Biblijska knjiga številka 18: Job

Napisal: Mojzes

Kraj nastanka: pustinja

Čas nastanka: ok. 1473. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: čez 140 let med 1657. in 1473. pr. n. š.

1. Kaj pomeni Jobovo ime in na kateri vprašanji odgovarja Jobova knjiga?

ENA najstarejših knjig v navdihnjenem Svetem pismu! Knjiga, ki jo povsod visoko čislajo in še večkrat navajajo, a jo človeštvo kaj malo razume. Čemu je torej ta knjiga nastala in koliko naj velja današnjemu človeku? Odgovor se ponuja že v pomenu samega Jobovega imena, to je »Predmet sovražnosti«. Knjiga namreč povzema dve pomembni vprašanji: zakaj trpijo nedolžni in zakaj Bog dovoljuje húdo na zemlji? Odgovor na ti vprašanji lahko pretehtamo ravno ob tem, kar tu piše o Jobovem trpljenju in o njegovi veliki zdržljivosti. Vse to so nekoč zapisali, tako kot si je to zaželel sam Job. (Job 19:23, 24)

2. Kaj dokazuje, da je Job nekoč res živel?

² Job pomeni že kar sinonim za potrpljenje in zdržljivost. Ali pa je takšen Job sploh kdaj živel? Navzlic vsemu Hudičevemu trudu, da bi ta žlahtni zgled neokrnjene značajnosti izbrisal iz zgodovinskega spomina, je odgovor kot na dlani. Job je nekoč zares živel! Jehova ga namreč imenuje skupaj s svojima pričama Noetom in Danijelom, katerih obstoj je priznaval tudi Jezus Kristus. (Ezek. 14:14, 20; primerjaj Matej 24:15, 37.) Stari hebrejski narod je v Jobu videl resnično osebnost. Na Jobov zgled zdržljivosti opozarja denimo krščanski pisec Jakob. (Jak. 5:11) Tolikšno težo, ki bi častilce Boga prepričala, da more človek ostati do kraja značajen neglede na okoliščine, pa so lahko prisojali edinole zgledu, sposojenemu iz resničnega življenja, ne pa nekakšnemu namišljenemu junaku. Situacíjsko resničnost pa k temu spričujeta tudi silna razgibanost in občutenost govorov, ki jih Jobova knjiga beleži.

3. Kaj izpričuje navdihnjenost Jobove knjige?

³ Pristnost in navdihnjenost Jobove knjige dokazuje tudi to, da so jo stari Hebrejci zmeraj vštevali v svoj biblijski kánon, kar je sicer nekaj dovolj izjemnega glede na to, da Job sploh ni bil Izraelec. Poleg Ezekijelove in Jakobove omembe iz te knjige izrecno navaja tudi apostol Pavel. (Job 5:13; 1. Kor. 3:19) Nadaljnji tehten dokaz za navdihnjenost te knjige nahajamo v tem, da se prav neverjetno sklada z znanstveno dokazanimi dejstvi. Kako neki bi takrat mogli vedeti, da Jehova »zemljo obeša na ničemer« (AC), ko pa so vendar starosvetni narodi o tem, na kaj vse naj bi bila zemlja oprta, imeli kaj fantastične razlage? (Job 26:7) Tako so v starem veku nekateri denimo menili, da zemljo držijo pokonci sloni, ki stojijo na velikanski morski želvi. Zakaj takšnih neslanosti ne odslikuje tudi Jobova knjiga? Očitno pač zato, ker je tu z resnico o tem postregel sam Stvarnik, Jehova, in to z navdihnjenjem. Tudi vrsta drugih opisov zemlje in njenih čudes, divjih [štirinožnih] živali in ptic v njihovem naravnem okolju je tako točnih, da je Tvorec in Navdihovalec Jobove knjige mogel biti edinole Bog Jehova. *

4. Kje in kdaj se je ta drama odigrala in do katerega časa je Jobova knjiga nastala?

⁴ Job je živel v Husu, ki naj bi po sodbi nekaterih geografov ležal v severni Arabiji blizu dežele, ki so jo zasedali Edomci, ter vzhodno od dežele, obljubljene Abrahamovemu potomstvu. Na jugu so bili Sabejci, na vzhodu pa Kaldejci. (1:1, 3, 15, 17) In sicer se je ta Jobova preskušnja zgodila že dolgo po Abrahamovi dobi, takrat, ko Jobu ni bilo »enakega na zemlji. Mož je [bil] brezgrajen in pravičen.« (1:8) Najverjetneje je bilo to v meddobju med smrtjo Jožefa (1657. pr. n. š.), ki se je odlikoval z izjemno vero, in časom, ko je na pot neokrnjene značajnosti stopil Mojzes. V tej dobi, ko so Izrael kužili egiptovski demonski kulti, je Job v čistem čaščenju prekašal vse. Tudi navade, ki jih omenja prvo poglavje Jobove knjige, in to, da je Bog Joba priznaval za pravega častilca, kaže prej na očaško dobo kot pa na dobo po 1513. letu pr. n. š., ko je Bog občeval izključno z Izraelom pod Postavo. (Amos 3:2; Efež. 2:12) Če upoštevamo še to, kako dolgo je Job živel, bi to kazalo, da knjiga zajema neko razdobje med 1657. pr. n. š. in 1473. pr. n. š., ko je umrl Mojzes; knjigo pa je napisal Mojzes nekoč po Jobovi smrti, medtem ko so Izraelci bivali v pustinji. (Job 1:8; 42:16, 17)

