Biblijska knjiga številka 41: Marko
Biblijska knjiga številka 41: Marko
Napisal: Marko
Kraj nastanka: Rim
Čas nastanka: ok. 60.–65. n. š.
Čas, ki ga zajema: 29.–33. n. š.
1. Kaj vemo o Marku in njegovi družini?
KO SO Jezusa v Getsemaniju prijeli in so se apostoli razbežali, je šel za njim ,neki mladenič, ogrnjen samo z rjuho‘. Ko je truma hotela zgrabiti še njega, »je pustil rjuho in nag pobegnil«. Po splošni sodbi je bil ta mladenič Marko. Tega Apostolska dela zaznamujejo kot »Janeza s priimkom Marko« (Janko Moder), izhajal pa je bržkone iz dokaj premožne jeruzalemske družine: imeli so namreč sami svojo hišo s služinčadjo. Kristjanka je bila tudi njegova mati Marija, katere dom je zgodnji občini rabil za zbirališče. Ko je nekoč angel rešil Petra izza zapahov, je šel ta ravno v to hišo in tam našel zbrane brate. (Mar. 14:51, 52; Ap. dela 12:12, 13)
2., 3. a) Kaj je Marka prav gotovo ogrelo za misijonarsko službo? b) Koliko je tovariševal še z drugimi misijonarji, zlasti s Petrom in Pavlom?
2 Bratranec tega Marka je bil misijonar Barnaba, sicer levit s Cipra. (Ap. dela 4:36; Kol. 4:10) Ko je Barnaba prišel s Pavlom v Jeruzalem zaradi zbiralne akcije ob lakoti, je tako Marko spoznal tudi Pavla. Prav gotovo je ravno te vrste družba bodisi v občini bodisi z gorečimi oznanjevalci pri njih v gosteh v Marku zanetila željo, da bi se lotil misijonarske službe. Tako ga nahajamo kot popotnega tovariša in pomočnika ob Pavlu in Barnabu na njunem prvem misijonskem potovanju. Iz nam neznanega razloga pa ju je Marko v pamfilskih Pergah zapustil in se vrnil v Jeruzalem. (Ap. dela 11:29, 30; 12:25; 13:5, 13) Zaradi tega Pavel Marka tudi ni hotel imeti ob sebi na svojem drugem misijonskem obhodu, in nasledek tega je bil, da sta se tudi Pavel in Barnaba razšla. Pavel je odrinil na pot s Silom, Barnaba pa je vzel bratranca Marka in odplul z njim na Ciper. (Ap. dela 15:36–41)
3 Pri strežbi se je Marko odlično izkazal in postal dragocena pomoč ne le Barnabu, ampak pozneje tudi apostoloma Petru in Pavlu. Pri Pavlu je bil Marko takrat (ok. 60.–61. n. š.), ko je bil ta prvič zaprt v Rimu. (Filem. 1, 24) Nato Marka najdemo pri Petru v Babilonu med 62. in 64. letom n. š. (1. Pet. 5:13) Ko je Pavel, menda leta 65 n. š., zopet priprt v Rimu, Timoteja v pismu poprosi, naj pripelje s sabo tudi Marka, češ da »mi je zelo koristen za službo«. (2. Tim. 1:8; 4:11) To pa je tudi zadnje mesto, kjer biblijski zapiski še omenjajo Marka.
4.–6. a) Odkod Marku vednost o zaupnejših podrobnostih v njegovem evangeliju? b) Kaj kaže na njegovo bližnje znanstvo s Petrom? c) Naštejte nekaj zgledov Petrovih značajskih potez v tem evangeliju.
