Biblijska knjiga številka 21: Pridigar
Biblijska knjiga številka 21: Pridigar
Napisal: Salomon
Kraj nastanka: Jeruzalem
Čas nastanka: pred 1000. pr. n. š.
1. S katerim vzvišenim poslanstvom je nastala Pridigarjeva knjiga?
PRIDIGARJEVA knjiga je nastala z vzvišenim poslanstvom. Salomona je namreč v njegovi vlogi vodnika Jehovu posvečenega ljudstva vezala odgovornost, da to ljudstvo zbira oziroma kliče k zvestobi tej posvečenosti. In tej odgovornosti se je med drugim oddolžil tudi z modrim Pridigarjevim poukom.
2. Kako Pridigarjevo hebrejsko ime izraža poslanstvo te knjige in je tako neprimerno ustreznejše od grškega in angleškega?
2 V Pridigarju 1:1 pisec sam sebe imenuje »Pridigar [on, ki kliče občino k zboru, NW]«. V hebrejščini je to Qohélet, po katerem v hebrejski Bibliji ta knjiga tudi nosi ime. Grška Septuaginta jo naslavlja z Ekklesiastés, kar pomeni »član eklezíje (občine; zbora)«; iz tega je tudi izpeljano angleško ime knjige, Ecclesiastes. Vendar bi bilo Qohélet v resnici veliko bolje prevesti z »Zbiralec« oziroma »Sklicevalec (občine)«, s tem pa bi tudi ustrezneje zaznamovali vlogo, ki naj bi jo Salomon opravljal. Iz tega bi namreč jasno sledilo, na kaj je Salomon meril s tem, ko je to knjigo napisal.
3. V katerem smislu je bil Salomon zbiralec?
3 V katerem smislu je bil torej kralj Salomon zbiralec oziroma sklicevalec in k čemu je sploh zbiral oziroma skliceval? K zboru je klical svoje ljudstvo, se pravi Izraelce, z njimi pa vse njihove tovariše, začasne priseljence. In sicer jih je zbiral k čaščenju svojega Boga, Jehova. Tako je že nekoč poprej denimo, ko je namreč zgradil Jehovov tempelj v Jeruzalemu, ob posvetitvi tega templja vso občino zbral oziroma sklical k počaščenju Boga. (1. kra. 8:1) S Pridigarjem je zdaj svoje ljudstvo zbiral, ga klical k vrednejšemu, smiselnejšemu bitju in žitju, stran od ničevih, jalovih del tega sveta. (Prid. 12:8–10)
4. Po čem se da dognati, da je Pridigarja res napisal Salomon?
4 Salomona knjiga resda nikjer izrecno ne imenuje, vendar lahko po nekaterih odlomkih dokaj zatrdno sklepamo, da je knjigo napisal on. Ta, ki občino kliče k zboru, se namreč predstavlja kot »Davidov sin«, ki da je »bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu«. To je lahko veljalo edinole za kralja Salomona, kajti njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili kralji le nad Judom. Zbiralec tudi piše: »Glej, pridobil sem si večjo in višjo modrost kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; moje srce se je naučilo mnogo modrosti in znanja.« (1:1, 12, 16) Tudi to se ujema s Salomonom. V Pridigarju 12:9 potem piše, da je ta zbiralec »premišljeval [. . .] in raziskoval ter sestavil mnogo pregovorov«, kralj Salomon pa je res zložil 3000 pregovorov. (1. kra. 5:12, v NW 4:32) Pridigar 2:4–9 pa pripoveduje o piščevi obsežni zidavi, pa o vinogradih, vrtovih in parkih, o namakalnih sistemih, o številnih hlapcih in deklah, o zlatu in srebru, ki si ga je nabral, in še mnogih drugih dosežkih. In ko je kraljica iz Sabe videla Salomonovo modrost in blaginjo, je zanj res rekla: »Niti polovice mi niso povedali.« (1. kra. 10:7)
5. Kje in kdaj je Pridigar po vsej verjetnosti nastal?
5 Kraj, kjer je knjiga nastajala, je po njeni lastni navedbi Jeruzalem: pravi namreč, da je bil ta, ki kliče k zboru, »kralj v Jeruzalemu«. To je moralo biti nekako pred letom 1000 pr. n. š., že krepko sredi Salomonovega 40-letnega kraljevanja, ko so bila številna podjetja, ki jih knjiga omenja, že za njim, ni pa še zapadel v malikovalstvo. Do tedaj je bil vsekakor že dodobra spoznal dejanje in nehánje tega sveta, to, kako se ta svet žene samo za gmotnim dobitkom. Takrat je bil seveda še zmeraj v Božji milosti in ga je Bog še vedno navdihoval.
