Biblijska knjiga številka 4: 4. Mojzesova

Napisal: Mojzes

Kraj nastanka: pustinja in Moabske planjave

Čas nastanka: 1473. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 1512.–1473. pr. n. š.

1. Zakaj so zgode iz Četrte Mojzesove knjige zapisali v knjigo in kaj nam to vtiskuje v spomin?

ZGODE z izraelskega pustinjskega popotovanja so ovekovečene v Bibliji za naš blagor. * Apostol Pavel je namreč napisal: »To se je zgodilo v zgled nam, da mi ne bi drveli za hudim, kakor so oni.« (1. Kor. 10:6) Doživeto napisana Četrta Mojzesova knjiga nam tako vtiskuje v spomin, da človek obstane samo, če vselej posvečuje Jehovovo ime, če Boga uboga, pa naj se zgodi kar koli, in če izkazuje spoštovanje tudi do njegovih zastopnikov. Bog namreč ni milosten zato, ker bi bilo njegovo ljudstvo morda tako zelo dobro ali kako posebno zaslužno za to, temveč samo zaradi Svojega preobilnega usmiljenja in nezaslužene dobrotljivosti.

2. Na kaj meri ime Numeri, kateri veliko pripravnejši naslov pa so knjigi nadeli Judje?

² Ime Numeri, Števila, meri na ljudsko štetje, ki so ga prvič izvedli ob vznožju Sinajske gore, pozneje pa še na Moabskih planjavah, kot to dokumentirajo prva štiri in 26. poglavje. Ime je posneto po Vulgatinem latinskem naslovu Numeri, v resnici pa prihaja iz grškega Arithmói, ki ga uporablja grška Septuaginta. Veliko pripravnejše ime za to knjigo pa imajo Judje, namreč Bemidbár, kar pomeni »V pustinji«. Hebrejska beseda midbár namreč pomeni odprt svet brez mest ali naselij. In Četrta Mojzesova knjiga se res dogaja v pustinji južno in vzhodno od Kanaana.

3. Kaj govori za to, da je Numeri napisal Mojzes?

³ Numeri je bil nekoč očitno del prvotnega petdelnega spisa, ki je zajemal vse knjige od Geneze do Devteronoma. Prva vrstica se sploh začenja z veznikom »in« (NW), in s tem se knjiga seveda navezuje na poprejšnje dogajanje. Napisati jo je torej moral Mojzes, ki je sestavil tudi predhodne zapiske. To razvidimo tudi iz navedbe »Mojzes je popisal« v sami knjigi in iz sklepa »To so zapovedi in določbe, ki jih je Gospod [Jehova, NW] dal po Mojzesu«. (4. Mojz. 33:2; 36:13)

4. Kateri čas zajema Četrta Mojzesova knjiga in kdaj je bila dokončana?

⁴ Izraelci so bili odrinili iz Egipta komaj kako dobro leto dni poprej. Četrta Mojzesova knjiga tako povzema pripoved v drugem mesecu drugega leta po eksodu in vsebinsko zajema naslednjih 38 let in devet mesecev, torej od 1512. do 1473. pr. n. š. (4. Mojz. 1:1; 5. Mojz. 1:3) Dogodki iz Četrte Mojzesove knjige 7:1–88 in 9:1–15 sicer ne sodijo v ta čas, so pa zajeti tukaj zaradi navedbe historiata. Začetni deli knjige so nedvomno nastajali sproti, kot so se stvari godile, očitno pa je, da Mojzes Števil ni mogel dokončati še pred iztekom 40. leta v pustinji, torej do začetka koledarskega leta 1473 pr. n. š.

5. Kaj vse priča o pristnosti Četrte Mojzesove knjige?

⁵ O pristnosti tega dokumenta ni nikakršnega dvoma. Mojzes je recimo o sušni krajini, po kateri so potovali, zapisal, da je to ,velika in strašna puščava [pustinja, NW]‘, in res se tod na redko posejani prebivalci še dandanašnji stalno selijo v iskanju paše in vode. (5. Mojz. 1:19) Tudi vsi mogoči  podrobni napotki za postavitev narodovega tabora, za pohodno razporeditev in za znake s trombo, s katerimi naj bi vzdrževali red v taborskem življenju, vse to izpričuje, da je pripoved zares nastajala ,v pustinji‘. (4. Mojz. 1:1, NW)

6. V čem Četrto Mojzesovo knjigo podpirajo tudi arheološke najdbe?

⁶ Arheologija potrjuje celo s strahom navdano poročilo oglednikov, ki so se vrnili z odprave na Kanaansko, češ da ,so mesta utrjena in zelo velika‘. (13:28) Novoveška odkritja namreč kažejo, da si je takratno kanaansko prebivalstvo ozemlje, ki ga je nadzorovalo, utrdilo z nizom utrdb, ki so se na več krajih raztezale čez vso deželo vse od Jezraelske nižine na severu pa do Gerara na jugu. Mesta pa niso bila le utrjena, ampak so jih navadno zidali še vrh hribov, s stolpi, ki so se vzpenjali visoko nad obzidje, tako da so se morala zdeti ljudem, kot so bili Izraelci, ki so pač mnogo rodov živeli v egiptovski ravnini, sila mogočna.

