Biblijska knjiga številka 36: Sofonija

Napisal: Sofonija

Kraj nastanka: Judovo

Čas nastanka: pred 648. pr. n. š.

1. a) Zakaj je bilo Sofonijevo sporočilo kot nalašč za njegovo dobo? b) V čem je bil pomen njegovega imena ravno pravšnji v takratnem položaju?

V ZGODNJI dobi vlade kralja Josija Judovega (659.–629. pr. n. š.), v dobi, ko se je povsod bohotil Baalov kult in so »malikovalski svečeniki« v tem umazanem čaščenju celo prvakovali, so se Jeruzalemčani prav gotovo zdrznili ob naznanilu, ki ga je okliceval prerok Sofonija. Čeprav je ta najverjetneje tudi sam potekal iz Ezekijevega kraljevega rodu iz Judove kraljeve hiše, je razmere v državi ostro grajal. (Sof. 1:1, 4) Njegovo sporočilo jim je obetalo kaj črno prihodnost. Božje ljudstvo je namreč odreklo pokorščino in jih je k čistemu čaščenju zdaj mogel povrniti edinole Jehova, le on jih je mogel blagosloviti, da bi mu mogli biti v »hvalo in sloveče ime med vsemi narodi na zemlji«. (3:20) Zato je Sofonija tudi opozarjal, da se more človek ,skriti  ob dnevu Gospodove jeze‘ le s tem, da vmes poseže Bog. (2:3) Torej je bilo ime Sofonija oziroma Zefanija (AC), po hebrejsko Cefanyáh, kar pomeni »Jehova je skril (shranil)«, kot nalašč zanj!

2. V čem je Sofonijev trud obrodil sad, a zakaj je to zdržalo le kratek čas?

² In Sofonijev trud je obrodil sad. Kralj Josija, ki je sédel na prestol, ko je bil star osem let, je v 12. letu svoje vlade »začel očiščevati Juda in Jeruzalem«. Potrebil je krivi kult, popravil »hišo Gospodovo« in nanovo utemeljil obhajanje pashe. (2. kron., 34. in 35. pogl.) Žal so reforme kralja Josija zdržale le kratek čas, nasledili so ga namreč trije njegovih sinov in en vnuk, ki so vsi delali, »kar je bilo hudo v Gospodovih očeh«. (2. kron. 36:1–12) S tem se je uresničila Sofonijeva beseda: »Kaznoval [bom] poglavarje in sinove kraljeve in vse, ki [. . .] napolnjujejo gospodarja svojega hišo s silovitostjo in prevaro.« (Sof. 1:8, 9, AC)

3. Kdaj in kje je Sofonija prerokoval in katero dvojno sporočilo zajema njegova knjiga?

³ Iz navedenega bi tudi sledilo, da je »beseda Gospodova [. . .] prišla Sofoniju« nekako pred letom 648 pr. n. š., to je Josijevim 12. letom. Da je s to besedo nastopal na Judovem, ne nakazuje le ta prva vrstica, temveč v prid bivanja na Judovem govori tudi njegovo natančno poznavanje jeruzalemskih leg in šeg. Sporočilo, ki ga knjiga zajema, je dvojno, namreč grozilno in tolažilno obenem. Večidel se osredinja na Jehovov dan, na dan strahu in groze, ki bo zdaj zdaj tu, v isti sapi pa že napoveduje, da bo Jehova obnovil ponižno ljudstvo, ki išče »zavetje v Gospodovem [Jehovovem, NW] imenu«. (1:1, 7–18; 3:13a, v NW 12)

