Biblijska knjiga številka 40: Matej

Napisal: Matej

Kraj nastanka: Palestina

Čas nastanka: ok. 41. n. š.

Čas, ki ga zajema: 2. pr. n. š.–33. n. š.

1. a) Kaj Jehova obljublja človeštvu že od Edena sem? b) Kako se je upanje na Mesija trdno zasidralo med Judi?

JEHOVA že vse od edenskega upora naprej teši človeštvo z obljubo, da bo po Semenu svoje »žene« nekoč odrešil vse, ki ljubijo pravičnost. To Seme ali ta Mesija naj bi po njegovem sklepu potekal iz Izraelovega naroda. V stoletjih, ki so sledila, je dal po svojih navdihnjenih hebrejskih piscih zapisati na desetine prerokovanj, ki so kazala, da bo to Seme Vladar v Božjem kraljestvu; nastopil bo za posvečenje Jehovovega imena ter z njega za vekomaj spral sleherni madež očitkov, ki so kdaj leteli nanj. Sploh so ti preroki navajali vrsto podrobnejših namigov o njem, ki naj bi nekoč opravičil Jehova in vse odrešil strahu, zatiranj, greha in smrti. Ko so bili Hebrejski spisi dopisani, je bilo torej upanje na Mesija med Judi že trdno zasidrano.

2. V čem so bile okoliščine ob Mesijevem nastopu kot nalašč za širjenje dobre novice?

² Medtem se je svetovno prizorišče spreminjalo. Bog je bil namreč premike narodov spretno nameril tako, da je bilo zdaj vse nared za Mesijev nastop; razmere so bile kot nalašč za to, da se novica o tem dogodku zaseje na blizu in daleč. Peta svetovna sila, Grčija, je bila ustvarila skupni jezik, univerzalno občilo med narodi. Rim, šesta svetovna sila, je podložne narode preoblikoval v en sam svetovni imperij in hkrati poskrbel za cestne povezave; tako je postal sleherni del tega imperija zlahka dostopen. Ob tem pa je bilo veliko Judov že od prej razkropljenih križem po imperiju; tako so o tem, da Judje pričakujejo prihod nekakšnega Mesija, slišali tudi že drugod. In zdaj, dobrih 4000 let po edenski obljubi, se je ta Mesija prikazal! Prišlo je tako dolgo pričakovano obljubljeno Seme! S tem da je Mesija tu na zemlji zvesto izpolnil voljo svojega Očeta, so se torej zgodile reči, ki odtehtajo vso siceršnjo človeško zgodovino.

3. a) Kako je Jehova naredil vse takó, da bi bilo zabeleženo čimveč podrobnosti iz Jezusovega življenja? b) Po čem se vsak evangelij dodobra loči od drugih treh in zakaj so potrebni vsi štirje?

³ Tako je spet prišel čas za nastanek novih navdihnjenih besedil, ki bi to tehtno dogajanje zabeležila črno na belem. Jehovov duh je navdihnil štiri može vere, da so napisali štiri neodvisne pripovedi o tem; tako so dali štirikratno pričevanje za to, da je Jezus res Mesija, obljubljeno Seme in Kralj, ter podali nekaj o njegovem življenju, njegovi strežbi, smrti ter vstajenju. Te pripovedi se imenujejo evangeliji; beseda »evangelij« namreč pomeni »dobra novica«. Resda so si vsi štirje vzporedni in dostikrat zajemajo iste prigode, vendar to še ne pomeni, da zgolj podvajajo drug drugega. Prvim trem evangelijem sicer velikokrat rečemo sinoptični, se pravi »podobnogledni«, ker o Jezusovem življenju na zemlji pripovedujejo s podobnega vidika; vendar pripoveduje vsak izmed četverih piscev – Matej, Marko, Luka in Janez – o Kristusu vendarle po svoje. Vsak si zastavlja povsem samosvojo témo in  smoter, odslikava svojo lastno osebnost in piše s čisto svojim neposrednim bralstvom pred očmi. Bolj ko preiskujemo njihove spise, jasneje doumevamo svojevrstne poteze vsakega od piscev, predvsem pa to, da te štiri navdihnjene biblijske knjige tvorijo samostojne, komplementarne in skladne življenjepise Jezusa Kristusa.