7. V čem Četrta Mojzesova knjiga nosi pečat poštenosti?

⁷ Narodi sveta tudi kaj radi pomanjšujejo svoje neuspehe in poveličujejo svoje zmage; Četrta Mojzesova knjiga pa s poštenostjo, ki gre samo v prid njeni zgodovinskosti, pripoveduje, kako so Amalečani in Kanaanci Izraela strahovito potolkli. (14:45) Odkrito priznava, da se je ljudstvo izneverjalo in bilo do Boga tudi nespoštljivo. (14:11) Božji prerok Mojzes na moč prostodušno razodeva pregrehe tako vsega naroda, svojih nečakov kot celo rodnega brata in sestre. Nič bolj prizanesljiv ni sam do sebe: pripoveduje namreč o tem, kako takrat, ko so pri Meribi dobili vodo, ni izpričal Jehova kot svetega in je bil zato ob častno prednost, da pride v Obljubljeno deželo. (3:4; 12:1–15; 20:7–13)

8. Kako drugi biblijski pisci pričujejo za navdihnjenost Četrte Mojzesove knjige?

⁸ Da je ta pripoved pristna sestavina od Boga navdihnjenih in koristnih Pisem, izpričuje tudi dejstvo, da se drugi biblijski pisci izrecno sklicujejo skorajda na vse pomembnejše dogodke, pa tudi mnoge druge podrobnosti v njej, in s tem nemalokrat šele dodobra osvetljujejo njen resnični pomen. Tako na primer iz dokumentov Četrte Mojzesove knjige zajemajo vsi od Jozueta (Joz. 4:12; 14:2), Jeremija (2. kra. 18:4), Nehemija (Neh. 9:19–22), Asafa (Ps. 78:14–41), Davida (Ps. 95:7–11), Izaija (Iza. 48:21), Ezekijela (Ezek. 20:13–24), Ozeja (Ozej 9:10), Amosa (Amos 5:25), Miheja (Mih. 6:5), Luka v zapisu o Štefanovem govoru (Ap. dela 7:36), Pavla (1. Kor. 10:1–11), Petra (2. Pet. 2:15, 16), pa do Juda (Juda 11) ter Janeza, kot ta zapisuje Jezusove besede pergamski občini (Raz. 2:14), nič manj pa sam Jezus Kristus. (Jan. 3:14)

9. Kaj Četrta Mojzesova knjiga še zlasti poudarja o Jehovu?

⁹ Čemú torej Četrta Mojzesova knjiga? Vsekakor je njena pripoved več kot samo zgodovinskega pomena. Četrta Mojzesova knjiga namreč poudarja dejstvo, da je Jehova Bog reda in da od svojih stvarjenj zahteva izključno vdanost. Bralcu se to še posebej živo vtisne v spomin, ko prebira o preštevanju, preskušanju ter presejanju Izraela in ko ob njihovi neubogljivosti in upornosti vse bolj spoznava, kako bistveno se je Jehovu pokoravati.

10. Komu v prid se je Četrta Mojzesova knjiga ohranila in zakaj?

¹⁰ Dokument o tem so potem hranili v prid prihajajočih rodov, da naj namreč, kot to lepo razlaga Asaf, »zaupajo v Boga, naj ne pozabijo Gospodovih del, marveč naj spolnjujejo njegove ukaze« in »naj ne postanejo, kakor njih očetje, uporen in trmast rod, rod, ki ni imel pravega srca in ne Bogu zvestega duha«. (Ps. 78:7, 8) O dogodkih iz Četrte Mojzesove knjige so vedno znova peli tudi psalmi, ki so med Judi veljali za svete pesmi, in so jih torej za narodov blagor prav pogosto ponavljali. (78., 95., 105., 106., 135., 136. psalm)

VSEBINA ČETRTE MOJZESOVE KNJIGE

11. Na katere tri dele bi lahko razdelili vsebino Četrte Mojzesove knjige?

¹¹ Četrta Mojzesova knjiga se že po naravi svoje snovi deli na tri dele. Prvi del, ki se končuje z 10. poglavjem, 10. vrstico, zajema dogajanje še iz dobe izraelskega taborjenja ob vznožju Sinajske gore. Naslednji del, ki se končuje z 21. poglavjem, nato pripoveduje, kaj se je dogajalo naslednjih 38 let (in kak mesec ali dva potem), ko so se Izraelci potikali po pustinji in dokler še niso prispeli do Moabskih planjav. Zadnji del, ki s 36. poglavjem sega do konca, pa obravnava dogajanje na Moabskih planjavah, medtem ko so se Izraelci pripravljali za vpad v Obljubljeno deželo.