4 Ravno ta Marko naj bi bil torej spisovalec najkrajšega izmed četverih evangelijev. Bil je potemtakem sodelavec Jezusovih apostolov, vsekakor pa človek, ki je vse svoje življenje izročil v službo dobri novici. Ni pa Marko sodil k 12 apostolom, niti ni sodil v najožji krog Jezusovih spremljevalcev. Odkod mu potem vednost o zaupnejših podrobnostih dogajanja, da je mogel o Jezusovi strežbi od začetka pa do konca pripovedovati tako zelo doživeto? Po najzgodnejšem izročilu Papija, Origena in Tertulijana mu je bil sporočilni vir Peter, s katerim si je bil Marko zelo blizu. * Kaj ga ni ravno Peter imenoval »moj sin«? (1. Pet. 5:13) Peter pa je bil priča-očividec vsega, o čemer je Marko pisal, tako da je lahko Marku postregel tudi z vrsto opisnopripovednih drobcev, ki jih ostali evangeliji sicer nimajo. Tako Marko na primer pripoveduje o »najemnikih«, ki so delali za Zebedeja, o gobavcu, ki je prosil Jezusa »na kolenih«, o obsedencu, ki »se [je] tolkel s kamni«, in o tem, da je Jezus prerokoval o ,prihodu Sina človekovega z veliko močjo in slavo‘, ko je ravno sedel na Oljski gori »nasproti templju [z razgledom na tempelj, NW]«. (Mar. 1:20, 40; 5:5; 13:3, 26)
5 Sam Peter je bil nadvse čustven človek in je zato lahko dojel in Marku tudi opisal Jezusova občutja in čustva. Zato ravno Marko tolikokrat zapiše, kaj je Jezus občutil in kako se je na kaj odzval: to, da je na primer koga ,potrt premeril z jeznim pogledom‘ (JM), da je nekoč »zavzdihnil«, drugič pa da je »iz dna duše [. . .] vzdihnil«. (3:5; 7:34; 8:12) Ravno Marko nam pripoveduje o Jezusovi blagočutnosti do bogatega mladega velikaša, da ga je namreč »vzljubil«. (10:21) In kolikšna toplina veje iz njegove pripovedi o tem, kako je Jezus malega otroka ne le da postavil na sredo med svoje učence, ampak ga tudi »objel«, nekoč drugič pa da je otroke »jemal [. . .] v naročje«! (9:36; 10:13–16)
6 Nekaj Petrovih značajskih potez odslikava tudi Markov slog, ki je živahen, impulziven, krepkih zamahov, vseskozi razgiban ter živopisen. Včasih se zdi, kakor bi dogajanje komajda še utegnil sproti popisati. Vedno znova se mu na primer zapiše beseda »takoj/brž«, to pa pripoved dramatično še bolj razgiba.
7. Po čem se Markov evangelij razlikuje od Matejevega?
7 Čeprav je imel Marko dostop do Matejevega evangelija in vsebuje njegov zapis le 7 odstotkov snovi, ki je ostali evangeliji ne zajemajo, bi se hudo motili, če bi imeli Markovo pripoved zgolj za zgoščen Matejev evangelij, začinjen s ščepcem posebnosti za dodatek. Matej je namreč slikal Jezusa kot obljubljenega Mesija in Kralja, Marko pa se loteva njegovega dejanja in nehanja iz popolnoma drugačnega zornega kota. Jezusa slika kot čudodelnega Božjega Sina, kot zmagovitega Odrešenika. Osredinja se bolj na Kristusovo dejavnost kot pa na njegove pridige in učenje. Poroča le o manjšem izboru prilik in Jezusovih daljših govorov, govor na gori kar izpusti. Ravno zaradi tega je Markov evangelij toliko krajši, čeravno po dogajanju ne zajema nič manj od ostalih. Izrecno omenja vsaj 19 čudežev.
8. Kaj govori za to, da je bil Markov evangelij očitno namenjen Rimljanom?
8 Medtem ko je Matej svoj evangelij pisal za Jude, ga je Marko očitno namenil zlasti Rimljanom. Po čem to vemo? Po tem, da Mojzesovo postavo omenja le takrat, kadar poroča o kakem pogovoru, v katerem je beseda tudi o Postavi, Jezusov rodovnik pa izpušča. Kristusov evangelij predstavlja v njegovi vesoljni pomembnosti. Judovskim šegam in naukom, ki bi nejudovskemu bralcu utegnili biti neznani, mimogrede pridaja pojasnila. (2:18; 7:3, 4; 14:12; 15:42) Aramejske izraze sploh prevaja. (3:17; 5:41; 7:11, 34; 14:36; 15:22, 34) Palestinska zemljepisna imena in rastline opridevlja s pojasnili. (1:5, 13; 11:13; 13:3) Vrednost judovskih kovancev navaja v rimskem denarju. (12:42, podčrtna opomba v NW) Nasploh uporablja več latinskih besed kot ostali evangelijski pisci, na primer speculator (telesni stražar, NW), praetorium (guvernerjeva palača, NW) in centurio (stotnik). (6:27; 15:16, 39)
