Biblijska knjiga številka 23: Izaija

Napisal: Izaija

Kraj nastanka: Jeruzalem

Čas nastanka: po 732. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: ok. 778.–po 732. pr. n. š.

1. Kakšno stanje je v osmem stoletju pr. n. š. vladalo na Bližnjem vzhodu in še zlasti v Izraelu in na Judovem?

NAD bližnjevzhodnimi cesarstvi ter manjšimi kraljestvi so se zbirali črni oblaki: nanje je legala grozeča senca krutosrčnega asirskega monárha. Daleč naokoli je vse govorilo zgolj o zaroti in konfederiranju. (Iza. 8:9–13) Medtem ko je bil severnejši odpadli Izrael že na tem, da se ujame v mreže te mednarodne spletke, so na jugu Judovi kralji še vladali, čeprav na čedalje bolj majavih nogah. (2. kra., 15.–21. pogl.) Razvijali in uvajali so nova bojna orožja, s tem pa samo še pridajali k takratnim strahotam. (2. kron. 26:14, 15) Na koga bi se človek v tem obrnil po zaščito in odrešitev? Naj je bilo v malem Judovem kraljestvu ljudstvu z duhovništvom vred Jehovovo ime še tako na ustih, so se v srcu v resnici ozirali daleč stran od njega, najprej po Asiriji, pozneje pa po Egiptu. (2. kra. 16:7; 18:21) Vera v Jehovovo moč jim je opešala. Koder ni udarjalo na dan že kar odkrito malikovalstvo, je prevladovalo vsaj hlinjeno čaščenje, oprto zgolj na formalizem in ne na pravi Božji strah.

2. a) Kdo se je odzval na to, da zastavi besedo za Jehova, in kdaj je to bilo? b) V čem je ime tega preroka tako zelo pomenljivo?

² Kdo bo torej sredi takšnega stanja zastavil besedo za Jehova? Kdo bo oznanil, da je On tisti, ki more odrešiti? »Tukaj sem, pošlji mene!« se je brž nekdo odzval. To je bil Izaija, ki je prerokoval tudi že pred tem. Bilo je ravno tistega leta, ko je umrl gobavi kralj Ozija, okrog 778. pr. n. š. (Iza. 6:1, 8) In sicer Izaijevo ime pomeni »Odrešenje [je] Jehov[ov]o; Odrešil je Jehova«, v čemer je pomensko enako imenu Jezus (»Jehova je odrešenje«), le da je to zapisano v obratnem zaporedju. In Izaijevo prerokovanje od začetka pa do konca v resnici govori ravno o tem, da Jehova odrešuje.

3. a) Kaj vemo o Izaiju? b) V katerem obdobju je Izaija opravljal svoje preroštvo in kdo so bili njegovi preroški sodobniki?

³ Izaija je bil sin nekega Amosa (ki ga ne smemo zamenjevati z Amosom, tudi prerokom z Judovega). (1:1) O njegovem rojstvu in smrti Sveto pismo molči, zato pa judovsko izročilo o njem pove, da ga je dal hudemu vdani kralj Manase prežagati na dvoje. (Primerjaj Hebrejcem 11:37.) Kot razbiramo iz njegovih besedil, je bil Izaija nastanjen v Jeruzalemu skupaj z ženo prerokinjo in vsaj dvema sinovoma s preroškima imenoma. (Iza. 7:3; 8:1, 3) In sicer je služil za časa vsaj štirih Judovih kraljev, Ozija, Jotama, Ahaza in Ezekija, očitno nekako od 778. pr. n. š. (ko je Ozija umrl, lahko pa tudi že od prej) pa vsaj tja čez 732. pr. n. š. (Ezekijevo 14. leto kraljevanja), oziroma najmanj 46 let. Do tega zadnjega leta je nedvomno zapisal tudi svoje prerokovanje. (1:1; 6:1; 36:1) Njegovi preroški sodobniki so bili Mihej na Judovem ter Ozej in Obed na severu. (Mih. 1:1; Ozej 1:1; 2. kron. 28:6–9)

4. Kaj govori za to, da je Izaijevo knjigo napisal res Izaija?

⁴ Da je Jehova Izaiju v resnici zapovedal, naj preroške sodbe tudi zapiše, utemeljuje sama Izaijeva knjiga 30:8: »Zdaj pojdi, napiši to na tablo vpričo njih in zapiši to v knjigo, da bo za prihodnji čas, za pričevanje na veke!« Za pisca so Izaija priznavali že staroveški judovski rabíni in so knjigo postavljali na prvo mesto med vélikimi preroki (Izaija, Jeremija in Ezekijel).