12. Koliko ljudi šteje izraelski tabor na Sinaju in kako je tabor organiziran?

¹² Dogajanje na Sinajski gori (1:1–10:10). Izraelci so v sinajskem pogorju že kako leto dni. Tu so se strnili v tesno sprepleteno organizacijo. Zdaj se na Jehovov ukaz lotijo ljudskega štetja vseh 20 in več let starih moških. Rodovi, kot naštejejo, obsegajo od 32.200 za boj sposobnih mož v Manaseju pa tja do 74.600 mož v Judu, skupaj 603.550 mož, sposobnih za službo v izraelski vojski, še poleg levitov in žensk z otroki; tabor torej nemara šteje kar okrogle tri milijone ljudi, če ne še več. Na sredo tabora postavijo shodni šotor z leviti vsenaokrog. Vsi drugi Izraelci taborijo v trirodovnih oddelkih vsak na svojem mestu in na svoji strani neba, in vsak rod dobi posebno naročilo, kako naj se razvrsti, kadar  tabor odrine na pot. Jehova tako naroči vse, kar je treba, in »Izraelovi sinovi«, kot pravi knjiga, »so storili povsem, kar je Gospod zapovedal Mojzesu«. (2:34) Pokoravajo se Jehovu in spoštujejo Mojzesa, Božjega vidnega zastopnika.

13. Po katerem redu je levitom dodeljena služba?

¹³ Leviti so potem v odkup za Izraelove prvorojence odbrani za izrecno službo Jehovu. Po očetnem rodu, ki izhaja bodisi iz Gersona, Kaata ali Merarija, treh Levijevih sinov, se razdelijo v tri skupine. Glede na to delitev jim je odrejeno tudi mesto v taboru in njihove bogoslužne dolžnosti. Tistim od 30. leta starosti naprej so naložena težja opravila pri prenašanju tabernaklja. Da pa bi bilo opravljeno tudi lažje delo, pripomorejo pri strežbi še drugi, že od 25. leta navzgor. (Za časa Davida so to znižali na 20. leto starosti: 1. kron. 23:24–32; Ezd. 3:8.)

14. Katera navodila dobijo, da bi bilo v taboru vedno vse čisto?

¹⁴ Da bi bilo v taboru vedno vse čisto, dobijo navodila, da naj vse obolele karantenirajo, naj opravljajo spravo (zadostitev) za vsakršno nezvestobo in izneverjenje, navodila o tem, kako ravnati, kadar mož posumi v ženino krepostnost, in kako zagotoviti, da bodo nazirski zaobljubljenci Jehovu tudi res prav ravnali. Ker naj bi ljudstvo nosilo ime svojega Boga, morajo pač v vsem ravnati po njegovih zapovedih.

15. a) Kdo prinaša darove ob posvetitvi oltarja? b) Katerega razmerja se mora Izrael vedno spominjati in na kaj naj bi jih spominjala pasha?

¹⁵ Tu Mojzes postreže še z nekaterimi podrobnostmi iz že minulega meseca (4. Mojz. 7:1, 10; 2. Mojz. 40:17); pripoveduje namreč o tem, kako je 12 ljudskih glavarjev v 12 dneh od posvetitve oltarja prinašalo darove. V tem ni bilo nič tekmovalnega ali samohvalnega; vsak je namreč prispeval natanko toliko kot vsi drugi. Zdaj morajo vsi imeti na umu, da je nad temi glavarji in nad Mojzesom samim še Bog, Jehova, ki Mojzesa poučuje in napotuje. Nikoli ne smejo pozabiti, v kakšnem razmerju so si z Jehovom. Pasha pa naj bi jih spominjala na Jehovovo čudežno rešenje iz Egipta, in ob času, leto dni po odhodu iz Egipta, jo tu v pustinji tudi proslavijo.

