Biblijska knjiga številka 3: 3. Mojzesova
Biblijska knjiga številka 3: 3. Mojzesova
Napisal: Mojzes
Kraj nastanka: pustinja
Čas nastanka: 1512. pr. n. š.
Čas, ki ga zajema: 1 mesec (1512. pr. n. š.)
1. a) Zakaj je ime Levitik kar pravšnje? b) Katera druga imena še pritikajo Tretji Mojzesovi knjigi?
TRETJI biblijski knjigi, ki ji navadno rečemo kar Tretja Mojzesova knjiga, največkrat pridevajo ime Levítik; ime prek Vulgatinega latinskega Leviticus prihaja iz naslova Leuitikón v grški Septuaginti. Ime je kar pravšnje, čeprav knjiga levite omenja le mimogrede (v 25:32, 33): knjigo namreč večidel sestavljajo obredniki levitskega duhovništva, ki so ga pač izbirali izmed Levijevega rodu, in pa zakoni, po katerih so duhovniki učili ljudstvo: »Zakaj ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk.« (Mal. 2:7) Sicer pa se knjiga v hebrejskem besedilu po uvodnem izrazu imenuje Waiyiqrá’, dobesedno »In je klical«. V poznojudovski skupnosti so knjigi rekli tudi Duhovniška postava in Daritvena postava. (3. Mojz. 1:1, podčrtna opomba v NW)
2. Kateri dokazi govorijo za Mojzesovo piščevstvo?
2 O tem, da je Levitik napisal Mojzes, pač ni dvoma. V sklepu ali kolofonu knjige namreč stoji: »To so zapovedi, ki jih je Gospod dal Mojzesu.« (27:34) Podobno izjavo zasledimo tudi v Tretji Mojzesovi knjigi 26:46. Prej navedeni dokazi, s katerimi smo dokazovali Mojzesovo piščevstvo za Genezo in Eksod, prav tako govorijo za to, da je on napisal tudi Levitik, ker je bil Pentatevh, kot kaže, prvotno en sam knjižni zvitek. Za povrh je Tretja Mojzesova knjiga s predhodnima zraščena še z veznikom »in«. Najtrdnejše pričevanje pa je zagotovo to, da Jezus Kristus in tudi drugi navdihnjeni Jehovovi služabniki nemalokrat navajajo iz Tretje Mojzesove knjige ali se vsaj sklicujejo na njene zakone in načela, pa te prisojajo ravno Mojzesu. (3. Mojz. 23:34, 40–43 – Neh. 8:14, 15; 3. Mojz. 14:1–32 – Mat. 8:2–4; 3. Mojz. 12:2 – Luka 2:22; 3. Mojz. 12:3 – Jan. 7:22; 3. Mojz. 18:5 – Rim. 10:5)
3. Katero dobo zajema Tretja Mojzesova knjiga?
3 In katero dobo zajema Tretja Mojzesova knjiga? Druga Mojzesova knjiga se končuje s postavitvijo svetega prebivališča (tabernaklja) »prvi dan prvega meseca v drugem letu«. Knjiga Numeri (ki sledi tik za Levitikom) pa se začenja, ko Jehova ravno govori Mojzesu »prvi dan drugega meseca, v drugem letu, odkar so izšli iz egiptovske dežele«. Iz tega torej sledi, da je ob malenkostnem dogajanju v Tretji Mojzesovi knjigi, ki pač sestoji večidel iz zakonov in uredb, minil kvečjemu en lunin mesec. (2. Mojz. 40:17; 4. Mojz. 1:1; 3. Mojz. 8:1–10:7; 24:10–23)
4. Kdaj je Tretja Mojzesova knjiga nastala?
4 Kdaj pa je Mojzes napisal Levitik? Logično je sklepati, da si je dogodke zapisoval sproti, kakor so se pač vrstili, Božje napotke pa brž ko jih je prejel. Na to namreč namiguje Božja zapoved, naj Mojzes zapiše prekletstvo nad Amalečani tik zatem, ko jih je Izrael v boju porazil. Na tako nemudni čas nastanka pa namigujejo še nekatere druge stvari v knjigi. Izraelci so na primer morali živali, ki so jih mislili porabiti za živež, privesti k vhodu v shodni šotor v zakol. Ta zapoved je torej morala priti in so jo morali tudi zapisati kmalu po umestitvi duhovništva. Pa tudi sicer knjiga navaja célo vrsto napotkov, kako naj se Izraelci ravnajo na poti po pustinji. Vse to pa kaže, da je Mojzes Levitik napisal leta 1512 pr. n. š. (2. Mojz. 17:14; 3. Mojz. 17:3, 4; 26:46)
