Biblijska knjiga številka 33: Mihej

Napisal: Mihej

Kraj nastanka: Judovo

Čas nastanka: pred 717. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: ok. 777.–717. pr. n. š.

1. Kakšen človek je bil Mihej?

PREDSTAVLJAJTE si moža v zrelih letih, moža, ki že vrsto let zvesto služi Jehovu. Predstavljajte si drznega moža, ki zmore oblastnikom svojega naroda reči: »O, sovražniki dobrega in ljubitelji hudega, [. . .] ki žro meso mojega ljudstva, mu dero kožo in lomijo kosti.« Predstavljajte si skromnega moža, moža, ki vso hvalo in priznanje za svojo krepko, močno besedo prepušča Jehovu, po čigar duhu tudi govori. Ali se ne bi bilo lepo spoznati s takšnim človekom? Koliko dobrega, pametnega in poučnega bi nam tak človek mogel podeliti! In ravno takšen je bil prerok Mihej. Njegov izbrani pouk nam je še vedno dostopen v knjigi, ki nosi ime po njem. (Mih. 3:2, 3, 8)

2. Kaj vemo o Miheju in o dobi njegovega prerokovanja?

² Tako kot tudi sicer pri mnogih prerokih Mihejeva knjiga bore malo pripoveduje o samem preroku; pomembnejše ji je sporočilo kot táko. Sámo ime Mihej, ali točneje Miha (primerjaj AC), je skrajšana oblika imena Mihael (ki pomeni »Kdo je kakor Bog?«) ali Mihaja (ki pomeni »Kdo je kakor Jehova?«). Preroško službo je Mihej opravljal med vlado Jotama, Ahaza in Ezekija (777–717 pr. n. š.) in je bil potemtakem sodobnik Izaija in Ozeja, tudi prerokov. (Iza. 1:1; Ozej 1:1) Kaj natančneje dobo njegovega prerokovanja težko določimo, je pa vsekakor zajemala največ 60 let. Prerokbe o propadu Samarije je pač moral izreči še pred pokončanjem tega mesta leta 740 pr. n. š., celotno besedilo pa je bilo najverjetneje skončano do konca Ezekijeve vlade, se pravi do leta 717 pr. n. š. (Mih. 1:1) Sicer pa je bil Mihej prerok iz kmečkega okolja, po rodu iz vasi Morešta v rodovitni Šefeli, jugozahodno od Jeruzalema. Njegovo poznavanje kmečkega življenja razbiramo že iz prispodob, s katerimi je pribijal piko na i k svojim naznanilom. (2:12; 4:12, 13; 6:15; 7:1, 4, 14)

3. V katerih pomenljivih časih je deloval Mihej in zakaj mu je Jehova poveril preroštvo?

³ Mihej je živel v kaj nevarnih in pomenljivih časih. Naglo se vrsteči dogodki so kakor huda slutnja naznanjali, da Izraelovemu in Judovemu kraljestvu bije zadnja ura. V Izraelu sta se že hudo zasejala nravstvena sprevrženost in malikovalstvo, to pa je narodu priklicalo uničenje po roki Asircev, očitno še za Mihejevega življenja. Juda je s prave poti, ki ji je bil zapisan za Jotamove vlade, zanašalo enkrat v grdobijo, dvakrat hujšo od Izraelove, denimo med Ahazovim upornim vladanjem, potem pa spet nazaj na boljše za Ezekijeve vlade. Jehova je Miheja obudil zato, da bi Svoje ljudstvo pošteno posvaril pred tem, s čimer je prihajal nadnje. S svojimi prerokbami je Mihej tako še primaknil k temu, kar je naznanjalo že Izaijevo in Ozejevo prerokovanje. (2. kra. 15:32–20:21; 2. kron. 27.–32. pogl.; Iza. 7:17; Ozej 8:8; 2. Kor. 13:1)