16. Kako Jehova vodi izraelski narod in kakšen razpored signalizacije s trombo dobijo?

¹⁶ Jehova, prav tako kot je Izraelu poveljeval na pohodu iz Egipta, svoj narod na tem popotovanju podnevi vodi z oblakom, ki pokriva prebivališče (tabernakelj) pričevanjskega šotora, ponoči pa z ognjenim sijem. Kadar se pomakne oblak, odrine na pot tudi narod. Kadar oblak ostaja nad prebivališčem, se tam utabori tudi narod, bodisi za nekaj dni, za ves mesec ali tudi dlje; pripoved namreč pravi: »Na Gospodovo povelje so postavljali tabor in na Gospodovo povelje so odhajali; držali so se Gospodove naredbe, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu.« (4. Mojz. 9:23) Ko naj bi že kmalu odrinili s Sinaja, dobijo še razpored signalizacije s trombo, tako za zbor ljudstva kot za poveljevanje posameznim taborskim oddelkom na njihovem popotovanju po pustinji.

17. Opišite potek pohoda.

¹⁷ Dogajanje v pustinji (10:11–21:35). Dvajseti dan drugega meseca Jehova končno dvigne oblak iznad svetega prebivališča in tako dá Izraelu znak za odhod iz sinajskih krajev. Tako odrinejo proti Kadesbarnam, kakih 240 kilometrov severneje, s skrinjo Jehovove zaveze nasredi med sabo. Med dnevnim pohodom jih nad glavami spremlja Jehovov oblak. Vsakič, ko se skrinja zaveze odpravlja na pot, Mojzes moli k Jehovu, naj se vzdigne in razkropi svoje sovražnike, in vsakič, ko obmiruje, moli k Jehovu, naj se povrne k »množici Izraelovih tisočnij«. (10:36)

18. Kakšno godrnjanje se začne po poti v Kadesbarne in kako Jehova še učinkoviteje uredi teokratični postopek v taboru?

¹⁸ Tabor pa spremljajo nemiri. Po poti na sever do Kadesbarn se vsaj trikrat zgodi, da začne ljudstvo godrnjati. Prvič Jehova tak izbruh negodovanja uduši tako, da pošlje ogenj, ki pogoltne del ljudstva. Potem spet »drhal« naščuva Izraela, da se zmrduje, češ, zdaj ne jemo nič drugega kot mano, nič več pa ni rib, kumar, dinj, pora, čebule in česna kot nekoč v Egiptu. (11:4) Mojzesa to tako potre, da zaprosi Jehova, naj ga rajši usmrti, kot pa da bi moral vsemu temu ljudstvu še naprej biti za pestunjo. Jehova pa uvidevno odvzame od duha, ki je nad Mojzesom, in ga preloži nad 70 starešin, ki Mojzesu pomagajo kot preroki v taboru. Potem imajo na lepem mesa na pretek. Kot že nekoč poprej veter od Jehova prižene od morja prepelice, in ljudstvo si požrešno kopiči silne zaloge in jih sebično nosi na kup. Takrat pa se zoper ljudstvo vname Jehovova jeza in jih nemalo udari zaradi njihove sebične pogoltnosti. (2. Mojz. 16:2, 3, 13)

19. Kako Jehova opravi z Mirjaminimi in Aronovimi očitki?

¹⁹ Sitnosti pa še ni konec. Mirjam in Aron v svojem mlajšem bratu Mojzesu ne gledata tega, kar v resnici je, namreč Jehovovega zastopnika, in mu očitata ženo, ki si jo je komaj pred kratkim pripeljal v tabor. Zase zahtevata večjo oblast, nič manjšo od Mojzesove, pa čeprav je »mož Mojzes [. . .] zelo krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji«. (4. Mojz. 12:3) Zadevo spravi v red sam Jehova: oznani namreč, da je Mojzesov položaj nekaj posebnega, Mirjam, ki je bila najbrž pobudnica za to negodovanje, pa udari z  gobavostjo. Šele na Mojzesovo priprošnjo ta pozneje spet ozdravi.

20., 21. Kateri dogodki so krivi za to, da Jehova odloči, da mora Izrael 40 let bloditi po pustinji?

²⁰ Ob prispetju v Kades se Izrael utabori na samem pragu Obljubljene dežele. Jehova Mojzesu zdaj naroči, naj pošlje oglednike na izvidnico po deželi. Ti vstopijo vanjo z juga in nato potujejo severno vse do »poti proti Ematu«, se pravi da v 40 dneh prepešačijo na stotine kilometrov. (13:21) Ko se z nabirkom bogatih kanaanskih pridelkov vrnejo v tabor, deset oglednikov maloverno hiti dopovedovat, da bi bilo drveti nad tako strumno ljudstvo in nad tako mogočna utrjena mesta prava neumnost. Kaleb sicer skuša občino pomiriti z ugodnejšim poročilom, a zaman. Puntarski ogledniki namreč Izraelcem naženejo strah v kosti, češ da je to dežela, ki »žre svoje prebivalce«, in »vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so ljudje visoke postave«. Ko po taboru završi od upornega godrnjanja, jih Jozue in Kaleb zarotita: »Z nami pa je Gospod [Jehova, NW]. Nikar se jih ne bojte!« (13:32; 14:9) Občina pa zažene vik in krik, naj ju posujejo s kamenjem.