5. H kateremu smotru so pripomogli zakoni o žrtvovanjih in o obredni nečistosti?
5 Čemú pa je Tretja Mojzesova knjiga nastala? Jehova je bil že poprej sklenil, da si bo pripravil svet narod, posvečeno ljudstvo, odločeno nalašč za njegovo službo. Sicer so zvesti možje Jehovu že od Abelovih časov opravljali daritve, vendar je Jehova šele izraelskemu narodu res izrecno naročil, kakšne naj bodo daritve za greh in sploh vse drugo žrtvovanje. Te so, kot to podrobno razlaga v Tretji Mojzesovi knjigi, budile v Izraelcih zavest o vse presegajoči grešnosti greha in jim vcepljale v glavo, da spričo tega pač ne morejo biti Jehovu nič kaj pogodu. Ta pravila so bila Judom, ker so bila pač bistvena sestavina Postave, nekakšna vzgojiteljica, ki jih je vodila h Kristusu in jim predočevala, da jim je treba Zveličarja, hkrati pa pripomogla, da so se kot ljudstvo držali stran od preostalega sveta. K temu zadnjemu smotru so še zlasti pripomogli Božji zakoni o obredni čistosti. (3. Mojz. 11:44; Gal. 3:19–25)
6. Zakaj je bil Izrael zdaj še toliko bolj potreben natančnih vodil od Jehova?
6 In Izrael, ki je bil še nov narod, ravno na poti v novo deželo, je bil tudi potreben poštenega, pravega vodstva. Od eksoda ni namreč minilo niti leto dni in egiptovska življenjska raven s tamkajšnjimi verskimi šegami in navadami jim je bila še sveže v spominu. V Egiptu pa je bilo nekaj navadnega, da so se poročali tudi bratje in sestre. Tam so se v čast premnogih bogov, tudi živalskih, vdajali krivemu čaščenju. Ravno zdaj pa je bila ta velika občina na poti v Kanaan, kjer so bile življenjske in verske navade še nizkotnejše. In ozrimo se še enkrat po Izraelovem taboru! V izraelski občini se je gnetlo ljudi, ki so bili čistokrvni ali vsaj deloma Egipčani, pisana množica, ki je bivala kar med Izraelci; to so bili otroci egipčanskih staršev, odrasli in izšolali so se po egipčanski šegi, v egipčanskem verstvu in egipčanskem rodoljubju. Prejkone so mnogi med njimi še maloprej uganjali starošégne nečednosti svoje domovine. Kaj bi jim torej zdaj ne bilo treba karseda natančnih vodil od Jehova!
7. V čem se predpisov Tretje Mojzesove knjige drži pečat božanskega avtorstva?
7 Tretje Mojzesove knjige se skozinskoz drži pečat božanskega navdiha. Navaden smrtnik si pač ne bi mogel izmisliti njenih modrih in pravičnih zakonov in postav. V njenih predpisih o prehrani, boleznih, karanteni in ravnanju z mrliči se zrcali vednost o dejstvih, ki jih je svetna zdravniška srenja zares doumela šele tisoče let pozneje. Tudi Božji zakon o živalih, nečistih za jed, je bil Izraelcem v zaščito na njihovem popotovanju. Varoval jih je namreč trihinoze, ki jo prenašajo svinje, tifusa in paratifusa pri nekaterih vrstah rib in pa okužbe pri živalih, ki so jih našli že poginjene. Ti uporabni zakoni naj bi jim torej bili za vodilo v verskem in siceršnjem življenju, da bi vsekdar ostali svet narod in bi dospeli do Obljubljene dežele ter jo poselili. In zgodovina ve povedati, da so bili Judje, vsaj kar zadeva zdravje, ravno zaradi predpisov, ki jim jih je naložil Jehova, odločno v prednosti pred drugimi ljudstvi.