4. S čim je izpričana pristnost Mihejeve knjige?

 ⁴ Obstaja dolga vrsta dokazov, ki govorijo v prid pristnosti Mihejeve knjige. Judje so to knjigo že od nekdaj vštevali v hebrejski kanon. Na Mihejeve besede »Sion [bo] preoran kakor njiva, Jeruzalem bo postal kup ruševin« (Mih. 3:12) se izrecno sklicuje odlomek iz Jeremijeve knjige 26:18, 19. To prerokovanje se je potem do potankosti uresničilo leta 607 pr. n. š., ko je babilonski kralj zravnal Jeruzalem z zemljo, ga ,pokončal‘. (2. kron. 36:19) Podobno prerokovanje o Samariji, namreč da bo ta postala »ruševina na polju«, se je prav tako uresničilo. (Mih. 1:6, 7) Samarijo so porušili Asirci leta 740 pr. n. š., ko so vse severno, Izraelovo kraljestvo odgnali v ujetništvo. (2. kra. 17:5, 6) Še pozneje jo je v četrtem stoletju pr. n. š. zasedel Aleksander Veliki, v drugem stoletju pr. n. š. pa so jo neusmiljeno opustošili Judje pod Janezom Hirkanom I. O tem poslednjem uničenju Samarije navaja The New Westminster Dictionary of the Bible (1970, str. 822) takole: »Zmagovalec jo je porušil do tal, kakor bi se trudil zbrisati sleherno pričevanje o tem, da je na tem višavju sploh kdaj stalo kako utrjeno mesto.«

5. S čim tudi arheologija primakne svoj glas v prid tega, kako se je uresničevalo Mihejevo prerokovanje?

⁵ Svoj glas v prid tega, kako se je Mihejevo prerokovanje vedno znova uresničevalo, primika tudi arheologija s svojimi pričevanji. O asirskem pokončanju Samarije namreč pripovedujejo asirski anali. Asirski kralj Sargon se je na primer pobahal: »Oblegal sem in zavzel Samarijo (Sa-me-ri-na).« * Prav lahko pa je zavzetje v resnici opravil že Sargonov predhodnik, Salmanasar V. Neka babilonska kronika namreč o Salmanasarju pravi: »Opustošil je Samarijo.« * Podrobno kroniko vpada na Judovo med Ezekijevim vladanjem, ki ga je napovedal tudi Mihej, je dal napisati Senaherib. (Mih. 1:6, 9; 2. kra. 18:13) Na zidu svoje ninivske palače si je dal izdelati velik štiripanelni relief, ki upodablja zavzetje Lakisa. Na svoji prizmi pa navaja: »Oblegal sem 46 njegovih utrjenih mest [. . .] Iz njih sem izvlekel 200.150 ljudi [. . .] Njega sem kakor ptiča v kletki zaprl v Jeruzalem, njegovo kraljevsko prestolnico.« Našteva tudi seznam vojnega davka, ki mu ga je moral izplačati Ezekija, čeprav so količinske navedbe nekoliko prenapihnjene. Katastrofe, ki je zadela njegovo vojsko, pa ne omenja niti z besedico. * (2. kra. 18:14–16; 19:35)

6. S čim se razprši vsak dvom o navdihnjenosti Mihejeve knjige?

⁶ Vsak morebiten dvom o navdihnjenosti te knjige razprši že v oči bijoča prerokba v Mihejevi knjigi 5:1 (v NW 5:2), ki napoveduje Mesijev rojstni kraj. (Mat. 2:4–6) Je pa sicer v knjigi še kar nekaj odlomkov, ki se jim miselno postavljajo ob bok nekateri izreki v Krščanskih grških spisih. (Mih. 7:6, 20; Mat. 10:35, 36; Luka 1:72, 73)

7. Kaj smemo trditi o Mihejevem izražanju?

⁷ Resda je Mihej potekal iz judovskega kmečkega okolja, a ni zato njegovo izražanje niti troho siromašnejše. Nekaj najžlahtnejših ubeseditev, kar jih premore Božja Beseda, nahajamo prav v njegovi knjigi. Šesto poglavje je denimo upovedeno v bleščečem dvogovoru. Z naglim prehajanjem z ene misli na drugo, z nenadnimi, nenapovedanimi preskoki enkrat s prekletstva na blagoslov, drugič spet z blagoslova na prekletstvo, drži Mihej bralca v stalni napetosti in pričakovanju. (Mih. 2:10, 12; 3:1, 12; 4:1) Klene besedne figure mu kar vrejo izpod peresa: ob Jehovovem nastopu se gore »tope pod njegovimi koraki, razmikajo se doline kakor vosek pred ognjem, kakor voda, razlita čez pobočje«. (1:4; glej tudi 7:17.)

