Biblijska knjiga številka 19: Psalmi

Napisali: David in drugi

Čas nastanka: ok. 460. pr. n. š.

1. Kaj Knjiga psalmov je in kaj zajema?

KNJIGA psalmov je pravim Jehovovim častilcem v starih časih pomenila navdihnjeno pesmarico, zbirko 150 svetih pesmi oziroma psalmov, ki so jih za čaščenje Boga Jehova v njegovem templju v Jeruzalemu tudi uglasbili in priredili. Ti psalmi so Jehovu na čast péte pesmi hvalnice, ki pa včasih zajemajo tudi prošnje molitve za usmiljenje in pomoč, včasih pa izraze zaupanja in trdnega prepričanja. Prepolni so zahval in hvalospevov, polni kipečega, včasih že kar vsepresežnega veselja. Nekateri v strnjenih obrisih povzemajo zgodovino in skoznjo zrejo Jehovovo srčno vdanost in njegova velika dela. Zvrhano polni so prerokb, od katerih so se mnoge že prav neverjetno uresničile. Zraven tega je v njih obilo koristnih in osebnopoučnih napotil, vse pa je odeto v privzdignjen jezik in žlahtno govorico podob, ki bralcu sežejo prav do živega. Knjiga psalmov je tako prava duhovna paša, odlično pripravljena in okusno servirana, da bolj ne bi mogla biti.

2. a) Katere naslove vse so Knjigi psalmov že vzdevali in kaj ti naslovi pomenijo? b) Kaj je psalm?

² Kaj pa pomeni naslov te knjige in kdo je knjigo napisal? V hebrejski Bibliji nosi knjiga naslov Séfer tehillím, kar pomeni »Knjiga hvalnic«, oziroma na kratko Tehillím, torej »Hvalnice«. In sicer je to množinska oblika samostalnika Tehilláh, ki pomeni »Hvalnica« oziroma »Hvalospev« in ga nahajamo v nadpisu k 145. psalmu. Naziv »Hvalnice« knjigi karseda pristoji, ker je glavni poudarek knjige ravno na hvali Jehovu. Naslov »Psalmi« pa poteka iz grške Septuaginte, ki za knjigo uporablja besedo Psalmói, ki pomeni pesmi, péte ob glasbeni spremljavi. Besedo kar nekajkrat nahajamo tudi v Krščanskih grških spisih, na primer v Lukovem evangeliju 20:42 in v Apostolskih delih 1:20. In sicer psalm pomeni sveto pesem, s katero se časti Boga in se mu izreka hvala.

3. Kaj nam nadpisi povedo o tem, kdo je psalme napisal?

³ Veliko psalmov ima naslove oziroma nadpise, in ti nemalokrat navajajo avtorja kar po imenu. Triinsedemdeset naslovov tako nosi ime Davida, »pevca Izraelovih pesmi«. (2. Sam. 23:1) Tudi 2., 72. in 95. psalm je brez dvoma napisal David. (Glej Apostolska dela 4:25, Psalm 72:20 in Hebrejcem 4:7.) Poleg tega sta 10. in 71. psalm po vsem videzu nadaljevanji 9. oziroma 70. psalma in smemo zato Davidu prisoditi tudi tadva. Nadalje je dvanajst psalmov pripisanih Asafu, in sicer naj bi to očitno pomenilo Asafovo hišo, kajti nekateri izmed teh govorijo o dogodkih že po Asafovem času. (Ps. 79; 80; 1. kron. 16:4, 5, 7; Ezd. 2:41) Enajst psalmov naj bi izrecno pripadalo Korejevim sinovom. (1. kron. 6:16–23, v NW 31–38) In ker 43. psalm, kot kaže, nekako nadaljuje 42., smemo Korejevim sinovom prisoditi tudi tega. Poleg »Korejevih sinov« potem 88. psalm v nadpisu navaja še Hemana, 89. psalm pa kot avtorja navaja Etana. Psalm 90 naj bi bil Mojzesov, najbrž pa je njegov tudi 91. psalm. Psalm 127 pa je Salomonov. Tako lahko torej po nadpisih kar dobri dve tretjini psalmov pripišemo različnim avtorjem.

4. V kolikšnem časovnem razponu je knjiga nastajala?

⁴ Knjiga psalmov je Biblijina najobsežnejša knjiga. In kot dokazujejo 90., 126. in 137. psalm, je tudi nastajala dolgo, najmanj od dobe Mojzesovega pisanja (1513.–1473. pr. n. š.) pa vse do dobe po vrnitvi iz Babilona, najbrž prav do Ezdrove dobe (537.–ok. 460. pr. n. š.). Knjiga je potemtakem nastajala v razponu nekako tisoč let. Čas, ki ga psalmi zajemajo vsebinsko, pa je še veliko daljši: razteza se vse od dobe stvarjenja, prek strnjeno reprezentativne zgodovine Jehovovega občevanja z njegovimi služabniki pa vse do časa spesnjenja poslednjega psalma.

