolj slepi«. *

2. Zakaj je Kroniška knjiga nastala?

² Kroniški knjigi sta bili po vsem videzu prvotno ena sama knjiga oziroma zvitek, ki pa so ga pozneje zaradi večje priročnosti razdelili. In zakaj je Kroniška knjiga sploh nastala? Spomnimo se, v kakšnem času in okolju je nastajala. Kakih 77 let predtem se je pregnanstvo na Babilonskem končalo. Judje so se znova naselili na svojem. Vendar pa je grozilo, da se bodo zdaj zdaj spet odtegnili Jehovovemu čaščenju v znova pozidanem jeruzalemskem templju. Perzijski kralj pa je Ezdra pooblastil, da imenuje sodnike in učitelje Božje (pa tudi kraljeve) postave in da polepša Jehovovo hišo. Da bi torej do duhovniške službe prišli res samo tisti, ki so bili po postavi upravičeni do nje, in da bi tudi potrdili rodovno dediščino, iz katere je duhovništvo prejemalo podporo, so za to potrebovali točne rodovniške popise. Glede na Jehovova prerokovanja o Kraljestvu pa je bilo tudi bistvenega pomena, da je bilo vse o Judovi in Davidovi rodbinski liniji zapisano črno na belem, in to karseda zanesljivo.

3. a) Česa je želel Ezdra ozavestiti Jude? b) Zakaj je dal glavni poudarek ravno Judovi zgodovini in s čim je poudaril pomen čistega čaščenja?

³ Ezdra je navdajala iskrena želja, da bi judovske povratnike zdramil iz njihove brezvoljnosti ter jih ozavestil, da so ravno oni dediči Jehovove z zavezo potrjene srčne vdanosti. Zato jim je v Kroniški knjigi nastregel z vseobsežno narodno zgodovino in z zgodovino človekovega izvora vse od prvega človeka Adama naprej. Ker v žarišču pripovedi stoji ravno Davidovo kraljestvo, je dal glavni poudarek Judovi zgodovini, skoraj povsem pa je izpustil docela neodrešenjsko zgodovino desetrodovnega kraljestva. Naslikal jim je, kako so se Judovi največji kralji lotevali tempeljske zidave oziroma pozidave in kako so vneto stopali na čelu pravega bogočastja. Opozoril je na verske grehe, ki so kraljestvo prignali do razsula, hkrati pa poudaril tudi Božje obljube o obnovi. S tem da je izrecno pozornost namenil mnogim podrobnostim v zvezi s templjem, tempeljskimi duhovniki, leviti, pevskimi mojstri in podobno, je poudaril pomen čistega čaščenja. Vsekakor je bil zgodovinski zapis, ki se je osredinjal na to, za kar so se Izraelci sploh vrnili iz pregnanstva, namreč da bi zopet postavili na noge Jehovovo čaščenje v Jeruzalemu, ljudstvu v izredno spodbudo.

4. Kaj govori za to, da je Kroniško knjigo napisal Ezdra?

⁴ Kaj pa govori za to, da je Kroniško knjigo napisal Ezdra? Sklepni dve vrstici Druge kroniške knjige sta enaki prvima dvema vrsticama Ezdrove knjige, Druga kroniška knjiga pa se sploh končuje sredi stavka, ki ga sicer doreka Ezdrova knjiga 1:3. Sestavljalec Kroniške knjige je torej moral napisati tudi Ezdrovo knjigo. Dodatna potrditev je to, da so slog, govorica, besedišče ter pisna podoba Kroniške in Ezdrove knjige enaki. Nekatere izraze najdemo sploh samo v teh dveh knjigah in nikjer drugje v Bibliji. Ezdra, ki je napisal Ezdrovo knjigo, je zagotovo napisal tudi Kroniško knjigo. Za ta sklep govori tudi judovsko izročilo.

5. Katere duhovne in katere svetne kvalifikacije je imel Ezdra?

⁵ Sicer pa bi za kompilacijo te pristne in točne zgodovine tudi stežka našli zmožnejšega človeka od Ezdra. »Kajti Ezdra je svoje srce pripravil, da bi preiskoval Gospodovo [Jehovovo, NW] postavo ter spolnjeval in učil v Izraelu zakone in naredbe.« (Ezd. 7:10) Pri tem mu je s svetim duhom pomagal Jehova. Ezdrovo božansko modrost je priznal tudi perzijski svetovladar in mu zato znotraj Judove sodne oblasti poveril najširša civilnooblastvena pooblastila. (Ezd. 7:12–26) Dodobra oborožen tako z Božjimi kot imperialnimi pooblastili je Ezdra tako mogel skompilirati svojo pripoved iz res najboljših razpoložljivih dokumentov.