4. Kaj vemo o piscu prvega evangelija?

⁴ Prvi je dobro vest o Kristusu zapisal Matej. Njegovo ime je najbrž skrajšanka hebrejskega »Matitijah«, kar pomeni »Jehovov dar«. Pripadal je dvanajsterici od Jezusa izbranih apostolov. Medtem ko je Gospodar potoval križem po palestinski deželi in oznanjal ter učil o Božjem kraljestvu, je Matej živel z njim v prisrčni zaupnosti. Preden pa je postal Jezusov učenec, je bil Matej davčni izterjevalec; opravljal je torej poklic, ki so ga Judje hudo črtili, ker jih je nenehno spominjal, da pač niso svobodni, marveč pod gospostvom cesarskega Rima. Sicer pa so Mateju pravili tudi Levi in je bil Alfejev sin. Na Jezusov poziv, naj gre za njim, se je odzval brez odlašanja. (Mat. 9:9; Mar. 2:14; Luka 5:27–32)

5. Kaj nas potrjuje v prepričanju, da je Matej res napisal prvi evangelij?

⁵ V evangeliju, ki ga pripisujemo Mateju, sicer nikjer ne piše, da ga je napisal ravno on, a ga kot pisca navaja neutajljivo pričevanje zgodnjih cerkvenih zgodovinarjev. Menda je ni staroveške knjige, katere pisec bi bil tako nedvoumno in enodušno dognan, kot je ravno Matejev evangelij. Že od Papija iz Hierapolisa (začetek drugega stoletja n. š.) naprej imamo vrsto zgodnjih prič o tem, da je ta evangelij napisal res Matej in da je to pristen del Božje Besede. McClintock-Strongova Cyclopedia pravi: »Odlomke iz Matejevega evangelija navajajo Justin mučenec, avtor pisma Diogenetu (glej v Ottovem Justinu Mučencu, zv. ii), Hegesip, Irenej, Tacijan, Atenagora, Teofil, Klement, Tertulijan in Origen. V prepričanju, da knjiga, kakršno poznamo danes, ni utrpela nikakršnih nenadnih sprememb, nas potrjuje ne le to, kaj iz nje navajajo, ampak tudi to, kako to navajajo, to, kako se mirno sklicujejo nanjo kot na nesporno dognano avtoriteto, brez najrahlejše senčice dvoma.« * To, da je bil Matej apostol in je na njem počival Božji duh, pa nam daje zagotovilo, da je vse, kar je pisal, zapisoval res zvesto.

6., 7. a) Kdaj in v katerem jeziku je Matejev evangelij najprej nastal? b) Kaj kaže na to, da je bil namenjen predvsem Judom? c) Kolikokrat navaja New World Translation ime Jehova v tem evangeliju? Zakaj?

⁶ Matej je svojo pripoved napisal v Palestini. Točnega leta ne poznamo; vendar pripisi na koncu nekaterih rokopisov (vseh poznejših od desetega stoletja n. š.) navajajo, da je to bilo 41. n. š. Nekateri dokazi govorijo tudi o tem, da je Matej svoj evangelij prvotno napisal v ljudski hebrejščini svojega časa in ga pozneje prevedel v grščino. Hieronim v svojem delu De viris inlustribus (O slavnih možeh), v III. poglavju, navaja: »Matej, ki se mu pravi tudi Levi in ki je iz davčnega izterjevalca postal apostol, je najprej sestavil evangelij o Kristusu na Judejskem v hebrejskem jeziku in črkah za vse verujoče iz obreze.« * Hieronim še dostavlja, da je bilo hebrejsko besedilo tega evangelija v njegovem času (četrto in peto stoletje n. š.) še ohranjeno v knjižnici, ki jo je bil v Cezareji zbral Pamfilij.

⁷ Evzebij tudi navaja, da je Origen na začetku tretjega stoletja pri obravnavi evangelijev zapisal, da je »bil prvi napisan [. . .] po Mateju, [. . .] ki ga je dal na svetlo za vernike iz judovstva, spisal pa ga je v hebrejščini«. * Da je nastajal zlasti z mislijo na Jude, nakazuje že njegov rodovnik, ki prikazuje Jezusov zakoniti rod z začetkom pri Abrahamu, in pogosto sklicevanje na Hebrejske spise z dokazovanji, kako ti kažejo na prihajajočega Mesija. Upravičeno smemo domnevati, da je Matej pri navajanju iz tistih delov Hebrejskih spisov, v katerih nastopa božansko ime Jehova, to ime tudi zapisal v tetragramski obliki. Zato Matejev evangelij v izdaji New World Translation navaja ime Jehova 18-krat, tako kot hebrejski prevod Matejevega evangelija, ki ga je izvirno opravil F. Delitzsch v 19. stoletju. Matej je imel do božanskega imena gotovo enak odnos kakor Jezus, torej ga splošno judovsko vraževerje, češ da se tega imena ne sme uporabljati, pač ni vezalo. (Mat. 6:9; Jan. 17:6, 26)