5. Kaj vse priča v prid enotnosti Izaijeve knjige?

⁵ Nekateri sicer menijo, da se knjigi od 40. poglavja naprej slog pisanja tako zelo spremeni, da to govori že o drugem piscu, tako imenovanem »Drugem Izaiju«, vendar pa lahko to spremembo dokaj zadovoljivo razložimo že s tematsko spremembo. Za to, da je vso knjigo, ki nosi Izaijevo ime, napisal res kar Izaija, govori marsikaj. Na enost knjige kaže na primer zveza »Sveti Izraelov«, ki se od 1. do 39. poglavja pojavlja 12-krat, od 40. do 66. pa 13-krat, skupaj torej 25-krat; drugače se ta zveza v ostalih Hebrejskih spisih vsega skupaj pojavi le 6-krat. V prid enotnosti knjige priča tudi apostol Pavel, ki brez razlike navaja odlomke iz vseh delov Izaijevega prerokovanja, tega pa v celoti prisoja enemu in istemu piscu, Izaiju. (Primerjaj Rimljanom 10:16, 20; 15:12 z Izaija 53:1; 65:1; 11:1.)

6. V čem je Mrtvomorski zvitek Izaijeve knjige prepričljiv dokaz za to, a) da sodobne biblije vsebujejo res izvirno navdihnjeno besedilo in b) da je vso knjigo napisal en in isti Izaija?

⁶ Kot zanimivost naj navedemo, da so leta 1947 iz mračnih votlin nedaleč od Kirbet Qumrana blizu severozahodne  obale Mrtvega morja prvič privlekli na svetlo nekaj starodavnih listin. To so bili Mrtvomorski rokopisi, med njimi pa tudi Izaijevo prerokovanje. Rokopis je lepo izpisan v dobro ohranjeni predmasoretski hebrejščini in je star kakih 2000 let, s konca drugega stoletja pr. n. š. Njegovo besedilo je torej kakih tisoč let starejše od dotlej najstarejšega obstoječega rokopisa masoretskega besedila, ki rabi za predlogo sodobnim hebrejskospisnim prevodom. Besedilo sicer izkazuje nekatera manjša pisna razhajanja in posamezne razlike v slovnični zgradbi, doktrinalno pa se od masoretskega besedila ne odmika. To nadvse prepričljivo dokazuje, da sodobne biblije vsebujejo res izvirno navdihnjeno Izaijevo sporočilo. Ti starodavni knjižni zvitki pa tudi spodbijajo kritike, ki zagovarjajo obstoj dveh »Izaijev«: 40. poglavje se namreč začenja v zadnji vrstici besedilnega stolpca, ki sicer zajema 39. poglavje, začeta vrstica pa se potem končuje v naslednjem stolpcu. Prepisovalec torej očitno ni vedel nič o tem, da bi se na tem mestu pisec kako zamenjal ali da bi se knjiga tu kakorkoli delila. *

7. Kaj vse dokazuje pristnost Izaijeve knjige?

⁷ Sicer pa je dokazov za pristnost Izaijeve knjige veliko. Če ne štejemo Mojzesa, krščanski biblijski pisci nobenega drugega preroka ne navajajo večkrat kakor ravno Izaija. Knjigino pristnost izpričuje tudi dolga vrsta zgodovinskih in arheoloških dokazil, na primer zgodovinopisi asirskih monarhov z znamenito Senaheribovo šesterostrano prizmo, na kateri ta sicer po svoje pripoveduje o obleganju Jeruzalema. * (Iza. 36., 37. pogl.) Kamnita groblja nekdanjega Babilona še dandanes pričuje o uresničenju Izaijeve knjige 13:17–22. * Tudi sleherni izmed tisočev Judov, ki so odkorakali iz Babilona nazaj domov, je bil živa priča Izaijevega prerokovanja: osvobodil jih je namreč kralj, čigar ime, Cir, je Izaija črno na belem zapisal skoraj 200 let poprej. Prav mogoče je, da so ta preroški spis pozneje pokazali tudi Ciru, kajti ko je ta pustil judovski ostanek na prostost, je to po lastni besedi storil po Jehovovem poverílu. (Iza. 44:28; 45:1; Ezd. 1:1–3)

8. Kako se navdihnjenost te knjige izkazuje v uresničevanju mesijanskih prerokb?

⁸ Še zlasti pa so v Izaijevi knjigi vidne mesijanske prerokbe. Izaiju sploh vzdevajo naziv »evangelístovski prerok«, toliko njegovih napovedi se je uresničilo v tem, kar se je dogajalo v Jezusovem življenju. Tako na primer 53. poglavje, ki je dolgo veljalo za »poglavje skrivnosti«, in to ne le etiopskemu evnúhu, o katerem pripoveduje 8. poglavje Apostolskih del, ampak vsemu judovskemu ljudstvu nasploh, tako živo napoveduje, kaj vse naj bi počeli z Jezusom, da je še najbolj podobno pripovedi kakega očividca. Krščanski grški spisi natanko beležijo, kako so se prerokbe tega izjemnega poglavja uresničevale, kot zlahka razvidevamo iz naslednjih primerjav: 1. v. – Janez 12:37, 38; 2. v. – Janez 19:5–7; 3. v. – Marko 9:12; 4. v. – Matej 8:16, 17; 5. v. – 1. Petrovo 2:24; 6. v. – 1. Petrovo 2:25; 7. v. – Apostolska dela 8:32, 35; 8. v. – Apostolska dela 8:33; 9. v. – Matej 27:57–60; 10. v. – Hebrejcem 7:27; 11. v. – Rimljanom 5:18; 12. v. – Luka 22:37. Odkod naj bi te tako natančne napovedi torej potekle, če ne od Boga?

