Biblijska knjiga številka 16: Nehemija

Napisal: Nehemija

Kraj nastanka: Jeruzalem

Čas nastanka: po 443. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 456.–po 443. pr. n. š.

1. Katero odgovorno funkcijo je opravljal Nehemija in čému je bila namenjena njegova prva misel?

NEHEMIJA, čigar ime pomeni »Jah tolaži«, je bil Jud v službi perzijskega kralja Artakserksa (Longimana). In sicer je služil pri njem kot kraljevi točaj. Sama funkcija je bila kaj odgovorna, zato pa nič manj častna in obenem močno zaželena, ker je človeku omogočala dostop do kralja, in to ob času, ko je bil ta ravno židane volje in pripravljen ugoditi prošnji. Vendar pa je Nehemija sodil med tiste zveste pregnance, ki so Jeruzalem šteli »nad vse svoje veselje«. (Ps. 137:5, 6) Nehemijeva prva misel ni bila namenjena ne položaju in ne gmotnemu bogastvu, ampak obnovi Jehovovega čaščenja.

2. Spričo katerega žalostnega položaja je Nehemija trla huda žalost? Kateri vnaprej določeni čas pa se je takrat tudi že bližal?

² »Ti, ki so preostali iz ujetništva«, namreč judovski ostanek, ki se je bil vrnil v Jeruzalem, so 456. pr. n. š. preživljali nič kaj rožnate čase. Položaj je bil karseda obžalovanja vreden. (Neh. 1:3) Mestno obzidje se je podiralo, ljudstvo pa je moralo od zmeraj prežečih nasprotnikov vedno znova požirati sramoto. Nehemija je trla huda žalost. Vendar je bil to tudi čas, ki ga je Jehova določil za nekaj točno določenega v zvezi z jeruzalemskim obzidjem. Vsem sovražnikom navkljub je bilo treba Jeruzalem z obrambnim obzidjem vred pozidati, da bi to po prerokbi o Mesijevem prihodu, ki jo je Danijelu naznanil Jehova, rabilo za časovni orientir. (Dan. 9:24–27) Zato je Jehova dogodke nameril tja, kamor so morali iti, za orodje pa mu je bil ravno zvesti in goreči Nehemija, ki je božansko voljo tudi izpeljal.

3. a) Kaj dokazuje, da je to knjigo napisal Nehemija, in kako je ta sploh dobila ime Nehemijeva? b) Koliko časa je preteklo od Ezdrove pa do Nehemijeve knjige in katera leta Nehemijeva knjiga zajema?

³ Knjigo, ki nosi Nehemijevo ime, je nedvomno napisal ravno Nehemija. In sicer to jasno dokazuje že uvodna poved »Poročilo Helkijevega sina Nehemija« in vseskozna raba prvoosebnega pripovedovalca. (Neh. 1:1) Drugače pa sta bili Ezdrova in Nehemijeva knjiga prvotno ena sama knjiga, ki so ji vzdevali ime Ezdrova knjiga. Šele pozneje so jo Judje razdelili na Prvo in Drugo Ezdrovo knjigo, potem pa Drugo Ezdrovo knjigo preimenovali še v Nehemijevo knjigo. Sicer pa je med dogajanjem s konca Ezdrove in dogajanjem z začetka Nehemijeve knjige preteklo kakih 12 let, sama Nehemijeva zgodovina pa potem zajema dobo od konca 456. pr. n. š. pa najmanj do 443. pr. n. š. (1:1; 5:14; 13:6)

4. V čem je Nehemijeva knjiga lepo usozvočena z ostalimi Spisi?

⁴ Nehemijeva knjiga je lepo usozvočena z ostalimi navdihnjenimi Spisi, kamor tudi z vso pravico sodi. Vsebuje številne aluzíje na Postavo: nanjo se denimo sklicuje v zadevi svaštva oziroma poročanja z inozemci (5. Mojz. 7:3; Neh. 10:31, v NW 30), posojil (3. Mojz. 25:35–38; 5. Mojz. 15:7–11; Neh. 5:2–11) in šotorskega praznika (5. Mojz. 31:10–13; Neh. 8:14–18). Knjiga pa tudi zaznamuje začetek uresničitve Danijelovega prerokovanja, da bodo Jeruzalem zopet pozidali, le da ne brez nasprotovanja, namreč »v časih stiske«. (Dan. 9:25, AC)

5. a) S pričevanji iz katerih virov lahko Artakserksovo akcesíjsko leto postavimo natanko v 475 pr. n. š.? b) Katero leto je bilo potem 20. leto njegovega kraljevanja? c) Kako se Nehemijeva knjiga in Lukov evangelij lepo navezujeta na izpolnitev Danijelovega prerokovanja o Mesiju?