8. Kako se to, da je bil Matej poprej davčni izterjevalec, zrcali v vsebini njegovega evangelija?

⁸ Matej je bil poprej davčni izterjevalec; torej je razumljivo, da denar, številke in vrednosti navaja eksplicitno. (Mat. 17:27; 26:15; 27:3) Živo je doživljal Božje usmiljenje, da je namreč on, preziran davčni izterjevalec, smel postati služabnik dobre novice in Jezusu zaupen tovariš. Tako nam izmed evangelijskih piscev edino Matej pripoveduje o Jezusovem večkratnem zabičevanju, da je poleg žrtev potrebno tudi usmiljenje. (9:9–13; 12:7; 18:21–35) Mateju je bila Jehovova nezaslužena dobrotljivost v veliko tolažbo; nič čudnega torej, da ravno on beleži enega najtolažilnejših Jezusovih izrekov:  »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko.« (11:28–30) Kako poživilne so bile te blage besede za nekdanjega davčnega izterjevalca, ki so ga sonarodnjaki nekoč gotovo malo manj kot obkladali z žaljivkami!

9. Katera téma in kakšen slog podajanja sta značilna za Mateja?

⁹ Matej je še zlasti poudarjal, da je osrednja tema Jezusovega pouka »nebeško kraljestvo«. (4:17) Zanj je bil Jezus Kralj-Oznanjevalec. Izraz »kraljestvo« je uporabil tolikokrat (čez 50-krat), da bi njegov evangelij zlahka poimenovali kar kraljestveni evangelij. Nasploh je Mateju šlo bolj za logično podajanje Jezusovih javnih govorov in pridig kot pa za strogo kronološko zaporedje. Tako se Matej zaradi poudarka, ki ga daje kraljestveni temi, prvih 18 poglavij zavestno oddaljuje od kronološkega reda. Zato pa se zadnjih deset poglavij (od 19. do 28.) skoraj v celoti drži kronološkega zaporedja, čeprav Kraljestva nič manj ne poudarjajo.

10. Koliko vsebine Matejevega evangelija je lastne edino temu evangeliju in katero razdobje evangelij zajema?

¹⁰ Dvainštirideset odstotkov Matejeve evangelijske pripovedi ni v nobenem izmed ostalih treh evangelijev. * Sem sodi vsaj deset prilik ali prispodob: o ljuljki na njivi (13:24–30), o skritem zakladu (13:44), o dragocenem biseru (13:45, 46), o mreži (13:47–50), o neusmiljenem služabniku (18:23–35), o najemnikih za en denarij (20:1–16), o očetu in dveh sinovih (21:28–32), o poroki kraljevega sina (22:1–14), o desetih družicah (25:1–13) in o talentih (25:14–30). V celoti pa knjiga pripoveduje o času od Jezusovega rojstva 2. pr. n. š. pa do njegovega snidenja z učenci tik pred njegovim vnebohodom 33. n. š.

VSEBINA MATEJEVEGA EVANGELIJA

11. a) S čim se evangelij logično začenja in o katerih začetnih dogodkih pripoveduje? b) Na katera uresničena prerokovanja nas Matej na primer opozarja?

¹¹ Uvod k Jezusu in k novici o »nebeškem kraljestvu« (1:1–4:25). Matejev evangelij se logično začenja z Jezusovim rodovnikom; s tem izpričuje Jezusovo zakonito dedovalno pravico po Abrahamovi in Davidovi liniji. Tako si namreč zagotavlja pozornost judovskega bralca. Potem pa se pred nami odvija pripoved o Jezusovem čudežnem spočetju, o njegovem rojstvu v Betlehemu, o obisku astrologov, o Herodovem srditem pomoru vseh betlehemskih dečkov, starih dve leti in manj, pa o Jožefovem in Marijinem begu z detecem v Egipt ter o toliko poznejši vrnitvi in naselitvi v Nazaretu. Matej pri tem ne pozabi opozoriti na uresničevanje prerokb, ki naj bi potrdile, da je Jezus napovedani Mesija. (Mat. 1:23 – Iza. 7:14; Mat. 2:1–6 – Mih. 5:1, v NW 2; Mat. 2:13–18 – Ozej 11:1 in Jer. 31:15; Mat. 2:23 – Iza. 11:1, podčrtna opomba v NW)

