Biblijska knjiga številka 22: Visoka pesem

Napisal: Salomon

Kraj nastanka: Jeruzalem

Čas nastanka: ok. 1020. pr. n. š.

1. V katerem smislu je to »Pesem [vseh] pesmi«?

»VES svet ni bil vreden dneva, ko je bila Izraelu dana ta največja vseh pesmi.« Tako visoko je Visoko pesem ovrednotil judovski »rabín« Akiba, ki je živel v prvem stoletju našega štetja. * In sicer je naslov te knjige kar njen skrajšan uvodni verz: »Salomonova visoka pesem.« Res natanko po hebrejski ubeseditvi bi se temu reklo »Pesem [vseh] pesmi«, kar naj bi zaznamovalo njeno vsepresežno odličnost, tako kot izraz »nebes nebesa« pomeni najvišja nebesa. (5. Mojz. 10:14) Knjiga sama ni zbirka pesmi, temveč je to ena sama pesnitev, in to »najumetelnejša pesnitev, ena najlepših, kar jih svet pozna ali kar jih je pero kdaj napisalo«. *

2. a) Kdo je Visoko pesem napisal, koliko je bil za to kvalificiran in zakaj bi lahko knjigi rekli tudi pesem o neuslišani ljubezni? b) Kje in kdaj je knjiga nastala?

² Pesem je napisal kralj Salomon, kakor to spričuje že njen uvod. Salomon je bil tudi najbolj kvalificiran za to, da zloži ta dragulj hebrejske poezije. (1. kra. 5:12, v NW 4:32) Visoka pesem je idilična pesnitev, ki jo odlikujejo bogata, mnogoplastna pomenskost in nadvse barviti orisi lepote. Bralec, ki si zna v duhu čim nazorneje naslikati orientalske kraje, kjer se pesnitev pač dogaja, to še toliko bolj doume. (Vis. pesem 4:11, 13; 5:11; 7:5, v NW 7:4) Nekaj edinstvenega je tudi to, kako je pesnitev nastala. Namreč, veliki kralj Salomon z vso svojo slovito modrostjo, mogočnostjo in močjo, z vsem sijajem in bliščem svoje silne bogatije, da ga je še kraljica iz Sabe morala občudovati, ta silni Salomon ni prav nič prevzel preprostega kmečkega dekleta, v katerega se je bil zaljubil. Dekle je neomajno ljubilo mladega pastirja in kralj je ostal praznih rok. Knjigo bi tako lahko naslovili tudi Pesem o Salomonovi neuslišani ljubezni. Bog Jehova pa je Salomona potem navdihnil, da je to pesem zložil za vse prihodnje rodove, ki bi še prebirali Biblijo. In sicer je pesem nastala v Jeruzalemu, najbrž okoli 1020. pr. n. š., nekaj let po tem, ko so bili dogradili tempelj. Takrat ko je Salomon ustvarjal to pesnitev, je imel ,šestdeset kraljic in osemdeset stranskih žen‘, medtem ko je ob koncu svojega kraljevanja imel kar »sedemsto knežjih žen in tristo stranskih žen«. (Vis. pesem 6:8; 1. kra. 11:3)

3. Kaj govori v prid kanoničnosti Visoke pesmi?

³ Kanoničnost Visoke pesmi je bila že zelo zgodaj v celoti nesporna. Za sestavni, navdihnjeni del hebrejskega kanona so jo šteli že davno pred našim štetjem. Zajemala jo je denimo grška Septuaginta. V svoj seznam svetih knjig jo je uvrščal tudi Jožef. Potemtakem veljajo zanjo isti dokazi za kanoničnost, kot jih sicer navajamo tudi za vse druge hebrejskospisne knjige.

4. a) Ali odsotnost besede »Bog« govori proti kanoničnosti Visoke pesmi? b) Zaradi česa si ta pesem še zasluži prav posebno mesto znotraj biblijskega kánona?