6. S čim nekateri ugovarjajo Pridigarjevi navdihnjenosti in s čim lahko te ugovore ovržemo?
6 Kako pa smo lahko prepričani, da je Pridigar res »navdihnjen od Boga«? Nekateri bi nemara podvomili o njegovi navdihnjenosti zato, ker niti enkrat ne omenja Božjega imena Jehova. Vendar pa knjiga vsekakor nastopa v imenu pravega bogočastja in tudi vedno znova uporablja izraz Ha’elohím, »pravi [resnični] Bog«. Pridigarjevi navdihnjenosti bi morda kdo ugovarjal tudi zato, ker iz te knjige neposredno ne navaja nobena druga biblijska knjiga. Vendar so v Pridigarju izrisani nauki skupaj z načeli, ki jih tu postavlja, popolnoma usozvočeni z ostalim Svetim pismom. V Clarkovem Commentary, III. zvezku, stran 799, piše: »Knjigo z naslovom Qohélet oziroma Ekleziást sta judovska in krščanska cerkev od nekdaj sprejemali kot knjigo, ki jo je navdihnil sam Vsemogočni; imeli sta jo za polnopravni sestavni del svetega kanona.«
7. Ob čem iz Salomonove preteklosti ni težko ugotoviti, da je bil on še najbolj poklican za to, da napiše Pridigarja?
7 »Višji kritiki« v svoji svetni modrosti sicer trdijo, da Pridigarja ni napisal Salomon in da to ni pristen del ,vsega Svetega pisma‘, češ da po svoji govorici in filozofiji sodi v poznejši čas. Pri tem pa pozabljajo na obilico informacij, ki si jih je Salomon nakopičil, ko je čedalje bolj razvijal mednarodno trgovino in industrijo, se dokopal do njih pri popotnih dostojanstvenikih ali pri siceršnjih stikih z zunanjim svetom. (1. kra. 5:10, 14, v NW 4:30, 34; 9:26–28; 10:1, 23, 24) F. C. Cook v svojem Bible Commentary, IV. zvezku, stran 622, piše: »Vsakdanja opravila in izbrana podjetja vélikega hebrejskega kralja so ga gotovo vedla daleč zunaj obzorja siceršnjega hebrejskega življenja, mišljenja in jezika.«
8. Kateri je najtrdnejši argument za Pridigarjevo kanoničnost?
8 Sicer pa, ali so zunanji viri sploh potrebni, da bi utemeljili Pridigarjevo kanoničnost? Ob preiskavi same knjige namreč nedvoumno ugotavljamo ne le njene samovsebne skladnosti, ampak tudi skladnost z ostalim Svetim pismom, katerega del vsekakor je.
VSEBINA PRIDIGARJA
9. Kaj ta, ki kliče občino k zboru, ugotavlja o trudu človeških sinov?
9 Ničevost človekovega načina življenja (1:1–3:22). Uvodne besede izklicujejo osrednjo misel vse knjige: »,Nečimrnost čez nečimrnost!‘ pravi Pridigar. ,Nečimrnost čez nečimrnost! Vse je nečimrnost!‘« Kaj ima človek pri vsem svojem trudu in garanju? Rodovi prihajajo pa zopet minejo, naravna kroženja se na zemlji vedno znova ponavljajo, »nič ni novega pod soncem«. (1:2, 3, 9) On, ki občino kliče k zboru, se je v srcu namenil, da bo modro preiskal in poizvedel vse mučno opravilo, s katerim se ubadajo človeški sinovi, pa ugotavlja le to, da je pri vsem, pri modrosti in neumnosti, pri vseh mogočih podvigih in trudu, pri jedi in pijači, vse zgolj »nečimrnost in obtežitev duha«. Navsezadnje »življenje«, takšno mučno in v gmotnost zazrto življenje, že kar ,zasovraži‘. (1:14; 2:11, 17)
10. Kaj je Božji dar in kaj na koncu čaka grešnega človeka?
10 Vse ima svoj čas: pač, Bog »dela vse lepo ob svojem času«. Rad bi, da bi njegova stvarjenja v polnosti užila življenje na zemlji. »Spoznal sem, da ni drugega dobrega zanje, kakor da se vesele in delajo dobro v svojem življenju. Pa tudi to, da kdo jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je dar božji.« A gorje! Enak konec čaka tako grešnega človeka kot žival: »Kakor ta umre, tako umrejo oni, isti dih življenja [duh, NW] imajo vsi; človek nima prednosti pred živino, zakaj vse je nečimrnost.« (3:1, 11–13, 19)
