Biblijska knjiga številka 35: Habakuk

Napisal: Habakuk

Kraj nastanka: Judovo

Čas nastanka: ok. 628. pr. n. š. (?)

1. Kateri dve vzvišeni resnici poudarja Habakukovo prerokovanje?

HABAKUK prav tako sodi k tako imenovanim hebrejskospisnim malim prerokom. Nikakor pa nista zato kaj manjšega pomena za Božje ljudstvo tudi njegovo od Boga navdihnjeno videnje in izrek. Njegovo prerokovanje, obenem tako bodrilno in krepilno, je Božjim služabnikom v nadležnih časih čvrsto v oporo. Knjiga poudarja dve vzvišeni resnici: namreč da je Bog Jehova Vesoljni suveren in da pravični živijo ob veri. Besedilo hkrati velja tudi kot svarilo nasprotnikom Božjih služabnikov in njim, ki svetohlinijo, češ da so oni njegovo ljudstvo. Vsem pa postavlja svetel zgled, kako močna naj bo vera v Jehova, ki je vreden vsakršnih hvalnic.

2. Koliko navaja knjiga o svojem piscu, Habakuku?

² Habakukova knjiga se začenja s: »Prerokba, ki jo je v videnju prejel prerok Habakuk.« (Hab. 1:1) Kdo je bil ta prerok Habakuk (hebrejsko Ḥavaqqúq), čigar ime pomeni »Vroč objem«? O njegovih starših, njegovem rodovnem poreklu ali o tem, kako je živel in umrl, knjiga ne navaja nikakršnih podatkov. Zagotovo ne moremo trditi niti tega, ali je bil levitski tempeljski glasbenik ali ne, čeprav so namig na to že skušali razbirati iz pripisa na koncu knjige: »Zborovodju, za strune.«

3. Po katerih razmerah na Judovem nam je lažje dognati čas nastanka Habakukove knjige?

³ Kdaj pa je Habakuk nastopil s svojimi preroškimi izreki? Iz že navedenega pripisa, obenem pa iz besed »Gospod pa je v svojem svetem templju«, razvidevamo vsaj to, da je takrat tempelj v Jeruzalemu še stal. (2:20) Skupaj s samim preroškim sporočilom bi to namigovalo na to, da je bila prerokba izrečena nedolgo pred Jeruzalemovim porušenjem leta 607 pr. n. š. Koliko let pred tem pa? Najverjetneje nekje po vladarski dobi bogaboječega kralja Josija, 659.–629. pr. n. š. Nekoliko natančnejšo sled postavlja sámo prerokovanje: napoveduje namreč delo, za katerega ljudje na Judovem ne bi verjeli, tudi če bi jim kdo o tem pripovedoval. Za kaj gre tu? Za to, da misli Bog poklicati Kaldejce (Babilonce), da bi kaznoval verolomnega Juda. (1:5, 6) To pa bi se ujemalo z zgodnjo vladarsko dobo malikovalskega kralja Joakima, s časom torej, ko sta se na Judovem hudo razpasli nevera in krivica. Joakima je namreč na prestol posadil faraon Neka, s tem pa je ves narod pripadel Egiptovi vplivni sferi. V takšnih razmerah se je ljudstvu kajpada moralo zdeti, da jim res ni treba verjeti, da bi kakorkoli že mogel kdo iz Babilona pridreti nadnje. Leta 625 pr. n. š. pa je Nabuhodonozor v bitki pri Karkemišu faraona Neka do kraja porazil, s tem pa strl moč Egipta. Torej je prerokovanje moralo priti med ljudi, še preden se je to zgodilo. Vsi kazalci tako merijo na začetek Joakimovega vladanja (zavladal leta 628 pr. n. š.), to pa bi pomenilo, da je bil Habakuk Jeremijev sodobnik.