12. Kaj se zgodi ob Jezusovem krstu in tik zatem?

¹² Potem Matejeva pripoved mimogrede preskoči skoraj 30 let. Takrat v judejski pustinji Janez Krščevalec (NW) ravno pridiga: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mat. 3:2) Krščuje namreč skesane Jude v reki Jordanu ter svari farizeje in saduceje pred jezo, ki prihaja. Takrat pride iz Galileje tudi Jezus in se krsti. Pri tej priči se nadenj spusti Božji duh in glas iz nebes reče: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.« (3:17) Jezusa nato nese v pustinjo, in tam ga po 40-dnevnem postu skuša Satan Hudič. Jezus ga trikrat zavrne z navedbo iz Božje Besede; nazadnje mu zabrusi: »Poberi se, satan, kajti pisano je: ,Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga, moli in samo njemu služi!‘« (4:10)

13. S čim Jezus elektrizira Galilejo na pohodu, ki se ga zdaj poloti?

¹³ »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo.« S tem oznanilom maziljeni Jezus zdaj elektrizira Galilejo. Pozove štiri ribiče od njihovih mrež, češ naj gredo za njim in postanejo »ribiči ljudi«; z njimi potem ,obhodi vso Galilejo. Uči po njihovih shodnicah in oznanja blagovest kraljestva. Ozdravlja vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudmi.‘ (4:17, 19, 23)

14. O katerih blagrih govori Jezus v govoru na gori in kaj pove o pravičnosti?

¹⁴ Govor na gori (5:1–7:29). Ko množice pritiskajo za Jezusom, se ta povzpne na goro; tam sede in začne svoje učence učiti. Ta prečudoviti govor začne z devetimi ,blagri‘: Srečni tisti, ki se zavedajo duhovne potrebe, srečni žalujoči, krotki, lačni in žejni pravičnosti, srečni usmiljeni, čisti v srcu, srečni tisti, ki delajo za mir, tisti, ki so zaradi pravice preganjani, in tisti, ki jih zasramujejo in o njih lažnivo grdo govorijo. »Veselite se in vriskajte, ker je vaše plačilo v nebesih veliko.« Svojim učencem pravi »sol zemlje« in »luč sveta« in jim razlaga o pravičnosti, popolnoma drugačni od pozunanjene pravičnosti pismoukov in farizejev; edino takó si bodo mogli izboriti vstop v nebeško Kraljestvo. »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (5:12–14, 48)

15. Kaj Jezus zlasti poudari pri molitvi in kaj pri Kraljestvu?

 ¹⁵ Jezus svari pred hinavsko miloščino in molitvami. Učence uči moliti za posvečenje Očetovega imena, za prihod Njegovega Kraljestva in za vsakdanjo preživitev. V govoru vseskozi poudarja Kraljestvo. Vse, ki hodijo za njim, svari, naj si ne delajo skrbi oziroma naj ne delajo zgolj za gmotni imetek, ko pa Oče vendar ve, česa jim je v resnici treba. »Iščite najprej,« pravi, »božje kraljestvo in [N]jegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo.« (6:33)

16. a) Kaj nasvetuje Jezus glede odnosov z ljudmi in kaj pove o tistih, ki ubogajo Božjo voljo, in tistih, ki je ne ubogajo? b) Kako njegov govor učinkuje?

¹⁶ Mojster nasvetuje tudi glede odnosov z ljudmi; pravi: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« Tisti redki, ki bodo našli pot do življenja, bodo tisti, ki zares spolnjujejo voljo njegovega Očeta. Vse, ki delajo krivico, pa se bo spoznalo po njihovih sadovih; zavrženi bodo. Človeka, ki njegove besede uboga, Jezus naposled primerja s ,pametnim človekom, ki pozida svojo hišo na skalo‘. In kako ta govor učinkuje na množice, ki to poslušajo? ,Strmijo nad tem, kako poučuje‘ (NW): uči namreč »kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki«. (7:12, 24–29)

17. S čim izpriča Jezus svojo mesijevsko oblast in s čim prisrčno pokaže, da mu za ljudi ni vseeno?

¹⁷ Kraljestveno oznanilo se širi (8:1–11:30). Jezus dela čudeže kar po vrsti – ozdravlja gobave, hrome in od zlih duhov obsedene. Pokori si celó veter in valovje, ko meni nič, tebi nič pomiri vihar, ter obudi od mrtvih neko deklico. In kako se Jezusu zasmilijo množice, ko jih vidi izmučene in razkropljene »kakor ovce brez pastirja«! »Žetev je velika,« reče svojim učencem, »delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (9:36–38)

18. a) O čem Jezus pouči in opozori svoje apostole? b) Zakaj gorje »temu rodu«?