8. S čim preroška vsebina Tretje Mojzesove knjige še bolj izpričuje navdihnjenost?
8 Navdihnjenost Tretje Mojzesove knjige izpričujejo tudi spolnitve njenih prerokovanj in predpodob. Tako sveta kot svetna zgodovina poročata o uresničenju zapretitev, s katerimi je Tretja Mojzesova knjiga svarila pred nepokorščino. Knjiga je tako med drugim napovedala, da bodo v lakoti matere jedle celó lastne otroke. Jeremija pripoveduje, da se je to uresničilo ob razdejanju Jeruzalema 607. pr. n. š., Jožef pa navaja, da se je enako godilo tudi 70. leta n. š. ob drugikratnem pokončanju mesta. Preroška obljuba, da se bo Jehova Judov spomnil, če se bodo pokesali, se je uresničila, ko so se ti 537. pr. n. š. res vrnili iz Babilona. (3. Mojz. 26:29, 41–45; Žal. 2:20; 4:10; Ezd. 1:1–6) O navdihnjenosti Tretje Mojzesove knjige pa pričuje tudi to, da iz nje velikokrat navajajo drugi biblijski pisci, imajo jo torej za navdihnjen spis. Poleg primerov, ki smo jih že navedli, ko smo dokazovali Mojzesovo piščevstvo, si prosimo oglejte še Matejev evangelij 5:38; 12:4; Drugo pismo Korinčanom 6:16 in Prvo Petrovo pismo 1:16.
9. Kako Tretja Mojzesova knjiga poveličuje Jehovovo ime in svetost?
9 Tretja Mojzesova knjiga vztrajno poveličuje Jehovovo ime in suverenost. Nič manj kot 36-krat veljavo svojih zakonov prisoja Jehovu. Sámo ime Jehova se povprečno pojavi desetkrat na vsako poglavje, poslušnost Božjim zakonom pa vedno znova zabičuje opomin: »Jaz sem Jehova!« Skozi vso Tretjo Mojzesovo knjigo se vleče tema o svetosti, in to zahtevo omenja tu večkrat in pogosteje kot v katerikoli drugi biblijski knjigi. Izraelci so namreč morali biti sveti, ker je svet Jehova. Tudi nekatere osebe, kraji, predmeti in časi so bili odbrani za svete. Tako sta na primer spravni dan in jubilejno leto postala še izrecno častitljiva praznika znotraj Jehovovega čaščenja.
10. Kaj knjiga naglaša v zvezi z žrtvami in katere kazni za greh navaja?
10 Skladno s siceršnjim poudarkom na svetosti Tretja Mojzesova knjiga še zlasti naglaša vlogo, ki jo je pri odpuščanju grehov imelo prelitje krvi, torej žrtvovanje nekega življenja. Živalske žrtve so bile omejene na živali, ki so bile obenem domače in čiste. Za nekatere pregreške ni bilo treba samo opraviti žrtvovanja, ampak grehe tudi priznati, poravnati in zraven odšteti še globo. Še za nekatere druge grehe pa je bila zagrožena smrtna kazen.
VSEBINA TRETJE MOJZESOVE KNJIGE
11. Kako bi se dalo Tretjo Mojzesovo knjigo očrtati?
11 Tretja Mojzesova knjiga zajema večinoma zakonodajno pisanje, ki pa je v marsičem tudi preroško. V grobem se drži tematskega očrta in jo lahko delimo na osem razdelkov, ki si sledijo v logičnem zaporedju.
12. Katera so krvava žrtvovanja in kako se jih opravlja?
12 Predpisi o žrtvovanjih (1:1–7:38). Mnogovrstna žrtvovanja se delijo na dve splošnejši kategoriji: na krvave daritve, ki sestojijo iz goveda, ovc, koz in ptičev, in nekrvave daritve, ki sestojijo iz žita. Krvava žrtvovanja so po pravilu ali 1. žgalne daritve, 2. daritve občestvenega obeda, 3. daritve za greh ali 4. daritve za krivdo. Vsem štirim je skupno troje, namreč: da mora darovalec dar prinesti sam k vhodu v shodni šotor, da mora položiti roke nanjo in da žival potem zakoljejo. Po poškropitvi s krvjo je treba s truplom vkraj tako, kot to pač narekuje vrsta žrtvovanja. Oglejmo si torej vsako vrsto krvavega žrtvovanja posebej.