4. S čim je izpričana pristnost in navdihnjenost Sofonijeve knjige?

⁴ Pristnosti te preroške knjige zlepa ne bi mogli spodbijati. Jeruzalem so namreč leta 607 pr. n. š., torej 40 let po tem, ko je to napovedal Sofonija, v resnici uničili. O tem nam ne pripoveduje zgolj svetna zgodovina, tudi Biblija sama v sebi izpričuje, da se je to zgodilo natanko tako, kot je to prerokoval Sofonija. Že takoj po Jeruzalemovem zlomu je namreč Jeremija napisal knjigo Žalostink, v kateri je popisal grozote, ki jim je bil sam priča, torej v času, ko mu je bilo vse še živo v spominu. Če tako primerjamo že samo nekaj obojnih odlomkov, smo potrjeni v zavesti, da je Sofonijevo naznanilo resnično »navdihnjeno od Boga«. Sofonija namreč svari, da se je treba pokesati, še »preden vas zaloti dan Gospodove jeze«, Jeremija pa govori o nečem, kar se je že zgodilo, namreč »Gospod je [. . .] izlil svojo srdito jezo«. (Sof. 2:2; Žal. 4:11) Sofonija napoveduje, da bo Jehova »spravil [. . .] ljudi v stisko, da bodo tavali kakor slepci, [. . .] njihova kri bo razmetana ko prah« (Sof. 1:17); Jeremija pa o tem govori kot o že izvršenem dejstvu: »Kakor slepi so tavali po cestah, omadeževani [so bili] s krvjo.« (Žal. 4:14; primerjaj še Sofonija 1:13 – Žalostinke 5:2; Sofonija 2:8, 10 – Žalostinke 1:9, 16 in 3:61.)

5. S čim zgodovina izpričuje, da se je Sofonijevo prerokovanje do potankosti uresničilo?

⁵ Prav tako nam zgodovina pripoveduje o pogubljenju poganskih narodov, od Moaba in Amona pa do Asirije z njeno prestolnico Ninive vred, tako kot je to po Božjem nareku napovedal Sofonija. Kakor prerok Nahum, ki je napovedoval Ninivam uničenje (Nah. 1:1; 2:11, v NW 10), je tudi Sofonija naznanil, da bo Jehova spremenil »Ninive v pustinjo, v suho puščavo«. (Sof. 2:13) To uničenje je bilo tako totalno, da je komaj 200 let pozneje zgodovinar Herodot že pisal o Tigrisu kot o »reki, na kateri je nekoč stalo mesto Ninive«. * Nekako leta 150 n. š. je potem grški pisec Lukijan zapisal, da »ni zdaj o njem niti sledu več«. * The New Westminster Dictionary of the Bible (1970) pa na 669. strani navaja, da je naskakujoči vojski »dokaj pripomogel nenaden dvig Tigrisovega vodostaja, tako da je voda spodjedla zajeten kos mestnega obzidja, ki je tako ostalo brez obrambe. [. . .] Opustošenje je bilo tako popolno, da so v grško-rimski dobi Ninive prešle že skoraj v nekakšen mit. Ves ta čas pa je del mesta ležal lepo zasut pod gomilami navidez neuglednih smeti.« Na 627. strani pa ista knjiga pripoveduje, da je bil tudi Moab uničen tako, kot je bilo prerokovano: »Moabce si je pokoril Nabuhodonozor.« O Amonovem pokorjenju poroča tudi Jožef. * Nazadnje so Moabci in Amonci vsaj kot ljudstvo preminili.

6. Zakaj torej Sofonijeva knjiga po pravici zaseda svoje mesto v bibličnem kanonu?

⁶ Sofonijevi knjigi Judje že od nekdaj odmerjajo mesto, ki ji v kanonu navdihnjenih Pisem tudi po pravici pripada. Njene objave, ki jih je izrekala v Jehovovem imenu, so se več kot očitno uresničile, in to vse v Jehovovo opravičenje.

VSEBINA SOFONIJEVE KNJIGE

7. Kaj bo véliki Jehovov dan pomenil njegovim sovražnikom?

⁷ Jehovov dan je tu (1:1–18). Knjiga se začenja z usodno noto. »Vse bom pobral s površja zemlje, govori Gospod [Jehova, NW].« (1:2) Ubežal ne bo nihče, ne človek ne žival. Poginili bodo vsi – baalovci, malikovalski svečeniki, vsi, ki se na strehah klanjajo nebesom, vsi, ki Jehovovo čaščenje mešajo z Molohovim,  vsi, ki odstopajo od Jehova, ter vsi, ki jim ni mar, da bi ga iskali. Prerok zapoveduje: »Molčite pred obličjem Gospoda Boga [Suverenega gospoda Jehova, NW], zakaj blizu je dan Gospodov!« (1:7) Jehova si je sam pripravil klavno daritev. Poiskal bo vse, prvake, nasilneže, prevarante in brezbrižneže. Njihovo imetje in bogatija se bosta razblinila. Véliki Jehovov dan je blizu! To bo »dan srda, dan stiske in tesnobe, dan razdejanja in razvalin, dan temine in mraka, dan oblaka in temote«. Kri njih, ki grešijo zoper Jehova, se bo usipala kakor prah. »Ne srebro ne zlato jih ne reši ob dnevu Gospodove [Jehovove, NW] jeze.« Ogenj njegovega srda bo použil vso zemljo. (1:15, 18)