8. Kaj zajema vsak od trojih razdelkov Mihejeve knjige?

⁸ Knjigo lahko delimo na tri razdelke, od katerih se vsak začenja s »Čujte« oziroma »Poslušajte« in zajema grajo, svarilo pred kaznijo in obljubo blagoslova.

VSEBINA MIHEJEVE KNJIGE

9. Kakšna kazen je izrečena nad Samarijo in Judom?

⁹ Prvi razdelek (1:1–2:13). Jehova prihaja iz svojega templja, kaznovat gre Samarijo za njeno malikovalstvo. Iz nje bo naredil »ruševino«, »njeno kamenje [bo] zvalil v dolino«, njene umetelne kipe pa zmlel na kosce. Ozdravljenja zanjo ne bo. Kriv je tudi Juda in sovražnik bo pridrl nadenj »pred vrata jeruzalemska«. Obsodba visi nad vsemi, ki si izmišljajo krivico; ti bodo žalovali: »Popolnoma smo uničeni.« (1:6, 12; 2:4)

10. Kako se v žarišču znajde Jehovovo usmiljenje?

¹⁰ Kot bi odrezal, pa se v žarišču znajde Jehovovo usmiljenje; prerok namreč v Jehovovem imenu naznanja: »Gotovo bom združil vsega Jakoba [. . .] Skupaj jih denem kakor ovce v staji, kakor čredo na njenem pašniku, in bo velika množica ljudstva.« (2:12)

11. a) Kako Mihej žigosa Jakobove in Izraelove oblastnike? b) Kako Mihej izpoveduje, odkod mu v resnici pogum?

¹¹ Drugi razdelek (3:1–5:14, v NW do 5:15). Potem Mihej spet povzema besedo: »Čujte vendar, vi, Jakobovi poglavarji, in vi, sodniki Izraelove hiše!« Z jedko obsodbo žigosa te ,sovražnike dobrega in ljubitelje hudega‘, ki zatirajo ljudstvo, mu »lomijo kosti«.  (3:1–3) Zraven so prišteti tudi krivi preroki, ki Božjega ljudstva ne vodijo, marveč ga še zapeljujejo. Za takšno naznanilo je treba še kaj več kot le človeškega poguma! A Mihej s prepričanjem izjavlja: »Sem poln moči, duha Gospodovega [Jehovovega, NW], pravičnosti in poguma, da predočim Jakobu njegov zločin in Izraelu njegov greh.« (3:8) Bridko obtožnico proti krvi krivim oblastnikom zdaj prižene prav do kraja: »Njegovi poglavarji sodijo za darila, njegovi duhovniki uče za plačilo, njegovi preroki prerokujejo za denar.« (3:11) Zato bo Sion preoran kakor njiva in od Jeruzalema ne bo ostalo drugega kakor kup ruševin.

12. Katero veličastno prerokovanje velja ,poslednjim dnevom‘?

¹² Potem pa se prizorišče v hipu vnovič premenja in prerokovanje se seli v ,poslednje dni‘ (AC). Tu zariše prečudovito, naravnost ganljivo sliko obnove Jehovovega čaščenja na njegovi gori. (4:1) Mnogi narodi se bodo vzpenjali nanjo, da bi se poučili o Jehovovih potih, zakaj njegova postava in beseda bosta pritekali s Siona in iz Jeruzalema. Ne bodo se več učili bojevanja, ampak bo vsak sedel pod svojo trto in pod svojo smokvo. Nič več se jih ne bo polotil strah. Ljudstva naj kar hodijo vsako za svojim bogom, a pravi, resnici zvesti častilci bodo hodili v imenu Jehova, svojega Boga, in on jim bo kraljeval vedno in vekomaj. Najprej pa mora Sion v Babilon, v pregnanstvo. Šele ob njegovem obnovljenju bo Jehova njegove sovražnike zmlel v prah.