¹⁸ Jezus si izbere dvanajstere in jih postavi za apostole. Natanko jih pouči, kako naj opravljajo svoje delo, in podčrta, kaj je osrednji nauk njihovega učenja: »Spotoma pa oznanjajte: ,Nebeško kraljestvo je blizu.‘« Modro in ljubeče jih opozori: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« »Bodite [. . .] previdni kakor kače in preprosti kakor golobje.« Sovražili jih bodo in preganjali celo najožji svojci; a Jezus jih spominja: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (10:7, 8, 16, 39) In že gredo na pot, učit in oznanjat v dodeljena jim mesta! Jezus pa Janeza Krščevalca (NW) poenači s pred njim poslanim glasnikom, z obljubljenim »Elijem«, le da »ta rod« ne priznava ne Janeza ne njega, Sina človekovega. (11:14, 16) Zato gorje temu rodu in gorje mestom, ki so videla njegova silna dela, pa se niso pokesala! Kdor pa postane njegov učenec, ta bo našel počitek svoji duši.

19. Kako Jezus ožigosa farizeje, ko se ti zgražajo nad njegovim ravnanjem na soboto?

¹⁹ Farizeji razočarani in ožigosani (12:1–50). Farizeji lovijo Jezusa za besede glede sobote: on pa odbije njihove obtožbe in začne neusmiljeno obsojati njihovo hinavščino. Pove jim: »Gadja zalega! Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni? Kajti česar je polno srce, to usta govore.« (12:34) Ne bo jim dano drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona: Sin človekov bo tri dni in tri noči v osrčju zemlje.

20. a) Zakaj je Jezus govoril v prispodobah? b) Katere prispodobe o Kraljestvu pove potem?

²⁰ Sedem prispodob o Kraljestvu (13:1–58). Zakaj je Jezus govoril v prispodobah? Učencem to razloži takole: »Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.« Učencem pravi, da so srečni, ker pač vidijo in slišijo. Potem pa jim Jezus postreže res s pravim pokrepčilnim poukom. Po razlagi prispodobe o sejalcu jim namreč pove prispodobo o ljuljki na njivi, pa o gorčičnem zrnu, o kvasu, o skritem zakladu, o dragocenem biseru ter o mreži – in vsaka uprispodablja kaj v zvezi z »nebeškim kraljestvom«. A kaj, ko se ljudje spotikajo nad njim; Jezus jim pravi: »Ni prerok brez časti, razen v domačem kraju in v domači hiši.« (13:11, 57)

21. a) Kaj vse čudežnega dela Jezus in koga lahko po teh čudežih prepoznamo v njem? b) Katero videnje o prihodu Sina človekovega v kraljevskem sijaju se zgodi potem?

²¹ Nadaljnje služno delovanje in čudeži »Kristusa« (14:1–17:27). Jezusa močno zadene novica o obglavljenju Janeza Krščevalca po ukazu brezznačajnega Heroda Antipa. Čudežno nasiti več kot 5000-glavo množico; hodi po morju; odvrne zopet nove očitke farizejev, češ da ,prestopajo božjo zapoved zavoljo svojega izročila‘; ozdravi obsedenko, potem pa »hrome, slepe, kruljave, neme in še veliko drugih«; nato že drugič nasiti s sedmimi hlebci in nekaj ribicami čez 4000 mož. (15:3, 30) Peter potem Jezusu v odgovor pove, kdo da je, namreč: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga pohvali, potem pa pove: »Na to skalo bom sezidal svojo občino.« (16:16, 18, NW) Takrat jim Jezus spregovori o tem, da se mu bliža smrt in da bo tretji dan vstal od mrtvih. Vendar jim tudi obljubi, da nekateri njegovih učencev »ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Sina človekovega, kako prihaja v svojem kraljevskem sijaju«. (16:28) Šest dni po tem  vzame Jezus s sabo Petra, Jakoba in Janeza ter jih povede na visoko goro, kjer naj bi ga videli spremenjenega v sijaju. V videnju se jim prikažeta Mojzes in Elija, ki se pogovarjata z Jezusom, iz nebes pa slišijo govoriti: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel; njega poslušajte!« Ko gredo z gore, jim Jezus pove, da je obljubljeni »Elija« že prišel; takrat doumejo, da jim govori o Janezu Krščevalcu (NW). (17:5, 12)