13.–16. a) Orišite pogoje za 1. žgalne daritve, 2. daritve občestvenega obeda, 3. daritve za greh in 4. daritve za krivdo. b) Kaj knjiga v zvezi s krvavimi žrtvami kar nekajkrat prepoveduje?
13 1. Žgalne daritve lahko sestojijo iz bikca, mladega ovna, kozliča ali pa golobiča oziroma grlice, odvisno pač od darovalčevih zmožnosti. Žrtvovano žival je treba razkosati in jo razen kože docela sežgati na oltarju. Če pa gre za grlico ali golobiča, je treba temu glavo odščipniti in ne odtrgati, golšo s perjem pa odstraniti. (1:1–17; 6:1–6, v NW 8–13; 5:8)
14 2. Žrtvena žival občestvenega obeda je lahko samec ali samica, bodisi od goveda ali od drobnice. Ogenj na oltarju mora použiti samo tolščenine, en del živali potem dobi duhovnik, drugo pa poje darovalec. Žrtev se po pravici imenuje daritev občestvenega obeda, pri njej namreč darovalec tako rekoč obeduje oziroma je v občestvu z Jehovom in z duhovnikom. (3:1–17; 7:11–36; vse glej v NW.)
15 3. Daritev za greh je treba opraviti za grehe, storjene nenamenoma ali ponevedoma. Vrsta žrtvene živali je odvisna od tega, za čigav greh se opravlja sprava (zadostitev) – za duhovnika, za ljudstvo nasploh, za veljakov greh ali za greh navadnega človeka. V nasprotju s prostovoljnimi žgalnimi daritvami in daritvami občestvenega obeda za posameznike je daritev za greh po zakonu obvezna. (4:1–35; 6:17–23, v NW 24–30)
16 4. Daritve za krivdo je treba opraviti v oddolžitev za osebno krivdo zaradi izneverjenja, prevare ali kraje. V nekaterih primerih je treba krivdo priznati in zraven opraviti daritev, primerno krivčevim zmožnostim. V drugih pa je treba škodo povrniti v enaki vrednosti in še z 20-odstotnim pribitkom, k temu pa primakniti še ovna za daritev. V tem razdelku Levitikovega daritvenega obrednika je kar nekajkrat z izrecnim poudarkom navedena prepoved uživanja krvi. (5:1–26, v NW do 6:7; 7:1–7, 26, 27; 3:17)
17. Kako je treba opravljati nekrvava žrtvovanja?
17 Nekrvava žrtvovanja pa sestojijo iz žita, ki ga je treba darovati ali sceloma opraženega, grobo mletega ali pa kot belo moko; pripravi se ga na kaj različne načine, na primer pečenega, v kozici ali pa cvrtega v maščobi. Te žrtve se daruje s soljo in oljem, včasih tudi s kadilom, biti pa morajo brez vsakršnih primesi kvasu ali meda. Pri nekaterih žrtvah en del pripade duhovniku. (2:1–16)
18. Kaj se takega zgodi ob vrhuncu duhovniškega umeščanja, da naravnost kliče k veri?
18 Umestitev duhovništva (8:1–10:20). Izrael zdaj dočaka véliki dogodek, namreč umestitev duhovništva. Mojzes jo vso izpelje do zadnje malenkosti, natanko tako, kot mu je zapovedal Jehova. »Aron in njegovi sinovi so storili vse, kar je Gospod zapovedal po Mojzesu.« (8:36) Po sedemdnevnem umeščanju se zgodi nekaj čudežnega, nekaj, kar naravnost kliče k veri. Zbrana je namreč vsa Izraelova občina. Duhovniki so ravnokar darovali, Aron in Mojzes pa blagoslovila ljudstvo. Takrat pa, glej: »Veličastvo Gospodovo se je prikazalo vsemu ljudstvu. In ogenj je šinil izpred Gospoda in použil na oltarju žgalno daritev in tolščenine: vse ljudstvo je to videlo; zavriskali so od veselja in padli na svoje obličje.« (9:23, 24) Pač, Jehova je vreden, da so mu pokorni in ga častijo!