5. a) Kako v Knjigi psalmov odseva organizacija? b) Kaj vse še izvemo iz nadpisov? c) Zakaj pri branju psalmov besede »Sélah« ni treba izgovarjati?

⁵ V Knjigi psalmov vedno znova odseva organizacija. David sam opeva »sprevode mojega Boga, mojega kralja, v svetišče: spredaj pevci, zadaj godci, sredi deklice, ki tolčejo na bobnice. Slavite Boga v zborih.« (Ps. 68:25–27, J. Krašovec, v NW 24–26) Zato nadpisi tudi tolikokrat zapišejo »zborovodju« in vsebujejo toliko pesniškega in glasbenega strokovnega izrazja. Nekateri nadpisi tako v zaglavju razlagajo rabo oziroma namembnost psalma, ali pa navajajo takšne ali drugačne glasbene napotke. (Glej nadpise k psalmom 6, 30, 38, 60, 88, 102 in 120.) Izmed Davidovih psalmov jih vsaj 13, na primer 18. in 51. psalm, v nadpisih namiguje na prigodo, ki je postala povod za  nastanek pesmi. Štiriintrideset psalmov pa nima nikakršnega nadpisa. Tudi besedica »Sélah«, ki se v osrednjem pesemskem besedilu pojavlja kar 71-krat, naj bi po splošni sodbi pomenila kak strokovni glasbenoizvedbeni ali recitacijski izraz, čeprav njenega natančnega pomena še ne vemo. Po mnenju nekaterih naj bi s to besedo zaznamovali bodisi pevski bodisi pevsko-instrumentalni premor, namenjen tihemu meditativnemu razmisleku. Torej je pri branju ni treba izgovarjati.

6. a) Na koliko zvezkov delimo Knjigo psalmov? b) Kdo je po vsej verjetnosti opravil dokončno redakcijo Psalmov?

⁶ Že oddavna so Knjigo psalmov delili na pet med sabo ločenih knjig oziroma zvezkov, in sicer: 1) 1.–41. psalm, 2) 42.–72. psalm, 3) 73.–89. psalm, 4) 90.–106. psalm in 5) 107.–150. psalm. Prvo zbirko teh pesmi je menda priredil David. Pri dokončni redakciji Knjige psalmov pa je bil orodje v Jehovovih rokah očitno Ezdra, duhovnik in »izveden [prepisovalec, NW] v Mojzesovi postavi«. (Ezd. 7:6)

7. Katere značilnosti Knjige psalmov še velja omeniti?

⁷ Prav v postopnem nastajanju celotne zbirke smemo najbrž iskati tudi razlog za to, da se nekateri psalmi v različnih razdelkih ponavljajo, na primer 14. in 53. psalm; Psalm 40:14–17 (v NW 13–17) in 70. psalm ter Psalm 57:8–12 (v NW 7–11) in 108:2–6 (v NW 1–5). Vsak od peterih razdelkov pa se končuje še s slavorekom Jehovu, doksologíjo: prvi štirje zajemajo nekakšen ljudski odpev, zadnji pa obsega kar ves 150. psalm. (Ps. 41:13, podčrtna opomba v NW)

8. Razložite, kaj je akrostíšni kompozicijski slog, in navedite zglede zanj.

⁸ Devet psalmov ubira prav poseben kompozicijski slog, ki mu zaradi abecedne zgradbe pravimo akrostíšni. (Psalm 9, 10, 25, 34, 37, 111, 112, 119 in 145) V takšni psalmski zgradbi se prva vrstica oziroma prve vrstice prve kitice začenjajo s prvo črko hebrejske abecede, z ’álefom (א), naslednja vrstica (oziroma vrstice) z drugo črko, bét (ב), in tako naprej vse do zadnje ali pa skorajda do zadnje črke hebrejske abecede. To jim je nekoč prišlo prav zlasti kot zapomnitveno sredstvo; pomislimo samo na tempeljske pevce, ki so si morali zapomniti tako dolge pesmi, kot je denimo 119. psalm! Kot zanimivost naj še navedemo, da Psalm 96:11 zapisuje celo akróstih Jehovovega imena. V hebrejščini namreč prva polovica te vrstice sestoji iz štirih besed, in četvere začetnice teh besed, če jih beremo od desne proti levi, tvorijo hebrejski štirisoglasniški tetragram JHVH (יהוה).

9. a) Spričo katerega doživljajskega ozadja nam marsikateri psalm potrka naravnost na srce in um? b) Kaj še prispeva k psalmski izrazni moči in lepoti?