22. Kaj nasvetuje Jezus o odpuščanju?

²² Jezus učencem podeli nauk (18:1–35). V Kafarnaumu Jezus učencem pripoveduje o ponižnosti, o velikem veselju nad vnovič najdeno zášlo ovco in o poravnavi pregreškov med brati. Peter ga vpraša: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?« Jezus pa mu odgovori: »Ne pravim ti sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Da bi to še poudaril, jim pove prispodobo o služabniku, ki mu je gospodar odpustil 60 milijonov denarijev dolga. Ta služabnik pa je soslužabnika dal potem vreči za zapahe zaradi piškavih 100 denarijev dolga; stvar se je končala tako, da so nazadnje tudi neusmiljenega služabnika izročili ječarjem (NW). * Jezusova poanta pa je: »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« (18:21, 22, 35)

23. Kaj podčrta Jezus glede razveze in glede poti, ki pelje v življenje?

²³ Iztekajoči se dnevi Jezusovega strežnega delovanja (19:1–22:46). Napetost raste; dogodki se čedalje bolj prehitevajo, pismouke in farizeje pa grabi vse togotnejša jeza nad Jezusovo strežbo. Zopet se ga lotijo, da bi ga kako ujeli, tokrat zastran razveze, a zaman; Jezus pove, da je po Svetem pismu edini utemeljen razvezni razlog nečistovanje. K Jezusu pristopi tudi bogat mladenič in ga vprašuje za pot v večno življenje; odide potrt, ko sliši, da mora prodati vse, kar ima, in se podati za Jezusom. Jezus pove še prispodobo o najemnikih po en denarij, potem pa znova spregovori o svoji smrti in vstajenju; pravi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (20:28)

24. V čem vse bi hoteli verski nasprotniki ujeti Jezusa na začetku zadnjega tedna njegovega človeškega življenja in kako on opravi z njihovimi vprašanji?

²⁴ Jezusu že teče zadnji teden njegovega človeškega življenja. Zmagoslavno vstopi v Jeruzalem kot ,kralj, sedeč na osličinem osličku‘. (21:4, 5) Tempelj očisti menjalcev denarja in drugih dobičkarjev, sovražnike pa še podžge v sovraštvu, ko jim zabrusi: »Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v božje kraljestvo.« (21:31) V živo jih zadene s priostrenima prispodobama o vinogradu in o svatbi. Na vprašanje o davkih pa farizejem spretno odgovori, naj samo plačujejo »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega«. (22:21) Izmakne se tudi prekanljivemu vprašanju saducejev in se postavi v bran vstajenjskega upanja. Pa se ga vnovič polotijo farizeji z vprašanjem o Postavi; Jezus jim pove, da je največja zapoved v vsem ljubiti Jehova, takoj za njo pa druga, ljubiti svojega bližnjega kakor sam sebe. In jih še povpraša: ,Kako je lahko Kristus Davidov sin, obenem pa njegov Gospod?‘ Nihče mu ne ve odgovoriti; poslej si ga tudi nihče ne upa še kaj vprašati. (22:45, 46)

25. Kako Jezus pismouke in farizeje živo ožigosa?

²⁵ ,Gorje vam, hinavci!‘ (23:1–24:2). Jezus zdaj spregovori množicam v templju. Znova neusmiljeno ožigosa pismouke in farizeje: ti ne le da si po lastni krivdi zapirajo pot v Kraljestvo, najraje bi tja ubranili še drugim. Tako kakor pobeljeni grobovi se na zunaj kažejo lepe, znotraj pa so polni trohnobe in gnilobe. Za sklep Jezus izreče sodbo nad Jeruzalemom: »Vaša hiša [bo] zapuščena.« (23:38) Ko zapušča tempelj, prerokuje njegovo razdejanje.

26. Katero preroško znamenje svoje sijajne kraljevske navzočnosti navede Jezus?

²⁶ Jezus pove za ,znamenje svoje navzočnosti‘ (24:3–25:46). Na Oljski gori učenci Jezusa vprašajo po ,znamenju njegove navzočnosti in sklenitve stvarnosti‘ (NW). V odgovor jim naslika, kako bo nastopil čas vojn, vstal bo »narod zoper narod, država zoper državo«, pomanjkanje živeža bo, potresi, vse hujša krivica, oznanjevanje »dobre novice o kraljestvu« (NW) po vsej zemlji, postavitev ,zvestega in preudarnega sužnja‘ (NW) in še céla vrsta drugih značilnosti vseskupnega znamenja. (24:3, 7, 14, 45–47) Jezus to tehtno prerokovanje sklene s prispodobama o desetih družicah in o talentih, ki budnim in zvestim obljubljata veselo poplačilo, ter s prispodobo o ovcah in kozlih, po kateri gredo kozlovski ljudje »v večno spodrezanje, pravični pa v večno življenje«. (25:46, NW)