19. S čim Postavo že kršijo in kaj to potegne za sabo?
19 Vendar pa Postavo tudi že kršijo. Aronova sinova Nadab in Abiu na primer darujeta pred Jehovom nepostaven ogenj. »In šinil je ogenj izpred Gospoda in ju použil: tako sta umrla pred Gospodom.« (10:2) Da bi darovali Bogu prijetne daritve in bili Jehovu pogodu, se mora duhovnik ravno tako kot ljudstvo držati Jehovovih napotil. Tik zatem Bog zapove, da duhovniki med strežbo v tabernaklju ne smejo okusiti alkoholne pijače, kar bi kazalo na to, da je k pregrešku Aronovih sinov nemara svoje pripomogla tudi vinjenost.
20., 21. Kateri predpisi urejajo čistost in primerno higieno?
20 Zakoni o čistosti (11:1–15:33). V tem razdelku je govor o obredni in higienski čistosti. Nekatere živali, tako domače kot divje, so nečiste. Nečista je vsa mrhovina, in kdor se je pritakne, tudi sam postane nečist. Nečistost prinaša tudi porod in porodnico je treba osamiti ter opraviti posebne daritve.
21 Obredno nečistost povzročajo tudi nekatera kožna obolenja, na primer gobavost, in pri njih ni treba očiščevati le ljudi, temveč tudi obleko in hiše. Nujno je karanteniranje. Nečistost nastopi tudi ob mesečnem perilu in izlivu semena, ravno tako pri bolezenskih iztokih. V teh primerih je treba nečistega osamiti, po okrevanju pa še bodisi vsega umiti bodisi opraviti daritve, ali pa kar oboje.
22. a) Zakaj je 16. poglavje še posebnega pomena? b) Kako poteka spravni dan?
22 Spravni dan (16:1–34). To poglavje je še zlasti izrednega pomena, ker namreč vsebuje navodila za Izraelov najpomembnejši dan, dan sprave (zadostitve), ki pride na deseti dan sedmega meseca. To je dan, ko si morajo pokoriti duše (najverjetneje ob postu), in tega dne ni dovoljeno nikakršno svetno opravilo. Dan se začenja z darovanjem bikca za grehe Arona in njegove hiše, Levijevega rodu, potem pa darujejo še kozla za ves ostali narod. Ko prižgejo kadilo, nesejo nekaj krvi vsake živali posebej v tabernakeljsko Presveto in z njo pokropijo pred pokrovom skrinje zaveze. Trupli živali morajo pozneje odnesti iz tabora in ju sežgati. Ta dan morajo pred Jehova pripeljati še enega živega kozla in nad njim izreči vse grehe ljudstva, potem pa ga odgnati v pustinjo. Zatem morajo darovati še dva ovna za žgalno daritev, enega za Arona in njegovo hišo, drugega pa za ves ostali narod.
23. a) Kje najdemo enega najizrecnejših izrekov o krvi v Bibliji? b) Kateri predpisi mu še sledijo?
23 Predpisi o krvi in drugem (17:1–20:27). Ta razdelek navaja celo vrsto predpisov za ljudstvo. Še enkrat je prepovedano uživati kri, in to je tudi eden najizrecnejših izrekov o krvi, kar jih sploh je v Svetem pismu. (17:10–14) Kri je prav uporabljati na oltarju, ne pa tudi za jed. Prepovedane so tudi gnusobe, kot so krvoskrunstvo, sodomija in bestialnost. Potem so tu določila, ki urejajo zaščito ljudi v stiski, ubožnih in tujcev. Zapoved veleva: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe; jaz sem Gospod [Jehova, NW]!« (19:18) Poskrbljeno je za varstvo narodove socialne in gmotne blaginje, z zakonom pa je prepovedano tudi ogrožanje duhovnega blagra, na primer Molohov kult in spiritizem; za to je zagrožena smrtna kazen. In Bog znova poudari ločenost svojega ljudstva: »Bodite mi torej sveti; kajti jaz, Gospod, sem svet in odločil sem vas izmed narodov, da bi bili moji!« (20:26)
