Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Biblijska knjiga številka 24: Jeremija

Biblijska knjiga številka 24: Jeremija

Biblijska knjiga številka 24: Jeremija

Napisal: Jeremija

Kraj nastanka: Judovo in Egipt

Čas nastanka: 580. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 647.–580. pr. n. š.

1. Kdo in kdaj je Jeremiju poveril preroštvo?

PREROK Jeremija je živel v kaj nemirnih, nevarnih časih. Preroško službo mu je Jehova poveril leta 647 pr. n. š., v 13. letu kraljevanja bogaboječega kralja Josija Judovskega. Tiste dni so med popravilom Jehovove hiše našli knjigo Jehovove Postave in jo prebrali kralju. Ta se je sicer trudil, da bi postavo uveljavil, a je zmogel odpad v malikovalstvo kvečjemu za krajši čas zavreti. Predtem pa sta se Josijev ded Manase, ki je kraljeval 55 let, in potem še njegov oče Amon, ki pa so ga že po pičlih dveh letih kraljevanja umorili, oba vdajala hudobiji. Ljudstvu sta dajala potuho, da se je vnelo za nečiste orgije in odurne rituale, da so se navadili prižigati kadilo »nebeški kraljici«, demonskim bogovom pa darovali celo človeške žrtve. Manase je Jeruzalem napojil tudi z nedolžno krvjo. (Jer. 1:2; 44:19, AC; 2. kra. 21:6, 16, 19–23; 23:26, 27)

2. Kakšna je bila Jeremijeva naloga in katera burna leta zajema njegovo prerokovanje?

2 Jeremijeva naloga ni bila lahka. V Jehovovi preroški službi je moral napovedovati opustošenje Juda in Jeruzalema, požig veličastnega Jehovovega templja ter ujetništvo svojega ljudstva – same komaj predstavljive katastrofe! Svoj preroški poklic je moral v Jeruzalemu opravljati celih 40 let, medtem ko so tam vladali sami zli kralji, Joahaz, Joakim, Joahin (Jehonija) in Sedekija. (Jer. 1:2, 3) Še pozneje v Egiptu pa je moral prerokovati zoper malikovalske praktike tamkajšnjih judovskih beguncev. Knjigo je končal 580. pr. n. š. Jeremijeva knjiga torej zajema kaj burno, 67 let dolgo razdobje. (52:31)

3. a) S čim je bila kanoničnost in pristnost Jeremijeve knjige izpričana v hebrejskih časih? b) Kako zanjo pričujejo tudi Krščanski grški spisi?

3 Po hebrejsko se preroku in njegovi knjigi reče Yirmeyáh oziroma Yirmeyáhu, kar najbrž pomeni »Jehova dvigne; ali: Jehova razveže [najverjetneje žensko telo]«. Knjiga se pojavlja v vseh hebrejskospisnih katalogih in je njena kanoničnost tudi sicer občepriznana. Njeno pristnost docela izpričuje dramatično uresničenje kar lepega števila prerokovanj še za Jeremijevega življenja. Poleg tega pa Krščanski grški spisi Jeremija kar nekajkrat navajajo po imenu. (Mat. 2:17, 18; 16:14; 27:9) Da se je iz Jeremijeve knjige učil tudi Jezus, razvidevamo iz tega, da je ob očiščenju templja govorico Jeremijeve knjige 7:11 kombiniral z Izaijevo knjigo 56:7. (Mar. 11:17; Luka 19:46) Zaradi Jezusove srčnosti in poguma so ga nekateri celo imeli za Jeremija. (Mat. 16:13, 14) Jeremijevo prerokovanje o novi zavezi (Jer. 31:31–34) navaja Pavel v Pismu Hebrejcem 8:8–12 in 10:16, 17. Z besedami »Kdor se ponaša, naj se ponaša v Gospodu« Pavel navaja tudi Jeremija 9:23 (v NW 24). (1. Kor. 1:30b, v NW 31) Razodetje 18:21 pa še krepkeje naobrača Jeremijevo prispodobo (Jer. 51:63, 64) Babilonovega propada.

4. S čim govori v prid tega pisanja arheologija?

4 V prid Jeremijevega pisanja govorijo tudi arheološka dognanja. Tako neka babilonska kronika na primer pripoveduje o tem, kako je Nabuhodonozor 617. pr. n. š. osvojil Jeruzalem, zajel kralja (Joahina) in postavil kralja, ki si ga je izbral sam (Sedekija). (24:1; 29:1, 2; 37:1) *

5. a) Kaj vemo o samem Jeremiju? b) Kaj lahko rečemo o njegovem slogu pisanja?