5. Kaj govori za to, da je Jobovo knjigo napisal Mojzes?

⁵ Zakaj pravimo, da je knjigo napisal Mojzes? V tem se držimo najstarejšega izročila tako  judovskih kot zgodnjekrščanskih učenjakov. Kleni, pristni slog hebrejske poezije, v katerem je Jobova knjiga upesnjena, nas zgovorno prepričuje o tem, da je knjiga že prvotno nastala v hebrejščini, Mojzesovem maternem jeziku. Nikakor ni mogla biti zgolj prevedena iz kakega drugega jezika, na primer arabščine. Prozni besedilni odseki v knjigi tudi bolj kot na katerokoli drugo besedilo v Bibliji spominjajo ravno na Pentatevh. Sploh je pisec moral biti Izraelec, in to je Mojzes seveda bil, kajti prav Judom so »bila zaupana božja razodetja«. (Rim. 3:1, 2) In ko je Mojzes že dosegel zrelost, je 40 let prebil v Madianu nedaleč od Husa, kjer se je lahko podrobno poučil o vsem, kar piše Jobova knjiga. Ko je pozneje med Izraelovim 40-letnim popotovanjem po pustinji hodil mimo Jobove domovine, pa je Mojzes lahko zvedel tudi za sklepne podrobnosti in jih zabeležil v knjigi.

6. V katerih ozirih je Jobova knjiga več kot zgolj literarna mojstrovina?

⁶ The New Encyclopaedia Britannica piše, da Jobovo knjigo nemalokrat »prištevajo med mojstrovine svetovne književnosti«. * Vendar je ta knjiga še kaj več kot le literarna mojstrovina. Med biblijskimi knjigami ravno Jobova še prav posebej vzneseno poveličuje Jehovovo moč, pravičnost, modrost in ljubezen. Kar najjasneje razodeva poglavitno sporno vprašanje, ki se zastavlja vesoljstvu. Razsvetljuje marsikaj, o čemer sicer piše v drugih biblijskih knjigah, zlasti Prvi in Drugi Mojzesovi knjigi, Pridigarju, Lukovem evangeliju, Pismu Rimljanom in Razodetju. (Primerjaj Job 1:6–12; 2:1–7 s 1. Mojzesova 3:15; 2. Mojzesova 9:16; Luka 22:31, 32; Rimljanom 9:16–19 in Razodetjem 12:9; tudi Job 1:21; 24:15; 21:23–26; 28:28 po vrsti s Pridigar 5:14, v NW 15; 8:11; 9:2, 3; 12:13.) Knjiga odgovarja na marsikatero življenjsko vprašanje. Vsekakor je to sestavni del navdihnjene Božje Besede, ki že sam po sebi nemalo prispeva k njeni koristni razumevnosti.

VSEBINA JOBOVE KNJIGE

7. V kakšnem stanju je Job na začetku knjige?

⁷ Prológ k Jobovi knjigi (1:1–5). Ta nam predstavlja Joba, ki je ,brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega‘. Srečno živi ob sedmih sinovih in treh hčerah. Hkrati je bogat posestnik s številnimi čredami živine in drobnice. Ima tudi mnogo služabnikov in je »večji ko vsi sinovi Vzhoda«. (1:1, 3) Pa vendar mož ni vdan pridobitništvu, ker vseh svojih upov ne stavi na gmotno posest. Bogat je tudi po duhovni plati, bogat v dobrih delih, vsekdar pripravljen pomagati ubožcu in stiskanemu, vselej pripravljen obleči vsakogar, kdor obleko potrebuje. (29:12–16; 31:19, 20) Vsi ga spoštujejo. Časti pa pravega Boga, Jehova. Noče se klanjati soncu, mesecu in zvezdam, kot to počnejo poganski narodi, ampak je Jehovu zvest z neokrnjeno značajnostjo ter z njim v kar najtesnejšem odnosu. (29:7, 21–25; 31:26, 27; 29:4) Svojim domačim je tudi duhovnik, redno daruje žgalščine, če bi se kdo od njih morda pregrešil.

8. a) Kako pride do tega, da Satan spodbija Jobovo značajnost? b) Kako izziv sprejme Jehova?