27. Kateri dogodki zapolnjujejo Jezusov poslednji dan na zemlji?

²⁷ Dogodki na Jezusov poslednji dan (26:1– 27:66). Po obhajanju pashe ustanovi Jezus pri svojih zvestih apostolih nekaj novega: pozove jih, naj jedo nekvašeni kruh in pijejo vino, ki simbolizirata njegovo telo oziroma njegovo kri. Zatem odidejo  v Getsemani in Jezus tam moli. Tja potem vdre Juda z oboroženo trumo in Jezusa s hlinjenim poljubom izda. Jezusa odženejo k velikemu duhovniku, in višji duhovniki z vsem velikim zborom (sanhedrínom, NW) vred iščejo lažnive priče zoper Jezusa. V trenutku preizkušnje se Peter Jezusu odreče, natančno tako, kot je to prerokoval Jezus. Juda pa, ki ga grize vest, vrže svojo izdajnino v tempelj ter se obesi. Zjutraj Jezusa odpeljejo pred rimskega upravitelja Pilata, ta pa ga pod pritiskom od duhovščine naščuvane drhali, ki vpije »Njegova kri na nas in na naše otroke!«, izroči, da ga pribijejo na kol. Upraviteljevi vojaki se norčujejo iz Jezusovega kraljstva in ga nato odženejo na Golgoto; tam ga obesijo na kol sredi med dvema razbojnikoma, nad glavo pa mu obesijo napis: »To je Jezus, judovski kralj.« (27:25, 37) Jezus po dolgih urah silnih muk okoli treh popoldne naposled umre; položijo ga v novi grob, last Jožefa iz Arimateje. To je bil pač najpomenljivejši dan, kar jih pomni zgodovina!

28. Katero novico, lepšo od vseh drugih, prihrani Matej za vrh svoje pripovedi in s katerim naročilom pripoved nazadnje sklene?

²⁸ Jezusovo vstajenje in zadnja naročila (28:1– 20). Najlepšo novico prihrani Matej za vrh pripovedi: umrli Jezus vstane od mrtvih – spet živi! Ko se zasvita prvi dan v tednu, prideta namreč Marija Magdalena in »ona druga Marija« h grobu in slišita angela naznaniti to veselo dejstvo. (28:1) V potrdilo se jima prikaže sam Jezus. Sovražniki pa skušajo dejanskost njegovega vstajenja spodbijati; stražarje, ki so stali na straži pri grobu, podkupijo, da bi pričali: »Ponoči, ko smo mi spali, so prišli njegovi učenci in so ga ukradli.« Pozneje se Jezus v Galileji še enkrat snide z učenci. Kaj jim naroči za sámo slovo? Tole: »Pojdite [. . .] in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Pa jih bo pri tem oznanjevalstvu tudi kaj vodilo? Prav najzadnje Jezusove besede izpod Matejevega peresa zagotavljajo: »Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta [do sklenitve stvarnosti, NW]!« (28:13, 19, 20)

ZAKAJ KORISTNA

29. a) V čem stvarja Matejev evangelij nekakšen most med Hebrejskimi in Grškimi spisi? b) Katera nekoč Jezusova častna prednost je današnjim kristjanom še vedno na voljo?

²⁹ Matejev evangelij, prvi izmed četverih evangelijev, stvarja vsekakor odličen most med Hebrejskimi in Krščanskimi grškimi spisi. Nedvoumno pripoveduje, kdo je Mesija in Kralj Božjega obljubljenega Kraljestva, spoznati daje, kaj je človeku treba, če hoče iti za njim, in zastavlja tudi delo, ki ga imajo ti ljudje na zemlji. »Približalo se je [. . .] nebeško kraljestvo,« je najprej oznanjal Janez Krščevalec, potem Jezus, nazadnje pa še njegovi učenci. Jezusova zapoved pa sega vse tja do sklenitve stvarnosti, namreč: »In ta evangelij [dobro novico, NW] kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev.« Človeku se je tako ponudila in se mu še vedno ponuja izredna, prečudovita čast, da sme poprijeti za to kraljestveno delo in po Mojstrovem zgledu ,napravljati vse narode za njegove učence‘. (3:2; 4:17; 10:7; 24:14; 28:19)