⁹ Te svete, lirične pesmi, pisane v nerimanem hebrejskem verzu, zaznamujeta neprekosljivo žlahten slogovni izraz in miselna ritmičnost verza. Človeku trkajo neposredno na srce in um. Podobe, ki jih slikajo, so nenavadno žive. Za svojo čudovito širino in globino, pa naj gre za upovedeno vsebino ali pa za silna čustva, ki psalme pregibljejo, se imajo ti vsaj deloma zahvaliti tudi Davidovi nenavadni življenjski izkušnji, ki prenekateremu psalmu streže z doživljajskim ozadjem. Le malo ljudi se namreč more pohvaliti s tako pisanim življenjem kot on – najprej z življenjem pastirčka, potem samotnega bojevnika zoper Goljata, dvornega glasbenika, izobčenca, obdanega hkrati z zvestovdanimi prijatelji in izdajalci, kralja in zavojevalca, ljubečega očeta, ki mu ne dajo spati razprtije v lastni družini, in navsezadnje človeka, ki je v lastno bridkost dvakrat hudo grešil, pa vendar vselej z nezmanjšano vnemo častil Jehova in ljubil njegovo postavo. Nič čudnega torej, da ob tako polni osebni izkušnji Knjiga psalmov prebira resnično ves širni razpon človeškega čustvovanja! K psalmski izrazni moči in lepoti pa še prispevajo pesniški paralelizmi in kontrasti, ki so tako značilni za hebrejski verz. (Ps. 1:6; 22:21, v NW 20; 42:2, v NW 1; 121:3, 4)

10. S čim je izpričana pristnost Knjige psalmov?

¹⁰ Pristnost teh prastarih hvalospevov Jehovu je več ko zadostno izpričana z njihovo popolno ubranostjo z ostalimi Spisi. Iz Knjige psalmov pisci Krščanskih grških spisov nemalokrat izrecno navajajo. (Ps. 5:10, v NW 9 [Rim. 3:13]; Ps. 10:7 [Rim. 3:14]; Ps. 24:1 [1. Kor. 10:26]; Ps. 50:14 [Mat. 5:33]; Ps. 78:24 [Jan. 6:31]; Ps. 102:26–28, v NW 25–27 [Heb. 1:10–12]; Ps. 112:9 [2. Kor. 9:9]) David je v svoji zadnji pesmi sam zapel: »Duh Gospodov [Jehovov, NW] je govoril po meni, njegova beseda ja bila na mojem jeziku.« Že od dne, ko ga je Samuel pomazilil, ga je pregibal ta duh. (2. Sam. 23:2; 1. Sam. 16:13) Poleg tega so Knjigo psalmov navajali tudi apostoli. Tako je Peter govoril o »pismu«, ki ga »je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih«, sestavljalec Pisma Hebrejcem pa je o celi vrsti navedkov iz Knjige psalmov bodisi zapisal, da je to govoril sam Bog, bodisi jih je pospremil z zvezo »kakor govori sveti Duh«. (Ap. dela 1:16; 4:25; Heb. 1:5–14; 3:7, AC; 5:5, 6)

11. Katere Jezusove izjave postavljajo piko na i k pričevanjem o psalmski pristnosti?

¹¹ Kot najtrdnejši dokaz pristnosti pa navajamo Jezusa, vstalega Gospoda, ki je svojim učencem rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, [. . .] da se [mora] izpolni[ti] vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« S tem je Jezus vse Hebrejske spise porazdelil na skupine tako, kot so to Judje tudi sicer počeli in dobro poznali. S »psalmi« je pri tem meril na celotno tretjo skupino Svetega pisma, ki so ji pravili Hagiográfi (ali Sveti spisi) in na katere čelu je stala Knjiga psalmov. To potrjujejo besede, ki jih je nekaj ur predtem rekel dvojici na poti v Emavs, namreč da jima je »razlagal, kar je napisano  o njem v vseh knjigah Svetega pisma«. (Luka 24:27, 44)

VSEBINA KNJIGE PSALMOV

12. S čim Knjiga psalmov kar brž ubira osnovno misel o sreči, hkrati pa tudi že osnovno misel o Kraljestvu?

¹² Prva knjiga (1.–41. psalm). Razen 1., 2., 10. in 33. psalma je vse te po izrecni navedbi napisal David. Prvi psalm že na samem začetku ubira osnovni ton vsej knjigi: srečen, pravi, je človek, ki se za razliko od brezbožnih grešnikov veseli Jehovove postave in jo premišljuje noč in dan, da bi mogel po njej tudi živeti. To je prvi srečerèk, ki ga nahajamo v Knjigi psalmov. Drugi psalm pa uvodoma izzivalno vprašuje in pripoveduje o tem, da se vsi kralji in knezi zemlje skupaj vzdigujejo »zoper Gospoda [Jehova, NW] in zoper njegovega Maziljenca«. Jehova jih zasmehuje, nato pa jim v srditi jezi govori: »Jaz sem si postavil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori!« Ta bo strl in zdrobil vse, kar se mu bo postavljalo po robu. Vsi drugi kralji in vladarji pa raje »služite Gospodu v strahu« in priznajte njegovega Sina, da ne poginete! (V. 2, 6, 11) Knjiga psalmov torej kar brž ubira Biblijino osnovno misel o Kraljestvu.