⁸ Satan izzove Boga (1:6–2:13). Na naše veliko začudenje se zastor nevidnosti naenkrat razmakne in priče smo nebeškemu dogajanju. Vidimo Jehova, ki ravno predseduje zboru Božjih sinov. Med njimi se pojavi tudi Satan. In ko Jehova opozori na svojega zvestega služabnika Joba, začne Satan Jobovo značajnost izpodbijati, češ da Job Bogu služi le zaradi prejetih gmotnih koristi. Če bi Bog Satanu dovolil, da mu vse to odvzame, bi Job svojo značajnost kaj brž zatajil. Jehova izziv sprejme, vendar s to omejitvijo, da se Satan samega Joba ne sme pritakniti.

9. a) Katere bridke preskušnje zadenejo Joba? b) Kaj dokazuje, da Job ne zataji svoje značajnosti?

⁹ Na nič hudega slutečega Joba se zgrne nesreča za nesrečo. V sabejskih in kaldejskih roparskih vpadih pride ob svoje silno bogastvo. Sinove in hčere mu pomori vihar. Kljub tej bridki preskušnji pa Job Boga vendarle ne kolne in se ne odvrne od njega. Pač pa pravi: »Naj bo hvaljeno Gospodovo ime!« (1:21, J. Bizjak) Satan, ki mu v tej točki obtožnice tako spodleti in se skaže lažnivca, pa se pojavi pred Jehovom že z novo obtožbo: »Koža za kožo, človek da za svoje življenje vse, kar ima.« (2:4) Trdi namreč, da bo Job Boga v obraz preklinjal, če le sme seči tudi po njegovem telesu. Ko mu Bog dovoli, da sme Jobu storiti vse, da mu le življenja ne vzame, Satan Joba udari z grozovito boleznijo. Jobovo meso je zdaj »oblečeno v črve in v prsteno skorjo«, njegovo telo in sapa iz njegovih ust pa njegovi ženi in sorodnikom naenkrat zaudarjata. (7:5; 19:13–20) Žena, ki s tem med vrsticami pravzaprav govori, da to Jobu še ni strlo značajnosti, mu celo prigovarja: »Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti [značajnosti, NW]? Boga prekolni in umri!« Job pa jo krepko ošteje, sam pa ne ,greši s svojimi ustnicami‘. (2:9, 10)

10. Kakšno tiho »tolažbo« mu priskrbi Satan?

¹⁰ Satan zdaj obudi troje tovarišev, ki pridejo Joba »tolažit«. To so Elifaz, Baldad in Sofar. Ti Joba od daleč sploh ne prepoznajo; ko ga naposled le, pa povzdignejo glas in planejo v jok ter si sipljejo prah na glavo. Potem sedejo predenj na tla in ne spregovorijo  niti besede. Po sedmih dneh in nočeh takšne tihe »tolažbe« Job naposled sam pretrga molk in načne s svojimi dozdevno sočutnimi prijatelji dolgo razpravo. (2:11)

11.–13. S čim Job začenja razpravo, česa ga obtožuje Elifaz in s čim ga Job ognjevito zavrne?

¹¹ Razprava: prvi krog (3:1–14:22). Od tod naprej se Jobova drama preliva v žlahtnih verzih hebrejske poezije. Job prekolne dan, ko se je rodil, in se sprašuje, zakaj neki mu Bog sploh še pusti živeti.

¹² V odgovor na to Elifaz Joba obtoži neznačajnosti. Moralno pokončni pač nikdar ne propadejo, razlaga. Spominja se, kako je v nočnem videnju slišal glas govoriti, da Bog svojim služabnikom ne zaupa, koliko manj šele tej borni ilnati stvari, izdelku iz zemeljskega prahu. Pri tem namiguje na to, da s trpljenjem Vsemogočni Bog Joba zgolj disciplinira.

¹³ Job pa Elifaza ognjevito zavrne. Krikne, kakor bi v stiski kriknilo pač sleherno preganjano bitje. Ko bi umrl, bi mu to bilo vsaj v olajšanje. Svoje tovariše pošteno ošteje, češ, kaj neki se spravljajo nadenj; ugovarja jim: »Poučite me, in bom umolknil, razjasnite mi, v čem sem se zmotil!« (6:24) Borí se za svojo pravičnost pred Bogom, »Nadzornikom ljudi«. (7:20, JB)

14., 15. Kakšen je Baldadov argument in zakaj se Job boji, da bo izgubil pravdo z Bogom?

¹⁴ Zdaj nastopi Baldad s svojim argumentom: in sicer namiguje na to, da so grešili Jobovi sinovi, pa tudi da Job sam ni ravno pokončen, sicer bi ga Bog že uslišal. Joba pouči, naj se za vodilo ozre po minulih rodovih in po njih očetnih dognanjih.

¹⁵ Job odgovarja, češ da Bog ni nepravičen. Bogu tudi ni treba človeku dajati odgovora, kajti on »dela velike, nedoumljive reči, čudeže, ki jim ni števila«. (9:10) Z Jehovom Job pravde pač ne more dobiti. Boga lahko edinole prosi milosti. Ali pa človeku sploh kaj pomaga, če hoče v vsem ravnati po pravici? »Nedolžnega in brezbožnega pokončuje.« (9:22) Na svetu je ni pravične sodbe. Job se boji, da bo še z Bogom zgubil pravdo. Potreboval bi srednika. Hotel bi vedeti, čemú takšna preskušnja, in Boga milo prosi, naj se vendar spominja, da je le »iz ila«. (10:9) Božjih minulih dobrot se sicer zaveda, vendar bi Boga po njegovem samo še bolj ozlovoljilo, če bi se z Njim prerekal, pa čeprav je pravica na njegovi strani. Ko bi le preminil!