VSEBINA IZAIJEVE KNJIGE

9. Na katere dele razpada Izaijeva knjiga?

⁹ Prvih šest poglavij izrisuje judovski in jeruzalemski časovno-zgodovinski trenutek, v katerega se vpenja Izaijeva pripoved, in pripoveduje o tem, česa je Juda kriv pred Jehovom ter kako je Izaija prejel svoja poveríla. Poglavja 7–12 knjiga namenja zagroženim sovražnim vdorom ter obljubi o razbremenjenju po Knezu miru, ki mu ga bo poveril Jehova. Poglavja 13–35 zajemajo vrsto izrekov zoper mnoge narode ter napoved odrešenja, ki naj bi prišlo od Jehova. Poglavja 36–39 popisujejo zgodovinsko dogajanje za Ezekijeve vlade. Osrednja misel preostalih poglavij, 40–66, pa je izpust iz Babilona, vrnitev judovskega ostanka in Síonova obnova.

10. a) Zakaj Izaija poziva narod, naj vendar poravna, kar ima z Bogom? b) Kaj prerokuje za čas proti koncu dni?

¹⁰ Izaijevo naznanilo »nad Judom in Jeruzalemom« (1:1–6:13). Glejte ga, kako stoji sredi Jeruzalema, odet v raševino in obut v opanke, ter vpije: Poslušajte vendar, ljudstvo in vi, ki mu vladate! Od vrha do tal je vaš narod nažrla bolezen, Jehova se je že naveličal gledati, kako svoje s krvjo oblite roke dvigujete v molitvi. Pridite, poravnajte, kar imate z njim, pa bodo vaši škrlatno rdeči grehi beli kot sneg! Proti koncu dni bo gora Jehovove hiše visoko vzvišena in bodo vsi narodi vreli k njej, da bi se poučili. Nič več se ne bodo učili vojskovati. Jehova bo povišan visoko čez vse in se bo skazal svetega. Ta hip pa Izrael in Juda, čeravno sta bila, ko ju je zasadil, žlahtna trta, rojevata zgolj grozdje brezpravnosti. Dobro sprevračajo v hudo in hudo v dobro, ker se sami sebi zdijo modri.

11. Ob katerem videnju dobi Izaija svoje poverílo?

¹¹ »Videl [sem] Vsemogočnega [Jehova, NW], sedečega na visokem in vzvišenem prestolu,« pravi Izaija. Z videnjem pa pride tudi Jehovovo poverílo: »Pojdi in povej temu ljudstvu: ,Le poslušajte,  poslušajte.‘« In doklej bo tako? »Dokler ne bodo opustošena mesta.« (6:1, 9, 11)

12. a) S čim je Izaija s svojima sinovoma Jehovu za preroška znamenja? b) O kateri nadvse pomembni obljubi pripoveduje 9. poglavje Izaijeve knjige?

¹² Zagroženi sovražni vdori in obljuba o razbremenjenju (7:1–12:6). Izaija s sinovoma je Jehovu za preroška »znamenja in predpodobe« (AC), s katerimi napoveduje, da bo izraelsko-sirska zveza zoper Juda propadla prva, da pa bo čez čas Juda moral v ujetništvo, odkoder se bo vrnil le ostanek. Dekle (NW) pa bo spočelo in rodilo sina. Kako mu bo ime? Emanuel (kar pomeni »Z nami je Bog«). Judove združene sovražnice naj le pazijo! »Oborožujte se – poteptane boste!« Božjemu ljudstvu bo še trda predla, zato pa jim bo potem zasvetila velika luč. Rodil se nam bo namreč otrok, ki se bo imenoval »Čudoviti svetovalec, močni Bog, Oče na veke, knez miru«. (7:14; 8:9, 18; 9:5, v NW 6)

13. a) Kako se bo stvar končala za nesramnega Asirca? b) Kakšen nasledek bo imela vlada Jesejeve »mladike«?

¹³ »Gorje Asircu,« povzdigne glas Jehova, »šibi moje jeze«! Ko bo s to šibo enkrat že zamahnil po »brezbožnem [odpadniškem, NW] narodu«, bo nesramnega Asirca posekal Bog sam. Potem se bo »ostanek« vrnil. (10:5, 6, 21) A glej poganjek, mladiko iz Jesejevega (Davidovega očeta) obsekanega debla! Ta »mladika« bo vladal v pravičnosti in po njem bo vse stvarstvo deležno radosti, nikomur se ne bo godilo nič žalega in nič pogubnega, »zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino«. (11:1, 9, AC) Ob tej mladiki, ki bo narodom v znamenje (AC), se bo vračajočemu se ostanku odprla cesta ven iz Asirije. Z radostjo bodo zajemali vodo iz studencev odrešenja in peli Jehovu na čast.