8. a) Kje naj človek išče zaščito? b) Kakšno gorjé izreka Jehova narodom?

⁸ Iščite Jehova; narodom uničenje (2:1–15). Še preden ta dan poleti mimo kakor pleve, pa naj ponižni ,iščejo Gospoda [Jehova, NW]‘. »Iščite pravičnost, iščite ponižnost,« pravi, pa boste morebiti ,skriti ob dnevu Gospodove [Jehovove, NW] jeze‘. (2:3) V nadaljnjem govoru pa Jehova izreka gorjé deželi Filistejcev, ki bo nekoč postala »pokrajina za ostanek hiše Judove« (AC). Ponosna Moab in Amon bosta razdejana kakor Sodoma in Gomora, »ker so sramotili in se širokoustili zoper ljudstvo Gospoda nad vojskami«. Z njimi bodo propadli tudi njihovi bogovi. (2:7, 10) Jehovov »meč« bo zadel tudi Etiopce. In Asirija, više na severu, z Ninivami, svojo prestolnico? Spremenila se bo v golo pustinjo, v živalski brlog, pač, v »predmet strmenja«, tako da bo »vsak, ki bo šel mimo, zažvižgal« od začudenja. (2:12, 15, NW)

9. a) Zakaj gorjé tudi Jeruzalemu in kako se glasi Jehovov sodni sklep zoper narode? b) S kakšno radostno noto se prerokovanje končuje?

⁹ Uporni Jeruzalem klican na odgovor; skromni ostanek blagoslovljen (3:1–20). Gorjé pa tudi Jeruzalemu, upornemu in nasilnemu mestu! Njegovi veljaki, »rjoveči levi«, in njegovi preroki, »izdajalski možje«, nimajo zaupanja v svojega Boga, Jehova. Zato jih bo poklical na odgovor. Pa se bodo Jeruzalemčani kaj zbali Jehova in sprejeli njegov ukor? Ne, še prehitro namreč obrnejo »na slabo vsa svoja dejanja«. (3:3, 4, 7) Jehovov sodni sklep pa je, da bo zbral narode in izlil nanje vso svojo srdito jezo, vso zemljo bo uničil z ognjem svoje vneme. Obljubi pa tudi nekaj prečudovitega! Jehova bo ,dal ljudstvu spet čiste ustnice [govorico, NW], da bodo vsi klicali njegovo ime in mu služili v skupni vnemi‘. (3:9) Odpravil bo predrzne bahače, skromni ostanek, ki dela pravico, pa bo našel zavetje v Jehovovem imenu. Na Sionu se razlega vriskanje z navdušenimi klici, povsod je veselje in radost, zakaj v njihovi sredi je Jehova, Izraelov kralj. Zdaj se ni česa bati, zdaj ni, da bi roke omahovale, zakaj Jehova bo reševal in se veselil nad njimi v svoji ljubezni in radosti. »Kajti v sloveče ime in v hvalo vas storim med vsemi ljudstvi na zemlji, ko nazaj pripeljem ujetništvo vaše pred vašimi očmi, pravi GOSPOD.« (3:20, AC)