5 Sicer pa je življenjepis, s kakršnim danes razpolagamo za Jeremija, od vseh življenjepisov davnih prerokov razen Mojzesovega še najpopolnejši. Jeremija razodeva marsikaj o sebi, o svojih čustvih in občutjih; v njih prepoznavamo neustrašno srčnost in pogum, ki se hkrati meša s ponižnostjo in blagosrčnostjo. Jeremija ni bil le prerok, bil je tudi duhovnik, svetopisemski kompilator in natančen zgodovinar. Po rodu je bil sin duhovnika Helkija iz Anatota, duhovniškega podeželskega mesta severno od Jeruzalema, »v Benjaminovi deželi«. (1:1) Jeremijev slog pisanja je jasen, neposreden in zlahka razumljiv. Radodarno sega po prispodobah in slikovnih figurah, sicer pa knjiga sestoji tako iz proze kot poezije.

VSEBINA JEREMIJEVE KNJIGE

6. Kako je prerokovanje vsebinsko urejeno?

6 Gradivo se ne drži kronološkega, ampak tematskega reda. Pripoved se tako časovno in glede na pripovedni okvir velikokrat pretrga in premenja. V 52. poglavju naposled do najmanjših potankosti popisuje opustošenje Jeruzalema in Juda. S tem ne le da prikazuje to, kako se je velik del prerokovanja uresničil, ampak že tudi zastavlja pripovedni okvir za knjigo Žalostink, ki sledi tej knjigi.

7. Kako je Jeremija postal prerok in s čim ga Jehova pomiri?

7 Jehova Jeremiju poveri preroštvo (1:1–19). Ali mogoče Jehova Jeremiju poveri preroštvo zato, ker bi ta pač hotel biti prerok, ali pa zato, ker je ta po rodu iz duhovniške družine? Jehova sam razloži, za kaj gre: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« Preroštvo mu Jehova torej nalaga. Ali pa je Jeremija pripravljen iti za tem? Ves ponižen se izgovarja: »Sem še mlad!« Jehova pa ga pomiri: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te danes nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš!« Jeremija naj se nikar ne boji. »,Bojevali se bodo zoper tebe, a te ne bodo premagali. Zakaj jaz sem s teboj,‘ govori Gospod, ,da te obvarujem.‘« (1:5, 6, 9, 10, 19)

8. a) V čem je bil Jeruzalem nezvest? b) Kako bo Jehova pripeljal nadenj nesrečo?

8 Jeruzalem, nezvesta žena (2:1–6:30). Kaj torej Jehovova beseda sporoča Jeremiju? To, da je Jeruzalem že pozabil svojo prvotno ljubezen. Zapustil je Jehova, Studenec žive vode, in se vlačil z drugonarodnimi bogovi. Iz plemenite trte se je sprevrgel v »spačene ročice tuje trte«. (2:21, AC) Roba njegovih oblačil se drži kri duš nedolžnih ubožcev. Še celo vlačugarski Izrael se je skazal pravičnejšega od Juda. Te odpadle sinove Bog zdaj kliče, naj se povrnejo, ker je on njihov soprog in gospodar. Saj so se le oni obnesli kakor žena verolomnica. Vrnejo se lahko, če bodo odpravili svoje mališke gnusobe in si obrezali srce. »Dvignite prapor proti Sionu,« kajti Jehova bo od severa pripeljal nesrečo. (4:6) Polom za polomom! Jehovov rabelj udari kakor lev iz gozda, kot žgoč veter po pustinji z vozovi, ki hrumijo kot vihar.

9. a) Kakšno besedo ima Jeremija sporočiti trmastemu Jeruzalemu? b) Koliko zaležejo njihovi klici k miru?

9 Obhodíte Jeruzalem! Kaj vidite? Le kršitve in nezvestobo! Ljudstvo se je Jehovu odreklo, zato bo Njegova beseda v Jeremijevih ustih postala ogenj, ki jih bo použil kakor suho dračje. Tako kot so sami zapustili Jehova in se šli klanjat tujim bogovom, bo tudi on storil, da bodo služili tujcem v tuji deželi. Trmoglavci! Oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo. Strah in groza! Preroki in duhovniki namreč lažnivo prerokujejo, »in moje ljudstvo ima to rado«, govori Jehova. (5:31) Od severa se jim bliža nesreča, oni pa vseeno »vsi od najmanjšega do največjega mislijo na dobiček«. In govoričijo: »,Mir, mir!‘ Ko vendar ni miru!« (6:13, 14) Na mah pa bo nadnje prišel pokončevalec. Jeremija je Jehova postavil mednje za kovinopreskuševalca, pa je našel zgolj žlindro in zavrženo srebro. Docela so se izrodili.