24. Kako Tretja Mojzesova knjiga očrtava pravila za duhovniško usposobljenost in za obdobne praznike?
24 Duhovništvo in prazniki (21:1–25:55). Naslednja tri poglavja obravnavajo večidel predpisano vnanjo obliko Izraelovega bogočastja: predpise za duhovnike, pogoje za njihovo telesno usposobljenost, s kom se smejo poročiti, kdo sme jesti od svetega in kdaj je žival dovolj zdrava in pravšnja, da pride v poštev za žrtvovanje. Zapovedani so trije vsenarodni obdobni prazniki, namreč časi, ko naj se Izrael ,raduje pred Jehovom, svojim Bogom‘. (23:40, NW) Tako naj namreč ves narod kot en mož posveča vso pozornost, hvalo in čaščenje edinole Jehovu in si ob tem utrjuje odnos z njim. To so prazniki na čast Njemu, vsakoletna sveta zborovanja. Zgodaj spomladi je zapovedana pasha obenem s praznikom nekvašenih kruhkov, pozno spomladi jima sledijo binkošti ali praznik tednov, jeseni pa pride spravni dan z osemdnevnim šotorskim praznikom ali praznikom spravila.
25. a) Kako se pokaže, da je treba z »Imenom« ravnati z vsemi častmi? b) V katerih predpisih se pojavlja število »sedem«?
25 V 24. poglavju so navedena navodila za kruh in olje za strežbeno rabo v tabernaklju. Tu potem sledi pripetljaj, ob katerem Jehova dosodi, da je treba vsakogar, kdor bi zasramoval »Ime«, namreč prevzvišeno ime Jehova, kamenjati do smrti. Potem pa izda zakon o kaznovanju enako z enakim, »oko za oko, zob za zob«. (24:11–16, NW, 20) V 25. poglavju so zbrani predpisi o celoletnem sobotnem letu ali letu počitka, ki ga je treba obhajati vsakih 7 let, in o jubilejnem letu vsakih 50 let. Petdeseto leto je namreč treba razglasiti svobodo po vsej deželi in vso dedno posest, ki so jo v poteklih 49 letih odprodali ali oddali, vrniti prvotnim dedičem. Uzakonjeno je tudi varstvo pravic ubožnih in sužnjev. Najizrazitejše število v tem razdelku je »sedem« – sedmi dan, sedmo leto, sedemdnevni praznik, sedemtedensko obdobje in jubilejno leto, ki pride po sedemkrat sedmih letih.
26. V čem Tretja Mojzesova knjiga dožene svoj vrh?
26 Posledice pokorščine in nepokorščine (26:1–46). V tem poglavju dožene Tretja Mojzesova knjiga svoj vrh. Jehova namreč tu našteva nagrade za poslušnost in kazni za neposlušnost. Hkrati pa Izraelcem, če se bodo ponižali, ponuja lepo upanje, namreč: »Spomnil se bom njim v prid zaveze s predniki, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele pred očmi narodov, da bi jim bil Bog, jaz, Gospod [da bi se izkazal njihovega Boga. Jaz sem Jehova, NW]!« (26:45)
27. Kako se Tretja Mojzesova knjiga sklepa?
27 Drugi zakoni (27:1–34). Tretja Mojzesova knjiga se sklepa z navodili o tem, kako opravljati zaobljubne daritve, o prvencih za Jehova in o desetini, ki se posvečuje Jehovu. Na koncu pa stoji kratki sklep ali kolofon: »To so zapovedi, ki jih je Gospod [Jehova, NW] dal Mojzesu za Izraelove sinove na Sinajski gori.« (27:34)
ZAKAJ KORISTNA
28. Kako Tretja Mojzesova knjiga koristi današnjim kristjanom?
28 Tretja Mojzesova knjiga je kot del navdihnjenega Svetega pisma, v katerega se včlenja, kristjanom danes kaj koristna. Kot nalašč nam lahko pripomore h globljemu doumetju Jehova, njegovih bistvenih značilnosti in sploh načina, kako on občuje s svojimi stvarjenji, kot je to tako nazorno izkazal na Izraelu pod Postavino zavezo. Tretja Mojzesova knjiga namreč navaja célo vrsto temeljnih načel, ki bodo vedno občeveljavna, vsebuje pa tudi veliko preroških vzorcev in pravih prerokovanj, ob katerih si lahko človek vedno znova obuja vero. Veliko teh načel potem ponavljajo tudi Krščanski grški spisi, nekatere še sploh dobesedno navajajo. Sedem takih še posebno očitnih sklopov obravnavamo v nadaljevanju.