⁵ Po čem pa za Nehemijevo pot v Jeruzalem, kjer naj bi šele pozidal mestno obzidje, postavljamo ravno leto 455 pr. n. š.? Zanesljiva zgodovinska pričevanja iz grških, perzijskih in babilonskih virov kažejo na to, da je 475 pr. n. š. bilo leto Artakserksove akcesíje, njegovega prevzema oblasti, 474 pr. n. š. pa njegovo prvo vladarsko leto. * Dvajseto leto njegovega kraljevanja je bilo torej 455. pr. n. š. Nehemijeva knjiga 2:1–8 pa navaja, da je na pomlad tega leta, v judovskem mesecu nisanu, Nehemija, kraljevi točaj, od kralja prejel dovoljenje, da obnovi in pozida Jeruzalem, njegovo obzidje in njegova vrata. Danijelovo prerokovanje je po drugi strani navajalo, da bo »od časa, ko izide beseda, da se zopet pozida Jeruzalem, do Maziljenca-kneza« poteklo 69  letnih tednov oziroma 483 let – to prerokovanje pa se je izrecno spolnilo ob Jezusovem maziljenju 29. n. š., torej v letu, ki ga moremo usklajevati tako s posvetno kot z biblijsko zgodovino. * (Dan. 9:24–27; Luka 3:1–3, 23) Tako Nehemijeva knjiga z Lukovim evangelijem, oba pa v navezi z Danijelovim prerokovanjem, na prav poseben način kaže, da je Bog Jehova obenem Avtor in Izpolnjevalec resničnega preroštva! Zato pa Nehemijeva knjiga resnično sodi v navdihnjeno Sveto pismo.

VSEBINA NEHEMIJEVE KNJIGE

6. a) Ob čigavem poročilu Nehemija moli k Jehovu in kateri prošnji kralj potem ugodi? b) Kako na Nehemijev načrt odgovorijo Judje?

⁶ Nehemija pošljejo v Jeruzalem (1:1–2:20). Nehemiju težko leže na srce Hananijevo poročilo; ta se namreč na grad Suzo vrne iz Jeruzalema in prinese novico o hudi stiski tamkajšnjih Judov in o tem, da je tamkajšnje obzidje razdrto, vrata pa požgana. Nehemija se posti in moli k Jehovu kot ,nebeškemu Bogu, velikemu in strašnemu Bogu, ki ohranja zavezo in usmiljenje tistim, ki ga ljubijo in spolnjujejo njegove zapovedi‘. (1:5) Izpove se Izraelovih grehov in prosi Jehova, naj se spomni svojega ljudstva vsaj zaradi svojega imena, tako kot je to obljubil Mojzesu. (5. Mojz. 30:1–10) In ko kralj Nehemija povpraša, zakaj se tako žalostno drži, mu ta pove, kako je z Jeruzalemom, in ga prosi, da bi se smel vrniti in pozidati mesto z njegovim obzidjem. Kralj prošnji ugodi in Nehemija brž odpotuje v Jeruzalem. Po nočnem obhodu mimo mestnega obzidja, na katerem si ogleda delo, ki ga še čaka, razkrije Judom svoj načrt in poudari, da nad zadevo bdi Božja roka. Judje na to rečejo: »Vstanimo in zidajmo!« (Neh. 2:18) Ko o tem, da so se dela začela, slišijo samarijanski in drugi sosedje, jih začnejo zasramovati in zasmehovati.