10. Zakaj čaka Jeruzalem enaka usoda kakor Silo in Efraima?

10 Svarilo, da tempelj sam še ni zaščita (7:1–10:25). Jeremiju pride beseda od Jehova, da jo oznani pri tempeljskih vratih. Samo poslušajte, kako vstopajočim vpije: ,Hvalite se sicer z Jehovovim templjem, kaj pa v resnici počnete? Tlačite sirote in vdove, nedolžno kri prelivate, hodite za drugimi bogovi, kradete, morite, prešuštvujete, po krivem prisegate in Baalu žrtvujete! Hinavci! Iz Jehovove hiše ste naredili »jamo razbojnikov«. Spomnite se, kaj je Jehova storil Silu! In enako bo storil tebi, o Juda, izvrgel te bo, tako kot je izvrgel Efraima (Izraela) na severu.‘ (Jer. 7:4–11; 1. Sam. 2:12–14; 3:11–14; 4:12–22)

11. Zakaj za Juda ni več kaj moliti?

11 Za Juda ni več kaj moliti. To ljudstvo vendar peče celo kolače v dar »kraljici neba«! Resnično, »to je narod, ki ne posluša glasu Gospoda, svojega Boga, in ne sprejema nauka. Konec je zvestobe.« (Jer. 7:18, 28) V Jehovovo hišo je Juda nastavil vse mogoče gnusobe, celo lastne sinove in hčere je sežigal na tofetskih višinah v Enomovi dolini. Glej! Dolini se bo po novem reklo »dolina morije« in njihovi mrliči bodo v žrtje pticam in zverem. (7:32) Veselje in radost bosta v Judu in Jeruzalemu umolknila.

12. Kaj bo Juda in bogove, ki si jih je privzel, doletelo namesto miru?

12 Upali so na mir in ozdravljenje, pa glej, povsod le strah! Za svojo trmo bodo prejeli razkropljenje, pogin in žalostinko. ,GOSPOD je živi Bog in kralj večni.‘ Vsi ti bogovi že niso naredili neba in zemlje, v njih ni duha. (10:10–15, AC) Jehova bo kot s pračo izmetal prebivalce zemlje proč. Čuj, silen hrup iz severne dežele, da opustoši Judova mesta. Prerok, ki priznava, da ,ni v človekovi moči, da bi sam ravnal svojo pot,‘ prosi Boga, naj ga korigira, da ga ne bi doletelo uničenje. (10:23, AC)

13. Zakaj Jeremija ne sme moliti za Juda in s čim mu Jehova v trenutku nevarnosti vlije novih moči?

13 Prekletstvo nad razdiralci zaveze (11:1–12:17). Juda besed zaveze z Jehovom ne posluša. Zato je brez pomena, da ljudstvo kliče na pomoč. Jeremija naj ne moli za Juda, kajti Jehova je v tej nekoč tako krasni zeleni oljki »zažgal ogenj«. (11:16, AC) Ko potem anatotski rojaki kujejo zle naklepe zoper Jeremija, prerok prosi Jehova moči in pomoči. Jehova obljubi, da se bo zmaščeval nad Anatotom. Jeremija še vprašuje: »Zakaj je uspešna pot hudobnih?« Jehova pa mu zagotovi: ,Neposlušni narod bom iztrgal in uničil.‘ (12:1, 17)

14. a) S katero prispodobo Jehova oznanja, da je Jeruzalem nepoboljšljiv in da je sodba nad njim neodvrnljiva? b) V kaj so Jeremiju Jehovove besede, ko jih pojé?

14 Jeruzalem nepoboljšljiv in obsojen na propad (13:1–15:21). Jeremija pripoveduje, kako mu je Jehova zapovedal, naj si dene okrog ledij platnen pas, potem pa ga skrije v skalni razpoklini ob Evfratu. Ko ga je Jeremija prišel spet odkopat, je bil pas že pokvarjen, »ni bil za nobeno rabo«. S tem je Jehova uprispodobil, da je trdno sklenil uničiti »Judovo prevzetnost in veliko jeruzalemsko prevzetnost«. (13:7, 9) V njihovi pijanosti jih bo drugega ob drugem razbil kot velike vrče, polne vina. »Ali more zamorec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge?« (13:23) Tako nepoboljšljiv je tudi Jeruzalem. Jeremija naj nikar ne moli za to ljudstvo. Če bi tudi Mojzes in Samuel posredovala zanje pri Jehovu, bi ju ne poslušal, ker je zatrdno sklenil Jeruzalem izročiti pokončanju. Jehova Jeremija tudi navda z močjo zoper njegove zasramovalce. Jeremija Jehovove besede sprejme in jih požira, in to mu je »v radost in veselje srca«. (15:16) Zdaj ni čas, da bi zbijal prazne šale, zaupati mora v Jehova, ki je obljubil, da ga bo naredil v bronast, trden zid proti temu ljudstvu.

15. a) Kako resni so časi in s katero zapovedjo Jehova to še poudari? b) Kako bo ljudstvo spoznalo Jehovovo ime in zakaj ga v svojem grehu ne morejo prekaniti?