²¹ Takrat vmes neposredno poseže Jehova; Mojzesu reče: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi?« (14:11) Mojzes Jehova roti, naj naroda ne pokončuje, ko gre vendar pri tem tudi za Njegovo ime in sloves. Zato Jehova odloči, da naj se Izrael klavrno potika po pustinji, dokler ne bodo od ljudstva pomrli vsi poprej prešteti, od 20. leta navzgor. Od vsega preštetega moškega rodu bosta smela v Obljubno deželo edinole Kaleb in Jozue. Zaman se ljudstvo na lastno pest zažene nad deželo: tam jih čaka bridek poraz, ki jim ga prizadenejo Amalečani in Kanaanci. Kako drago mora ljudstvo plačati nespoštljivost do Jehova in njegovih zvestovdanih zastopnikov!

22. Kaj še izrecno poudarja, kako zelo jim je treba poslušnosti?

²² O tem, kaj je poslušnost, se morajo resnično še veliko naučiti. Zato jim Jehova tudi naloži dodatne zakone, ki še izrecneje poudarjajo, kako zelo jim je tega treba. Naznani jim, da morajo po prihodu v Obljubljeno deželo opraviti zadostitev za pregreške, storjene ponevedoma, če pa kdo nalašč ne bi poslušal zapovedi, ga je treba pri priči iztrebiti. Ko tako zalotijo človeka, ki kljub sobotni postavi ta dan nabira drva, Jehova ukaže: »Ta človek mora umreti!« (15:35) V opomin na svoje zapovedi in na to, kako prepotrebno se je tem pokoravati, Jehova naroči, naj ljudstvo na vogalih svojih oblačil nosi čopke oziroma resice (NW).

23. Kaj se izcimi iz Korejevega, Datanovega in Abironovega upora?

²³ Pa vendar znova izbruhne upor. Kore, Datan in Abiron se z 250 občinskimi velmožmi družno postavijo po robu Mojzesovi in Aronovi oblasti. Mojzes, ki zadevo predloži Jehovu, upornežem veli: ,Vzemite si kadilnice in kadila in jih prinesite pred Jehova, naj on izbere!‘ (16:6, 7) Takrat se vsemu zboru prikaže Jehovovo veličastvo. Kot bi trenil, jih zadene Božja sodba: Bog stori, da se zemlja razkolje in požre Korejevo, Datanovo in Abironovo družino, nad 250 mož s Korejem vred, ki darujejo kadilo, pa pošlje ogenj, da jih požre. A že naslednji dan začne ljudstvo ožirati Mojzesa in Arona zaradi tega, kar je naredil Jehova, in znova pride nadnje šiba ter potrebi kar 14.700 godrnjačev.

24. S katerim znamenjem naredi Jehova konec upornosti?

²⁴ Spričo teh dogodkov Jehova zapove, naj vsak rod prinese predenj po eno palico, priložijo pa naj tudi palico z Aronovim imenom za Levijev rod. Naslednji dan se pokaže, da je Aron duhovnik po Jehovovi izbiri, ker se je edino njegova palica vsa razcvetela in dozorila mandeljne. To palico morajo potem shraniti v skrinji zaveze »v znamenje za uporne sinove«. (4. Mojz. 17:25, v NW 17:10; Heb. 9:4) Nato pa nas pripoved po pregledu nadaljnjih naročil za vzdrževanje duhovništva z desetino ter o rabi očiščevalne vode s pepelom rdeče krave spet popelje nazaj v Kades. Tu umre Mirjam, in tu jo tudi pokopljejo.

25. V čem Mojzes in Aron ne posvetita Jehova in kaj si s tem nakopljeta?

²⁵ Še enkrat na samem pragu Obljubne dežele se zbor spre z Mojzesom zaradi pomanjkanja vode. Jehova to šteje, kot bi se sprli z Njim samim, in se prikaže v vsem svojem veličastvu ter zapove Mojzesu, naj vzame palico in prikliče vodo iz skale. Ali pa Mojzes in Aron zato zdaj posvetita Jehova? Nasprotno, Mojzes samo ves jezen dvakrat udari po skali. Ljudstvo in živina sicer dobijo vodo, da se napojijo, Mojzes in Aron pa tega z ničimer ne pripišeta Jehovu. Čeprav je ubijajoče pustinjsko romanje že skorajda za njimi, si tako nakopljeta Jehovovo nemilost, in kot izvesta, zato ne bosta smela v Obljubno deželo. Aron pozneje umre na gori Hor, in dolžnosti velikega duhovnika prevzame njegov sin Eleazar.

