Biblijska knjiga številka 31: Abdija

Napisal: Abdija

Čas nastanka: ok. 607. pr. n. š.

1. Kaj kaže na to, da tu ne šteje toliko sporočevalec kot le sámo sporočilo?

V PIČLIH 21 vrsticah naznanja Abdijeva knjiga, sicer najkrajše hebrejskospisno besedilo, Božjo sodbo, katere izid je bil konec nekega naroda, napoveduje pa tudi že končno zmago Božjega kraljestva. Uvodna beseda navaja samo: »Abdijevo videnje.« Kdaj in kje je bil Abdija rojen, kateremu rodu je pripadal, karkoli natančnejšega o njegovem življenju – o vsem tem niti besedice. Več kot očitno je torej, da tu identiteta preroka pač ne šteje; šteje zgolj in samo sporočilo, in to z vso pravico, ker kot je to naglasil Abdija sam, je to ,novico slišal od Gospoda [Jehova, NW]‘.

2. Katero deželo si Abdijevo prerokovanje postavlja v žarišče svojega zanimanja in spričo česa so se tamkajšnji domačini tako zelo počutili varne?

² In ta novica v žarišče svojega zanimanja postavlja Edom. Podoba edomske dežele, z drugačnim imenom tudi Seirskega pogorja, sicer razprostrte vzdolž Arabe južno od Mrtvega morja, je razdrapana pokrajina visokih gora in globokih, strmih sotesk. Na nekaterih krajih sega gorovje na vzhodu Arabe 1700 metrov visoko. Temansko območje je nekoč slovelo po modrosti in pogumu svojega življa. Že spričo zemljepisnih značilnosti edomske dežele z njeno vnaprejšnjo naravno zavarovanostjo so se tamkajšnji domačini tod počutili varne in jih je to navdajalo s ponosom. *

3. Ali so se Edomci vedli do Izraela kot bratje?

³ Edomci so bili potomci Ezava, Jakobovega brata. Jakob pa je bil pozneje preimenovan v Izraela, torej so bili Edomci v bližnjem sorodstvu z Izraelci, celo tako zelo bližnjem, da so jih ti šteli za ,brate‘. (5. Mojz. 23:7, AC) A Edomovo ravnanje je bilo vse prej kot bratsko. Tik preden so Izraelci všli v Obljubljeno deželo, je poslal Mojzes poslance k edomskemu kralju s prošnjo za dovoljenje, da bi smeli v miru preiti prek njegove dežele, pa so jim Edomci to hladno in z odkrito sovražnostjo odrekli in ta odrek še podkrepili z manifestacijo svoje bojne sile. (4. Mojz. 20:14–21) Sicer si jih je potem David podjarmil, a so se pozneje, v Josafatovi dobi, skupaj z Amonom in Moabom zarotili zoper Juda; z vstajo so se dvignili tudi zoper Josafatovega sina, kralja Jorama, v Gazi in Tiru so se oskrbovali z izraelskimi ujetniki, za dni kralja Ahaza pa so vpadli na Judovo in si nanovačili še več ujetnikov. (2. kron. 20:1, 2, 22, 23; 2. kra. 8:20–22; Amos 1:6, 9; 2. kron. 28:17)

4. a) Katero nagnusno dejanje je bilo očitno glavni povod za Abdijevo obsodbo nad Edomom? b) Glede na kaj se zdi 607. pr. n. š. še najverjetnejše leto nastanka te knjige?

⁴ Sovražnost, s katero so izbili sodu dno, pa so zagrešili 607. pr. n. š., ko so babilonske horde podrle Jeruzalem. Edomci ne le da so si na tem škodoželjno pasli oči, temveč so osvajalce še ščuvali, naj razrušijo res vse do zadnjega. »Razvalite, razvalite, dokler bode kaj podzidja v njem!« so vpili. (Ps. 137:7, AC) Ko so nad vojnim plenom metali žreb, so se tudi oni znašli med plenilci; in ko so se judovski begunci trudili ubežati iz dežele, so jim zapirali cestne poti in jih izročali sovražniku v roke. Kot vse kaže, je bilo ravno to nasilstvo ob Jeruzalemovem razrušenju tisti glavni povod za obsodbo, ki jo je zapisal Abdija, in brez dvoma je ta izrek nastal za časa, ko je bil spomin na Edomovo nagnusno podlost še povsem svež. (Abd. 11, 14) Ker pa je Nabuhodonozor tudi Edom zasedel in oplenil očitno že nekako v petih letih po Jeruzalemovem uničenju, je morala knjiga vsekakor nastati še pred tem; najverjetneje se zdi, da bi to moglo biti 607. pr. n. š.