7. Kakšen je potek del in zaradi katerega novonastalega položaja je treba delo reorganizirati?

⁷ Obzidje pozidajo (3:1–6:19). Dela na obzidju začnejo tretji dan petega meseca, sodelujejo pa vsi, duhovniki, knezi in ljudstvo. Mestna vrata z zidovjem, ki jih povezuje, kar hitro popravijo. Horonec Sanabalat pa se jim posmehuje: »Kaj počenjajo borni Judje? [. . .] Mar bodo v enem dnevu dozidali?« Amonec Tobija pa še zbadljivo pribije: »Naj le zidajo. Če skoči nanj lisica, bo porušila njih kamnitni zid.« (3:34, 35, v NW 4:2, 3) Ko pa obzidje dvignejo že do pol višine, se sovražni zbor ujezi in se zaroti, da pojdejo nad Jeruzalem s silo. Toda Nehemija Judom zabiča, naj mislijo na to, da je Jehova »velik in strašen«, in naj se borijo za svoje družine in svoje domove. (4:8, v NW 14) Delo zato reorganizirajo napetemu položaju primerno: eni s sulicami v rokah stojijo na straži, drugi pa medtem opasani z meči delajo.

8. Kako Nehemija opravi s preglavicami med samimi Judi?

⁸ Preglavice pa imajo Judje tudi sami s sabo. Nekateri namreč svoje tovariše v čaščenju ob izrecnem kršenju Jehovove postave grdo odirajo. (2. Mojz. 22:24, v NW 25) Nehemija zadevo skorigira: pridobitniško miselnost pošteno okrca in ljudstvo ga voljno uboga. Sam Nehemija vseh 12 let svojega namestništva oziroma guvernerstva (od 455. do 443. pr. n. š.) nikdar ne zahteva zase plače, ki sicer gre namestniku, kajti ljudstvo že itak teži trdo delo.

9. a) Kako Nehemija odgovori na pretanjene poskuse, da bi zidavo zavrli? b) V kolikšnem času tako dokončajo obzidje?

⁹ Sovražnik skuša zdaj zidavo zavreti bolj pretanjeno. Nehemija vabijo na posvetovanje, na kar jim on odgovarja, da se ne utegne odtrgati od silnega dela, ki ga trenutno opravlja. Takrat Sanabalat Nehemija obtoži uporništva, češ da kani sam sebe oklicati za kralja na Judovem; na tihem pa podkupi nekega Juda, da bi ta nagnal Nehemiju strah v kosti in bi se ta po krivem skril v templju. Nehemija pa se ne da ustrahovati in mirno ter poslušno opravlja od Boga naloženo mu delo. Obzidje tako dokončajo »v dvainpetdesetih dneh«. (Neh. 6:15)

10. a) Kje ljudstvo živi in kakšen vpis zato opravijo? b) Kakšen zbor zdaj skličejo in kaj je na sporedu prvi dan?

¹⁰ Ljudski pouk (7:1–12:26). V mestu je le malo ljudi in le malo pozidanih hiš, kajti večina Izraelcev živi zunaj, vsak na svoji rodovnodedni zemlji. Takrat Bog vdahne Nehemiju misel, naj zbere odličnike in sploh vse ljudstvo, da bi se vpisali v rodovnike. Pri tem konzultira zapisnik babilonskih povratnikov. Na javnem trgu pred Vodnimi vrati potem skličejo osemdnevni zbor. Program začne Ezdra z lesenega govorniškega odra. Izreče hvalo Jehovu, potem pa od jutranjega svita pa do poldneva bere iz knjige Mojzesove postave. Vešče mu pomagajo še drugi leviti, ki ljudstvu razlagajo Postavo in ,berejo po odstavkih iz knjige božje postave in razlagajo smisel, tako da razumejo, kar se bere‘. (8:8) Nehemija pa ljudstvu naroči, naj se gosti in veseli, doume naj, kako krepka je beseda: »Veselje v Gospodu je vaša moč.« (8:10)

11. Kdo se posebej sestane drugi dan in s čim se zbor veselo nadaljuje?

¹¹ Drugi dan zbora se poglavarji ljudstva posebej sestanejo z Ezdrom, da bi prejeli uvid v Postavo. Takrat se poučijo o tem, da bi ravno sedmi mesec morali obhajati šotorski praznik, in zato brž uredijo vse za to, da ljudstvo postavi šotore za ta praznik Jehovu na čast. »Silno veliko veselje« jih obhaja, ko  sedem dni prebivajo v šotorih in dan za dnem prebirajo Postavo. Osmi dan imajo potem »po predpisu« še slovesen zbor. (Neh. 8:17, 18; 3. Mojz. 23:33–36)

12. a) K čemu se zberejo nekoliko pozneje istega meseca in kaj daje zboru osnovni ton? b) Katero sklepno izjavo tam sprejmejo? c) S čim je urejeno, da bi Jeruzalem zopet čim bolj obljudili?