15 Jehova bo poslal ribiče in lovce (16:1–17:27). Spričo vse bliže nagibajočega se pustošenja Jehova Jeremiju zapoveduje: »Ne jemlji si žene in ne imej sinov ne hčera v tem kraju!« (16:2) Zdaj ni časa ne za žalovanje ne za gostijo z ljudstvom, ker jih bo Jehova zdaj zdaj vrgel iz dežele. Jehova tudi obljublja, da bo poslal ,mnoge ribiče in lovce, da jih bodo lovili‘, in ko bo z vsem tem opravil, »spoznajo, da je ime moje Jehova«. (16:16, 21, AC) Judov greh je z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na srce ljudstva. »Srce je izdajalsko bolj ko vse in je [tudi] pripravljeno na vse«, vendar more Jehova preiskati tudi srce. Njega ni moč prekaniti. Ti, ki odstopajo od njega, so pač »zapustili studenec žive vode, Jehova«. (17:9, 13, NW) In če Juda ne bo posvečeval sobotnega dne, bo Jehova požgal njegova vrata in stolpe z ognjem.

16. Kaj Jehova uprispodobi z lončarjem in njegovimi glinenimi posodami?

16 Lončar in glina (18:1–19:15). Jehova Jeremiju zapove, naj gre dol v lončarjevo hišo. Jeremija tam vidi, kako lončar skaženo glineno posodo zavrže in iz nje naredi drugo, kakor mu je pač drago. Takrat Jehova oznani, da je on Lončar Izraelovi hiši, v njegovi oblasti je, da podre oziroma pozida. Jeremiju nato ukaže, naj gre z lončarskim vrčem v Enomovo dolino in naj tam prerokuje nesrečo, ki bo prišla od Jehova, ker je ljudstvo ta kraj napolnilo z nedolžno krvjo, ko je Baalu v scelno žgalščino svoje lastne sinove sežigalo v ognju. Vrč mora Jeremija potem razbiti v znamenje, da bo tako tudi Jehova razbil Jeruzalem in Judovo ljudstvo.

17. Kaj hudega doživi Jeremija in ali ga to pripravi do molka?

17 Kljub preganjanju ni odstopanja (20:1–18). Tempeljski nadzornik Pašhur, ki ga Jeremijevo srčno oznanilo razkači, dá Jeremija čez noč vkleniti v klado. Ob izpustu mu Jeremija napove, da bo ujet moral v Babilon in da bo tam tudi umrl. Globoko užaloščen ob tolikšnem zasmehu in sramotitvi, ki se zliva nadenj, Jeremija že premišlja o tem, da bi vse skupaj pustil. Pa ne more molčati. Jehovova beseda je ,v njegovi notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v njegovih kosteh‘, tako da hočeš nočeš mora govoriti. Najsi preklinja dan, ko se je rodil, kljub vsemu kliče: »Pojte Gospodu, slavite Gospoda, ker rešuje življenje ubožca iz rok hudobnežev!« (20:9, 13)

18. Kaj Jeremija naznani Sedekiju?

18 Jehovova togota nad vladarji (21:1–22:30). Na Sedekijevo povpraševanje Jeremija temu naznani, da se je Jehova vnel v srdu zoper mesto: babilonski kralj ga bo oblegal, poginilo bo v kugi, od meča, lakote in ognja. Selum (Joahaz) bo umrl v pregnanstvu, Joakima bodo pokopali kakor osla, njegovega sina Jehonija (Joahina) pa bodo vrgli ven z Judovega in bo umrl v Babilonu.

19. Kaj Jeremija prerokuje o »pravični mladiki« in kaj uprispodabljata koša s smokvami?

19 Upanje na »pravično mladiko« (23:1–24:10). Jehova obljublja, da bo lažne pastirje zamenjal z resničnimi pastirji in da bo iz Davidovega rodu obudil »pravično mladiko«, kralja, ki »bo modro vladal, prav in pravično bo delal v deželi«. In kako mu bo ime? »Imenovali [ga bodo]: ,Gospod [Jehova je, NW], naša pravičnost.‘« Ta bo zbral razkropljeni ostanek. (23:5, 6) In če bi bili preroki stali v Jehovovem najzaupnejšem krogu (NW), bi bili ljudstvu odprli ušesa in jih odvrnili s hudobne poti. Namesto tega pa, pravi Jehova, »zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi«. (23:22, 32) »Glej: dva koša smokev.« Z dobrimi in slabimi smokvami Jeremija uprispodablja zvesti ostanek, ki se v Božji milosti vrne v svojo deželo, oziroma drugo skupino, ki gre nesrečnemu koncu naproti. (24:1, 5, 8–10, AC)