4. S čim je izpričana božanska navdihnjenost Habakukove knjige?

⁴ Po čem pa vemo, da je knjigo res navdihnil Bog? Kanoničnost Habakukove knjige najprej potrjujejo že antični katalogi Hebrejskih spisov. Knjige ne omenjajo sicer po imenu, vendar je očitno, da jo zajemajo z omembami ,dvanajsterih Malih prerokov‘, sicer bi teh brez Habakuka ne bilo 12. To prerokovanje je k navdihnjenim Pismom prišteval tudi apostol Pavel: izrecno je namreč navajal iz Habakukove knjige 1:5 in rekel, da je to nekaj, »kar je napovedano po prerokih«. (Ap. dela 13:40, 41) Tudi v svojih pismih je večkrat omenjal odlomke iz te knjige. Vsekakor pa daje Habakuku obeležje resničnega Jehovovega preroka, ki je v Jehovovem imenu in v Jehovovo slavo tudi govoril, zlasti to, da so se njegovi izreki zoper Juda in Babilon uresničili.

5. Na kratko povzemite vsebino Habakukove knjige.

⁵ Knjiga sestoji iz treh poglavij. Prvi dve sta nekakšen dvogovor med piscem in Jehovom, pripovedujeta pa o moči Kaldejcev, pa tudi o bridkosti, ki še čaka babilonski narod; ta si namreč kopiči, kar ni njegovo, zgrda si grabi dobičke za svojo hišo, s krvjo si zida mesto in časti klesane podobe. Tretje poglavje pa slika Jehovovo veličino ob dnevu boja; njegova dramatična upesnitev se odlikuje po moči in utripajočem življenju, ki jima zlepa ne bi našli para. Pravzaprav je to poglavje nekakšna molitev v žalostinkah (NW) in je po mnenju nekaterih  »nekaj najprelestnejšega in najveličastnejšega znotraj celotnega obzorja hebrejske poezije«. *

VSEBINA HABAKUKOVE KNJIGE

6. Kaj se dogaja na Judovem in kaj bo zato izvršil Jehova vsem v strmenje?

⁶ Prerok kliče k Jehovu (1:1–2:1). Ob Judovi verolomnosti se Habakuku porajajo v glavi najrazličnejši pomisleki. »Doklej moram prositi, Gospod [Jehova, NW], in ne uslišiš,« sprašuje. ,Zakaj je pred menoj rop in nasilstvo?‘ (1:2, 3) Postava odmira, hudobnež pesti pravičnika, na dan pa prihaja popačena sodba. Zato bo Jehova izvršil nad njimi takšno delo, da bodo vsi ostrmeli, nekaj takšnega, ,da ne bi verjeli, če bi jim tudi pripovedovali‘. Pač, poklical bo »Kaldejce«! In videnje o tem silovitem narodu v naglem naletu, kakor ga tu slika Jehova, je kaj grozljivo! Prihaja samo zaradi nasilstva in »grabi ujetnike kakor pesek«. (1:5, 6, 9) Nič se mu ne more ustavljati, niti kralji niti knezi ne, vsem se le smeje. Vsako trdnjavo zavzame. Vse to jim je v kazen in v ukor od ,Svetega‘, od Jehova. (1:12) Habakuk zdaj napne ušesa, kaj bo na to rekel Bog.

7. S čim Jehova potolaži Habakuka?

⁷ Videnje o peternem górju (2:2–20). Jehova odgovarja: »Napiši razodetje [videnje, NW] in ga vreži na plošče.« Tudi če se bo zdelo, da prihaja z zamudo, se bo zagotovo uresničilo, ne bo izostalo. Habakuka pa Jehova potolaži z besedami: »Pravični pa bo v svoji veri živel.« (2:2, 4) Domišljavi sovražnik ne bo dosegel svojega, naj še tako vleče nase narode in ljudstva. Ravno ti bodo zagnali zoper njega zbadljivko peternega gorja:

8., 9. Proti kakšnim ljudem je naperjeno peterno gorje tega videnja?