¹² Štiriindvajseti dan istega meseca se Izraelovi sinovi še enkrat zberejo in se ločijo od vseh inozemcev. Prisluhnejo posebnemu branju iz Postave in potem še samopresojevalno naravnanemu pregledu Božjega občevanja z Izraelom, ki jim ga predstavi skupina levitov. Obnovitvenemu pregledu daje osnovni ton misel: »Vstanite, hvalite Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga, od vekov na veke! Hvali naj se tvoje veličastno ime, vzvišeno nad vso hvalo in slavo.« (Neh. 9:5) Izpovedo se očetnih grehov in s ponižno petícijo poprosijo Jehova za blagoslov. To opravijo v obliki sklepne izjave (resolúcije), ki jo s pečatom potrdijo vsi narodovi predstavniki. Ves navzoči zbor enodušno izjavi, da ne bodo več sklepali mešanih zakonov z deželnimi ljudstvi, zato pa da bodo spoštovali soboto in odvajali sredstva za tempeljsko službo in za službujoče v templju. Vsakega desetega pa z žrebom določijo, da se mora za stalno nastaniti v Jeruzalemu, znotraj obzidja.

13. S kakšnim zborskim sporedom obeležijo posvetitev obzidja in za kaj ob tem poskrbijo?

¹³ Posvetitev obzidja (12:27–13:3). Posvetitev (dedikácijo) novopozidanega obzidja obeležijo s pesmijo in vsesplošnim veseljem. Hkrati pa priredijo zopet nov zbor. Nehemija pošlje na obzidje dva zahvalna pevska zbora s sprevodi, da ga obhodita vsak v svojo smer in se nazadnje snideta pri žrtvovanju ob Jehovovi hiši. Poskrbijo tudi za gmotne prispevke v podporo duhovnikom in levitom v templju. Ob nadaljnjem branju Biblije še pride na dan, da Amonci in Moabci ne smejo v Božjo občino, zato vse mešano ljudstvo ločijo od Izraela.

14. Orišite pregrehe, ki se pojavijo med Nehemijevo odsotnostjo, in to, kaj Nehemija naredi, da bi z njimi počistil.

¹⁴ Iztrebijo nečistost (13:4–31). Po nekajčasnem bivanju v Babilonu se Nehemija vrne v Jeruzalem, kjer brž ugotovi, da so se med Jude že prikradle nove pregrehe. Kako na hitro se je vse spremenilo! Veliki duhovnik Eljašib je na tempeljskem dvorišču postavil celo jedilnico Amoncu Tobiju, sicer Božjemu sovražniku. Zato se Nehemija prav nič ne mudi. Tobijevo pohištvo pomeče ven, vse jedilnice pa da očistiti. Ugotovi tudi, da so levitom medtem odtegnili gmotne prispevke, tako da ti drug za drugim bežijo iz Jeruzalema, če se hočejo preživeti. V mestu se bohoti vsesplošno kupčevalstvo (komercializem). Sobote ne spoštujejo. Nehemija jim zažuga: »Vi [. . .] še povečujete srd nad Izraelom, ko skrunite soboto!« (13:18) V soboto dá zato mestna vrata zapreti, da kupčevalci ne morejo noter, odžene pa jih tudi izpred mestnega obzidja. Je pa še eno, hujše zlo, nekaj, za kar se je ljudstvo sploh slovesno zedinilo, da tega ne bo več počelo: v mesto so si pripeljali inozemske, poganske žene. Potomstvo, rojeno iz takšnih zvez, že opušča judovščino. Nehemija jih spomni, da je Salomon grešil ravno zaradi žen inozemk. Zaradi tega greha Nehemija izžene tudi vnuka velikega duhovnika Eliasiba. * Potem spravi v red še duhovništvo in levitsko delo.

15. Česa Nehemija ponižno prosi Boga?