6. Zakaj smo lahko trdno prepričani o točnosti Kroniške knjige?

⁶ Ezdra je bil izreden raziskovalec. Raziskal je starejše zapiske o judovski zgodovini, bodisi zapiske, ki so jih o sodobnosti že poprej zbrali zanesljivi preroki, bodisi kompilacije uradnih zapisovalcev (letopiscev) in javnih arhivarjev. Med spisi, ki jih je konzultiral, so bili gotovo izraelski in judovski državni dokumenti, rodovniški registri, zgodovinska dela izpod peresa prerokov ter listine v lasti rodovnih ali rodbinskih poglavarjev. Ezdra sam navaja vsaj 20 takšnih podatkovnih virov. * S tem izrecnim navajanjem je Ezdra sodobnikom na najpoštenejši možni način omogočil, da navedene vire sami preverijo, če hočejo, to pa še toliko zgovorneje pričuje o verodostojnosti in pristnosti Ezdrove besede. In iz istega  razloga, kot so bili o točnosti Kroniške knjige trdno prepričani Judje v Ezdrovi dobi, smo lahko o njej prepričani tudi dandanes.

7. Kdaj je Kroniška knjiga nastala, kdo jo je priznaval za pristno in katero dobo zajema?

⁷ Ker je Ezdra »prišel iz Babilona« v sedmem letu vlade perzijskega kralja Artakserksa Longimana, kar je bilo 468. pr. n. š., in ker Ezdra ne beleži pomenljivega Nehemijevega prihoda 455. pr. n. š., je Kroniška knjiga najbrž nastala med tema letoma, najverjetneje okrog 460 pr. n. š., in to v Jeruzalemu. (Ezd. 7:1–7; Neh. 2:1–18) V Ezdrovi dobi so Judje Kroniško knjigo priznali za pristen del ,vsega od Boga navdihnjenega in koristnega Svetega pisma‘. Rekli so ji Divréh Haiyamím, kar pomeni »Dogodki (Dejanja) dni«, se pravi zgodovina dni oziroma časov. Kakih 200 let pozneje so Kroniško knjigo zajeli v kánon tudi prevajalci grške Septuaginte. Knjigo so razdelili na dvoje, in ker je po njihovem samo dopolnjevala Samuelovo in Knjigo kraljev oziroma vso takratno Biblijo, so jo imenovali Paraleipoménon, kar pomeni »Preskočeno (Nepovedano; Izpuščeno)«. Naj je ime še tako neposrečeno, so s tem izpričali, da Kroniško knjigo štejejo za pristen, navdihnjen Spis. Hieronim pa je pri pripravi latinske Vulgate predlagal: »Bliže pravemu pomenu bi [ju] lahko imenovali tudi Chronikón celotne božje zgodovine.« Iz tega je menda potem nastal naslov »Kroniška knjiga«. Kronika namreč pomeni zapis dogodkov po zaporedju njihovega dogajanja. Sicer pa se Prva kroniška knjiga, potem ko našteje rodovnike, loteva zlasti dobe kralja Davida od 1077. pr. n. š. pa do njegove smrti.

VSEBINA PRVE KRONIŠKE KNJIGE

8. Na katera dva razdelka se deli Prva kroniška knjiga?

⁸ Prva kroniška knjiga se že po naravi svoje snovi deli na dva dela: na prvih 9 poglavij, ki so posvečena zlasti rodovnikom, in na preostalih 20 poglavij, ki zajemajo dogodke v 40 letih od Savlove smrti pa do konca Davidove vlade.