13. Po čem prva psalmska zbirka še vidno izstopa?

¹³ V tej prvi zbirki izstopajo zlasti molitve, bodisi prošnje bodisi zahvalne. Tako 8. psalm protistavlja Jehovovo veličino človekovi majhnosti, 14. psalm pa razgalja neumnost tistih, ki se nočejo pokoriti Božji oblasti. Psalm 19 slika, kako Jehovovo čudovito stvarstvo razglaša njegovo slavo, od 8. do 15. vrstice (v NW 7–14) pa čez vse hvali, s čim vse je poplačan človek, ki se drži Božje popolne postave, o čemer pozneje toliko širše razglablja 119. psalm. Psalm 23, ki ga sicer obče priznavajo za eno največjih literarnih mojstrovin, se v resnici najlepše odlikuje s preprostostjo in milino, s katero izpoveduje srčnovdano zaupanje v Jehova. Da bi le smeli kar ,najdaljše čase prebivati v Jehovovi, Velikega pastirja, hiši‘! (23:1, 6) Psalm 37 deli dobre nauke bogaboječim, ki živijo med hudobneži, 40. psalm pa izreka, kakšno veselje je človeku spolnjevati Božjo voljo, tako kot jo je spolnjeval David.

14. Kaj pripoveduje druga knjiga psalmov o odrešitvi in katere Davidove molitve nastopajo v tej knjigi?

¹⁴ Druga knjiga (42.–72. psalm). Ta razdelek se začenja z osmimi korejevskimi psalmi. Korejevim sinovom namreč pripisujemo tako 42. kot 43. psalm, ker v resnici tvorita skupaj eno sámo trikitično pesem, pretkano s ponavljajočim se verzom. (42:6, 12, v NW 5, 11; 43:5) Sicer pa 49. psalm s poudarkom izreka človekovo nezmožnost, da bi si sam našel odkupnika, in izrecno navaja, da je edinole Bog dovolj močan, da reši človeka »iz oblasti šeola«. (V. 15, AC) Psalm 51 je molitev, ki jo je David izrekel po svojem grdem grehu z Betsabejo, ženo Hetejca Urija; je izpoved iskrenega kesanja. (2. Sam. 11:1–12:24) Razdelek pa se končuje s psalmom »o Salomonu« (NW), z molitvijo, naj bo njegova vlada mirna in naj ga venomer spremlja Jehovov blagoslov. (Ps. 72)

15. Kaj navaja tretja knjiga psalmov o Izraelovi zgodovini, o Jehovovih sodbah in o Njegovi kraljestveni zavezi?

¹⁵ Tretja knjiga (73.–89. psalm). Med temi sta vsaj dva, 74. in 79. psalm, nastala po razsulu Jeruzalema 607. pr. n. š. Objokujeta namreč to grozovito katastrofo in izrekata Jehovu milo prošnjo, naj pomaga svojemu ljudstvu že »zaradi svojega slavnega imena«. (79:9, JK) Drugače pa 78. psalm opeva Izraelovo zgodovino od Mojzesove dobe pa do časa, ko »jih je [David] pasel po poštenosti srca svojega« (v. 72, AC), 80. psalm pa govori o tem, da je Jehova pravi »Izraelov pastir«. (V. 2, v NW 1) Psalma 82 in 83 sta prošnja klica Jehovu, naj izvrši sodbo nad svojimi sovražniki in sovražniki njegovega ljudstva. Smisel teh prošenj, ki nikakor niso izraz gole maščevalnosti, je v želji, »da bodo iskali ime tvoje, o GOSPOD, [. . .] [in] da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo«. (83:16, 18, AC) Zadnji v tem razdelku, 89. psalm, opeva »Jehovove izkaze srčne vdanosti«, ki jo je skazal še zlasti z zavezo, sklenjeno z Davidom. Ta pa je Davidovemu prestolu zagotavljala večnega dediča, ki naj bi pred Jehovom vladal v nedogled! (V. 1, 34–37, NW)

16. Kako četrta knjiga psalmov poveličuje Jehovovo kraljevanje in to, da se drži svoje zaveze?

¹⁶ Četrta knjiga (90.–106. psalm). Tako kot tretja tudi ta knjiga zajema 17 psalmov. Začenja se z Mojzesovo molitvijo, ki ostro kontrastira Božje večno bivanje in kratko življenje navadnega smrtnika. Psalm 92 poveličuje Jehovove vsepresežne lastnosti. Nato sledi veličastna skupina od 93. do 100. psalma, ki se začenja z dramilom »GOSPOD kraljuje«. Zato naj »vse dežele«, vsi na zemlji, ,pojejo GOSPODU, slavijo naj ime njegovo [. . .], ker velik je GOSPOD in velike hvale vreden‘. »GOSPOD je velik na Sionu.« (93:1; 96:1, 2, 4; 99:2; vse AC) Psalm 105 in 106 izrekata Jehovu zahvalo za vse, kar je čudežnega storil za svoje ljudstvo, in za to, da se je zvesto držal zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom, namreč da je njegovemu semenu dal deželo kljub njihovemu nenehnemu godrnjanju in povratništvu.