20. V čem je Babilon Jehovu za služabnika, kakšna pa bo tudi njegova usoda?

20 Jehova se toži z narodi (25:1–38). To poglavje na kratko strne sodbe, ki jih sicer veliko podrobneje izrekajo 45.–49. poglavje. Jehova tu v treh vzporednih prerokovanjih izreka nesrečo čez vse narode na zemlji. Najprej razodene, da je Nabuhodonozor ta Jehovov služabnik, ki bo razdejal Juda in okolne narode, »in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let«. Takrat pride na vrsto tudi Babilon: Jehova ga bo spremenil »v puščavo za vedno«. (25:1–14)

21. Kdo mora piti iz čaše Jehovovega srda? Kaj jim to naredi?

21 Drugo prerokovanje je videnje o čaši z vinom Jehovovega srda. To čašo mora Jeremija ponesti narodom, »naj pijó, tavajo in divjajo« spričo Jehovovega uničenja, ki prihaja nadnje. Najprej Jeruzalemu in Judu! Nato pa Egiptu, pa spet nazaj Filisteji, počez do Edoma in navzgor do Tira, bližnjim in daljnim deželam ter ,vsem kraljestvom sveta, kar jih je na zemlji; kralj v Sesah pa bo pil za njimi‘. ,Pili bodo, bljuvali in padali.‘ Nikomur ne bo prizanešeno. (25:15–29)

22. S katero veliko nesrečo bo Jehova izrazil svojo srdito jezo?

22 Tretje prerokovanje zanese Jeremija v najsijajnejše pesniške višave. »Rjove Gospod z višave [. . .] vsem prebivalcem na zemlji.« Bučanje, nesreča, silen vihar! »Tisti dan bodo ležali od Gospoda pobiti od enega konca zemlje do drugega.« Nihče ne bo objokoval, nihče pokopaval. Za gnoj bodo na polju. Lažne pastirje bodo z voditelji črede vred poklali. Ni jim več rešitve. Kako le tulijo, čuj! Jehova »pustoši njih pašnik [. . .] zaradi srdite jeze Gospodove«. (25:30–38)

23. a) Kakšno zaroto kujejo zoper Jeremija, kako se ta zagovarja in na katera precedénčna primera se pri njegovi oprostitvi skličejo? b) S čim Jeremija uprizori prihajajoče babilonske spone in katero prerokovanje o Hananiju se uresniči?

23 Jeremija opravičen (26:1–28:17). Oblastniki z ljudstvom vred kujejo zaroto, da bi Jeremija dali usmrtiti. Jeremija pa se zagovarja. Govoril jim je to, kar je rekel Jehova. Če ga bodo ubili, bodo ubili nedolžnega človeka. Razsodba se glasi: ni kriv. Pri pretresu Jeremijevega primera se starešine skličejo na precedénčna primera prerokov Miheja in Urija. Jehova nato Jeremiju zapove, naj si napravi vezi in jarem, dene naj si jih na vrat in jih potem razpošlje narodom vsenaokrog v znamenje, da morajo tri vladarske rodove služiti babilonskemu kralju. Hananija, eden izmed krivih prerokov, pa se Jeremiju postavi po robu. Oznani, da se bo babilonski jarem v dveh letih zlomil in to ponazori s tem, da zlomi leseni jarem. Jehova pa svoje prerokovanje še podčrta, tako da Jeremiju naroči, naj napravi še železen jarem in naj napove, da bo Hananija še isto leto umrl. In Hananija res umre.

24. a) Kaj Jeremija sporoča izgnancem v Babilonu? b) S kom bo Jehova sklenil novo zavezo in v čem bo ta sijajnejša od prejšnje?

24 Tolažba izgnancem v Babilonu (29:1–31:40). Izgnancem, ki so jih skupaj z Jehonijem (Joahinom) odpeljali v Babilon, Jeremija piše: Ustalite se, kjer ste, kajti preden vas Jehova popelje nazaj, bo minila še 70-letna doba pregnanstva. Jehova pa Jeremiju zapove, naj o njihovi vrnitvi v knjigo zapiše: Jehova bo njihov jarem zlomil in »Gospodu, svojemu Bogu, bodo služili, in Davidu, svojemu kralju, ki jim ga [Jehova] obudim«. (30:9) Rahela naj svojemu glasu le zabrani žalovanje, kajti njeni sinovi se »vrnejo [. . .] iz sovražnikove dežele«. (31:16) Potem pa: Jehovov tolažilni oklic! Z Judovo in Izraelovo hišo bo sklenil novo zavezo, in to daleč sijajnejšo od te, ki so jo prelomili! Svojo postavo jim bo Jehova zapisal globoko v notranjost, v njihovo srce. »Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.« Vsi, od najmanjšega do največjega, bodo spoznali Jehova, in on jim bo odpustil krivdo. (31:31–34) Njihovo mesto bo spet pozidano in bo Jehovu sveto.