13. Kakšen vladar bo izšel iz Betlehema in čému bo »ostanek Jakobov« postal podoben?

¹³ Tu Mihej napove, da bo ta, ki naj bi vladal Izraelu, ta, katerega »nastanek je od najstarejših časov« (NW), prišel iz Betlehem-Efrate. Vladal bo kakor ,pastir svoje črede z močjo Gospodovo [Jehovovo, NW]‘, njegova oblast pa se ne bo raztezala le čez Izrael, marveč »tja do koncev zemlje«. (5:1, 3, v NW 2, 4) Asirski vpadnik pa bo uspeval le kratek čas: odbili ga bodo, njegovo deželo pa pustili v razvalinah. »Ostanek Jakobov« pa bo med ljudstvom »kakor rosa, ki jo pošlje Gospod,« in kakor pogumen lev med narodi. (5:6, v NW 7) Krivo čaščenje bo Jehova potrebil in se zmaščeval nad nepokornimi narodi.

14. a) S katero prispodobo se začenja tretji razdelek Mihejeve knjige? b) Katerih Jehovovih zahtev Izraelovo ljudstvo ni spolnilo?

¹⁴ Tretji razdelek (6:1–7:20). Tu sledi oris nenavadnega, v dialogu potekajočega sodnega procesa. Jehova ,se pravda‘ z Izraelom in si za pričo kliče kar hribe in gore. (6:1) Izraelu, katerega poziva, naj nastopi kot bremenilna priča zoper njega, našteva vsa pravična dejanja, ki jih je opravil njim na ljubo. In kaj zahteva Jehova od človeka? Nikakor ne grmade živalskih žrtev, temveč to, da ,pravično ravna, da ljubi usmiljenje [dobrotljivost, NW] in da je ponižen pred svojim Bogom‘. (6:8) In prav tega pogreša pri Izraelu. Namesto s pravičnostjo in z dobrotljivostjo se ta kiti s ,krivično tehtnico‘, z nasiljem, lažjo in goljufijo. (6:11) Namesto da bi bili ponižni pred Bogom, se ravnajo po zlih domislicah in mališkem kultu Amrija in Ahaba, poprejšnjih vladarjev Samarije.

15. a) Kaj preroka žali? b) Kako se Mihejeva knjiga kot nalašč končuje?

¹⁵ Preroka žali nravstvena gniloba njegovega ljudstva. Kaj ga tudi ne bi: še »najpoštenejši je kakor trnje v plotu«. (7:4) Še med najzaupnejšimi prijatelji in celo v lastni hiši človeku grozi izdajstvo. A Miheju ne zmanjkuje poguma. »Jaz se oziram na Gospoda [Jehova, NW], čakam na Boga – moje rešenje, moj Bog me bo uslišal.« (7:7) Svari, naj se nihče ne veseli ob tem, ko Jehova kaznuje svoje ljudstvo, kajti rešitev mora priti. Jehova bo svoje ljudstvo pasel in napasel, dal mu bo videti »čudežna dela«, da bo narode pograbil strah. (7:15) Knjigo pa Mihej sklepa s hvalo Jehovu za njegovo prečudovito srčno vdanost, ki izzveni kot nekakšen odmev tega, kar pomeni njegovo ime. Pač: ,Kdo je Bog kakor Jehova?‘ (7:18)

ZAKAJ KORISTNA

16. a) S čim se je Mihejevo prerokovanje skazalo koristno v Ezekijevi dobi? b) Kateri Mihejev žugajoči opomin velja tudi današnjemu človeku?

¹⁶ Že skoraj pred 2700 leti se je izkazalo, da je Mihejevo prerokovanje čez vse ,koristno za svarjenje‘: njegovemu sporočilu je namreč prisluhnil judovski kralj Ezekija, ki je povedel narod k skesanju in verski prenovi. (Mih. 3:9–12; Jer. 26:18, 19; primerjaj 2. kraljev 18:1–4.) Dandanas pa je to navdihnjeno prerokovanje še koristnejše. Čujte vsi, ki izpovedujete vero v Boga, kako nedvoumno Mihej svari pred krivoverjem, mališkim kultom, lažjo in nasiljem! (Mih. 1:2; 3:1; 6:1) K veljavi teh svaril še primakne Pavel v Prvem pismu Korinčanom 6:9–11, kjer pravi, da so se pravi kristjani vsega tega umili in da ne bo nihče, ki se še vdaja takšnemu početju, podedoval Božjega kraljestva. Mihejeva knjiga 6:8 pa jasno in glasno pribija, da Jehova od človeka hoče predvsem to, da hodi z njim v pravici, dobrotljivosti in ponižnosti.