17. Na kaj velja še zlasti opozoriti pri 104. psalmu in katero vodilno misel psalmi ponavljajo od tod naprej?

¹⁷ Še zlasti pa velja opozoriti na 104. psalm. Ta povzdiguje Jehova zaradi veličastva in sijaja, v katerega se Bog odeva, riše njegovo modrost, kot se ta kaže v njegovih mnogoterih delih in ustvarjenih bitjih na zemlji. Potem pa iz vseh registrov zadoni vodilna misel celotne Knjige psalmov; prvič se namreč razleže klic: »Aleluja [Hvalite Jaha, NW]!« (V. 35) Ta klic, ki prave častilce poziva, naj izrečejo Jehovu hvalo, ki  njegovemu imenu pritiče, je v hebrejščini ena sama beseda, halelu–Yáh oziroma »Aleluja«; kakor v slednji obliki je ljudem po vsem svetu danes tudi bolj znan. Od te vrstice naprej se izraz pojavi še 24-krat, kar nekaj psalmov pa ga ima celo v nastopnem in sklepnem verzu.

18. a) V katerem pripevu se upoveduje poudarek 107. psalma? b) Kaj so tako imenovani Halelni psalmi?

¹⁸ Peta knjiga (107.–150. psalm). Stosedmi psalm nam riše Jehovova rešenjska dejanja, ki jih pospremlja z milozvokim pripevom: »Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom.« (V. 8, 15, 21, 31) Psalmi 113–118 pa so tako imenovani Halélni psalmi. Te so Judje, kot navaja Mišna, peli ob pashi, za binkoštni in šotorski praznik ter za praznik posvečenja.

19. V čem si 117. in 119. psalm stojita nasproti in kaj je med drugim značilno za ta drugi psalm?

¹⁹ Psalm 117, ki je sicer Biblijin najkrajši psalm in hkrati njeno najkrajše poglavje sploh, je v svoji preprostosti obenem toliko bolj učinkovit. Psalm 119 pa je med biblijskimi psalmi in poglavji nasprotno ravno najdaljši: obsega kar 176 vrstic v 22 abecedno razvrščenih 8-vrstičnih kiticah. Vse razen dveh vrstic (90. in 122.) tako ali drugače merijo na Jehovovo besedo ali postavo; pri tem se v vsaki kitici ponovi po nekaj izrazov ali kar vsi iz Psalma 19:8–15 (v NW 7–14) (postava, odredba [opomin, NW], ukazi, zapoved, odloki [sodbe oziroma sodni sklepi, odločbe, NW]). Sicer pa ta psalm z osmimi izrazi, namreč zapoved(i), sodba/sodbe oziroma odlok(i), postava, ukazi, zakoni, opomin(i), izrek(i) in beseda/besede, zdaj pač s tem zdaj z onim, jemlje Božjo besedo v misel kar dobrih 170-krat.

20., 21. a) Kaj so to Pesmi vzpenjanj? b) Kako ti psalmi izpovedujejo Davidovo globoko občutenje, da jim je treba enotnega čaščenja?

²⁰ Nato se pred nami zvrsti nova psalmska skupina, petnajstero Stopniških pesmi (EI) oziroma Pesmi vzpenjanj (NW), namreč 120.–134. psalm. Nadpisni izraz prevajajo dokaj različno, ker njegov pomen še ni povsem dognan. Po sodbi nekaterih se izraz nanaša na privzdignjeno vsebino psalmov, čeravno ni videti pravega razloga, zakaj naj bi bili ravno ti psalmi kako višji od drugih navdihnjenih psalmov. Po razlagi mnogih komentatorjev pa naj bi naslov prihajal iz navade, da so te pesmi za obletne praznike peli častilci na poti, med »vzpenjanjem«, proti Jeruzalemu; pot v prestolnico jim je pač pomenila vzpenjanje, ker je mesto ležalo visoko na Judovem višavju. (Primerjaj Ezdra 7:9, NW.) David pa je sploh globoko občutil, kako zelo je Božjemu ljudstvu treba enotnega čaščenja. Vesel je bil vabilnega klica: »Pojdimo v Gospodovo hišo«; in tako so rodovi romali gor v Jeruzalem, ,slavit ime Gospodovo‘. Zato si je David živo prizadeval za mir, varnost in blaginjo Jeruzalema; molil je: »Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, si bom prizadeval za tvojo blaginjo.« (Ps. 122:1, 4, 9, JK)

²¹ V 132. psalmu beremo o tem, kako je David prisegel, da si ne bo dal miru, dokler Jehovu oziroma skrinji zaveze, ki ga je poznamenovala, ne bo našel dostojnega počivališča. In ko skrinja končno stoji na Sionu, psalm z žlahtno pesniško besedo slika Jehova, ki pravi, da si je izbral Sion za svoje »počivališče za vedno; tu bom prebival, ker sem ga želel«. Potrdil je to čaščenjsko središče, »zakaj tam daje Gospod blagoslov«. »Naj te blagoslovi Gospod s Siona.« (132:1–6, 13, 14; 133:3; 134:3, JK; glej tudi Psalm 48.)