9. Zakaj ni razloga, da bi nastanek Kroniške knjige postavljali v kak poznejši čas?

⁹ Rodovniki (1:1–9:44). Ta poglavja popisujejo rodoslovno zaporedje od Adama pa do Zerubabelovega rodu. (1:1; 3:19–24) Mnogi prevodi sicer prevajajo tako, da sega Zerubabelov rod še do desetega kolena. Ker pa se je Zerubabel vrnil v Jeruzalem 537. pr. n. š., bi do 460. pr. n. š., ko je Ezra knjigo očitno dokončal, preteklo premalo časa, da bi lahko prišlo na svet toliko rodov. Vendar je hebrejsko besedilo na tem mestu nepopolno in se za večino tu naštetih mož ne da dognati, kako in koliko so bili z Zerubabelom v sorodu. Zato ni razloga, da bi nastanek Kroniške knjige postavljali v kak poznejši čas, kot bi to hoteli nekateri.

10. a) Katere rodovnike knjiga našteva najprej? b) Čigavemu rodovniku sledi potem v logičnem zaporedju od začetka drugega poglavja? c) Kaj vse še našteva in pri kom se ustavi?

¹⁰ Knjiga najprej našteva desetero rodov od Adama do Noeta, nato pa desetero rodov do Abrahama. Sledi popis Abrahamovih sinov in njihovega potomstva, popis Ezavovih potomcev in potomcev Seira, ki je živel na Seirskem pogorju, ter popis zgodnjih edomskih kraljev. Od drugega poglavja naprej pa se zapis zoži na potomce Izraela oziroma Jakoba, katerega rodu sledi najprej po Judovi liniji, potem pa prek desetih rodov do Davida. (2:1–14) V nadaljevanju popisuje še ostale rodove, s posebnim poudarkom na Levijevem rodu in na velikih duhovnikih, končuje pa z rodovnikom Benjaminovega rodu, ki je hkrati že uvod v rodovnik kralja Savla, Benjaminovca, s katerim se potem tudi začenja zgodovinska pripoved v ožjem pomenu besede. Včasih se sicer zdi, da med Ezdrovimi rodovniki in siceršnjimi biblijskimi odlomki prihaja do protislovij. Vendar je treba vedeti, da so nekateri ljudje imeli tudi po dve ali več imen ter da se z leti jezik spreminja, tako da se je sčasoma utegnila spremeniti tudi pisna podoba nekaterih imen. Večino spornih mest pa se da odpraviti že z natančnejšo preučitvijo.

11. Naštejte nekaj zgledov za to, kako pisec sredi rodovniških zapiskov naseje še marsikak koristen podatek.

¹¹ Tu in tam po rodovnikih Ezdra naseje posamezne zgodovinske in zemljepisne informacije, s katerimi pojasnjuje to in ono ter spominja na kako tehtnejšo podrobnost. Ko Ezdra na primer našteva Rubenove potomce, pritika še pomembno informacijo: »Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena – bil je namreč prvorojenec. Ker pa je oskrunil posteljo svojega očeta, se je njegovo prvorojenstvo dalo sinovoma Izraelovega sina Jožefa, ne da bi bil v rodovniku vpisan kot prvorojenec. Kajti Juda je imel premoč med svojimi brati: iz njega je izšel knez, dasi je imel Jožef prvenstvo.« (5:1, 2) Ta kratka opazka razloži marsikaj. Edinole iz Kroniške knjige tudi vemo, da so bili Joab, Amasa in Abisaj vsi Davidovi nečaki, in šele v luči te vednosti dodobra doumevamo vse mogoče peripetije v zvezi z njimi. (2:16, 17)

12. V kakšnih okoliščinah umre Savel?

¹² Savlova nezvestoba se izide s smrtjo (10:1–14). Pripoved se začenja s filistejskim jurišem na gori Gelboi. Troje Savlovih sinov, med njimi Jonatan, pade. Takrat Savla ranijo. Ker noče pasti sovražniku v roke, svojega oproda sili, češ: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci zasmehovat.« Ko oproda tega noče storiti, se Savel ubije sam. Tako Savel umre »zaradi svoje nezvestobe, s katero se je pregrešil zoper Gospoda [Jehova, NW], ker se ni držal Gospodove besede, in  tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi se obrnil na Gospoda«. (10:4, 13, 14) Jehova kraljestvo izroči Davidu.

13. Kako Davidovo kraljevanje žanje uspeh?

¹³ Davidovo kraljestvo potrdijo (11:1–12:41, v NW do 12:40). Čez čas se vseh 12 rodov zbere ob Davidu v Hebronu in ga mazili za kralja čez vsega Izraela. David potem zavzame Sion in ,vedno bolj napreduje v moči in Gospod [Jehova, NW] nad vojskami je z njim‘. (11:9) Poveljstvo vojske zaupa najimenitnejšim junakom in po njih jim Jehova podeli »veliko zmago«. (11:14) Ko se vojščaki potem enodušno zvrstijo, da bi Davida postavili za kralja, ta od vseh prejme enoglasno podporo. Ves Izrael praznuje in se radosti.