25. Kaj poudarja, da bo Jehova Izraela zagotovo obnovil, in katero novico še naznanja Jehovova beseda?

25 Jehovova zaveza z Davidom velja (32:1–34:22). Med Nabuhodonozorjevim končnim obleganjem Jeruzalema je Jeremija priprt. V znamenje, da bo Jehova vsekakor obnovil Izraela, Jeremija kupi njivo v Anatotu, kupno pismo pa dene v prsteno posodo. In Jehovova beseda naznani veselo novico: Juda in Jeruzalem se bosta zopet veselila in Jehova bo spolnil svojo zavezo z Davidom. Ti, Sedekija, pa vedi, da bo babilonski kralj to mesto požgal, tebe pa odvlekel v ujetništvo na Babilonsko. Gorje tudi sužnjelastnikom, ki so sicer sklenili dogovor, da bodo svoje sužnje osvobodili, potem pa zavezo prelomili!

26. Kaj Jehova obljubi Rehabcem in zakaj?

26 Jehovova obljuba Rehabu (35:1–19). V dneh kralja Joakima Jehova pošlje Jeremija k Rehabcem. Ti so se namreč že ob prvem naskoku Babiloncev zatekli v Jeruzalem. Jeremija jim ponudi vina. Ti pa se zaradi prepovedi, ki jim jo je že pred 250 leti naložil njihov praded Jonadab, temu odrečejo. Kako zelo drugače torej od vsevprek nezvestega Juda! Jehova jim obljubi: »Jonadabu, Rehabovemu sinu, naj vse dni ne zmanjka potomca, ki bi ne bil v moji službi.« (35:19)

27. Zakaj mora Jeremija svoja prerokovanja napisati še enkrat?

27 Jeremija napiše knjigo še enkrat (36:1–32). Jehova Jeremiju ukaže, naj vse besede njegovih dotlejšnjih prerokovanj zapiše. Te Jeremija narekuje Baruhu, ki jih potem na postni dan naglas bere v Jehovovi hiši. Po zvitek pošlje kralj Joakim, in ko ga nekaj sliši, ga v jezi raztrga in zažene v ogenj. Za Jeremija in Baruha odredi zapor, a ju Jehova skrije in Jeremiju naroči, naj naredi dvojnik zvitka.

28. a) O čem Jeremija vztrajno prerokuje? b) V čem ravna Ebed-Melek popolnoma drugače od knezov?

28 Jeruzalemovi poslednji dnevi (37:1–39:18). Pisanje se zopet vrača k Sedekijevi vladi. Kralj Jeremija prosi, naj Judu v prid moli k Jehovu. Prerok pa tega noče, češ da je Jeruzalemov konec neogiben. Ko pa Jeremija hoče v Anatot, ga pod obtožbo dezerterstva primejo, ga pretepejo in za mnogo dni zaprejo. Potem Sedekija pošlje ponj. Ali je mogoče kakšna beseda od Jehova? Pa še kakšna! »V roko babilonskega kralja boš izročen!« (37:17) Knezi, ki jih Jeremija s tem, da jim tako vztrajno prerokuje črn konec, pripravlja v jezo, tega vržejo v blatno kapnico. Etiopec Ebed-Melek, evnúh v kraljevi palači, pa dobrotno posreduje zanj in ga reši gotove smrti; vseeno pa mora Jeremija ostati zaprt v stražnem dvoru. Zopet ga pokliče predse Sedekija in zopet mu Jeremija odvrne: ,Vdaj se babilonskemu kralju, sicer Jeruzalem čaka jetništvo in pogin!‘ (38:17, 18)

29. Kakšna nesreča zadene Jeruzalem, kako pa se godi Jeremiju in Ebed-Meleku?

29 Jeruzalem oblegajo 18 mesecev in v Sedekijevem 11. letu kraljevanja nazadnje predrejo mestni zid. Kralj se z vojsko vrže v beg, a ga brž dohitijo. Vpričo njega mu pomorijo sinove in veljake, njemu pa iztaknejo oči in ga v okovih odvedejo v Babilon. Mesto požgejo in porušijo, vse prebivalstvo razen nekaj ubožnega ljudstva pa odženejo v Babilon v ujetništvo. Jeremija na Nabuhodonozorjev ukaz izpustijo iz stražnega dvora. Še pred izpustom pa Jeremija Ebed-Meleku napove, da ga bo Jehova po svoji obljubi rešil, ,ker je zaupal v Jehova‘. (39:18)