⁸ »Gorje mu, kdor kopiči, kar ni njegovo.« On sam bo postal njihov plen. Oplenili ga bodo, ,ker je prelival kri in stiskal deželo‘. (2:6, 8) »Gorje mu, kdor grabi kriv dobiček za hišo svojo.« Zaradi pokončanja mnogih narodov vpijeta še celo kamen in škarnik v ostrešju njegove lastne hiše. (2:9, AC) »Gorje mu, kdor s krvjo zida mesto.« Njegova ljudstva se bodo trudila le za ogenj in za prazen nič, naznanja Jehova. Zakaj »zemlja se bo napolnila s spoznavanjem slave Gospodove [Jehovove, NW], kakor vode napolnjujejo morje«. (2:12, 14)

⁹ ,Gorje mu, kdor v jezi upijanja svojega tovariša zato, da bi gledal njegovo nagoto!‘ (Primerjaj NW.) Njemu bo dal Jehova piti iz čaše svoje desnice in bo zastrl njegovo slavo s sramoto ,zaradi prelite človeške krvi in ker je stiskal deželo‘. Kaj pomaga podobarju njegova izrezljana podoba – mar niso takšni ničevi bogovi nemi? (2:15, 17) »Gorje mu, ki veleva lesu: Zbudi se! nememu kamenu: Vstani! Ta naj uči?« (AC) Vse drugače kot ti bogovi, ki v njih ni življenja, pa je Jehova »v svojem svetem templju, naj umolkne pred njim vsa zemlja«! (2:19, 20)

10. Katero strašno delo spremlja Jehovov prihod ob dnevu boja?

¹⁰ Jehova ob dnevu boja (3:1–19). V slovesni molitvi Habakuk z živimi, krepkimi potezami kliče v spomin strašno Jehovovo delo. Ob Jehovovem prihodu je ,njegovo veličastvo pregrnilo nebo in z njegovo hvalo se je napolnila zemlja‘. (3:3) Njegov blesk je bil kakor luč in pred njim je kosila kuga. Obstal je, da se je zamajala zemlja, narodi so se prestrašili in večne gore so pokale. Jehova je prijezdil kakor junaški vojščak z golim lokom in odrešilnimi vozmi. Treslo se je vse, gore in vodovje. Sonce in luna sta obmirovala in On je stopal po zemlji v svetlobi svojih puščic in v blesku svoje sulice, v srdu je teptal narode. Prišel je, da bi rešil svoje ljudstvo in svojega maziljenca ter da bi razgalil brezbožniku temelj prav »do vratu«. (3:13, AC)

11. Kako videnje učinkuje na Habakuka, a kaj je kljub vsemu trdno odločen storiti?

¹¹ Prerok, ki v videnju zre veličino vsega, kar je Jehova vršil nekoč, hkrati pa tega, s čimer misli Bog še huje potresti svet, je globoko presunjen. »Slišal sem to, in treslo se mi je telo; ustne moje so trepetale ob tistem glasu; trhloba mi je prešinila kosti in tresem se na svojem mestu: da naj počivam ob dnevi stiske, kadar pride zoper ljudstvo tisti, ki ga hoče napasti.« (3:16, AC) Kljub vsemu, kljub hudim časom, ki se še obetajo – smokva ne bo cvetela, vinska trta ne bo rodila, drobnice ne bo več v stajah – pa je Habakuk trdno odločen, da se bo veselil v Jehovu, se radoval v Bogu, svojem rešitelju. Svojo zanosno pesnitev končuje z besedami: »Gospod [Jehova, NW] Bog je moja moč, daje mi noge, kot so jelenje, vodi me na višine.« (3:19)