16., 17. a) Kako Jobu svetuje samovšečni Sofar? b) Kako Job ovrednoti svoje »tolažnike« in v kaj trdno zaupa?

¹⁶ Pa se v razpravo vmeša Sofar. Takole nekako govori: Ali smo mar otroci, da bi poslušali prazno besedičenje? Po svoji sodbi si že čist, ampak če bi spregovoril Bog, bi ti že razodel, česa si kriv. Joba vpraša: »Ali moreš doumeti božjo globočino?« (11:7, JB) Jobu svetuje, naj kriva dela odpravi od sebe, kajti blagoslovi čakajo le tiste, ki to storijo, »oči krivičnikov pa bodo ugasnile«. (11:20)

¹⁷ Job pa skrajno sarkastično zakliče: »Resnično, vi ste cvet ljudstva, in z vami umre modrost!« (12:2) Že mogoče, da je ljudem v posmeh, vendar ni zato še nič slabši od njih. Če bi se njegovi tovariši le ozrli po Božjem stvarstvu, bi se še iz tega česa naučili. Božja sta moč in umnost, vse je v njegovih rokah, celo to, da »velike dela narode in jih ugonablja«. (12:23) Job prav rad razpravlja z Bogom in mu obrazlaga svojo pravdo, njegovi trije »tolažniki« pa – »vi obkladate z lažmi, vi vsi ste ničvredni zdravniki!« (13:4, JB) Ko bi bili vsaj toliko modri, da bi molčali! Job pa trdno zaupa v pravičnost svoje pravde in poziva Boga, naj ga le zasliši. Pa ga spet prešine misel, kako je »človek, od žene rojen, [. . .] kratkega življenja in poln nemira«. (14:1) Človek premine hitro, kakor cvet, kot senca. Čist se iz nečistega ne more poroditi. Ko pa Job moli k Bogu, da bi ga ta, dokler se mu jeza ne poleže, skril v šeólu, vprašuje: »Ako človek umre, bo li oživel?« In kot sam odgovarja, trdno upa: »Čakal [bom], dokler ne pride moja zamena.« (14:13, 14)

18., 19. a) S kakšnim posmehom začenja Elifaz drugi krog razprave? b) Kakšna se zdi Jobu »tolažba« njegovih tovarišev in česa si želi od Jehova?

¹⁸ Razprava: drugi krog (15:1–21:34). Za začetek druge razprave se Elifaz posmehuje Jobovemu znanju, češ da »si napihuje trebuh z vzhodnim vetrom«. (15:2, JB) Vnovično podvomi o Jobovi značajnosti, na katero ta tako prisega, češ da si ne smrtni človek ne sveti v nebesih ne morejo ohraniti vere oziroma zaupanja v Jehovovih očeh. Joba sploh posredno obtožuje, da se hoče ta skazati višjega od Boga, dolži ga bogoodpadništva, podkupovanja in prevare.

¹⁹ Job ostro odbije, da so mu tovariši le ,nadležni tolažniki, polni praznih marenj‘. (16:2, 3) Če bi bili namreč oni v njegovi koži, jih on pač ne bi grdíl z besedo. Silno si želi svojega opravičenja, ozira se na Jehova, ki pozna njegovo osebno zgodovino in ki bo tudi razsodil njegovo pravdo. V svojih tovariših pa Job ne vidi nič modrega. Samó upanje mu kradejo. Njihova »tolažba« je, da nôči pravijo dan. Edino upanje, ki mu še ostaja, je, da gre »doli do zapahov šeola«. (17:15, 16, AC)

20., 21. Zakaj se zdaj ujeda Baldad, kako pa se mu Job upre in na kaj po lastnih besedah stavi svoje upanje?

²⁰ Prerekanje se vse bolj razvnema. Zdaj se jedkosti naleze Baldad, ker je Job po njegovem svoje prijatelje primerjal živini brez pameti. Joba sprašuje: »Mar naj se zaradi tebe zemlja izprazni?« (18:4, JB) Svari ga, da se bo ujel v hudo zanko, in to drugim v  svarilo. Za Jobom ga ne bo človeka, ki bi nadaljeval njegov rod.

²¹ Job odgovarja: »Kako dolgo boste žalostili mojo dušo in me mučili z besedami?« (19:2) Ob družino je in prijatelje, žena in domači so se odvrnili od njega, sam pa se je rešil le s »kožo [. . .] svojih zob«. (19:20) Vendar trdno upa, da bo nastopil rešitelj odkupník, ki bo zadevo poravnal v njegovem imenu, da bo naposled le »gledal Boga«. (19:25, 26)

22., 23. a) Zakaj se Sofar čuti užaljenega in kaj on pravi o Jobovih domnevnih grehih? b) S katerim posmehljivim protiargumentom mu odgovarja Job?