⁴ Nekateri pa le niso popolnoma prepričani o njeni kanoničnosti, ker v njej ni nikjer omenjen Bog. Vendar tako kot knjiga ne bi bila kanonična že zato, ker bi se beseda »Bog« v njej pojavljala, ne more biti nekanonična že zaradi popolnega neomenjanja Boga. Sploh pa se Božje ime v okrajšani obliki vendarle pojavlja v 6. vrstici 8. poglavja, kjer ljubezen primerja z »Jahovim plamenom« (NW). Knjiga nesporno spada med spise, na katere je s priznavanjem meril Jezus Kristus, ko je rekel: »Preiskujete Sveto pismo, ker mislite, da imate v njem večno življenje.« (Jan. 5:39) Na prav posebno mesto v biblijskem kánonu pa Visoko pesem postavlja tudi njen kleni oris najžlahtnejše vzajemne ljubezni, kakršna v duhovnem smislu obstaja med Kristusom in njegovo »nevesto«. (Raz. 19:7, 8; 21:9)

VSEBINA VISOKE PESMI

5. a) Po čem prepoznavamo nastopajoče v drami? b) Katero ganljivo zgodbo pripoveduje ta pesem?

⁵ Pesnik pripovedno snov knjige razgrinja skozi vrsto pogovornih sklopov, v katerih se pripovedovalci ves čas menjajo. V vlogi govorcev nastopajo Salomon, jeruzalemski kralj, pastir, njegova ljubljena Sulamita, njeni bratje, dvorjanke (»hčere  jeruzalemske«) in Jeruzalemke (»hčere sionske«). (Vis. pesem 1:5–7; 3:5, 11) Prepozna se jih po tem, kaj pripovedujejo o sebi oziroma kaj drugi pripovedujejo o njih. Drama se začenja blizu Sunama oziroma Sulema, kjer tabori Salomon s svojim spremstvom, upesnjuje pa ganljivo zgodbo o ljubezni kmečkega dekleta iz vasi Sunam do njenega tovariša pastirja.

6. Kaj si pravijo mladenka in dvorjanke iz Salomonovega tabora?

⁶ Sulamita v Salomonovem taboru (1:1–14). V kraljevem šotorišču se pojavi mladenka, ki jo je tja dal pripeljati kralj; vendar ji ni mar drugega, kot da bi videla svojega ljubljenega pastirja. Koprneč po svojem dragem govori, kot bi bil tudi on tam zraven. Dvorjanke, ki strežejo kralja, »hčere jeruzalemske«, strmijo nad njeno zagorelo poltjo. Sulamita jim pove, da jo je ožgalo sonce, ko je varovala vinograde svojih bratov. Potem pa, kot bi ne bila ujeta, ogovarja svojega ljubega, vprašuje ga, kod naj ga išče. Dvorjanke ji prigovarjajo, češ, naj le gre past svoje črede k pastirskim šotorom.

7. S čim Salomon snubi mladenko in kako uspešen je pri tem?

⁷ Takrat nastopi Salomon. Noče je kar tako izpustiti. Hvali njeno lepoto in ji obljublja, da jo bo okitil z ,zlatimi verižicami‘ in »s kroglicami iz srebra«. Sulamita pa se tej snubitvi upira in mu daje vedeti, da ne more ljubiti drugega kot le svojega najdražjega. (1:11)

8. Kako mladenki njen ljubi vliva pogum? Česa si ona želi?

⁸ Nastopi ljubljeni pastir (1:15–2:2). Sulamitin ljubi najde pot v Salomonov tabor in tam vliva dekletu pogum. Zagotavlja ji svojo ljubezen. Sulamita pa si želi njegove bližine, želi si zgolj tega, da bi mogla skupaj z njim živeti na polju in v gozdovih.

9. Kaj o mladenkini lepoti meni mladenka sama in kaj njen ljubi?

⁹ Sulamita je skromna. »Jaz sem saronska narcisa,« pravi. Pastir, njen ljubi, pa meni, da njena lepota nima primere, saj pravi: »Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica med mladenkami.« (2:1, 2)

10. Česa se mladenka spominja v zvezi s svojim ljubim?