26. Kaj se značilnega zgodi na obhodu okrog Edoma?

²⁶ Izrael se zdaj obrne proti vzhodu in hoče prepotovati edomsko deželo, pa ga tam zavrnejo. Ko mora zato prav na široko obhoditi Edom, si ljudstvo z negodovanjem zoper Boga in Mojzesa znova nakoplje težave. Siti so že mane in žejni. Zaradi tolikšne upornosti pošlje Jehova mednje strupene kače,  tako da jih veliko pomre. Ko vmes končno poseže Mojzes, mu Jehova naroči, naj si naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Kogar so pičile kače, pa se ozre k tej bronasti kači, ta preživi. Ko pa se Izraelci spet napotijo proti severu, jim pot zastavita bojeviti amorejski kralj Sehon in basanski kralj Og. Izrael v boju oba porazi in zasede njuno ozemlje vzhodno od velikega palestinskega tektonskega jarka.

27. Kako Jehova Balaku prekriža račune zastran Bileama?

²⁷ Dogajanje na Moabskih planjavah (22:1–36:13). Vsi zagreti od pričakovanega vkorakanja v Kanaan se Izraelci zdaj zberejo na puščavskih moabskih planjavah severno od Mrtvega morja in vzhodno od Jordana, ravno nasproti Jerihe, le da čez vodo. Ko Moabci zagledajo njihov širni tabor, kako se razprostira pred njihovimi očmi, se jih poloti groza. Po posvetovanju z Madianci njihov kralj Balak pošlje po Bileama, da bi ta z vedeževalstvom preklel Izraela. In čeprav Bog Bileamu izrecno zapreti: »Ne hodi z njimi!«, ta kljub vsemu sili tja. (22:12) Diši mu namreč obljubljeno plačilo. Ko nazadnje vendarle gre, ga na poti ustavi angel in po čudežu mu spregovori lastna oslica ter ga pošteno ošteje. Ko pa Bileam nazadnje le pride do tega, da napove svoje izreke o Izraelu, ga Božji duh prisili, da s štirimi reki Božjemu narodu prerokuje zgolj blagoslove in da celo napove, da bo iz Jakoba vzšla zvezda in se iz Izraela dvignilo žezlo, ki bo vladalo in pokončevalo.

28. S katero zvijačo potem po Bileamovem nasvetu zvabijo Izraela v zanko in kako nadloga vendarle poneha?

²⁸ Zdaj ko je Balaka spravil v bes, ker kljub vsemu ni preklel Izraela, si skuša Bileam pridobiti kraljevo naklonjenost tako, da mu prišepne, naj Moabci z lastnimi ženskami zvabijo izraelski moški rod v razvratne obredne čare Baalovega kulta. (31:15, 16) Tako Izraelci tu, tik pred Obljubljeno deželo, zdrknejo v najgršo nravno popačenost in se začnejo klanjati krivim bogovom. Nadnje pride nadloga, ker se vname Jehovov srd, in Mojzes brž zahteva za krivce najstrožjo kazen. Ko tako Finees, sin velikega duhovnika, vidi nekega glavarja, da vodi Madianko v šotor kar v tabor, gre za njima in ju ubije, žensko prebode prav skozi osramje. Vtem nadloga poneha, a šele potem, ko zaradi nje pomre 24.000 ljudi.

29. a) Kaj se pokaže ob štetju konec 40. leta? b) Kakšne priprave za vstop v Obljubljeno deželo zdaj še potekajo?

²⁹ Mojzesu in Eleazarju Jehova zdaj zapove, naj vnovič izpeljeta ljudsko štetje, tako kot slabih 39 let poprej ob vznožju Sinajske gore. Po končnem preštevanju se pokaže, da se njihove vrste niso prav nič pomnožile, ob popisu naštejejo celo 1820 mož manj. Razen Jozueta in Kaleba ni nikogar več od tistih, ki so jih na Sinaju vnesli v razvid za vojaško službo. Kot je bil rekel Jehova, so vsi pomrli v pustinji. Nato Jehova izda naročila v zvezi z delitvijo dedne posesti. Še enkrat pove, da Mojzes ne bo prišel v Obljubno deželo, ker ni posvetil Boga pri meribski vodi. (20:13; 27:14, podčrtne opombe v NW) Za Mojzesovega naslednika pa je poverjen Jozue.