14. Kako David opravi v boju s Filistejci in ob katerem dogodku, ki je vsem v potrjenje vere, se porodi radostna pesem?

¹⁴ David in Jehovova skrinja (13:1–16:36). Po posvetu z narodovimi vojvodi David sklene skrinjo zaveze iz Kirjat-Jearima, kjer stoji že kakih 70 let, preseliti v Jeruzalem. Med potjo Oza, ki nespoštljivo prezre Božje naročilo, umre in skrinja za nekaj časa ostane pri Obededomu. (4. Mojz. 4:15) Filistejce, ki znova vpadajo v deželo, pa David dvakrat, pri Baal-Parasimu in pri Gabaonu, strahovito porazi. Zdaj se leviti po Davidovih napotkih lotijo zadeve po teokratskem postopku in skrinjo varno prenesejo v Jeruzalem ter jo med plesom in veseljem postavijo v šotor, ki ga David razpne zanjo. Ljudstvo potem opravi žrtvovanje in veselo prepeva, David pa ob tej priložnosti Jehovu na čast sam zloži pesem zahvalnico, ki se vsa steka v eno samo vodilno misel: »Veselé naj se nebesa in zemlja naj se raduje in med narodi naj govore: ,Gospod [Jehova, NW] je kralj!‘« (1. kron. 16:31) Dogodek torej, ki človeku mora seči do srca in ga mora še potrditi v veri! Pozneje postane ta Davidova pesem predloga za priredbo še novih pesmi, na primer 96. psalma. Druga se pojavlja v prvih 15 vrsticah 105. psalma.

15. S katero čudovito obljubo Jehova odgovori Davidu, ko si ta zaželi, da bi za enotno čaščenje sezidal hišo?

¹⁵ David in Jehovova hiša (16:37–17:27). V Izraelu tako vlada nenavaden red: skrinja zaveze je nastanjena v šotoru v Jeruzalemu, kjer ji streže Asaf z brati, medtem ko nekaj kilometrov severozahodno od Jeruzalema, v Gabaonu, veliki duhovnik Sadok s svojimi brati opravlja z zakonom predpisana žrtvovanja v tabernaklju. David, ki zmerom gleda, kako bi Jehovovo čaščenje še pridvignil in poenotil, izrazi željo, da bi Jehovovi skrinji zaveze postavil hišo. Jehova pa oznani, da Mu hiše ne bo zidal David, ampak njegov sin, in da bo temu »prestol [. . .] utrdil na veke« ter mu ostal srčno vdan kakor oče sinu. (17:11–13) Jehovova čudovita obljuba – zaveza za večno kraljestvo – seže Davidu v srce. Največjo zahvalo mu izreče s prošnjim voščilom, naj bo Jehovovo ime ,trdno in naj se poveličuje na veke‘, nad Davidovo hišo pa naj ostane Njegov blagoslov. (17:24)

16. Katero obljubo Jehova spolni po Davidu, s čim pa se ta potem pregreši?

¹⁶ Davidova osvajanja (18:1–21:17). Po Davidu zdaj Jehova izpolni obljubo, da bo vso Obljubljeno deželo dal v posest Abrahamovemu semenu. (18:3) V vrsti naglih akcij Jehova ,pomaga Davidu, kamor koli gre‘. (18:6) Z blestečimi bojnimi zmagami si David pokori Filistejce, potolče Moabce, premaga Sobčane, Aramce (Sirce) primora, da mu plačujejo vojni davek, ter zavzame Edom, Amon in Amaleka. Vendar pa Satan Davida spodbode, da Izraela prešteje, in s tem greši. Za kazen pošlje Jehova nad deželo kugo, a se jih potem, ko jih ta 70.000 že pomori, usmili in kugo pri Ornanovem gumnu ustavi.