²² Tako kot Baldad se tudi Sofar čuti užaljenega, da mora poslušati Jobovo ,grajo, ki ga sramoti‘. (20:3) Znova trdi, da so Joba zdaj le doleteli njegovi lastni grehi. Bog hudobne zmeraj kaznuje, pravi Sofar, zato nimajo miru, četudi uživajo blaginjo.

²³ Job pa mu posmehljivo odgovarja s protiargumentom: Če Bog hudobne zmeraj tako kaznuje, zakaj potem hudobni še kar živijo, se starajo in si večajo bogastvo? Svoje dni preživljajo v sreči. Kolikokrat pa pride nadnje nesreča? Bogataš in revež, pravi, enako umreta. Hudobnež sploh nemalokrat umre »v vsem sijaju in mirno«, pravičnež pa le »z zagrenjeno dušo«. (21:23, 25)

24., 25. a) S katerimi lažnivimi klevetami obklada Joba samopravičniški Elifaz? b) S čim Job to spodbija in k čemu poziva?

²⁴ Razprava: tretji krog (22:1–25:6). Zdaj znova divje napade Elifaz, ki Joba smeši zato, ker vztraja pri tem, da je brezgrajen pred Vsemogočnim. Joba obklada z lažnivimi klevetami, češ da je hudoben, da izkorišča reveže, lačnim da krati kruh ter da grdo ravna z vdovami in sirotami. Po Elifazovih besedah Jobovo zasebno življenje ni tako zelo brezmadežno, kot to trdi on sam, in ravno to da pojasnjuje, zakaj je Jobu zdaj tako hudo. »Če [pa] se povrneš k Vsemogočnemu,« slovesno oznani Elifaz, »te bo uslišal.« (22:23, 27)

²⁵ Job pa Elifazovo nezaslišano obtožbo spodbija in se priziva na Boga: naj ga zasliši On, ki ve za njegovo pravično pot. Res so tudi takšni, ki zatirajo sirote, vdove in uboge, ki morijo, kradejo in prešuštvujejo. Saj nekaj časa jim navidez resda gre vse kakor po maslu, toda tudi oni bodo dobili svoje plačilo. Izginili bodo. »Mar ni tako? Kdo me postavi na laž?« jih poziva Job. (24:25)

26. Kaj Sofar in Baldad še povesta?

²⁶ Na to se na kratko oglasi Baldad, ki še kar goni svojo, češ da pred Bogom nihče ne more biti čist. Sofar pa v tretjem krogu razprave ne sodeluje. Ostaja brez besed.

27. S čim Job izreka hvalo veličini Vsemogočnega?

²⁷ Jobov sklepni argument (26:1–31:40). Job s svojim zadnjim razpravnim nastopom svoje tovariše povsem utiša. (32:12, 15, 16) Na moč sarkastično jim zabrusi: ,Kako ste pomagali temu, ki je brez moči, [. . .] kakšen nasvet ste dali temu, ki ni moder!‘ (26:2, 3, JB) Zato pa se nič, niti šeól ne, ne more skriti pred Božjimi očmi. Job riše Božjo modrost, kakor se ta kaže v vesolju, na zemlji, v oblakih, morju ter vetru – v vsem, kar človek more videti. Pa so to le obrobki delovanja Vsemogočnega, le šepet o Njegovi siceršnji veličini.

28. Kako se Job kar naravnost izreče o značajnosti?

²⁸ Prepričan o svoji nedolžnosti Job kliče: »Dokler ne izdihnem, ne odstopim od svojega poštenja [značajnosti, NW]!« (27:5, JB) Ne, Job pač ni naredil nič takšnega, da bi si zaslužil karkoli od tega, kar ga je doletelo. Naj ga oni še tako obtožujejo, bo Bog značajnost že poplačal: poskrbel bo, da bodo to, kar so si hudobni nagrabili, ko jim je šlo še vse po sreči, podedovali pravični.

29. Kako Job opiše modrost?

²⁹ Od kod prihajajo zemeljski zakladi (zlato, srebro, baker), to človek pač ve, »modrost [pa], od kod pride?« (28:20) Iskal jo je že med živimi; pogledal je v morje; ne da se je kupiti ne za zlato ne za srebro. Modrost razume samo Bog. Do konca zemlje in neba mu sega pogled, veter in vodo on sam odmerja, nadzira tudi dež in nevihtne oblake. Jobov sklep je: »Glej, strah pred Gospodom [Jehovom, NW] je modrost in hudega se ogibati je razumnost!« (28:28)

30. Kaj bi rad Job znova užival, kolikšna pa je nasprotno njegova zdajšnja veljava?

³⁰ Nato pa trpeči Job razgrne svojo življenjsko zgodbo. Rad bi znova občutil zaupnost, ki jo je poprej užival pri Bogu, ko so ga celo mestni veljaki spoštovali. Reševal je ubožca in slepemu bil oko. Njegov nasvet je nekaj veljal in ljudje so željno pričakovali njegovih besed. Zdaj pa ga, namesto da bi veljal za častivrednega, zasmehujejo celo mlajši od njega, katerih očetje niso bili vredni niti toliko, da bi bivali pri psih njegove črede. Pljujejo nanj in mu mečejo polena pod noge. Ne dajo mu miru, zdaj ko mu je najtežje.