30. Kako so poravnani računi z Madianci in kaj se ob razdeljevanju zgodi z ozemljem vzhodno od Jordana?

³⁰ Jehova potem po Mojzesu spomni Izraela na pomen svojih zakonov o žrtvovanju in praznovanjih ter o resnosti zaobljubljanja. Mojzesu pa naroči, naj poravna račune z Madianci zaradi sokrivde pri tem, da se je dal Izrael zapeljati k peorskemu Baalu. Vsi madianski možje z Bileamom vred so v boju pobiti, živeti pustijo le deviška dekleta: 32.000 teh zajamejo skupaj s plenom, kamor sodi tudi 808.000 glav živine. Pri Izraelcih ne pogrešajo nikogar. Rubenovi in Gadovi sinovi, ki redijo živino, zdaj poprosijo, da bi smeli poseliti ozemlje vzhodno od Jordana, in ko privolijo, da bodo pomagali pri osvajanju Obljubljene dežele, si ga tudi res izgovorijo, tako da ta bogata planota pride v dedno last teh dveh in polovice Manasejevega rodu.

31. a) V čem mora biti Izrael, zdaj ko koraka v deželo, vedno docela poslušen? b) Katera napotila dobijo glede rodovne dedne posesti?

³¹ Potem ko še enkrat preletimo postajališča na 40-letnem potovanju, se zapis znova osredinja na to, kako bistveno se je pokoravati Jehovu. Bog jim sicer daje deželo, zato pa morajo oni postati njegovi krvniki, pregnati morajo nravno sprevržene staroselce, vdane demonskim kultom, in do zadnje pičice iztrebiti njihov podobočastni kult. Začrtane so tudi natančne meje dežele, ki jim jo daje Bog. Med seboj si jo morajo razdeliti z žrebom. Leviti, ki nimajo rodovne dediščine, pa morajo dobiti 48 mest s pasišči vred, od katerih mora 6 biti zavetnih mest za pribežališče nenaklepnim ubijalcem. Vsako teh ozemelj mora ostati znotraj rodu, z možitvijo se ga ne sme prenašati na kak drug rod. Če pa moškega dediča ni, se morajo hčere, ki jim pripade dedovanje – na primer Salfaadove hčere – omožiti znotraj svojega rodu. (27:1–11; 36:1–11) S temi zapovedmi, ki jih da Jehova po Mojzesu, in s tem, da so Izraelovi sinovi končno nared, da vstopijo v Obljubno deželo, se Četrta Mojzesova knjiga končuje.

ZAKAJ KORISTNA

32. S čim vse Četrta Mojzesova knjiga upredpodablja Jezusa in njegovo žrtvovanje?

³² Na Četrto Mojzesovo knjigo se je kar nekajkrat skliceval Jezus, pa tudi njegovi apostoli in drugi biblijski pisci jasno izkazujejo, kakšnega pomena in  koristi je njen zapis. Apostol Pavel je Jezusovo zvesto službo izrecno primerjal Mojzesovemu službovanju, katerega večji del popisuje ravno Četrta Mojzesova knjiga. (Heb. 3:1–6) V živalskih žrtvovanjih in v usutju pepela rdeče telice iz Četrte Mojzesove knjige 19:2–9 pa znova prepoznavamo podobo veliko veličastnejše očiščevalne uredbe s Kristusovim žrtvovanjem. (Heb. 9:13, 14)

33. Zakaj priklicanje vode v pustinji pomeni nekaj tudi nam danes?

³³ Pavel je tudi pokazal, da je priklicanje vode iz pustinjske skale na moč pomenljivo tudi za današnjega človeka; pisal je: »Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, in ta skala je bil [je pomenila, NW] Kristus[a].« (1. Kor. 10:4; 4. Mojz. 20:7–11) Zato je tudi edino prav, da je sam Kristus rekel: »Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.« (Jan. 4:14)

34. Kako je Jezus nakazal, da je bronasta kača pomenila nekaj preroškega?

³⁴ Jezus se je nekoč tudi neposredno sklical na neko prigodo, zapisano v Četrti Mojzesovi knjigi, na prigodo, ki je bila vnaprejšnja senca tega, kar je Bog ravno takrat uresničeval po njem. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,« je rekel, »tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da ima vsak, ki veruje, po njem večno življenje.« (Jan. 3:14, 15; 4. Mojz. 21:8, 9)

35. a) Česa bi se morali kristjani paziti, kot to kaže izraelski zgled v pustinji, in zakaj? b) Katere zglede pohlepa in upornosti omenjata v svojih pismih Juda in Peter?