5. a) S čim je izpričana pristnost in resničnost Abdijevega besedila? b) S čim je Abdija spolnjeval pogoje za pravega preroka in zakaj mu je bilo po pravici takó ime?

⁵ Abdijevo zoper Edom naperjeno prerokovanje se je torej uresničilo, in to do pike natančno! Na samem vrhu svojega oznanila prerokovanje pribija: »Ezrova hiša [. . .] bo strnišče: na njem bodo sežgani in pokončani, ne da bi kdo preostal od hiše Ezavove, zakaj Gospod [Jehova, NW] je govoril.« (V. 18) Ob meču je Edom živel, od meča je tudi umrl, in za njegovimi potomci ni ne duha ne sluha. Pismo je torej izpričalo svojo pristnost in resničnost. Vsa spričevala pravega, resničnega preroka pa je imel tudi Abdija sam: govoril je v Jehovovem imenu, s svojim prerokovanjem je vso čast skazal Jehovu, sámo prerokovanje pa se je tudi uresničilo, kakor je izpričala  poznejša zgodovina. Preroku je bilo torej po pravici ime Abdija (ali točneje Obadija), kar pomeni »Jehovov služabnik«.

VSEBINA ABDIJEVE KNJIGE

6. Kako govori Jehova o Edomu in od kod vse ga bo sklatil?

⁶ Sodba nad Edomom (v. 1–16). Na Jehovovo povelje Abdija naznani svoje videnje. Narodom velja poziv, naj se pridružijo boju zoper Edom. »Vstanite! Vzdignimo se v boj zoper to ljudstvo!« veleva Bog. Potem pa naperi besedo na sam Edom in v njej pretehta njegov položaj. Edom je le malček med narodi, ves zaničevan in ničev, pa se tako prevzetuje. Sam sebi se zdi lepo na varnem, ko domuje tam sredi visokega pečevja, prepričan, da ga nihče ne more sklatiti odtod. A Jehova mu naznanja: če bi se tudi nastanil tako visoko kakor orel, če bi si spletel gnezdo prav med same zvezde, ga bo pahnil dol odtod. Kazen zanj je neogibna. (V. 1)

7. Kako zelo bodo Edom izropali?

⁷ Kaj bo torej z njim? Če naj bi Edom oropali le tatovi, bi mu pobrali zgolj toliko, kolikor bi jim zadostovalo. Še celo vinski trgači bi pustili vsaj nekaj páberka. To kar se pripravlja zoper Ezavove sinove, pa je še vse kaj hujšega. Vse zaklade jim bodo preobrnili. Nad Edom bodo prihrumeli ravno njegovi dotedanji zavezniki. Nekdaj najzaupnejši prijatelji ga bodo ujeli v zanko, kakor bi ne bilo razuma v njem (AC). Ne modreci ne pogumni vojščaki, sicer tako slavni in sloveči, mu ob njegovi nesreči ne bodo kaj prida pomagali.

8. Zakaj bo Edomova kazen tako trda?

⁸ A zakaj tako trda kazen? Zaradi sile, ki so jo Edomovi sinovi storili sinovom Jakoba, svojim bratom torej! Veselili so se ob poginu Jeruzalema in se celo spajdašili z osvajalci, ko so si ti delili naropani plen. Z neposrednostjo, kakor bi Abdija ta hip navzočeval tej podli grdobiji, velja Edomu bridka obsodba: Ne vesêli se bratove stiske! Ne prestrezaj ubežnikov na begu in jih ne izročaj sovražniku! Blizu je Jehovov dan obračuna in tudi ti boš dajal odgovor zase. Godilo se ti bo, kakor si delal sam.

9. Čigavo obnovo knjiga napoveduje?

⁹ Obnova Jakobovi hiši (v. 17–21). Čisto drugače pa sme Jakobova hiša upati na obnovo. Ljudstvo se bo vrnilo na goro Sion. Pogoltnili bodo Ezavovo hišo, tako kot ogenj poliže strnišče. Zasedli bodo pokrajino na jugu, Negeb, prav tako pa Ezavovo pogorje in nižavje (oziroma Šefelo, NW); na severu bodo posedli Efraimovo deželo s Samarijo in ozemljem vse tja do Sarepte; na vzhodu si bodo pridobili galaadsko ozemlje. Ponosni Edom bo preminil, Jakob pa bo obnovljen: »In Gospodovo [Jehovovo, NW] bo kraljestvo.« (V. 21)

ZAKAJ KORISTNA

10. Katera prerokovanja vse so še napovedovala Edomu črn konec in v čem je koristno skupaj z Abdijevim pregledati tudi ta?