31. V čigavo presojo zaupa Job in kaj namigne o resničnem izkazilu svojega življenja?

³¹ Job sam sebe opiše kot svoji zavezanosti predanega človeka; naj o tem Jehova sam presodi. »Naj me Bog pretehta na pravični tehtnici in bo spoznal moje poštenje [značajnost, NW].« (31:6, JB) Job brani svoje minulo ravnanje. Ni bil ne prešuštnik niti ni nikomur naklepal nič žalega. Če je kdo trpel pomanjkanje, mu ni odtegoval pomoči. V gmotno bogastvo ni zaupal, čeravno je bil zelo bogat. Sonca, meseca in zvezd ni častil, kajti »tudi to je krivda, ki sodi pred sodnika, ker bi zatajil Boga tam zgoraj«. (31:28) Svoje tožnike poziva, naj po tem resničnem  izkazilu njegovega življenja kar vložijo obtožnico, če morejo.

32. a) Kdo zdaj spregovori? b) Zakaj se Eliu srdi nad Jobom in zakaj nad njegovimi prijatelji in kaj ga priganja k besedi?

³² Spregovori Eliu (32:1–37:24). Ves ta čas razpravo posluša Eliu, potomec Buza, Nahorjevega sina, in potemtakem Abrahamov daljni sorodnik. Ta je doslej molče čakal, ker je pač menil, da bodo po letih starejši tudi toliko več vedeli. Zdaj pa vidi, da ne pride razumnost že kar z leti, ampak z Božjim duhom. Nad Jobom se Eliu razsrdi, ker ta ,trdi, da ima bolj prav kakor Bog‘, še bolj pa se razsrdi nad Jobovimi tremi tovariši, ker so v svoji klavrni nemodrosti Boga okrivili hudobije. Eliu postane ,poln besed‘ in Božji duh ga priganja, da dá duška tem besedam, toda brez pristranskosti in ,brez laskanja‘ človeku. (Job 32:2, JB, 3, 18–22; 1. Mojz. 22:20, 21)

33. V čem Job nima prav, s čim pa se ga bo Bog vendarle usmilil?

³³ Eliu govori iskreno, priznava, da je Bog njegov Stvarnik. Opozarja, da gre Jobu bolj za lastno kot za Božje opravičenje. Bogu pač ni bilo treba odgovarjati na vse, kar reče Job, kot da bi moral Svoja dejanja še komu opravičevati, Job pa se vseeno tožari z njim. A ko se Jobu duša že bliža smrti, mu Bog blagonaklonjeno pošilja sporočnika in mu naroča: »,Iztrgaj ga! Ni mu treba iti v grob. Dobil sem že odkupnino.‘ Okrepi se njegovo telo bolj ko v mladosti, vrne se k dnevom svoje mladostne moči.« (Job 33:24, 25) Pravični bo spet tak, kot je bil!

34. a) Za kaj Eliu Joba še pograja? b) Kaj bi moral Job storiti, namesto da hvali svojo lastno pravičnost?

³⁴ Eliu poziva modre, naj le prisluhnejo. Joba pograja, ker je rekel, da človeku značajnost nič ne pomaga: »Daleč je od Boga, da bi delal hudobno, od Vsemogočnega, da bi ravnal krivično! Ampak on vrača človeku po njegovem delu.« (34:10, 11) Lahko bi tudi odtegnil življenjski dih in bi vse meso preminilo. Bog sodi nepristransko. Job veliko preveč poudarja svojo lastno pravičnost. Nehote sicer, »brez razsodnosti«, se je prenaglil; in Bog je z njim potrpel. (34:35) Vendar bi bilo treba več besed nameniti Božjemu opravičenju. Bog od pravičnih ne odvrača oči, ampak jih kara. »Hudobnega ne ohranjuje pri življenju, bednim daje pravico.« (36:6) Ker je Bog vsevišnji Učitelj, bi moral Job njegovo početje še hvaliti.

35. a) O čem bi moral Job razmisliti? b) Komu bo Jehova naklonjen?