22. a) S čim psalmi poveličujejo Jehovovo hvalevrednost? b) S čim veličastna vodilna misel vse knjige v sklepnih psalmih preraste v crescendo?

²² Psalm 135 poveličuje Jehova kot resnične hvale vrednega Boga, ki vse, kar hoče, tudi napravi, ne pa takšnega, kot so nični in prazni maliki, katerih izdelovalci bodo naposled postali njim podobni. Psalm 136 pa je namenjen izmeničnemu, odpevnemu petju, v katerem se vsaka vrstica končuje s »Ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«. Po navedbah sodeč so po takšnem odpevanju posegali dokaj pogostno. (1. kron. 16:41; 2. kron. 5:13; 7:6; 20:21; Ezd. 3:11) Naslednji, 137. psalm, pripoveduje o koprnenju po Sionu, ki je ves čas babilonskega pregnanstva tlelo v srcih Judov, hkrati pa psalm izpričuje, da Judje niso pozabili svojih sionskih pesmi oziroma psalmov, čeravno so bili daleč stran od domovine. Psalm 145 pa izreka hvalo Jehovovi dobroti in kraljstvu ter pribija, da on varuje »vse, ki ga ljubijo, vse hudobneže pa bo uničil«. (V. 20) Potem pa za udaren sklep psalmi 146–150 še enkrat uberejo veličastno vodilno misel te knjige: vsak se namreč začenja in končuje z »Aleluja!« oziroma »Hvalite Jaha!« (NW). Ta hvalni napev nazadnje preraste v silen crescendo v 150. psalmu, kjer zgolj v šestih vrsticah kar 13-krat pozove vse stvarstvo, naj hvali Jehova.

ZAKAJ KORISTNA

23. a) Katero živo sporočilo prinaša Knjiga psalmov? b) S čim knjiga čez vse povišuje Jehovovo ime in njegovo vrhovnost?

²³ Biblijske psalme moramo zaradi njihove lepotne in slogovne dovršenosti vsekakor šteti med največje literarne stvaritve katerega si že bodi jezika. Vendar so psalmi še vse kaj drugega kot le lepo slovstvo. So namreč živo sporočilo Vsevišnjega suverena vsega vesoljstva, samega Boga Jehova. Človeku podeljujejo prodoren uvid v temeljne biblijske nauke, vedno pa najprej in najspoštljiveje govorijo o Jehovu, Biblijinem Tvorcu. Nedvoumno govorijo o tem, da je on Stvarnik vesolja in vsega, kar je v njem. (8:4–10, v NW 3–9; 90:1, 2; 100:3; 104:1–5, 24; 139:14) Knjiga psalmov Jehovovo ime pač res poveliča, če pomislimo, da se to ime v njej pojavlja okrog 700-krat. K  temu se ime 43-krat pojavlja še v okrajšanki »Jah«; gledano v celoti, povprečno seveda, tako vsak psalm omenja Božje ime kar 5-krat. Ob tem okrog 350-krat naslavljajo Jehova še z ’Elohím, to je Bog. Prenekateri psalm pa na Jehovovo vrhovno vladarstvo meri tudi s tem, da mu vzdeva naziv »Gospod« oziroma »Vrhovni gospod« po New World Translation. (68:21, v NW 20; 69:7, v NW 6; 71:5; 73:28; 140:8, v NW 7; 141:8)

24. Kaj pravi Knjiga psalmov o človeku smrtniku in katere zdrave nauke nam deli?

²⁴ V protistavi z večnim Bogom slikajo psalmi smrtnika, rojenega v grehu in potrebnega odkupnika, slikajo ga bridko umrljivega, vračajočega se »v prah«, zvračajočega se v šeol ali občečloveški grob. (6:5, 6, v NW 4, 5; 49:8–21, v NW 7–20; 51:7, 9, v NW 5, 7; 89:49, v NW 48; 90:1–5; 115:17; 146:4) Knjiga psalmov tudi izrecno poudarja, kako zelo je treba vsekdar spoštovati Božjo postavo in zaupati v Jehova. (1:1, 2; 62:9, v NW 8; 65:6, v NW 5; 77:13, v NW 12; 115:11; 118:8; 119:97, 105, 165) Svari pred domišljavo prevzetnostjo in pred ,prikritimi zablodami‘ (19:13–15, v NW 12–14; 131:1), spodbuja pa k pošteni in zdravi družbi. (15:1–5; 26:5; 101:5) Izreka, da si človek pridobi Jehovovo blagovoljnost, kadar v vsem ravna po pravici. (34:14–16, v NW 13–15; 97:10) Z izjavo »GOSPODOVA je rešitev« vliva človeku upanje na svetlejše, boljše čase, za tiste, ki se ga boje, pa sploh izrecno pravi, da »reši njih duše smrti«. (3:8, AC; 33:19) In s tem smo že pri preroškem vidiku te knjige.