30. Kateri odlomek Matejevega evangelija je pri ljudjeh še zlasti v časteh zaradi svoje življenjske vrednosti?

³⁰ Matejev evangelij je v resnici »dobra novica«. Njegovo navdihnjeno sporočilo je bilo »dobra novica« pač vsem, ki so imeli uho zanj v prvem stoletju našega štetja, Bog Jehova pa skrbi, da ostaja »dobra novica« še do danes. Celo nekristjani hočeš nočeš priznavajo moč tega evangelija, na primer hindujski voditelj Mohandas (Mahatma) Gandhi, ki je rekel: »Vsekakor zajemajte iz studencev voda, ki vam jih ponuja govor na gori [. . .] Kajti nauk tega govora nam je bil namenjen prav vsem.« *

31. Kdo pouk iz Matejevega evangelija zares še ceni in zakaj se človeku, ki se iz tega evangelija vedno znova uči, to pošteno obrestuje?

³¹ Ves svet, tudi tisti njegov del, ki se ima za krščanskega, pa se še kar otepa s težavami. Govor na gori in kar je še zdravega pouka v dobri novici po Mateju zares ceni, preučuje in udejanja le pičla manjšina resničnih kristjanov. To jim čez vse koristi. Človeku se namreč obrestuje, če se vedno znova uči iz Jezusovih odličnih opominov o tem, kje in kako najti pravo srečo, o morali in zakonu, o tem, kaj zmore ljubezen, o všečni molitvi, o duhovnih vrednotah nasproti gmotnim dobrinam, o najprejšnjem iskanju Kraljestva, o spoštovanju do vsega svetega ter o budnosti in ubogljivosti. V 10. poglavju navaja Matejev evangelij Jezusove bogoslužne napotke vsem, ki se lotevajo oznanjevanja dobre novice o »nebeškem kraljestvu«. Vsem, ki ,imajo ušesa, da slišijo‘, podeljujejo Jezusove premnoge prispodobe resnično življenjske lekcije. Jezusova prerokovanja, na primer podrobno izdelana napoved o ,znamenju njegove navzočnosti‘,  pa nas potrjujejo v upanju in zaupanju v prihodnost. (5:1–7:29; 10:5–42; 13:1–58; 18:1–20:16; 21:28–22:40; 24:3–25:46)

32. a) Navedite kak zgled za to, da uresničeno prerokovanje dokazuje Jezusovo mesijevstvo. b) O čem nas danes ta uresničenja prepričujejo?

³² Matejev evangelij je tudi prepoln uresničenih prerokovanj. Velik del navajanih odlomkov iz navdihnjenih Hebrejskih spisov je zapisanih vanj prav zato, da bi se skazalo njihovo uresničenje. S tem nam nesporno dokazujejo, da je Jezus Mesija; popolnoma nemogoče bi bilo namreč vse to tako do potankosti zrežirati vnaprej. Primerjajmo na primer Matejev evangelij 13:14, 15 z Izaijevo knjigo 6:9, 10; Matejev evangelij 21:42 s Psalmom 118:22, 23; in Matejev evangelij 26:31, 56 z Zaharijevo knjigo 13:7. Ta uresničenja pa nas obenem prepričujejo, da se bodo ob času, ko bo dozorel Jehovov veličastni namen z »nebeškim kraljestvom«, uresničile tudi vse preroške napovedi samega Jezusa izpod Matejevega peresa.

33. V spoznanju česa in v upanju na kaj se lahko zdaj veseli vsak, kdor ljubi pravičnost?

³³ Kako natanko je Bog napovedal življenje Kralja tega Kraljestva, prav do najneznatnejših podrobnosti! In kako natančen je bil navdihnjeni Matej, ki je zvesto zapisoval uresničevanje teh prerokb! Vsak, kdor ljubi pravičnost, se lahko ob premisleku o vseh preroških uresničenjih in obljubah Matejevega evangelija napolnjuje z veseljem v spoznanju in upanju na »nebeško kraljestvo«, Jehovovo orodje, s katerim bo posvetil svoje ime. Ravno to Kraljestvo bo namreč po Jezusu Kristusu krotke in duhovno lačne nesluteno blagoslovilo z življenjem in srečo, »ko bo Sin človekov ob prenovljenju sveta sédel na prestol svojega veličastva«. (Mat. 19:28) Vse to prinaša spodbudna dobra novica »po Mateju«.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]