17. Kaj vse pripravi David za postavitev Jehovove hiše in k čemu spodbode Salomona?

¹⁷ David pripravi vse za tempelj (21:18–22:19). David po Gadu prejme angelsko naznanilo, naj »postavi oltar Gospodu na gumnu Jebusejca Ornana«. (21:18) Ko David zemljišče od Ornana odkupi, tam res poslušno žrtvuje Jehovu in ga kliče, in Jehova mu odgovori ,z ognjem, ki pride iz nebes na žgalni oltar‘. (21:26) David sklepa, da si Jehova želi hiše na tem kraju, zato se loti dela in začne oblikovati gradbeni material in ga zbirati, češ: »Moj sin Salomon je mlad in nežen; hiša pa, ki se naj zida Gospodu, mora biti nad vse veličastna, da bo slavna in poveličevana po vseh deželah; zato bom naredil zanj priprave.« (22:5) Salomonu razloži, da njemu Jehova ne dovoli zidati hiše, ker je vojščak in se ga drži kri. Sinu pa zabiča, naj se tega podjetja loti pogumno in krepko, češ: »Vzdigni se in delaj in Gospod bodi s teboj!« (22:16)

18. S katerim namenom izvedejo ljudsko štetje?

¹⁸ David organizira Jehovovo čaščenje (23:1–29:30). Z namenom, da bi reorganizirali duhovniško in levitsko službo, izvedejo ljudsko štetje, tokrat po Božji volji. Od vseh drugih navedb v Svetem pismu je tukajšnji oris levitskih služb najpodrobnejši. Za njim navaja še oddelke kraljevih uslužbencev.

19. S katerimi besedami David zadolži Salomona, kakšne načrte mu izroči in s čim dá ljudstvu lep zgled?

¹⁹ David že proti koncu svojega pestrega kraljevanja potem skliče zbor predstavnikov vsega naroda, »Gospodovega zbora [Jehovove občine, NW]«. (28:8) Tam se kralj postavi na noge: »Poslušajte me, moji bratje in moje ljudstvo!« In jim spregovori o svoji srčni želji, o »hiši božji«. Vpričo vsega zbora Salomona zadolži: »Ti pa, moj sin Salomon, spoznaj Boga  svojega očeta in služi mu s popolnim srcem in z voljnim duhom! Kajti Gospod [Jehova, NW] preiskuje vsa srca in pozna vse misli in naklepe. Če ga boš iskal, ga boš našel, če ga boš zapustil, te bo zavrgel za vedno. Zdaj torej glej, ker te je Gospod izvolil, da sezidaš hišo za svetišče, bodi močan in pojdi na delo!« (28:2, 9, 10, 12) Mlademu Salomonu izroči podrobne stavbne načrte, ki mu jih je navdihnil Jehova, za sámo zidavo pa iz lastnega imetja primakne silnih 3000 talentov zlata in 7000 talentov srebra, ki jih prihrani nalašč za to. Izraelski knezi in vse ljudstvo, ki jih ta svetli zgled potegne za sabo, k temu darujejo še zlato v vrednosti 5000 talentov, 10.000 darejkov, srebra v vrednosti 10.000 talentov ter ogromno železa in bakra. * (29:3–7) In ljudstvo se veseli, da so bili deležni tolikšne časti.

20. S čim sega David v svoji poslednji molitvi najviše?

²⁰ David potem Jehovu v molitvi izreka hvalo in priznanje, da ves ta obilni dar v resnici prihaja iz Njegove roke, prosi pa ga, naj ljudstvo in Salomona še naprej blagoslavlja. Najviše pa ta Davidova poslednja molitev sega s hvalospevom Jehovovemu kraljestvu in Njegovemu preslavnemu imenu: »Hvaljen bodi Gospod [Jehova, NW], Bog našega očeta Izraela, od vekov na veke! Tvoja, o Gospod, je velikost, moč, čast, slava in veličastvo. Kajti tvoje je vse, kar je v nebesih in na zemlji. Tvoje, o Gospod, je gospostvo in ti se dvigaš kot gospod nad vse. Od tebe prihaja bogastvo in slava in ti gospoduješ nad vsem. V tvoji roki je moč in oblast in v tvoji roki je narediti vse veliko in močno. Zdaj torej, naš Bog, te zahvaljujemo in slavimo tvoje veličastno ime.« (29:10–13)

21. V čem se Prva kroniška knjiga končuje v privzdignjenem tonu?

²¹ Salomona potem še drugič mazilijo in takrat zasede »prestol Gospodov« namesto ostarelega Davida. Ta po 40 letih kraljevanja umre »v lepi starosti, poln let, bogastva in slave«. (29:23, 28) V privzdignjenem tonu tu Ezdra Prvo kroniško knjigo sklepa s poudarkom na vzvišenosti Davidovega kraljestva čez vsa kraljestva narodov.