14. Kakšen padec napoveduje Izaija Babilonu?

¹⁴ Izrek o Babilonovi pogubi (13:1–14:27). Mimo asirske dobe se Izaija zdaj zazira v čas, ko bo Babilon v zenitu svoje moči. Poslušajte! Hrup velike množice ljudi, hrum kraljestev ter zbranih narodov! Jehova pregleduje vojsko! Črni dnevi so prišli nad Babilon. Zbegani obrazi jim žarijo, srca jim medlijo. Babilon, »krasoto kraljestev«, bodo strmoglavili neusmiljeni Medijci. Postal bo neobljudena pustinja, kraj, koder bo »od roda do roda« strašila le še divjad. (13:19, 20) Mrtvi v šeólu se pregibljejo v pričakovanju babilonskega kralja. Postlano mu je z glistami in črvi so mu za odejo. Kako nizko je padel ta »lucifer [sijoči; sijajni, NW], jutranje zarje sin«! (14:12, AC) Mislil si je povzdigniti prestol, pa je kakor nagnusna mrhovina izvržen, ker bo namreč Jehova pometel Babilon z metlo pokončanja. Za njim ne bo ne imena ne ostanka, ne sinov in ne potomcev!

15. O katerih mednarodnih pustošenjih prerokuje Izaija?

¹⁵ Mednarodna pustošenja (14:28–23:18). Zdaj pa Izaija pokaže nazaj na Filistejo ob Sredozemskem morju ter na Moab jugovzhodno od Mrtvega morja. Prerokovanje potem nameri še onstran Izraelovih severnih meja na aramski (sirski) Damask, se spusti spet daleč na jug do Etiopije in se ob Nilu preseli do više ležečega Egipta, spotoma pa z Božjimi sodbami pustoši in razdeva vse pred sabo in za sabo. Potem pa spet pripoveduje o asirskem kralju Sargonu, Senaheribovem predhodniku, ki vojskovodja Tartana pošlje nad filistejsko mesto Azot zahodno od Jeruzalema. Takrat dobi Izaija naročilo, naj se sleče in naj tri leta ostane nag in bos. S tem živo naslika, kako jalovo je staviti upe na Egipt in Etiopijo, ki ju bo Asirec »z razgaljeno zadnjo platjo« odgnal v ujetništvo. (20:4)

16. Kaj hudega prihaja po prežarjevem videnju nad Babilon, Edom in jeruzalemske hrumneže, pa tudi nad Sidon in Tir?

¹⁶ Na stražnem stolpu pa prežar vidi Babilonov padec in padec njegovih bogov, vidi tudi Edomovo nesrečo. Hrumeče ljudstvo v Jeruzalemu, ki govori »Jejmo in pijmo, ker jutri umremo«, pa nagovarja sam Jehova: ,Pač, umrli boste!‘ jim pravi. (22:13, 14) Tudi tarsiške ladje naj tulijo in Sidon naj prebledi, kajti Jehova je sklenil svoje zoper Tir, »da osramoti vse odličnike na zemlji«. (23:9)

17. Kakšno sodbo in kakšno obnovo napoveduje Izaija Judu?

¹⁷ Jehovova sodba in odrešenje (24:1–27:13). A ozrimo se spet po Judovem! Jehova prazni deželo. Ljudstvo in duhovnik, služabnik in gospodar, prodajalec in kupec – vsi morajo proč, ker so prelamljali Božje postave in razdrli večno zavezo. Pač pa se bo Jehova ob času ozrl na jetnike in jih zopet zbral. On je namreč grad in zavetje (AC). Na svoji gori bo pripravil gostijo, smrt pa za vedno uničil ter obrisal solze z vseh obrazov. »Glejte, to je naš Bog!« poreko tisti dan. »To je Gospod [Jehova, NW]«. (25:9) Juda pa ima mesto, ki mu je odrešenje v obzidje. In nepretrganega miru bodo deležni vsi, ki zaupajo v Jehova, »kajti v GOSPODU Jehovi [Jahu Jehovu, NW] je skala vekov«. A hudobni se pač »ne uči pravičnosti«. (26:4, 10, AC) Nasprotnike bo Jehova pobil, zato pa bo Jakoba zopet postavil na noge.

18., 19. a) Kakšno gorje, po drugi strani pa veselje, izreka Izaija Efraimu oziroma Sionu? b) V katerih vlogah vse bo Jehova reševal svoje ljudstvo in mu vladal?

¹⁸ Jehovov ogorčeni srd ter blagoslovi (28:1–35:10). Gorje Efraimovim pijancem, katerih ,ošabna lepota‘ mora uveneti! Ostanku svojega ljudstva pa bo Jehova »krasna krona in sijajen venec«. (28:1, 5) Jeruzalemski zasmehovalci pa namesto v preskušenem, dragocenem vogelniku na Sionu iščejo zavetja v laži. Odplavile jih bodo hudourne vode. Jeruzalemovi  preroki spijo, Božja knjiga jim je zapečatena. Z ustnicami se bližajo Bogu, srce pa jim je daleč stran. Prišel pa bo dan, ko bodo gluhi slišali besede knjige; slepi bodo videli in krotki se bodo radovali.