25. a) Česa je Knjiga psalmov zvrhano polna? b) Kako je Peter ravno z oprtjem na Knjigo psalmov razkril, kdo je Večji od Davida?

²⁵ Knjiga psalmov je namreč zvrhano polna prerokovanj, ki s pogledom, uprtim v prihodnost, kažejo na Jezusa Kristusa, »Davidovega sina«, ter na vlogo, ki naj bi jo ta odigral kot Jehovov Maziljenec in Kralj. * (Mat. 1:1) In ko je na binkoštni dan 33. n. š. zaživela krščanska občina, je začel sveti duh apostole razsvetljevati z uvidom v to, v čem se ta prerokovanja tudi uresničujejo. Še isti dan je Peter v svojem znamenitem govoru kar nekajkrat izrecno navajal iz Knjige psalmov in na njej zgradil svojo osnovno misel. Ta je bila seveda namenjena enemu samemu človeku: ,Jezusu nazarejcu‘. Drugi del svoje utemeljitve je Peter sploh oprl skorajda samo na navedke iz Knjige psalmov, ki so dokazovali, da je Kristus Jezus tisti Večji David in da Jehova ne bo pustil Jezusove duše v hadu, marveč ga bo obudil od mrtvih. Kakopak: »David ni šel v nebesa«, marveč je tja, kot je v Psalmu 110:1 to sam napovedal, šel njegov Gospod. In kdo je Davidov Gospod? Tu Peter stvar prižene prav do vrhunca in trdo pribije: ,Ta Jezus, ki ste ga vi križali!‘ (Ap. dela 2:14–36; Ps. 16:8–11; 132:11)

26. Kako se je izkazala koristnost Petrovega govora?

²⁶ Ali je Petrov govor, ki ga je tako zelo zasnoval na Knjigi psalmov, komu kaj koristil? O tem dovolj zgovorno priča že sam podatek, da se je še isti dan krstilo in se pridružilo krščanski občini kakih 3000 ljudi. (Ap. dela 2:41)

27. Kako je »Sveti Duh« postregel z razlago 2. psalma?

²⁷ Kmalu potem so se učenci ob posebnem snidenju obrnili na Jehova in pri tem zopet navajali Psalm 2:1, 2. Ta, so rekli, se je uresničil z združenim nastopom oblastnikov zoper Božjega »svetega služabnika Jezusa, ki [ga je Bog] mazilil«. In pripoved naprej pravi, da so bili »polni Svetega Duha«. (Ap. dela 4:23–31)

28. a) Kaj vse Pavel v 1.–3. poglavju Pisma Hebrejcem utemeljuje ravno ob Knjigi psalmov? b) V čem se Pavel opira na Psalm 110:4, ko obravnava melkizedekovsko duhovništvo?

²⁸ Ozrimo se še v Pismo Hebrejcem. V prvih dveh poglavjih nahajamo kar lepo vrsto navedkov iz Knjige psalmov o tem, kako zelo je Jezus, takrat že Božji nebeški ustoličeni Sin, vzvišen nad angeli. Iz Psalma 22:23 (v NW 22:22) in še iz drugih virov Pavel tudi izpeljuje, da ima Jezus občino »bratov«, ki sodijo k Abrahamovemu semenu in so »deležni [. . .] nebeškega klica«. (Heb. 2:10–13, 16; 3:1) Potem pa se apostol v Pismu Hebrejcem 6:20 pa vse do konca 7. poglavja obširno razpisuje še o eni funkciji Jezusa, ki je namreč tudi »véliki duhovnik na veke, kakršen je Melkizedek«. To pa seveda meri na Božjo zaobljubo iz Psalma 110:4, h kateri se Pavel vedno znova vrača, da bi z njo dokazal, da je Jezusovo duhovništvo še višje in boljše od Aronovega. Jezus Kristus, razlaga Pavel, je po zaobljubi duhovnik, ne sicer na zemlji, ampak na nebu, in tudi »ostane duhovnik za vselej« – njegovo duhovnikovanje bo namreč v večno dobro. (Heb. 7:3, 15–17, 23–28)

29. Čigavo izjemno vdanost naj bi si po navedbah Psalmov in po razlagi v Pismu Hebrejcem 10:5–10 vzeli za zgled?