17. S čim more Mihejeva knjiga zbodriti vsakogar, ki služi Bogu v preganjanju in težavah?

¹⁷ Nadalje je Mihej svoje oznanilo opravljal med ljudstvom, ki je bilo tako sprto med sabo, da so bili ,človeku sovražniki njegovi domači‘. Tudi pravi kristjani neredko oznanjajo v podobnih okoliščinah, nekateri doživljajo izdajo in najbridkejše preganjanje celo v lastni družini. Takšni naj vsekdar potrpežljivo čakajo na Jehova, ,Boga svojega rešenja‘. (Mih. 7:6, 7; Mat. 10:21, 35–39) Najsi je človek v preganjanju ali se spoprijema z zahtevno nalogo, bo vsak, ki pogumno išče oporo v Jehovu, tako kakor Mihej vedno »poln moči, duha Gospodovega [Jehovovega, NW],« ko bo šlo za objavo Njegovega naznanila. Po Mihejevi prerokbi naj bi takšen pogum izkazoval zlasti »ostanek Jakobov«. Ta bo kakor ,lev med narodi, sredi številnih ljudstev‘, obenem pa kakor poživljajoča rosa in dež, ki ga pošilja Jehova. Te kvalitete pa je vsekakor izkazoval ,Izraelov (Jakobov) ostanek‘, poznejši udje krščanske občine v prvem stoletju. (Mih. 3:8; 5:6, 7, v NW 7, 8; Rim. 9:27; 11:5, 26)

18. Katera Mihejeva prerokba se navezuje na Božjo kraljestveno vlado po Kristusu Jezusu?

¹⁸ To, da se je v spolnitev Mihejevega prerokovanja Jezus rodil v Betlehemu, pa ne le potrjuje božansko navdihnjenost te knjige, ampak daje hkrati spoznati, da ta vrstica nastopa v sobesedilu, ki preroško meri na prihod Božjega kraljestva pod Kristusom Jezusom. Iz Betlehema (Hiše kruha) namreč prihaja Jezus, ki lahko postane v živilo vsem, ki verujejo v njegovo žrtev. On bo »pasel svojo čredo z močjo Gospodovo [Jehovovo, NW]« in bo stopil na oblast ter zasejal mir med obnovljeno, združeno Božjo čredo tja do koncev zemlje. (Mih. 5:1, 3, v NW 2, 4; 2:12; Jan. 6:33–40)

19. a) S čim ta knjiga potrjuje v veri vse, ki živimo v »poslednjih dneh«? b) S čim Mihejeva knjiga veliča Jehovovo suverenost?

¹⁹ V Mihejevem prerokovanju nahajamo tudi krepko spodbudo za ,poslednje dni‘ (AC), ko bodo »mnogi narodi« iskali pouk od Jehova. »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe; ne dvigne več narod proti narodu meča, in ne bodo se več učili bojevanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal. Govorila so usta Gospoda [Jehova, NW] nad vojskami!« V odrekanju slehernega krivega čaščenja ti pritegujejo Miheju, ki pribija: »Mi pa hočemo hoditi v imenu Gospoda [Jehova, NW], našega Boga vedno in vekomaj.« Tako nas Mihejevo prerokovanje, zazrto v pomenljivo dogajanje takrat še daljne prihodnosti, resnično potrjuje v veri. Njegova odlika pa je tudi v tem, da veliča Jehova kot večnega Suverena in Kralja. Koga namreč ne bi ogrele besede »Gospod [Jehova, NW] jim bo kraljeval na Sionu, odslej in na veke«? (Mih. 4:1–7; 1. Tim. 1:17)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]