29.–31. Kako Tretja Mojzesova knjiga poudarja spoštovanje do Jehovove a) suverenosti, b) njegovega imena in c) njegove svetosti?
29 1. Jehovova suverenost. Jehova je Postavodajalec, in njegova stvarjenja, kar pač smo, smo mu zato odgovorni. Torej nam po pravici zapoveduje, naj se ga bojimo. Je namreč Vesoljni suveren, zato ob sebi ne trpi nikakršnih tekmecev, pa naj gre za malike, spiritizem ali za kako drugo pojavno obliko demonizma. (3. Mojz. 18:4; 25:17; 26:1; Mat. 10:28; Ap. dela 4:24)
30 2. Jehovovo ime. Njegovo ime je treba imeti za sveto, ne smemo si ga drzniti sramotiti ne z besedo ne z dejanjem. (3. Mojz. 22:32; 24:10–16; Mat. 6:9)
31 3. Jehovova svetost. Ker je svet Jehova, mora biti sveto, namreč posvečeno ali odločeno njemu v službo, tudi njegovo ljudstvo. To pa tudi pomeni, da se je treba držati ločeno od brezbožnega sveta vseokrog nas. (3. Mojz. 11:44; 20:26; Jak. 1:27; 1. Pet. 1:15, 16)
32.–34. Katera načela zarisuje glede a) greha, b) krvi in c) soodnosne krivde?
32 4. Vse presegajoča grešnost greha. Merila o tem, kaj je greh, postavlja Bog, mi pa se moramo truditi, da teh reči ne počnemo. Za greh nam je vselej treba spravne oziroma zadostitvene žrtve. Hkrati pa se moramo pregreška izpovedati, se ga pokesati in poravnati, kar se poravnati da. Za nekatere grehe pa odpuščanja sploh ni. (3. Mojz. 4:2; 5:5; 20:2, 10; 1. Jan. 1:9; Heb. 10:26–29)
33 5. Svetost krvi. Kri je sveta, zato se je ne sme vnašati v telo kakor koli že. Uporabiti se jo sme le za spravo (zadostitev) za greh. (3. Mojz. 17:10–14; Ap. dela 15:29; Heb. 9:22)
34 6. Soodnosnost greha in kazni. Vsi grehi in grešniki niso bili deležni enake obravnave. Čim višji položaj je namreč kdo zasedal, tem večja je bila njegova krivda in hkrati kazen za greh. Za premišljen greh so bili kaznovani strože, kot pa če so grešili ponevedoma. Kazni so si velikokrat sledile stopnjema glede na plačilno zmožnost. In to načelo soodnosnosti je bilo v veljavi tudi sicer, ne le pri grehu in kaznovanju, tako na primer pri obredni nečistosti. (3. Mojz. 4:3, 22–28; 5:7–11; 6:2–7; 12:8; 21:1–15; Luka 12:47, 48; Jak. 3:1; 1. Jan. 5:16)
35. Kako Tretja Mojzesova knjiga povzema naše dolžnosti do sočloveka?
35 7. Pravičnost in ljubezen. Tretja Mojzesova knjiga 19:18 naše dolžnosti do sočloveka povzema z besedami: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« S tem je zajeto vse. Izključuje pač vsakršno pristranskost, krajo, laž ali obrekovanje, zahteva pa, da je človek obziren tudi s prizadetimi, revnimi, slepimi in gluhimi. (3. Mojz. 19:9–18; Mat. 22:39; Rim. 13:8–13)
36. Kaj dokazuje, da je Tretja Mojzesova knjiga koristna tudi za krščansko občino?
36 Da je Tretja Mojzesova knjiga nadvse ,koristna za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti‘ v krščanski občini, pa dokazuje tudi to, da so se nanjo vedno znova sklicevali Jezus in njegovi apostoli, še zlasti Pavel in Peter. Opozarjali so na vse mogoče preroške vzorce in sence prihodnjih reči. »Postava,« pripominja Pavel, »vsebuje le senco prihodnjih dobrin.« Zastavlja namreč ,le podobo [tipsko upodobitev, NW] in senco tega, kar je v nebesih‘. (2. Tim. 3:16; Heb. 10:1; 8:5)