¹⁰ Mladenka koprni po pastirju (2:3–3:5). Sulamita, ki so jo zopet ločili od njenega ljubega, ki ga ceni nad vse druge, jeruzalemske hčere roti, naj ji ne dramijo ljubezni do drugega, če ji vendar ni nič zanj. Spominja se dni, ko se je njen pastir odzival na njen klic in jo na pomlad vabil v gore. Vidi ga plezati po pečinah in poskakovati od veselja. Sliši ga, kako ji kliče: »Vstani, prijateljica moja, moja lepa, in pridi!« Toda njeni bratje, ki si niso bili gotovi njene trdnosti, so jo v jezi vpregli v delo in jo poslali čuvat vinograde. Ona pa jasno izpoveduje: »Moj ljubi je moj in jaz sem njegova.« Milo prosi, naj vendar že brž pride k njej. (2:13, 16)

11. Kaj Sulamita vnovič roti jeruzalemske hčere?

¹¹ Sulamita zdaj popisuje, kako se ji godi v Salomonovem taboru, kjer so jo na silo zadržali. Ponoči v postelji hrepeni po svojem pastirju. Jeruzalemske hčere vnovič roti, naj ne budijo v njej ljubezni do človeka, ki ga ne mara.

12. Kako mladenko njen ljubi še naprej bodri, ko jo Salomon odvede v Jeruzalem?

¹² Sulamita v Jeruzalemu (3:6–5:1). Salomon se v vsem svojem kraljevskem sijaju vrne v Jeruzalem in ljudstvo občuduje njegovo spremstvo. Sulamite tudi v tem nevarnem trenutku pastir, njen ljubi, ne pusti na cedilu. Svoji izvoljenki, zastrti s tančico, sledi in navsezadnje tudi pride do nje. Z besedami vroče ljubezni krepi svojo ljubljeno. Ta se mu potoži, da hoče le svobodo, da hoče ven iz tega mesta; njemu pa na to privre na usta neustavljiva ljubezenska izpoved: »Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi.« (4:7) Da jo le vidi, mu že srce hitreje bije. Njena ljubezen mu je slajša od vina, vonj njenih oblačil je kakor vonj Libanona in njena koža kakor vrt granatovcev. Dekle svojega ljubega povabi v »svoj vrt« in on povabilo sprejme. Prijateljice Jeruzalemke ju spodbujajo: »Jejta, draga, in pijta, opijta se z ljubeznijo!« (4:16; 5:1, J. Zupet)

13. O čem se mladenki sanja in kako dvorjankam opiše svojega ljubega?

¹³ Mladenkine sanje (5:2–6:3). Sulamita pripoveduje dvorjankam, kako se ji je sanjalo, da sliši nekoga trkati. Njen dragi je pred vrati in jo prosi, da bi smel k njej, ona pa je že v postelji. Ko nazadnje le vstane in odpre vrata, je on že izginil v noč. Sama stopi za njim, pa ga ne najde več. Čuvaji z njo grdo ravnajo. Dvorjanke zato roti, naj njenemu ljubemu, če ga le vidijo, povedo, da je bolna od ljubezni. Te jo vprašujejo, kaj vendar vidi na njem tako posebnega. In ona jim ga opiše v prelepi besedi; pravi, da je »bel in rdeč, odlikuje se izmed deset tisočev«. (5:10) Dvorjanke jo vprašujejo, kje bi vendar mogel biti. Pase med vetrovi, pravi ona.

14. Kako je Salomonov trud vsem njegovim umetelnim čarom navkljub zaman?

¹⁴ Salomon poskuša še zadnjič (6:4–8:4). Salomon se približa Sulamiti. Zopet ji pripoveduje, kako da je lepa, da je ljubkejša od vseh ,šestdeset kraljic in osemdeset stranskih žen‘, ona pa ga zavrne. (6:8) Tu je samo zato, ker jo je opravek prignal blizu njegovega tabora. ,Kaj neki vidite na  meni?‘ sprašuje. Salomon brž izkoristi njeno nedolžno vprašanje in ji hiti dopovedovat, kako je vsa lepa od glave do peta; mladenka pa se njegovim umetelnim čarom upre. Pogumno izpove, da vdano ljubi svojega pastirja; na glas ga kliče k sebi. Še tretjič roti jeruzalemske hčere, naj nikar ne budijo v njej ljubezni, če sama tega noče. Takrat jo Salomon pusti domov. Ves trud, da bi si pridobil Sulamitino ljubezen, je bil zaman.

15. a) S katero prošnjo se mladenka vrača k svojim bratom? b) V čem izključna vdanost nazadnje slavi zmago?