11. Kako vse sklicevalec občine uči te, ki se bojijo Boga?
11 Moder nauk za vse, ki se bojijo Boga (4:1–7:29). Salomon blagruje mrtve, kajti ti so rešeni ,vseh stisk, ki se godijo pod soncem‘. Potem spet riše ničeva in huda dela. Modro pa uči, da je bolje, »da sta dva kakor eden« in da se ,trojna vrvica ne pretrga hitro‘. (4:1, 2, 9, 12) Vsem, ki se zbirajo v Božji hiši, pa podeljuje tale lep nauk: »Pazi na svojo nogo, ko greš v božjo hišo: približaj se, da poslušaš.« Nikar prehitro ne govori pred Bogom; naj bo »malo tvojih besed«, spolnjuj pa, kar si se zaobljubil Bogu. »Boga se boj!« Ko so revni v stiski, se spominjaj, da »višji bedi nad visokim in še višji nad obema«. Preprost služabnik, spet ugotavlja, sladko spi, bogataš pa ima preveč skrbi, da bi si sploh upal zatisniti oko, pa bo ob vsem svojem trudu s sveta odšel nag, kakor je tudi prišel nanj, nič ne bo odnesel s sabo. (4:17; 5:1, 3, 6, 7, 11, 14, v NW 5:1, 2, 4, 7, 8, 12, 15)
12. Kaj sklicevalec svetuje glede resnejših življenjskih vprašanj in kakšno prednost ima modrost pred denarjem?
12 Že mogoče, da se človek dokoplje do bogastva in slave, a kaj mu koristi tudi »dvakrat tisoč let« življenja, če pa ne bi v tem užil nič dobrega? Bolje se je v srcu zamisliti nad resnostjo življenja in smrti, kot pa se družiti z neumneži v »hiši veselja«; pač, bolje je prejeti grajo modrega, kajti »kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh bedaka«. Modrost pa ima svoje prednosti. »Zakaj senco daje modrost in senco daje denar, toda prednost ima znanje: modrost daje življenje temu, kdor jo ima.« Zakaj je potem človekova pot čedalje nesrečnejša? »Bog je človeka ustvaril preprostega, oni pa iščejo veliko spletk.« (6:6; 7:4, 6, 12, 29)
13. Kaj zbiralec svetuje in kaj hvali, kaj pa pravi o kraju, kamor gre vsak človek?
13 Vsem se pripeti enako (8:1–9:12). »Spolnjuj kraljevo zapoved,« svetuje zbiralec; ugotavlja pa, da »raste ljudem pogum, da delajo hudobije« ravno zato, ker se sodni izrek zoper hudodelstvo ne izvrši dovolj hitro. (8:2, 11) Sam sicer hvali to, da je človek vesel, če more, a kaj ko je tu že novo zlo! Vsi ljudje, takšni in drugačni, gredo isto pot – v smrt! Živi se zavedajo, da bodo morali umreti, »mrtvi pa ničesar več ne vedo [. . .]. Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš.« (9:5, 10)
14. a) O kakšni umnosti govori zbiralec občine še s posebnim poudarkom? b) Kaj je končna beseda vse pridige?
14 Kaj je umno in pripravno ter kaj je človekova dolžnost (9:13–12:14). Zbiralec občine pripoveduje še o mnogem zlu, recimo o tem, da »bedaka postavljajo na visoka mesta«. Navaja tudi celo vrsto umnih, praktičnih pregovorov; pravi, da sta celo »mladost in čas črnih las« nečimrnost, če človek takrat ne uboga resnične modrosti. Zato pa: »Spominjaj [se] svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti.« Sicer se človek s starostjo zgolj povrne v zemeljski prah, to pa pridigar spet nedvoumno pospremi z besedami: »Nečimrnost čez nečimrnost! [. . .] Vse je nečimrnost!« Sam je ljudstvo venomer učil modrosti, kajti »besede modrih so kakor bodice«, ki človeka priganjajo k pravemu dejanju; pred svetno modrostjo pa svari, češ: »Mnogemu pisanju knjig ni konca in mnogo učenja utruja telo.« Tu potem zbiralec občine sklepa knjigo z veličastnim vrhuncem, v katerem strnjuje vse, kar je bil poprej povedal o ničevosti in modrosti: »Končna beseda vse pridige: ,Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, to je namreč cel človek [vsa dolžnost človekova, AC]; zakaj Bog privede na sodbo vsako dejanje, vse skrito, bodisi dobro ali slabo.‘« (10:6; 11:1, 10; 12:1, 8–14)