ZAKAJ KORISTNA

22. K čemu je Prva kroniška knjiga spodbudila Ezdrove rojake Izraelce?

²² Kaj koristna je bila Ezdrova knjiga najprej njegovim rojakom Izraelcem. Ob tej strnjeni, jedrnati zgodovini, podani s tolikšnim poletom in optimizmom, so se Izraelci ovedeli, kolikšno srčno usmiljenje jim skazuje Jehova zato, ker se zvestovdano drži kraljestvene zaveze, ki jo je bil sklenil s kraljem Davidom, ter zaradi svojega lastnega imena. Tako spodbujeni so mogli z novo vnemo Jehova znova čisto častiti. Rodovniki pa so jim utrdili zaupanje v duhovništvo, ki je službovalo v pozidanem templju.

23. V čem so Matej, Luka in Štefan s pridom naobrnili Prvo kroniško knjigo?

²³ Prva kroniška knjiga je nemalo koristila tudi zgodnjekrščanski občini. Iz njenih rodovnikov sta lahko zajemala Matej in Luka, da sta nedvoumno dokazala, da je Jezus Kristus »Davidov sin« in zakoniti Mesija. (Mat. 1:1–16; Luka 3:23–38) V sklepu svojega poslednjega pričevanja je o Davidu, ki je prosil, da bi smel Jehovu sezidati tempelj, in o Salomonu, ki je tempelj sezidal, govoril tudi Štefan. K temu pa je dodal, da »Najvišji ne prebiva v izdelku človeških rok«, s čimer je namignil, da je bil tempelj Salomonove dobe le podoba mnogo veličastnejše nebeškosti. (Ap. dela 7:45–50)

24. V čem nam je lahko Davidov svetli zgled za vzor?

²⁴ Kaj pa današnji pravi kristjani? Ob Prvi kroniški knjigi bi si morali sezidavati vero, si jo vedno bolj poživljati. Kakšen vzor nam je samo David s svojim svetlim zgledom! Za razliko od nevernega Savla je on za vsako stvar najprej vprašal Jehova! (1. kron. 10:13, 14; 14:13, 14; 17:16; 22:17–19) S prenosom Jehovove skrinje v Jeruzalem, s svojimi hvalnimi psalmi, z organiziranjem levitske službe in s prošnjo, da bi smel Jehovu sezidati sijajno hišo, je David pokazal, da sta mu bila prva misel vedno Jehova in njegovo čaščenje. (16:23–29) Nikoli se ni pritoževal. Nikoli ni iskal zase nekakšnih predpravic, zmeraj je gledal le na to, kako bi spolnil Jehovovo voljo. Ko je tako Jehova odredil, da mu bo hišo zidal njegov sin, je David sina brez pomišljanja poučil o tem in je za to, da bi pripravil nekaj, kar naj bi se začelo šele po njegovi smrti, žrtvoval nemalo časa, energije in bogastva. (29:3, 9) Res krasen zgled za to, kaj pomeni biti vdan! (Heb. 11:32)

25. Kakšno zavest naj bi v nas budila Prva kroniška knjiga glede na Jehovovo ime in njegovo Kraljestvo?

²⁵ Tu pa so še sklepna poglavja, ki hkrati tvorijo vrh pripovedi. Prav bi bilo, da bi žlahtna govorica, s kakršno je David Jehovu izrekel hvalo in slavil njegovo »veličastno ime«, v nas budila veselo zavest, da imamo danes to čast, da smemo svetu oznanjati slavo Jehova in njegovega Kraljestva po Kristusu. (1. kron. 29:10–13) Samo želimo si lahko, da bi bila naša vera in veselje, vtem ko se Jehovu v zahvalo za njegovo večno Kraljestvo izlivamo v dar v njegovi službi, enaka Davidovi! (17:16–27) Skozi Prvo kroniško knjigo Biblijina tema o Jehovovem kraljestvu po njegovem Semenu tako resnično zablesti v še večjem sijaju kot poprej in nas navda s še večjim pričakovanjem tega, kaj vse bo Jehova še razodel o svojih namenih.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]