¹⁹ Gorje jim, ki hodijo v Egipt iskat zaklona! Temu trmastemu ljudstvu dišijo zgolj gladka, varljiva videnja. Potrebljeni bodo, le ostanek bo Jehova zopet postavil na noge. Ti bodo videli svojega Vélikega učitelja in bodo svoje malike pometali proč, češ da so »sama nesnaga«! (30:22, NW) Jehova je Ta, ki v resnici brani Jeruzalem. Pravično bo vladal kralj skupaj s svojimi knezi. Za vedno bo ustanovil mir, pokoj in varnost. Ob nezvestobi in izdajstvu bodo sporočevalci miru bridko jokali, toda Jehovovemu ljudstvu je Sodnik, Postavodajec (AC) in Kralj on sam, Sijajni, in on jih bo rešil. Takrat noben prebivalec ne bo rekel: »Bolan sem.« (33:24)

20. Kakšen srd se bo razlil čez narode in kakšen blagoslov po drugi strani čaka zopet na noge postavljeni ostanek?

²⁰ Jehovov ogorčeni srd se bo razlil čez narode. Od mrtvih trupel se bo dvigoval smrad in z gora bo curljala kri. Edom bodo opustošili. Od Jehova odkupljenim pa bo zacvetela puščavska ravan, dana jim bosta ,veličastvo Gospodovo, krasota našega Boga‘. (35:2) Slepi, gluhi in nemi bodo ozdraveli, in od Jehova rešenim se bo pokazala Sveta pot, ko se bodo vriskajoč vračali na Sion.

21. Kako Asirec zasmehuje Jeruzalem?

²¹ V Ezekijevi dobi Jehova odvrne Asirce (36:1–39:8). Ali pa se to, kar Izaija zabičuje o zanašanju na Jehova, obnese tudi v praksi? Ali zdrži praktično preskušnjo? V 14. letu Ezekijevega kraljevanja Senaherib Asirski kot z ostrim srpom zareže skozi Palestino in pri tem nekaj svoje vojske oddeli, da bi z njo ustrahoval Jeruzalem. Njegov besednik Rabsak po hebrejsko zasmehuje ljudstvo, ki se gnete na mestnem obzidju, z vprašanji: ,Na kakšno zaupanje se opirate? Na Egipt? Na ta nalomljeni trstovec! Na [Jehova]? Ni ga boga, ki more rešiti iz rok asirskega kralja!‘ (36:4, 6, 18, 20) Ljudstvo pa uboga svojega kralja in ne odgovarja.

22. Kako Jehova odgovori na Ezekijevo molitev in kako Izaijevo prerokbo potem tudi uresniči?

²² Ezekija moli k Jehovu, naj jih odreši zaradi svojega imena, in Jehova mu po Izaiju odgovori, da bo Asircu v nos vtaknil svoj obroček in ga povedel nazaj po poti, po kateri je prišel. In angel do mrtvega pokosi 185.000 Asircev; Senaherib nanagloma pobere šila in kopita domov, tam pa ga v njegovem poganskem svetišču umorita njegova lastna sinova.

23. a) Kaj dá Ezekiju povod, da Jehovu na čast spesni psalm? b) Kakšno nepreudarnost zagreši Ezekija in kaj mu Izaija zato prerokuje?

²³ Takrat pa Ezekija na smrt zboli. Jehova v znamenje, da se bo Ezekija pozdravil, čudežno pomakne sončevo senco nazaj, in res je kralju dano živeti še 15 let. Hvaležni Ezekija Jehovu na čast spesni prelep hvalni psalm. Ko pa babilonski kralj pošlje sporočnike, po katerih mu ob njegovem ozdravljenju izreka hlinjeno čestitko, je Ezekija toliko nepreudaren, da jim razkaže kraljévo zakladnico. Zato mu Izaija prerokuje, da bodo nekega dne vse v Ezekijevi hiši odnesli v Babilon.

24. a) Katero tolažilno novico oklicuje Jehova? b) Ali se morejo bogovi narodov primerjati z Jehovom po veličini in koga Jehova kliče za pričo?

²⁴ Jehova tolaži svoje priče (40:1–44:28). Iztočnica »Tolažite«, s katero se začenja 40. poglavje, lepo zarisuje obzorje vsega preostalega dela Izaijeve knjige. Slišati je glas vpijočega v puščavi: »Pripravljajte pot GOSPODU!« (40:1, 3, AC) Vesela vest (AC) za Sion: Jehova pase svojo čredo, mlada jagnjeta nosi v naročju. Visoko z neba gleda na zemeljski krog. Čému bi ga torej primerjali po veličini? Trudnim in onemoglim, ki upajo vanj, daje obilo moči in delovne energije (primerjaj NW). Ulite podobe narodov oklicuje za veter, za nekaj, česar ni. Njegov izvoljeni pa bo ljudstvom v zavezo in narodom v luč, ki bo odprla slepe oči. Jakobu Jehova pravi, da ga ,ljubi‘, vzhodu, zahodu, severu in jugu pa kliče: ,Daj! Pripelji nazaj moje sinove in moje hčere!‘ (43:4, 6) Na sodni obravnavi bogove narodov izzove, naj le privedejo koga, ki bo pričeval za njihovo bogovstvo. Jehovove priče pa so Izraelovo ljudstvo, njegov služabnik, ki pričuje, da je Jehova Bog in Rešitelj. Ješurunu (»Pokončnemu; Vzravnanemu«, Izraelu) obljublja svojega duha, osramoti pa izdelovalce nič videčih in nič vedočih podob. Jehova je Odkupitelj svojega ljudstva; Jeruzalem bo znova poseljen in njegov tempelj znova pozidan.