30. S čim preostalo ljudstvo ne uboga Jeremijevega nasveta in katero nič kaj obetavno sodbo oznani Jeremija v Egiptu?

30 Sklepno dogajanje v Masfi in v Egiptu (40:1–44:30). Jeremija ostane v Masfi skupaj z Godolijem, ki ga Babilonci postavijo za namestnika (guvernerja) čez preostalo ljudstvo. Čez dva meseca pa Godolija umorijo. Ko se ljudstvo zateče k Jeremiju po nasvet, jim ta prenese Božjo besedo: ,Jehova vas ne bo ruval iz te dežele. Nikar se ne bojte babilonskega kralja. Če pa boste šli v Egipt, vas čaka smrt!‘ Oni pa gredo ravno v Egipt, in s sabo vzamejo tudi Jeremija in Baruha. V Tafnisu na Egiptovskem Jeremija oznani Jehovovo nič kaj obetavno sodbo: babilonski kralj bo svoj prestol postavil tudi v Egiptu. Zastonj častijo Izraelci egiptovske bogove in zopet žrtvujejo »kraljici na nebu«. Ali so mar že pozabili, kako je Jehova pustošil po Jeruzalemu zaradi njegovega malikovalstva? Jehova bo v egiptovski deželi poslal nadnje nesrečo; na Judovo se ne bodo več vrnili. Za znamenje daje Jehova sovražniku v roke samega faraona Hofra.

31. Kakšno zagotovilo dobi Baruh?

31 Baruhova usoda (45:1–5). Baruha ob Jeremijevih zmeraj novih prerokovanjih o koncu obhaja potrtost. Vendar naj najprej rajši pomisli, kaj vse dela Jehova, da pač zida in podira, in naj zdaj nikar ne išče »velikih reči« zase. (45:5) Bo pa si zato sredi vse te nesreče rešil življenje.

32 Jehovov meč nad narodi (46:1–49:39). Jeremija pripoveduje o Babilonovih zmagah pri Karkemišu in drugod. Narodi bodo sicer iztrebljeni, vendar bo Jakob obstal, čeprav ne brez kazni. »Meč Gospodov« pa bo prišel nad Filistejce, nad ponosnega Moaba in nad samohvalnega Amona, nad Edoma in nad Damask, Kedar in Asor. (47:6) Tudi Elamov lok se bo prelomil.

33. a) Kaj se bo zgodilo z zlato čašo, z Babilonom? b) Kaj naj zato stori Božje ljudstvo?

33 Jehovov meč nad Babilonom (50:1–51:64). O Babilonu pa Jehova govori takole: Oznanite med narodi, nič ne prikrivajte: Babilon je zavzet in njegovi bogovi osramočeni. Bežite iz njega! Kladivo, ki je drobilo narode vsega sveta, je zdaj sámo razbito. »Prevzetnež«, tlačitelj zajetega Izraela in Juda, tudi ti moraš spoznati, da je Jehova nad vojskami njihov Odkupitelj. Žival se bo klatila in zavijala po Babilonu. »Kakor je Bog razdejal Sodomo in Gomoro [. . .], tako naj nihče več tam ne stanuje.« (50:31, 40) Zlata čaša je bil Babilon v Jehovovi roki, narodom v napitek, zdaj pa je nenadoma padel in se še sam razbil. Tulite nad njim! Jehova je zdramil duha medijskim kraljem, da razderejo Babilon. Babilonski junaki so se nehali bojevati, poženščili so se. Babilonsko hči bodo razteptali kakor gumno. »Pogreznejo [se] v večno spanje, ki se iz njega več ne prebude.« Morje se je dvignilo čez Babilon in ga prekrilo z množino valov. »Pojdi iz njegove srede, moje ljudstvo, naj reši vsak svoje življenje pred srdito Gospodovo jezo!« (51:39, 45) Čuj to vpitje iz Babilona, velik polom! Babilonova bojna sredstva bodo strta, ker Jehova je Bog povračila. Zagotovo bo vse povrnil.

34. Katero znamenje uprispodablja Babilonov padec?

34 Saraju pa Jeremija naroča: ,Pojdi v Babilon in beri naglas te preroške besede zoper njega! Potem na knjigo priveži kamen in jo vrzi v sredo Evfrata. »Ter reci: ,Tako se pogrezne Babilon in se ne vzdigne več zaradi nesreče, ki jo spravim nadenj.‘«‘ (51:61–64)

35. Kaj knjiga potem še beleži?

35 Beležka o Jeruzalemovem padcu (52:1–34). Pripoved se skorajda pokriva s tem, kar je povedala že Druga knjiga kraljev 24:18–20; 25:1–21, 27–30.

ZAKAJ KORISTNA

36. a) Kdo nam je v Jeremijevi knjigi za zgled pogumne vneme? b) V čem so nam za odličen zgled tudi Baruh, Rehabci in Ebed-Melek?