37. Katere tipološke spolnitve popisuje Pismo Hebrejcem?
37 Tabernakelj, duhovništvo, žrtvovanja, zlasti pa obletni spravni (zadostitveni) dan, vse to je torej imelo tipološki pomen. Pavel pa nam v Pismu Hebrejcem pomaga prepoznavati tudi duhovne ustreznice teh reči glede na ,pravi šotor‘ Jehovovega čaščenja. (Heb. 8:2) Tako veliki duhovnik Aron upredpodablja Kristusa Jezusa ,kot vélikega duhovnika prihodnjih dobrin, ki je prišel skozi večji in popolnejši šotor‘. (Heb. 9:11; 3. Mojz. 21:10) Kri živalskih žrtev je vnaprejšnja senca Jezusove krvi, ki nam prinaša »večno odrešenje«. (Heb. 9:12) Najskritejši predelek tabernaklja, Presveto, kamor je veliki duhovnik smel le na obletni spravni dan, da bi tam daroval žrtveno kri, pa je »le podoba pravega [le posnetek resničnosti, NW]«, namreč ,samih nebes‘, kamor je vzšel Jezus, da »za nas stoji pred božjim obličjem«. (Heb. 9:24; 3. Mojz. 16:14, 15)
38. Kako so se tipska žrtvovanja dopolnila v Jezusu?
38 Same daritvene žrtve – zdrave, brezmadežne živali za žgalno daritev ali za daritev za greh – pa upodabljajo popolno in brezmadežno žrtev, namreč človeško telo Jezusa Kristusa. (Heb. 9:13, 14; 10:1–10; 3. Mojz. 1:3) Pavel se, zanimivo, loteva tudi tiste točke spravnega dneva, ko so po daritvah za greh trupla živali odnesli iz tabora in jih sežgali. (3. Mojz. 16:27) »Zato je tudi Jezus,« zapiše k temu Pavel, »trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo. Pojdimo torej ven iz obzidja in prenašajmo njegovo sramoto.« (Heb. 13:12, 13) Ob tej navdihnjeni razlagi navzemajo v Tretji Mojzesovi knjigi očrtani obredniki čisto nov pomen, in počasi, po koscih, se nam vendarle začenja jasniti, kako čudovito je Jehova že takrat upodobil sence, ki človeka sicer navdajajo s svetim strahom, ki pa v resnici merijo naprej na resničnosti, ki jih je pač mogel razodeti le sveti duh. (Heb. 9:8) Za vsakogar, kdor hoče kdaj užiti vse ugodnosti te določbe za življenje, ki jo po Kristusu Jezusu, ,odličnem duhovniku za božjo hišo‘, izvršuje Jehova, pa je bistveno, da vse to res prav razume. (Heb. 10:19–25)
39. Kako se Tretja Mojzesova knjiga z oznanjanjem Jehovovih namenov s Kraljestvom včlenja v »vse Sveto pismo«?
39 Tako kot je to nekoč bila Aronova duhovniška hiša, ima tudi Jezus Kristus kot Véliki duhovnik ob sebi še podduhovnike. O teh Sveto pismo govori kot o ,kraljevskem duhovništvu‘. (1. Pet. 2:9) Tretja Mojzesova knjiga, ki jasno razlaga in kaže na zadostitveno dejanje Jehovovega Velikega duhovnika in Kralja, tako navaja tudi zahteve, naložene članom njegove hiše, ki so, kot pravi, ,blaženi [srečni, NW] in sveti‘ in so »duhovniki božji in Kristusovi ter bodo kraljevali z njim tisoč let«. Kakšen blagoslov bo to za ubogljivo človeštvo, ko se bo po tem duhovnikovanju dvignilo k popolnosti, in kako srečni bodo vsi, ko bo to nebeško Kraljestvo spet vrnilo mir in pravičnost na zemljo! Pač, zahvaliti se moramo svetemu Bogu, Jehovu, da je določil Velikega duhovnika in Kralja s kraljevim duhovništvom, da oznanijo Njegova slavna dela pri posvečevanju Njegovega imena! Tretja Mojzesova knjiga torej ravno tako oznanja Jehovove namene s Kraljestvom in se s tem prav lepo včlenja v »vse Sveto pismo«. (Raz. 20:6)
[Preučevalna vprašanja]