³⁵ Medtem ko se vsenaokrog čedalje huje pripravlja k nevihti, govori Eliu o Božjih velikih delih in o oblasti, ki jo ima nad naravnimi silami. Jobu pa reče: »Čuj to, Job, postoj! Razmišljaj čudovita božja dela!« (37:14) Pomisli na Božji zlati sijaj in na njegovo strašno, človeku nedoumljivo veličastvo. »Velik je v moči in pravici, a pravične sodbe ne zatira.« Pač, Jehova se ozira na tiste, ki se ga boje, in ne na »domišljave modrijane«. (37:23, 24)

36. Katere lekcije in z vrsto katerih vprašanj Jehova zdaj sam uči Joba?

³⁶ Jehova odgovarja Jobu (38:1–42:6). Poprej je Job Boga prosil, naj mu spregovori. In zdaj mu iz srede viharja Jehova veličastno odgovori. Pred Joba razgrne vrsto vprašanj, ki že sama po sebi pomenijo lekcijo o človekovi majhnosti ter o Božji veličini. »Kje si bil, ko sem ustvaril zemljo? [. . .] Kdo je položil njen vogelni kamen, ko so se hkrati radovale jutranje zvezde in vzklikali vsi sinovi božji?« (38:4, 6, 7) Kje je že to, nekoč davno, ko Joba sploh še ni bilo! Jehova kaže na zemljino morje, na njeno oblačno odevalo, na jutranji svit ter na smrtna vrata, na svetlobo in temo; nova in nova vprašanja kar dežujejo, Job pa ostaja brez odgovora. »Pač to veš? saj si bil takrat rojen in dni tvojih število je veliko!« (38:21, AC) In zaloge snega in toče, pa nevihta, dež in rosne kaplje, led in slana, presilna ozvezdja, strele in kosmi oblakov, pa zveri in ptice?

37. Ob katerih ponovnih vprašanjih se Job do kraja skruši in kaj mora hočeš nočeš storiti?

³⁷ Job skrušeno priznava: »Glej, premajhen sem! Kaj naj ti odvrnem? Svojo roko položim na svoja usta.« (40:4) Jehova pa mu veli, naj zadevi pogleda moško v oči. Še enkrat ga izzivajoče zasuje z vrsto vprašanj, ki merijo na Njegovo dostojanstvo, vzvišenost in moč, izkazano v vsem naravnem stvarstvu. Še behemot in leviatan (AC, JB) sta veliko močnejša od Joba! Do kraja skrušen Job prizna, da ni imel prav, prizna, da je govoril brez vednosti. Zdaj ko Boga vidi z razumom in ne po tem, kar se le sliši govoriti, odstopa in se kesa »v prahu in pepelu«. (42:6)

38. a) S čim Jehova odpravi Elifaza in njegova tovariša? b) Kakšno milost in kakšen blagoslov nakloni Jobu?

³⁸ Jehovova sodba in blagoslov (42:7–17). Nato Jehova Elifaza in njegova tovariša obtoži, da niso o Njem govorili po resnici. Opraviti morajo žrtvovanje in Job mora moliti zanje. Potem pa Jehova Jobovo ujetništvo obrne in Joba blagoslovi z dvojno mero. Bratje, sestre in nekdanji prijatelji se povrnejo k njemu z darovi, sam pa prejme dvakrat toliko ovc, kamel, govedi in oslic kot poprej. Zopet ima deset otrok in njegove hčere so najlepše v deželi. Življenje se mu čudežno podaljša za 140 let, tako da ugleda še štiri rodove svojega potomstva. Potem pa umre »star in zelo prileten«. (42:17)

ZAKAJ KORISTNA

39. S čim vse Jobova knjiga izreka Jehovu čast in hvalo?

³⁹ Jobova knjiga zanosno izreka Jehovu najvišjo hvalo in spričuje njegovo neizmerno modrost in moč. (12:12, 13; 37:23) Že ta knjiga sama Bogu kar  31-krat vzdeva ime Vsemogočni, kar je več kot v vseh ostalih Spisih. Pripoved izrecno izreka hvalo njegovi večnosti in prevzvišenosti (10:5; 36:4, 22, 26; 40:2; 42:2), obenem pa njegovi pravičnosti, srčni dobroti in usmiljenju (36:5–7; 10:12; 42:12). Bolj ko človekovo odrešenje poudarja Jehovovo opravičenje. (33:12; 34:10, 12; 35:2; 36:24; 40:8) Jehova, sicer Izraelov Bog, pa je bil po tej knjigi Bog torej tudi Jobu.

40. a) S čim Jobova knjiga poveličuje in razlaga Božja stvariteljska dela? b) S čim od daleč že napoveduje nauke Krščanskih grških spisov in kako je z njimi souglašena?

⁴⁰ Jobovo besedilo nadalje poveličuje in razlaga Božja stvarjenjska dela. (38:4–39:30; 40:15, 19; 40:25, v NW 41:1; 35:10) Souglašeno je s Prvo Mojzesovo knjigo, ki pravi, da je človek ustvarjen iz prahu in da se vanj tudi vrača. (Job 10:8, 9; 1. Mojz. 2:7; 3:19) Uporablja izraze »Rešitelj«, »odkupnina« in »oživeti« ter tako od daleč že napoveduje najvidnejše nauke Krščanskih grških spisov. (Job 19:25; 33:24; 14:13, 14) Marsikatero zvezo iz te knjige so pozneje povzeli ali na njej gradili preroki in krščanski pisci. Za zgled primerjaj: Job 7:17 – Psalm 8:5, v NW 4; Job 9:24 – 1. Janezovo 5:19; Job 10:8 – Psalm 119:73; Job 12:25 – 5. Mojzesova 28:29; Job 24:23 – Pregovori 15:3; Job 26:8 – Pregovori 30:4; Job 28:12, 13, 15–19 – Pregovori 3:13–15; Job 39:30 – Matej 24:28. *

41. a) Katera teokratična merila Jobova knjiga še zlasti poudarja? b) S čim nam je Božji služabnik Job dandanes še najžlahtnejši zgled?