²⁹ V Pismu Hebrejcem 10:5–10 potem beremo o tem, kako je Jezus dodobra doumel, kakšno žrtveno pot mu je namenila Božja volja, in kako trdno je bil namenjen, da to voljo tudi izvrši. To pa Pavel opira ravno na Davidove besede iz Psalma 40:7–9 (v NW 6–8). In če hočemo biti Bogu pogodu, nam bo še kako koristilo, če v duhu pretehtamo ta žlahtni zgled vdanosti in ga vsekdar posnemamo. (Glej tudi Psalm 116:13b–19, v NW 14–19.)

30. Kako je Knjiga psalmov podrobno napovedala Jezusovo pot in v čem mu je bila ta knjiga vsekakor v veliko tolažbo?

³⁰ Tudi sámo pot, ki jo je Jezus takrat nastopil in jo nazadnje dotrpel v strahovitem ordálu na mučilnem kolu, je Knjiga psalmov izredno natančno napovedala. Napovedala je denimo, da mu bodo dajali piti kislico, da bodo za njegova oblačila metali žreb, da se bodo kruto polotili njegovih rok in nog, se mu posmehovali, napovedala je celo še bridkejšo duševno stisko  predsmrtnega krika: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mat. 27:34, 35, 43, 46; Ps. 22:2, 8, 9, 15–19, v NW 1, 7, 8, 14–18; 69:21, 22, v NW 20, 21) In kot med vrsticami razbiramo iz Janezovega evangelija 19:23–30, je bila Jezusu Knjiga psalmov tudi v teh urah vsekakor v veliko tolažbo in vodilo, ker je pač vedel, da se morajo svetopisemski stavki spolniti do poslednje podrobnosti. Vedel je, da Knjiga psalmov govori tudi o njegovem vstajenju in povišanju. Brez dvoma se mu je vse to motalo po glavi, ko je poslednji večer pred svojo smrtjo z učenci pel »psalme«. (Mat. 26:30, Janko Moder)

31. Kaj Knjiga psalmov napoveduje o kraljestvenem Semenu in o Jezusovi občini?

³¹ Po navedbah Knjige psalmov, kot smo že rekli, »Davidovega sina« in kraljestveno Seme torej jasno razpoznavamo v Kristusu Jezusu, ki je zdaj na nebeškem Sionu povišan hkrati v Kralja in Duhovnika. Žal na tem mestu ni dovolj prostora, da bi mogli podrobno popisati prav vse odlomke iz Knjige psalmov, ki so se po navedbi Krščanskih grških spisov uresničili na tem Jehovovem Maziljencu; vseeno pa jih naštejmo vsaj nekaj: Ps. 78:2 – Mat. 13:31–35; Ps. 69:5, v NW 4 – Jan. 15:25; Ps. 118:22, 23 – Mar. 12:10, 11 in Ap. dela 4:11; Ps. 34:21 v NW 20 – Jan. 19:33, 36; Ps. 45:7, 8, v NW 6, 7 – Heb. 1:8, 9. Prav tako pa Knjiga psalmov napoveduje tudi Jezusovo občino pravih sledilcev: ne napoveduje sicer posameznikov, temveč skupino, ki naj bi iz vseh narodov prišla pod okrilje Božje milosti in skupaj opravljala hvalno delo Jehovovemu imenu na čast. (Ps. 117:1 – Rim. 15:11; Ps. 68:19, v NW 18 – Efež. 4:8–11; Ps. 95:7–11 – Heb. 3:7, 8; 4:7)

32. a) Kaj spoznavamo z ukom iz Knjige psalmov o Jehovovem opravičenju in o kraljestvenih namerah? b) S čim naj bi ob tem, ko doumevamo, kako in zakaj Jehova kraljuje, izrazili svojo zvestovdanost in hvaležnost?

³² Nasploh pa z ukom iz Knjige psalmov tudi dodobra doumevamo, kako in zakaj Bog Jehova po obljubljenem Semenu in Dediču Kraljestva kraljuje v svojo večno slavo in opravičenje. Zato glejmo, da bomo vselej med zvestovdanimi, ki se vzneseno veselijo ,sijajne slave Jehovovega veličastva‘ in o katerih poje 145. psalm, ki nosi ime »Davidova hvalnica«: »Govorili bodo o slavi tvojega kraljestva, pripovedovali bodo o tvoji moči, da oznanijo ljudem tvoja mogočna dela, čudovito veličastvo tvojega kraljestva. Tvoje kraljestvo je kraljestvo za vse veke, tvoje vladarstvo za vse rodove.« (Ps. 145:5, 11–13, JK) In res, tako kot poje preroški psalm, se slava Božjega kraljestva, zdaj že ustanovljenega in v Kristusovih rokah, ravno zdaj oznanja vsem ljudem iz vseh narodov. Kako hvaležni bi torej morali biti za to Kraljestvo in za njegovega Kralja! Zato se Knjiga psalmov pač ne bi mogla končevati s primernejšim sklepom, kot ga že ima, namreč: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. Aleluja [naj hvali Jaha. Hvalite Jaha, NW]!« (Ps. 150:6)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]