³⁵ Zakaj pa so bili Izraelci obsojeni na 40-letno potikanje po pustinji? Zaradi malovernosti. Zastran te je apostol Pavel ostro svaril: »Pazite, bratje, da kateri med vami ne bo imel hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga. Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte.« Zaradi neposlušnosti in zaradi nevere so ti Izraelci v pustinji tudi pomrli. »Potrudimo se torej, da stopimo v ta kraj [Božjega] počitka, da ne bo kdo podobno padel zaradi neposlušnosti.« (Heb. 3:7–4:11; 4. Mojz. 13:25–14:38) Juda pa je opozorilo pred brezbožneži, ki blatijo vse, kar je svetega, naslonil na Bileamov pohlep po zaslužku in na Korejevo uporniško jezikanje čez Jehovovega služabnika Mojzesa. (Juda 11; 4. Mojz. 22:7, 8, 22; 26:9, 10) Bileama omenja tudi Peter, češ da »ga je zmamil krivičen zaslužek«, ravno tako pa poveličani Jezus v svojem razodetju po Janezu, češ da je ,zavajal Izraela v greh z malikovanjem in nečistovanjem‘. Krščanski občini pa je dandanes vsekakor treba, da se pazi takšnih nesvetih ljudi. (2. Pet. 2:12–16; Raz. 2:14)

36. Pred katerimi hudimi deli je svaril Pavel in kako nam lahko njegovo svarilo koristi danes?

³⁶ Ko se je v korintski občini zasejala nenravnost, jim je Pavel brž pisal, da »ne bi drveli za hudim«, in pri tem izrecno namignil na Četrto Mojzesovo knjigo. Svaril je namreč: »Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč.« (1. Kor. 10:6, 8; 4. Mojz. 25:1–9; 31:16) * Kaj pa takrat, ko se je ljudstvo obregovalo, češ da si s poslušnostjo Božjim zapovedim človek življenje le otežuje in da so že siti od Jehova poslane mane? O tem pa Pavel pravi: »Ne preskušajmo Kristusa [Jehova, NW], kakor so nekateri izmed njih izzivali in so jih pomorile kače.« (1. Kor. 10:9; 4. Mojz. 21:5, 6) Potem pa Pavel še pristavlja: »Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pokončevalec uničil.« Koliko trpkega je Izrael užil zgolj zaradi godrnjanja čez Jehova, čez njegove zastopnike in njegovo oskrbo! Vse to, kar »se je ónim zgodilo, da bi bili za zgled,« naj bo torej nam danes v neogibno svarilo, zato da bomo služili Jehovu venomer z nezmanjšano vero. (1. Kor. 10:10, 11; 4. Mojz. 14:2, 36, 37; 16:1–3; 17:6, v NW 16:41; 17:20, 25, v NW 17:5, 10)

37. Navedite z zgledi, kako nam Četrta Mojzesova knjiga pomaga razumeti še druge biblijske odlomke.

³⁷ Četrta Mojzesova knjiga nam tudi streže s historiatom, ob katerem šele dodobra razumemo premnoge biblijske odlomke. (4. Mojz. 28:9, 10 – Mat. 12:5; 4. Mojz. 15:38 – Mat. 23:5; 4. Mojz. 6:2–4 – Luka 1:15; 4. Mojz. 4:3 – Luka 3:23; 4. Mojz. 18:31 – 1. Kor. 9:13, 14; 4. Mojz. 18:26 – Heb. 7:5–9; 4. Mojz. 17:23, 25, v NW 17:8–10 – Heb. 9:4)

38. V čem je Četrta Mojzesova knjiga še zlasti koristna in h komu nas predvsem napotuje?

³⁸ Vse, kar piše v Četrti Mojzesovi knjigi, je torej resnično navdihnjeno od Boga, pa tudi koristno, s tem da nas uči, kako važno se je pokoravati Jehovu in spoštovati tiste, ki jih je on postavil za nadzornike med svojim ljudstvom. Z zgledom graja vse, ki delajo hudo, z dogajanjem preroškega pomena pa nas napotuje k njemu, ki ga je Jehova dal za Zveličarja in Voditelja svojega današnjega ljudstva. Knjiga torej stoji kot bistven in poučen člen v pisnem pričevanju, ki počasi pelje k ustanovitvi Jehovovega pravičnega Kraljestva v rokah Jezusa Kristusa, njega, ki ga je Jehova sam postavil za Srednika in Velikega duhovnika.

[Podčrtni opombi]

[Preučevalna vprašanja]