⁴¹ Vrsta odlomkov v Jobovi knjigi tudi izrisuje Jehovova pravična življenjska merila. Knjiga tako ostro obsoja pridobitništvo (Job 31:24, 25), malikovalstvo (31:26–28), prešuštništvo (31:9–12), privoščljivost (31:29), krivico in pristranost (31:13; 32:21), sebičnost (31:16–21), nepoštenost in laž (31:5) ter jasno govori o tem, da ne more nihče, ki počenja kaj takšnega, upati na Božjo naklonjenost, niti ne na to, da bi kdaj večno živel. Nadalje je Eliu pravi zgled najgloblje spoštljivosti in skromnosti, hkrati pa srčnosti, poguma in bogohvale. (32:2, 6, 7, 9, 10, 18–20; 33:6, 33) Dober pouk nahajamo tudi v tem, kako je bil Job glava svoji hiši, kako mu je bila družina vsekdar na skrbi in kako gostoljuben je bil. (1:5; 2:9, 10; 31:32) Najbolj pa se Joba spominjamo po njegovi neomajni značajnosti in njegovi potrpežljivi zdržljivosti, s čimer ostaja za vse čase, še zlasti pa dandanes, ko je veri tako zelo težko obstati, vsem Božjim služabnikom najžlahtnejši zgled v potrjenje vere. »O Jobovi potrpežljivosti ste slišali in veste, kakšen namen je imel Gospod z njegovim trpljenjem, kajti Gospod je nadvse milosrčen in usmiljen.« (Jak. 5:11)

42. Kateri temeljni spor v zvezi s Kraljestvom se z Jobovo knjigo dodobra zbistruje in kateri zanimivi vidiki tega spornega vprašanja postanejo ob njej razumljivejši?

⁴² Job sicer ni bil iz Abrahamovega semena, ki so mu bile zaupane kraljestvene obljube, a se vendar razumevanje vsega, kar Jehova hoče s Kraljestvom nekoč doseči, nenavadno zbistruje ravno ob zapisu o Jobovi značajnosti. Sploh je ta knjiga bistven del božanskega besedila, saj nam razodeva temeljni spor med Bogom in Satanom, v katerem ima osrednjo vlogo ravno to, ali človek vztraja pri Jehovu, svojem Suverenu, z vso značajnostjo. Angeli, ki so bili ustvarjeni še pred zemljo in človekom, so po tem, kakor jih riše ta knjiga, tudi opazovalci, ki jih naša zemlja in izid tega spornega vprašanja močno zanima. (Job 1:6–12; 2:1–5; 38:6, 7) Govori o tem, da je to sporno vprašanje obstajalo že pred Jobom, in o tem, da je Satan resnična duhovna oseba. Če je Jobovo knjigo res napisal Mojzes, se v njej prvič v Biblijinem hebrejskem besedilu pojavlja izraz Hassatán, kar je še dodaten izkaz za to, kdo je »stara kača«. (Job 1:6, podčrtna opomba v NW; Raz. 12:9) Ta knjiga je tudi dokaz za to, da človekovo trpljenje, bolezen in smrt ne izhajajo od Boga, hkrati pa razlaga, zakaj pravični trpijo preganjanje, hudobija s hudobneži vred pa še kar neovirano cveti. Izrecno tudi govori o tem, da je Jehovu veliko do tega, da ta spor vendarle dožene do končne poravnave.

43. Česa se morajo zdaj držati vsi, ki bi hoteli nekoč doživeti blagoslove Božjega kraljestva, kot to nakazujejo tudi božanska razodetja v Jobovi knjigi?

⁴³ Vsi, ki bi nekoč hoteli živeti pod vlado Božjega kraljestva, morajo Satanu, »obtoževalcu«, s svojo značajnostjo ravno zdaj dokončno zapreti usta. (Raz. 12:10, 11) Tudi sredi najbolj ,čudnih preskušenj‘ morajo vsi, ki se ne odrekajo svoji značajnosti, srčno moliti, naj se Božje ime posvečuje in naj njegovo Kraljestvo pride ter zatre Satana in vse njegovo seme posmehljivcev. To bo tisti Božji »dan bitke in vojne«, ki naj bi mu sledilo olajšanje z blagoslovi, ki jih je upal dočakati tudi Job. (1. Pet. 4:12; Mat. 6:9, 10; Job 38:23; 14:13–15)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]