ZAKAJ KORISTNA
15. Kako Salomon razlikuje med dejanji, ki človeka peljejo v nesrečo, in človeka vrednimi dejanji?
15 Pridigar ni nekakšna knjiga življenjskega pesimizma; nikakor, vsa, kar je je, je bogato posejana z iskrečimi se dragulji božanske modrosti. Ko Salomon namreč našteva vse mogoče dosežke, ki jih označuje z nečimrnostjo, mednje nikakor ne prišteva tudi sezidave Jehovovega templja na Moríji niti ne čistega Jehovovega čaščenja. Tudi ne pravi nečimrnost Božjemu daru življenja, temveč izrecno pribija, da je to človeku v veselje, zato da bi delal dobro. (3:12, 13; 5:17–19, v NW 5:18–20; 8:15) V nesrečo vodijo samo tista dejanja, ki jih človek dela brez misli na Boga. Oče si denimo kopiči bogastvo, ki naj bi ga nekoč užival sin, pa pride nesreča in uniči vse, tako da mu nič ne ostane. Mnogo bolje bi bilo poskrbeti za dediščino, ki ne mine, namreč za duhovno bogastvo. Velika nesreča je pač, če imaš veliko imetja, užiti ga pa ne moreš. Nesreča pa prej ali slej dohiti vse svetno bogate, namreč ko morajo praznih rok ,oditi‘ v smrt. (5:12–14, v NW 5:13–15; 6:1, 2)
16. Koliko se Qohélet oziroma Pridigar sklada z Jezusovimi nauki?
16 Po Matejevem evangeliju 12:42 je Kristus Jezus sam o sebi rekel, da je »več kakor Salomon«. Kako je potem: ali se navedbe Salomonovega Qohéleta glede na to, da je bil Salomon Jezusova predpodoba, tudi res skladajo z Jezusovim naukom? Pač, vzporednic je kar nekaj! Jezus je na primer širno obzorje Božjega delovanja poudaril z besedami: »Moj Oče neprenehoma dela in tudi jaz delam.« (Jan. 5:17) O Božjem delu pa govori tudi Salomon: »Tedaj sem videl vse božje delovanje: človek ne more doumeti delovanja, ki se vrši pod soncem; kakor koli se človek trudi, da ga preišče, ga vendar ne doume; in četudi modri misli, da ga pozna, ga vendar ne more doumeti.« (Prid. 8:17)
17. Katere vzporednice še nahajamo med Jezusovimi in Salomonovimi besedami?
17 Jezus in Salomon sta tudi spodbujala prave častilce, naj se zbirajo. (Mat. 18:20; Prid. 4:9–12; 4:17, v NW 5:1) Prav tako je Jezus o »sklenitvi stvarnosti« in o »za to odmerjenih časih narodov« govoril v skladu s Salomonovo navedbo, da ima vse »svoj čas in vsak opravek [. . .] svojo uro pod nebom«. (Mat. 24:3; Luka 21:24; oboje NW; Prid. 3:1)
18. Pred čim Jezus in njegovi učenci svarijo v en glas s Salomonom?
18 Predvsem pa Jezus in njegovi učenci s Salomonom v en glas svarijo pred pastmi pridobitništva. Edina prava zaščita je modrost, ta namreč »daje življenje temu, kdor jo ima«, pravi Salomon. »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo,« pa pravi Jezus. (Prid. 7:12; Mat. 6:33) V Pridigarju 5:9 (v NW 5:10) piše: »Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja; in kdor ljubi bogastvo, nima nikdar dovolj dobička. Tudi to je nečimrnost.« Zelo podobno pa uči apostol Pavel v Prvem pismu Timoteju 6:6–19, namreč da je »korenina vsega zla [. . .] pohlep po denarju«. Podobne vzporednice nahajamo tudi v drugih postavkah biblijskega nauka. (Prid. 3:17 – Ap. dela 17:31; Prid. 4:1 – Jak. 5:4; Prid. 4:17 in 5:1, v NW 5:1, 2 – Jak. 1:19; Prid. 6:12 – Jak. 4:14; Prid. 7:20 – Rim. 3:23; Prid. 8:17 – Rim. 11:33)
19. S katerim veselim upanjem naj bi se danes zbirali k Jehovovemu čaščenju?
19 Pod kraljestveno vlado Božjega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, ki je bil po mesu potomec modrega kralja Salomona, bo ustanovljena nova zemeljska družba. (Raz. 21:1–5) Kar je torej Salomon podložnikom v svojem tipskem kraljestvu nekoč napisal v vodilo, toliko več pomeni vsem, ki zdaj polni upov čakajo na Božje kraljestvo pod Kristusom Jezusom. Pod to vlado bodo ljudje živeli po istih modrih načelih, kot jih je tedaj začrtal sklicevalec občine in se bodo na vse večne čase veselili od Boga podarjenega srečnega življenja. Zdaj je torej čas, da se zbiramo k Jehovovemu čaščenju, da bi nekoč v njegovem Kraljestvu užili res vse radosti, kar jih ponuja življenje. (Prid. 3:12, 13; 12:13, 14)
[Study Questions]