ZAKAJ KORISTNA

12. Kako je Pavel s pridom naobrnil odlomek iz Habakukove knjige 2:4?

¹² Kako koristno je v resnici Habakukovo prerokovanje za pouk, je prepoznal že apostol Pavel, ki je kar na treh različnih mestih navajal četrto vrstico njegovega drugega poglavja. Tako je denimo rimskim kristjanom sredi dopovedovanja, da se Božja moč, ki je dana v rešitev vsakomur, ki veruje, skriva v dobri novici, napisal: »V njem [njej, NW] se namreč razodeva božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: ,Pravični bo živel iz vere.‘« Da blagoslov prihaja šele po veri, je Pavel poudarjal tudi, ko je pisal Galačanom: »Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, ,da bo pravični  živel iz vere‘.« Prav tako je Pavel v pismu Hebrejcem zapisal, da morajo kristjani skazovati živo vero, takšno, da si bodo z njo res mogli rešiti dušo, in se tu spet sklical na to, kar je Jehova govoril Habakuku. Ni pa navedel samo Habakukovega reka »Moj pravični pa bo živel iz vere«, temveč tudi njegovo nadaljevanje, kakor ga ima grška Septuaginta: »Če pa se odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Misel pa sklene z besedami: mi smo »izmed tistih, ki verujejo in tako rešijo dušo«. (Rim. 1:17; Gal. 3:11; Heb. 10:38, 39)

13. Kaj nam to, da so se Habakukove prerokbe zoper Juda in Babilon kar najtočneje izpolnile, pove o Božjih sodbah?

¹³ Dandanašnji je Habakukovo prerokovanje nadvse koristno zlasti kristjanom, ki jim je potrebna moč, da bi zdržali. Uči namreč, da se mora človek opirati na Boga. Koristno je tudi takrat, kadar je treba ljudi posvariti pred Božjimi sodbami. Njegov svarilni pouk zadeva v živo: naj se nikomur ne zdi, da Bog s sodbami prihaja z zamudo; »pride zagotovo, ne izostane«. (Hab. 2:3) Brez izostanka se je tako uresničilo prerokovanje, da bo Babilon potrl Juda, brez izostanka so zasedli tudi Babilon, ko so ga leta 539 pr. n. š. zavzeli Medijci in Perzijci. Zgovornejšega svarila, naj človek vsekakor verjame temu, kar reče Bog, skoraj ne more biti! Tako se je apostolu Pavlu zdelo koristno seči po Habakuku, ko je sam svaril judovske sodobnike, naj se vendar že otresejo nevere: »Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: ,Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh – če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.‘« (Ap. dela 13:40, 41; Hab. 1:5, LXX) Neverni Judje pa Pavla niso hoteli poslušati, tako kot niso verjeli niti Jezusovemu svarilu o Jeruzalemovem uničenju; zato so utrpeli posledice lastne nevere, ko je rimska vojska leta 70 n. š. Jeruzalem res porušila do tal. (Luka 19:41–44)

14. a) V čem je Habakukovo prerokovanje današnjemu kristjanu v bodrilo, da naj ostaja trden v veri? b) O čem so lahko vsi, ki ljubijo pravičnost, z veseljem in trdno prepričani, tako kot to navaja prerokovanje?

¹⁴ Tako je Habakukovo prerokovanje v bodrilo tudi današnjemu kristjanu, da naj kljub nasilstva polnemu svetu ostaja trden v veri. Pripomore mu, da laže pouči bližnjega in da zna odgovoriti na vprašanje, ki ga izrekajo po vsem svetu: Ali se misli Bog maščevati nad hudobnimi? Spomnimo se še enkrat besed prerokovanja: »Le čakaj, pride gotovo, ne izostane!« (Hab. 2:3) Naj svet pretresajo še tako hudi nemiri, se maziljeni ostanek kraljestvenih dedičev vsekdar spominja Habakukovih besed o tem, kako je Jehova nekoč že posegal vmes kot maščevalec: »Prišel si, da rešiš svoje ljudstvo, da rešiš svojega maziljenca.« (3:13) Njim je Jehova že od začetka njihov »Sveti«, njihova »Skala«, ki bo krivičnežem stopil na prste, tiste, ki jih sprejema v svojo ljubezen, pa obdaril z življenjem. Vsi, ki ljubijo pravičnost, naj se torej veselijo v njegovem Kraljestvu in suverenosti, vsi naj rečejo: »[Jaz pa] se bom veselil v Gospodu [Jehovu, NW], radoval se bom v Bogu, svojem Rešitelju! [Suvereni, NW] Gospod Bog je moja moč.« (1:12; 3:18, 19)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]