25. Kaj naj prek Jehovovih sodb nad Babilonom in njegovimi lažnimi bogovi ves svet spozna?

²⁵ Maščevanje nad Babilonom (45:1–48:22). Zaradi Izraela Jehova imenuje Cira, ki naj potolče Babilon. Vse naj spozna, da je edino Jehova Bog, Stvarnik nebes in zemlje s človekom na njej. Zasmehuje Bela in Neba, babilonska bogova, kajti le on sam zna že od začetka oznaniti konec. Babilonska hči devica bo morala obsedeti v prahu, pahnili jo bodo s prestola in jo slekli do nagega, mnoštvo njenih svetovalcev pa bo pogorelo kot strnišče. Izraelskim malikovalcem ,železnega tilnika in bronastega čela‘ pa Jehova pove, da če bi ga le bili poslušali, bi lahko imeli mir, pravičnost in blaginjo, tako pa »brezbožni nimajo miru«. (48:4, 22)

26. Kako bo Jehova potolažil Sion?

²⁶ Tolažba Sionu (49:1–59:21). Jehova, ki svojega služabnika postavlja narodom za luč, kliče tem, ki so v temi: »Pojdite ven!« (49:9) Potolažil bo Sion  in spremenil njegovo pustinjo v Eden, v raj Jehovov (NW), ki ga bodo napolnjevali radost in veselje, zahvalnice in petja glas. Jehova bo storil, da bodo nebesa izginila kakor dim, da bo zemlja razpadla kot obleka, njeni prebivalci pa pocepali kot mušice. Čemú bi se potem bali smrtnikovega roganja? Grenki kelih, iz katerega je doslej pil Jeruzalem, bo zdaj podal narodom, ki so Jeruzalem še maloprej teptali.

27. Katero dobro novico naznanijo Sionu in kaj pravi prerokovanje o ,Jehovovem služabniku‘?

²⁷ ,Zbudi se, o Sion, in vstani iz prahu!‘ Poglej glasnika, ki teče prek gora z dobro novico in kliče Sionu: »Tvoj Bog kraljuje!« (52:1, 2, 7) Vi, ki ste v Jehovovi službi, pojdite z nečistega kraja in se očistite! Nato pa prerok popisuje ,Jehovovega služabnika‘. (53:11) Prezirajo ga in se ga ogibajo, naše bolečine nosi, pa ga vseeno imajo za od Boga zadetega. Zaradi naših kršitev je bil ranjen, pa nas je s svojimi ranami pozdravil. Kakor ovca pred zakolom ni zagrešil nasilja ne spregovoril zvijače. Svojo dušo je dal v krivdno daritev, da bi sebi naložil zablode mnogih.

28. Kako Izaija riše prihodnjo Sionovo blaženost in na katero zavezo se to navezuje?

²⁸ Jehova, ki si tu nadeva vlogo Sionovega soproga gospodarja, temu naroča, naj se raduje, da bo postal rodoviten. Čeravno ubog in od viharja razmršen bo Sion postal s safirjem podzidano mesto z rubinovimi nadzidki in z ognjenčevimi vrati. Sionovi sinovi, ki bodo Jehovovi učenci, bodo užili obilen mir, zoper njih nobeno orožje ne bo imelo uspeha. »O vsi žejni!« kliče Jehova. Če bodo le prišli k njemu, bo sklenil z njimi »večno zavezo na temelju milostnih obljub Davidu«; za pričo narodom bo postavil kneza in zapovednika. (55:1–4) Božje misli so neskončno višje od človekovih in njegova beseda bo imela gotov uspeh. Skopljenci, pa naj so katerekoli narodnosti, da le spoštujejo njegovo postavo, bodo prejeli boljše ime od sinov in hčera. Jehovova hiša pa se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.

29. Kaj Jehova napove malikovalcem, kaj pa po drugi strani zagotavlja svojemu ljudstvu?

²⁹ Od spolnosti obnorelim malikovalcem pa Jehova, ki je Visoki in Vzvišeni, čigar ime je sveto, napoveduje, da se ne bo v nedogled pričkal z Izraelom. S svojim svetopobožnim postom zgolj zakrinkujejo hudobijo. Ni Jehovova roka prekratka, da ne bi mogel rešiti hudega, ni njegovo uho naglušelo, da ne bi mogel slišati, le »vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom«, govori Izaija. (59:2) Zato tudi čakajo luči, a le tavajo v temi. Jehovov duh na zvestem zaveznem ljudstvu pa pomeni zagotovilo, da bo njegova beseda neumakljivo ostala v njihovih ustih skozi vse rodove, ki še pridejo.