¹⁵ Knjigo Nehemija končuje s preprosto in ponižno prošnjo: »Moj Bog, spominjaj se me v dobro!« (13:31)

ZAKAJ KORISTNA

16. V čem vse je Nehemija svetel zgled vsem, ki ljubijo pravo čaščenje?

¹⁶ Nehemijeva bogovdanost bi morala navdihovati vsakogar, kdor ljubi pravo čaščenje. Nehemija se je na račun tega, da bi postal skromen nadzornik med Jehovovim ljudstvom, odpovedal prednostnemu položaju. Odklonil je celo gmotni prispevek, do katerega je sicer imel pravico, pridobitništvo pa je ostro obsodil kot zanko. Pred vsem narodom se je zavzemal za gorečnost pri Jehovovem čaščenju in tudi za njegovo vzdrževanje. (5:14, 15; 13:10–13) Nehemija je svetel zgled popolne nesebičnosti in preudarnosti, zgled človeka dejanj, ki se tudi takrat, ko preti nevarnost, ne boji postaviti se za pravično stvar. (4:8, 13, 14; v NW 14, 19, 20; 6:3, 15) V pravem pomenu besede se je bal Boga in je vselej gledal, kako bi soslužabnike še sezidaval v veri. (13:14; 8:9) S krepko roko je udejanjal Jehovovo postavo, zlasti ko je šlo za pravo čaščenje in ko je bilo treba zavrniti inozemske vplive, na primer poroke s pogani. (13:8, 23–29)

17. S čim je Nehemija zgled tudi v poznavanju in udejanjanju Božje postave?

¹⁷ Iz vse knjige jasno razvidevamo, da je Nehemija Jehovovo postavo dobro poznal in je to tudi s pridom uporabljal. Tako se je zaradi Jehovove obljube v Peti Mojzesovi knjigi 30:1–4, v trdni veri, da se  mu bo Jehova skazal zvestovdanega, obrnil na Boga za blagoslov. (Neh. 1:8, 9) Priredil je vrsto zborov zlasti zato, da bi Jude seznanil s tem, kar je bilo napisano pred njimi. Pri branju Postave sta Nehemija in Ezdra Božjo Besedo ljudstvu pridno razlagala in jo potem tudi dosledno prevajala v prakso. (8:8, 13–16; 13:1–3)

18. Kakšen nauk naj bi se ob Nehemijevem vodstvu in vztrajni molitvi vtisnil v zavest vsem nadzornikom?

¹⁸ Nehemijevo popolno zanašanje na Jehova in njegove ponižne prošnje naj nam bodo v spodbudo, da bi tudi naša osebna življenjska drža postalo to, da se v molitvi vsekdar naslanjamo na Boga. Zlasti velja omeniti to, kako je Nehemija v svojih molitvah poveličeval Boga, priznaval pa grehe svojega ljudstva in prosil, da bi se v vsem posvetilo Jehovovo ime. (1:4–11; 4:8, v NW 14; 6:14; 13:14, 29, 31) Ta goreči nadzornik je bil Božjemu ljudstvu silen vir moči; na to kaže že sama pripravljenost, s katero so se odzivali njegovemu modremu vodstvu, ter veselje, ki jih je obhajalo ob tem, da so skupaj z njim spolnili Božjo voljo. Torej je bil to res navdihujoč zgled! A kako hitro so se med ljudstvom znova zasejali pridobitništvo, korupcija in očitno odpadništvo, da le ni bilo zraven modrega nadzornika! Ob tej pomisli bi se današnjim nadzornikom med Božjim ljudstvom vsekakor moralo krepko vtisniti v zavest, da je treba biti v prid svojih krščanskih bratov vselej živ, buden in goreč, hkrati pa razumevajoč in trden, ko jih vodijo po poteh pravega čaščenja.

19. a) Kako je Nehemija z Božjo Besedo potrjeval ljudstvo v zaupanju v kraljestvene obljube? b) K čemu pa kraljestveno upanje spodbuja Božje služabnike dandanes?

¹⁹ Nehemija se je na Božjo Besedo vselej trdno zanesel. Svetega pisma ni le vneto učil, ampak je po njem segal tudi takrat, ko je moral med povrnjenim Božjim ljudstvom dognati rodovnodedne deleže ter duhovniške in levitske službe. (Neh. 1:8; 11:1–12:26; Joz. 14:1–21:45) Judovskemu ostanku je bilo to gotovo v krepko spodbudo. Potrjevalo jih je v zaupanju v poprejšnje veličastne obljube o Semenu in o še večji obnovi, ki naj bi prišla z njegovim Kraljestvom. Prav upanje na to kraljestveno obnovo pa Božje služabnike spodbuja, da se pogumno borijo v prid tega Kraljestva in pridno pozidavajo pravo čaščenje po vsej zemlji.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]