36 To navdihnjeno prerokovanje je nadvse koristno in kot nalašč za človekovo osebnostno rast. Ozrimo se samo po pogumnem zgledu samega preroka. Brezbožnemu ljudstvu je neustrašno naznanjal nikomur ljubo sporočilo. S hudobneži ni hotel imeti nič skupnega. Zavedal se je neodložljivosti Jehovovega sporočila in se je zato iz vsega srca posvetil Jehovovemu delu in ni od njega za nič odstopal. Božjo besedo je doživljal kot ogenj v kosteh, hkrati pa kot radost in veselje srca. (Jer. 15:16–20; 20:8–13) Da bi le bili tudi mi tako vneti za Jehovovo besedo! In da bi tudi tako zvestovdano stali ob strani Božjim služabnikom, kot je stal Baruh ob Jeremiju. Sijajen zgled nam je tudi iskrena pokorščina Rehabcev, nič manj pa Ebed-Melekova skrb za preganjanega preroka. (36:8–19, 32; 35:1–19; 38:7–13; 39:15–18)

37. S čim nas razmislek o Jeremijevi knjigi potrjuje v veri v Jehovovo preroštveno moč?

37 Beseda, ki je Jeremiju prihajala od Jehova, se je tudi uresničevala nepojmljivo natančno. To pa človeka vsekakor potrjuje v veri v Jehovovo preroštveno moč. Vzemimo že samo prerokovanja, katerih uresničenje je Jeremija še sam doživel, na primer to, da bodo Sedekija ujeli, Jeruzalem pa pokončali (21:3–10; 39:6–9), da bodo kralja Seluma (Joahaza) odstavili in bo umrl v ujetništvu (Jer. 22:11, 12; 2. kra. 23:30–34; 2. kron. 36:1–4), da bo moral kralj Jehonija (Joahin) v ujetništvo v Babilon (Jer. 22:24–27; 2. kra. 24:15, 16) in da bo krivi prerok Hananija v letu dni umrl (Jer. 28:16, 17). Vsa ta in še druga prerokovanja so se uresničila natanko tako, kot je napovedal Jehova. Veljavnost in koristnost Jeremijevega prerokovanja so spoznavali tudi Jehovovi poznejši preroki in služabniki. Iz Jeremijevih besedil je na primer Danijel razbral, da bo Jeruzalemova opustošenost trajala 70 let, ob koncu teh 70 let pa je na spolnitev Jeremijevih besed opozoril Ezdra. (Dan. 9:2; 2. kron. 36:20, 21; Ezd. 1:1; Jer. 25:11, 12; 29:10)

38. a) Na kateri zavezi, o kateri je govoril tudi Jezus, je poudarek Jeremijevega prerokovanja? b) Katero kraljestveno upanje oklicuje ta knjiga?

38 Ko je Jezus pri svojih učencih ustanovil praznovanje Gospodove večerje, je tudi nakazal, da se ob tem spolnjuje Jeremijevo prerokovanje o novi zavezi. Govoril je namreč o »novi zavezi v moji krvi«, po kateri so jim bili grehi odpuščeni in so bili zbrani v Jehovov duhovni narod. (Luka 22:20; Jer. 31:31–34) Po duhu rojeni, ki stopajo v to novo zavezo, so ti, s katerimi Kristus sklepa zavezo za Kraljestvo, po kateri bodo z njim vladali v nebesih. (Luka 22:29, NW; Raz. 5:9, 10; 20:6) Jeremijevo prerokovanje to Kraljestvo omenja kar nekajkrat. Sredi vseh teh obtožb čez nezvesti Jeruzalem je Jeremija pokazal tudi na ta žarek upanja: »Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko; kralj bo in bo modro vladal, prav in pravično bo delal v deželi«, in to kralj, ki mu bo ime »Gospod [Jehova je, NW], naša pravičnost«. (Jer. 23:5, 6)

39. O čem smo lahko prepričani glede na to, da se je ostanek vrnil iz Babilona tako, kot je to napovedal Jeremija?

39 Prav tako Jeremija govori o obnovi: »Gospodu [Jehovu, NW], svojemu Bogu, bodo služili, in Davidu, svojemu kralju, ki jim ga obudim.« (30:9) Naposled pa govori tudi o tem, kar je Jehova obljubil za Izraela in Juda, da namreč »tiste dni in tisti čas [Jehova stori], da požene Davidu mladika pravičnosti«, da mu bo pomnožil seme, tako da bo imel »potomca, ki [bo] kraljeval na njegovem prestolu«. (33:15, 21) In tako neogibno, kot se je ostanek v resnici vrnil iz Babilona, bo tudi Kraljestvo te pravične »mladike« delalo prav in pravično čez vso zemljo. (Luka 1:32)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 4 Insight on the Scriptures, 2. zv., str. 326, 480.

[Preučevalna vprašanja]

32. Nad koga bo prišel ,Jehovov meč‘?