30. S čim Jehova ozaljša Sion in s katerima novima imenoma to uprispodobi?

³⁰ Jehova ozaljša Sion (60:1–64:12). »Vstani, svéti se, hči sionska! zakaj [. . .] slava GOSPODOVA je zasijala nad teboj.« Zemljo pa obvija gosta tema. (60:1, 2, AC) Takrat bo Sion povzdignil oči, žarel bo in srce mu bo vztrepetalo, ko bo videl zaklade narodov, ki bodo na množici velblodov prihajali k njemu. Zgrinjali se bodo k njemu kot oblaki golobov v letu. Tujci bodo zidali Sionove zidove, kralji mu bodo stregli in njegova vrata se ne bodo nikdar zaprla. Sionov Bog bo njegov kras, enega edincatega bo na mah pomnožil v tisoč in iz najneznatnejšega bo naredil mogočen narod. Božji služabnik pa vzklika, da je nad njim Jehovov duh, da bi tako pomaziljen oznanil to blagovest. Sion dobi tudi novo ime, »Moje veselje je v njej« (Hefziba), njegovi deželi pa je odslej ime »Omožena; V moževi lasti« (Beula). (62:4, AC, podčrtna opomba v NW) Izdan je ukaz, naj nasipajo cesto, ki vodi nazaj iz Babilona, in da naj na Sionu povzdignejo bandero.

31. Kdo prihaja iz Edoma in za kaj Božje ljudstvo moli?

³¹ Iz Bosre in Edoma prihaja nekdo v krvavo rdečih oblačilih. V jezi je v tlačilnici poteptal ljudstvo, da je škropila kri. Jehovovo ljudstvo se bridko zaveda svoje nečistosti in v silni bridkosti moli: ,Gospod, ti si naš oče! Mi smo glina, ti naš podobar. Ne jezi se, Gospod, preveč. Vsi smo tvoje ljudstvo!‘ (64:7, 8, v NW 8, 9)

32. Česa naj se Božje ljudstvo veseli v nasprotju s tistimi, ki Jehova zapuščajo?

³² »Novo nebo in nova zemlja« (65:1–66:24). Te, ki zapuščajo Jehova zaradi bogov »Sreče« in »Usode«, bosta dohitela stradež in sramota. (65:11) Božji služabniki pa se bodo veselili v obilju. Glej! Jehova ustvarja novo nebo in novo zemljo. Kako se Jeruzalem s svojim ljudstvom veseli in raduje! Zidalo se bo in zasajalo vinograde, volk in jagnje pa se bosta skupaj pasla. Nič žalega ne pogubnega ne bo več.

33. Kakšno veselje, veličastvo in obstojnost Izaija napoveduje vsem, ki ljubijo Jeruzalem?

³³ Jehovu je za prestol nebo, za podnožje pa mu je zemlja: kakšno hišo mu torej more postaviti človek? V enem samem dnevu se bo rodil narod; vsi, ki ljubijo Jeruzalem, naj se pridejo veselit, ko bo Jehova napeljal k Jeruzalemu mir kakor reko. Zoper svoje sovražnike pa bo Jehova prišel kakor ogenj: z viharnimi vozovi bo v togoti in ognjenih plamenih povrnil svojo jezo nad vsem nepokornim mesom. Sporočevalci pa bodo njegovo veličastvo oznanjali med vsemi narodi tja do daljnih otokov. Njegovo novo nebo in nova zemlja bosta obstala na veke. Tako  bodo obstali tudi ti, ki mu služijo, oni in njih zarod. Na izbiro je namreč samo to ali pa večna smrt.

ZAKAJ KORISTNA

34. Katere žive prispodobe še pripomorejo h klenosti Izaijevega sporočila?

³⁴ Kakorkoli že pogledamo, se Izaijeva knjiga izkazuje za nadvse koristen dar od Boga Jehova. Izžareva namreč Božje prevzvišene misli. (Iza. 55:8–11) Vsem, ki javno nastopajo z besedo o biblijskih resnicah, lahko Izaijeva knjiga pomeni pravo zakladnico, neizčrpen vir živih prispodob, ki so kleno povedne tako kot Jezusove prilike. Z neizbrisno neposrednostjo Izaija slika vso topoumnost človeka, ki si iz istega debla pripravlja hkrati kurjavo in malika, da ga časti. Ob njegovi besedi še sami občutimo vso nelagodnost človeka na prekratki postelji s preozko odejo, zaslutimo tudi trdi spanec prerokov, ki so kot nemi psi, preleni, da bi kdaj zalajali. Če le ,preiskujemo v knjigi Gospodovi in [jo glasno] beremo‘, tako kot to zabičuje Izaija, potem zlahka umevamo kleno sporočilo, ki ga Izaijeva knjiga namenja našim dnem. (44:14–20; 28:20; 56:10–12; 34:16)

35. V čem sta po Mesiju utemeljeno Kraljestvo ter Mesijev predhodnik Janez Krščevalec v središču zanimanja Izaijeve knjige?