¹⁰ V spričanje zagotovega uresničenja tega sodnega oznanila zoper Edom je Jehova podobne izreke položil na usta še marsikateremu preroku. Najizrazitejše zapisujejo denimo Joelova knjiga 4:19 (v NW 3:19); Amosova knjiga 1:11, 12; Izaijeva knjiga 34:5–7; Jeremijeva knjiga 49:7–22 ter Ezekijelova knjiga 25:12–14; 35:2–15. Starejši izreki očitno merijo na sovražnostne izpade iz pretekle dobe, prerokovanja novejšega datuma pa, kot kaže, izrekajo obsodbo nad Edomom za njegovo neodpustljivo ravnanje, na katerega meri tudi Abdijeva knjiga, ob babilonski zasedbi Jeruzalema. Ob pregledu nesreč, ki so Edom zadele točno po napovedi, nas bo to potrdilo v veri v Jehovovo preroško moč. Pa ne samo to: potrdilo nas bo v trdnem prepričanju, da je Jehova res Bog, ki svoje sklepe, ko jih enkrat že izreče, vedno tudi izpelje. (Iza. 46:9–11)

11., 12. a) Kako so Edomovi »prijatelji« nadvladali nad Edomom? b) Po katerih stopnjah je Edom »izginil za vedno«?

¹¹ Tako je Abdija napovedal, da bodo Edom nadvladali njegovi dotedanji »zavezniki«, njegovi »prijatelji«. (Abd. 7) In Babilonovo prijateljstvo z Edomom res ni držalo. V šestem stoletju pr. n. š. so si babilonske čete pod poveljstvom kralja Nabonida Edom zavzele. * Vase prepričani Edom pa je kako stoletje po Nabonidovem zavzetju dežele še vedno upal, da se bo uspešno povrnil na prizorišče; ravno o tem upanju pa piše Malahijeva knjiga 1:4: »Če ti, Edom, praviš: ,Mi smo bili sicer porušeni, toda zopet bomo pozidali, kar je porušeno,‘ govori na to Gospod nad vojskami: Naj le zidajo, jaz bom že porušil.« Naj se je Edom še tako trudil, da bi se zopet postavil na noge, so se do četrtega stoletja pr. n. š. v deželi že krepko utrdili Nabatejci. Potem ko so bili Edomci s tem izrinjeni iz svoje lastne dežele, so se naselili v južnem predelu Judeje, ki se ga je sčasoma prijelo ime Idumeja. Nikoli več jim ni uspelo vnovič osvojiti seirske dežele.

¹² Po Jožefu si je v drugem stoletju pr. n. š. preostale Edomce pokoril judovski kralj Janez Hirkan I.; na silo so se morali podvreči obrezi in počasi jih je vsrkala vase judovska doména pod judovskim upraviteljem. Po rimskem porušenju Jeruzalema 70. n. š. je njihovo ime prešlo iz zgodovine. * Tako kot je napovedal Abdija: »Izginil [boš] za vedno! [. . .] [Nihče ne bo] preostal od hiše Ezavove.« (Abd. 10, 18)

13. Kaj so v nasprotju z Edomci dočakali Judje?

¹³ V nasprotju s popolno opustelostjo, ki je zadela Edom, pa so Judje dočakali obnovo: 537. pr. n. š. so  se vrnili v domovino pod Zerubabelovim upravništvom in tam pozidali jeruzalemski tempelj ter se znova trdno ustalili v deželi.

14. a) Kakšno svarilo se skriva v Edomovi usodi? b) Kaj in zakaj naj tako kot Abdija priznajo vsi?

¹⁴ Kako očiten nauk torej, kako ponos in prevzetnost peljeta v polom! Naj bo Edomova usoda v svarilo vsem, ki se ponosno povzdigujejo in si škodoželjno manejo roke nad hudim, ki prizadeva Božje služabnike. Priznajo naj, tako kot Abdija, da »Gospodovo bo kraljestvo«. Vsi, ki udrihajo čez Jehova in njegovo ljudstvo, bodo izginili za vedno, Jehovovo veličastno Kraljestvo in večna kraljevska oblast pa bosta obstala opravičena za vekomaj! (V. 21)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]