¹⁵ Sulamita se vrne (8:5–14). Bratje jo vidijo prihajati, vendar ne sáme. Opira se »na svojega ljubega«. Spominja se, kako je srečala ljubega pod jablano, in glasno kliče, da njene ljubezni ne more nič zlomiti. Na omembo, kako je njene brate nekoč skrbelo za njihovo »majhno sestro«, zdaj pribija, da se je izkazala za zrelo in trdno žensko. (8:8) Naj zato bratje zdaj privolijo v poroko. Kralj Salomon naj kar ima svojo bogatijo! Njej zadostuje njen edini vinograd, kajti ona ljubi človeka, za katerega ji edino gori srce. Njena ljubezen je močna kakor smrt, njen žar kakor »Jahov plamen«. Njena gorečnost oziroma izključna vdanost je trdna »kot šeól« in jo je zmagoslavno popeljala do popolne edinosti z njenim ljubim pastirjem. (8:5, 6, NW)

ZAKAJ KORISTNA

16. O katerih dragocenih naukih uči ta pesem?

¹⁶ Kakšen koristen nauk bi v tej ljubezenski pesnitvi lahko našel Božji človek danes? Najbolj izstopajo zvestoba, vdanost in neokrnjena privrženost Božjim načelom, kakor jih riše ta pesem. Pesnitev uči, kako lepa je krepostnost in nedolžnost zvestega ljubimca. Uči nas, da je prava ljubezen nepremagljiva, nepogasljiva in se je ne da kupiti. Ta žlahtni zgled neokrnjene značajnosti je lahko v skušnjavi in ob zapeljivih čarih vedno znova vir pouka mladim kristjanom in kristjankam, nič manj pa tudi poročenim možem in ženam.

17. a) S čim Pavel kaže, da je ta pesnitev nastala krščanski občini v pouk? b) Zakaj se zdi prav mogoče, da je imel to pesem v mislih Pavel, ko je pisal Korinčanom in Efežanom? c) Kako lahko pesem prav zanimivo primerjamo z navdihnjenima Janezovima besediloma?

¹⁷ Ta navdihnjena pesnitev pa je nadvse koristna tudi celotni krščanski občini. Kristjani prvega stoletja so knjigo prištevali k navdihnjenemu Svetemu pismu, eden med njimi pa je sploh napisal: »Karkoli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Sveto pismo, zdržali v upanju.« (Rim. 15:4) Prav lahko da je isti navdihnjeni pisec, Pavel, imel Sulamitino izključno ljubezen do pastirja v mislih tudi takrat, ko je krščanski občini pisal: »Do vas čutim nekakšno božjo ljubosumnost. Vse sem namreč storil, da bi vas zaročil in pripeljal kot čisto devico edinemu možu, Kristusu.« Tudi o Kristusovi ljubezni do njegove občine je Pavel pisal kot o ljubezni moža do žene. (2. Kor. 11:2; Efež. 5:23–27) Tem Jezus Kristus ni le Dobri pastir, ampak je tudi njihov Kralj, ki svoje maziljene sledilce vêde nepopisnim radostim nebeške »poroke« naproti. (Raz. 19:9; Jan. 10:11)

18. V čem je lahko mlada Sulamita svetel zgled maziljenim sledilcem Kristusa Jezusa?

¹⁸ Tem maziljenim sledilcem Kristusa Jezusa je torej Sulamitina ljubezen lahko v svetel zgled. Tudi njihova ljubezen mora biti zvestovdana, ne sme je preslepiti gmotni blišč sveta; biti morajo trdnega koraka, vselej do kraja značajni in osebnostno neokrnjeni, vse dokler ne sežejo po končni nagradi. Na umu jim je vsekdar le to, kar je zgoraj; ,najprej iščejo kraljestvo‘. Veseli so ljubečih besed svojega Pastirja, Jezusa Kristusa. Veseli so, ker vedo, da je njihov najdražji, čeprav ga ne vidijo, z njimi, da jih kliče k pogumu in k zmagi nad svetom. S to nepogasljivo ljubeznijo, ki je močna kot »Jahov plamen« in velja le njihovemu Pastirju-Kralju, bodo tudi res zmagali in bodo kot sodediči v veličastnem nebeškem Kraljestvu združeni z njim v eno. Tako bo posvečeno tudi Jahovo ime! (Mat. 6:33; Jan. 16:33)

[Podčrtni opombi]

[Preučevalna vprašanja]