³⁵ V žarišču prerokovanja pa je zlasti Božje kraljestvo po Mesiju. Jehova je namreč sam vrhovni Kralj, on nas odrešuje. (33:23a, v NW 22) Kaj pa potem Mesija? Z naznanilom, v katerem je angel Mariji govoril o detetu, ki naj bi se rodilo, je postalo jasno, da se bo navedba Izaijeve knjige 9:5, 6 (v NW 6, 7) dopolnila ravno s tem, da bo to dete prejelo Davidov prestol; »kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; njegovemu kraljestvu ne bo konca«. (Luka 1:32, 33) Po Matejevem evangeliju 1:22, 23 pa naj bi se s tem, da je Jezusa rodila devica, spolnila tudi Izaijeva knjiga 7:14 in naj bi bil on ta »Emanuel«. Kakih 30 let pozneje je Janez Krščevalec (NW) začel oznanjati, da se je ,približalo nebeško kraljestvo‘. Vsi štirje evangelisti z navedbo Izaijeve knjige 40:3 kažejo, da je bil ta Janez ,vpijoči v puščavi‘. (Mat. 3:1–3; Mar. 1:2–4; Luka 3:3–6; Jan. 1:23) In ob krstu je Jezus postal Mesija – Jehovov Maziljenec, Jesejeva mladika oziroma korenina, ki naj bi nekoč vladal narodom. Ti bodo upali vanj, da se spolni Izaijeva knjiga 11:1, 10. (Rim. 15:8, 12)

36. Po nemajhnem uresničevanju katerih prerokovanj jasno razpoznavamo, kdo da je Mesija Kralj?

³⁶ Pa poglejmo, kako Izaija še razodeva, kdo da je Mesija Kralj! Jezus je o nalogi, ki mu je bila poverjena, bral ravno iz Izaijevega zvitka, da bi s tem izkazal, da je on Jehovov Maziljenec, in je potem ,oznanjal božje kraljestvo‘, »ker«, kot je rekel, »sem za to [tudi] poslan«. (Luka 4:17–19, 43; Iza. 61:1, 2) Z napovedmi 53. poglavja Izaijeve knjige se ujema tudi kopica podrobnosti, ki jih o Jezusovem zemeljskem služenju in o tem, kako je Jezus umrl, navajajo četvere evangelijske pripovedi. Najsi so Judje dobro novico o Kraljestvu slišali in obenem videli tudi Jezusova čudésna dela, pa zaradi nevernega srca niso umeli, kaj to pomeni, tako kot je to napovedovala Izaijeva knjiga 6:9, 10; 29:13 in 53:1. (Mat. 13:14, 15; Jan. 12:38–40; Ap. dela 28:24–27; Rim. 10:16; Mat. 15:7–9; Mar. 7:6, 7) Njim je bil Jezus kamen spotike, zato pa je postal tudi vogelnik, ki ga je Jehova položil na Sionu in na katerega zida svojo duhovno stavbo; s tem pa se dopolnjuje Izaijeva knjiga 8:14 in 28:16. (Luka 20:17; Rim. 9:32, 33; 10:11; 1. Pet. 2:4–10)

37. Kako so Izaijevo knjigo navajali in naobračali Jezusovi apostoli?

³⁷ Po Izaijevem prerokovanju so s pridom posegali tudi apostoli Jezusa Kristusa, ki so jo naobračali na oznanjevalsko službo. Pavel na primer navaja Izaija v potrdilo, da so za sezidavo vere potrebni oznanjevalci, namreč: »Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!« (Rim. 10:15; Iza. 52:7; glej tudi Rimljanom 10:11, 16, 20, 21.) Izaijevo knjigo navaja tudi Peter, ko pripoveduje o večnosti dobre novice: »Zakaj ,Vsi ljudje smo trava; še tako lepa cvetlica je le trava. Trava ovene, cvetlica se osuje. Gospodova beseda pa ostane na veke.‘ To je beseda, ki smo vam jo oznanili.« (1. Pet. 1:24, 25; Iza. 40:6–8)

38. Kakšno sijajno misel o Kraljestvu, ki jo pozneje povzemajo še drugi biblijski pisci, riše Izaijeva knjiga?

³⁸ Izaijeva knjiga pa tudi sijajno riše kraljestveno upanje za prihodnje dni! Glej! To je ,novo nebo in nova zemlja‘, kjer bo »pravično [. . .] kraljeval kralj« in bodo knezi vladali po pravici. Kaj se potem ne bi veselili in radostili! (65:17, 18; 32:1, 2) Veselo naznanilo Izaijeve knjige tu vnovič povzema Peter: »Mi pa se po [Božji] obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost.« (2. Pet. 3:13) Ta čudesna osrednja misel o Kraljestvu se potem v vsem svojem sijaju prikaže v sklepnih poglavjih Razodetja. (Iza. 66:22, 23; 25:8; Raz. 21:1–5)

39. Na katero veličastno upanje kaže Izaijeva knjiga?

³⁹ Dasiravno Izaijeva knjiga vsebuje prenekatero bridko obtožbo zoper Jehovove sovražnike in vse, ki se hinavsko izrekajo za njegove služabnike, ta knjiga torej v karseda svetlih odtenkih kaže zlasti na veličastno upanje na Mesijevo kraljestvo, po katerem bo opravičeno Jehovovo véliko ime. Razjasni nam célo vrsto čudovitih resnic o Jehovovem kraljestvu in nam z veselim pričakovanjem »zveličanja njegovega« vsekakor ogreje srce. (Iza. 25:9, AC; 40:28–31)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]