ZAKAJ KORISTNA

10. Koliko je bilo Sofonijevo prerokovanje koristno v dobi kralja Josija?

¹⁰ Že kralj Josija je poslušal Sofonijevo svarilno oznanilo in mu je to na moč koristilo. Lotil se je obsežne verskoreformne akcije. Zaradi tega je vnovič zagledala luč dneva tudi knjiga Postave, ki se je nekako založila, ko so Jehovovo hišo že hudo zanemarili. Josija je popadla groza, ko so mu iz knjige prebrali zagrožene posledice za nepokorščino; to je namreč na izpoved zdaj že druge priče, Mojzesa, potrdilo to, kar je Sofonija že ves čas prerokoval. Josija se je brž ponižal pred Bogom, in Jehova mu je zato obljubil, da napovedano uničenje še ne bo prišlo za njegovih dni. (5. Mojz., 28.–30. pogl.; 2. kra. 22:8–20) Deželi je prizanesel z nesrečo! Žal ne za dolgo, ker se Josijevi sinovi niso ravnali po očetovem svetlem zgledu. Pač pa se je to, da so prisluhnili ,besedi Gospodovi, ki je prišla Sofoniju,‘ čez vse obrestovalo vsaj Josiju in njegovemu ljudstvu. (Sof. 1:1)

11. a) V čem nam je Sofonijeva knjiga skupaj z Govorom na gori in s Pavlovim pismom Hebrejcem v trezen opomin? b) Zakaj Sofonija pravi »morebiti se skrijete«?

¹¹ V slovitem Govoru na gori se je v prid Sofonijevega resničnega, od Boga navdihnjenega preroštva izrekel tudi Kristus Jezus, Božji največji prerok: izrekel je namreč besede, ki so nenavadno podobne Sofonijevemu poučilu v 3. vrstici 2. poglavja: »Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, [. . .] Iščite pravičnost, iščite ponižnost.« Ost Jezusovega opomina pa je bila: »Iščite najprej božje kraljestvo in [N]jegovo pravico.« (Mat. 6:33) Vsi, ki najprej iščejo Božje kraljestvo, pa se morajo varovati brezbrižnosti, pred katero je svaril ravno Sofonija, ko se je obregnil ob tiste, »ki odstopajo od Gospoda, ga ne iščejo in zanj ne vprašujejo« ter »govore, da ,Bog ne stori nič dobrega in nič hudega‘«. (Sof. 1:6, 12) O prihodnjem sodnem dnevu govori v svojem pismu Hebrejcem tudi Pavel in tam svari pred umikanjem. Dodaja pa: »Mi pa nismo izmed tistih, ki se umikajo v svojo pogubo, temveč izmed tistih, ki verujejo in tako rešijo dušo.« (Heb. 10:30, 37–39) Besed »Morebiti se skrijete ob dnevu Gospodove jeze« prerok namreč ne namenja takšnim, ki že takoj vržejo puško v koruzo, in ne takšnim, ki jim za to ni kaj prida mar, temveč takšnim, ki iščejo Jehova v veri, s ponižnostjo ter največjo zavzetostjo. Zakaj pa pravi »morebiti«? Zato, ker je končno  odrešenje odvisno od tega, kako vsak zase ravna svoj korak. (Mat. 24:13) Obenem je to opomin, da se Božjega usmiljenja ne da izkoriščati. Sofonijevo prerokovanje karseda zatrdno pribija, kako zelo nenadno bo ta dan privršel nad nič hudega sluteče. (Sof. 2:3; 1:14, 15; 3:8)

12. S čim vliva Sofonija pogum vsem, ki »iščejo Jehova«?

¹² Ta knjiga torej kot nekakšna zla slutnja naznanja uničenje vsem, ki grešijo zoper Jehova, hkrati pa kot nekakšen žarek v temí odstira pogled na blagoslovljenost tistih, ki v globokem kesu »iščejo Jehova«. Ti pokesanci naj se vsekdar napolnjujejo s pogumom, ker kot pravi Sofonija, je ,kralj Izraelov, Jehova, sredi tebe‘ (AC). Zdaj naj se Sion nikar ne boji, roke naj mu nikar ne omahujejo brez dela. Zdaj je treba zaupati v Jehova. On je »mogočni rešitelj! On se veseli nad teboj v obnovljeni ljubezni; vriskajoč se raduje nad teboj, kakor ob prazniku.« Srečni pa so tudi vsi, ki v pričakovanju njegove srčne zaščite in večnega blagoslova ,najprej iščejo njegovo kraljestvo‘! (3:15–17)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]