9. Kdaj in kje je nastala Markova knjiga in kaj potrjuje njeno pristnost?
9 Ker je Marko besedilo očitno namenil predvsem Rimljanom, ga je napisal najverjetneje kar v Rimu. Da je knjiga nastala v Rimu, in to takrat, ko je bil apostol Pavel tam bodisi prvič bodisi drugič priprt, torej med letoma 60–65 n. š., smemo sklepati po zgodnjem izročilu in po sami vsebini knjige. V teh letih je bil namreč Marko v Rimu vsaj enkrat, najbrž pa celo dvakrat. Da je knjigo napisal Marko, potrjujejo vse poglavitne avtoritete drugega in tretjega stoletja. Sredi drugega stoletja pa je evangelij že krožil med kristjani. Zraven tega tudi to, da ga nahajamo v vseh zgodnjih seznamih Krščanskih grških spisov, potrjuje pristnost Markovega evangelija.
10. Kaj naj si mislimo o daljšem in krajšem sklepu Markovega evangelija? Zakaj tako?
10 Za pristnega pa ne moremo imeti ne daljšega ne krajšega sklepa, ki ga včasih pristavljajo za 8. vrstico 16. poglavja. Ne enega ne drugega ni najti v večini starih rokopisov, na primer v Sinajskem in Vatikanskem rokopisu št. 1209. Evzebij in Hieronim, učenjaka iz četrtega stoletja, sta si edina, da se pristni zapis končuje z besedami »so se bale«. Druge sklepe so verjetno pridajali le zato, da bi zgladili ostrino, s katero se evangelij sicer končuje.
11. a) Kaj dokazuje Markovo točnost in čigavo oblast ta poudarja? b) Zakaj je to »dobra novica« in katero razdobje zajema dogajanje iz Markovega evangelija?
11 Točnost Markove pripovedi uziramo v popolnem skladju njegovega evangelija ne le z ostalimi evangeliji, temveč tudi z vsem Svetim pismom od Geneze do Razodetja. Poleg tega pa Marko Jezusa vedno znova slika kot nekoga, ki ima oblast ne le v govorjeni besedi, temveč tudi nad naravnimi silami, nad Satanom in demoni, nad boleznijo in hibo, pač, še celo nad smrtjo. Zato Marko svojo pripoved tudi začenja s pomenljivim uvodom: »Začetek vesele novice o Jezusu Kristusu.« (JM) Jezusov nastop in strežba sta pomenila »dobro novico«, zato mora spoznavanje Markovega evangelija slehernemu bralcu nekaj koristiti. Dogajanje, kar ga Marko popisuje, pa zajema razdobje od pomladi 29. n. š. do pomladi 33. n. š.
VSEBINA MARKOVEGA EVANGELIJA
12. Kaj vse je zgoščeno v prvih 13 vrstic Markovega evangelija?
12 Jezusov krst in skušanje (1:1–13). Marko začenja dobro novico z razpoznanjem Janeza Krščevalca (NW). Ta je namreč napovedani glasnik, ki naj bi slovesno oklical: »Pripravite pot Gospodu [Jehovu, NW], zravnajte mu steze.« O Njem, ki ima skoraj priti, pa ta krščevalec pravi: ,Močnejši je od mene.‘ Seveda: ta ne bo krščeval z vodo, ampak s svetim duhom. Takrat pride iz galilejskega Nazareta Jezus, in Janez ga krsti. Kakor golob se na Jezusa spusti duh in iz nebes se sliši glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.« (1:3, 7, 11) V pustinji potem Jezusa skuša Satan in angeli mu strežejo. Vse to burno dogajanje Marko zgosti v prvih 13 vrstic.
13. S čim vse Jezus že kmalu izkaže svojo oblast »Svetega od Boga«?
13 Jezus začne streči v Galileji (1:14–6:6). Po Janezovem prijetju gre Jezus oznanjat Božjo dobro novico v Galilejo. Sporočilo je kaj presenetljivo: »Božje kraljestvo je čisto blizu: spreobrnite se in verjemite veseli novici!« (1:15, JM) Simona in Andreja ter Jakoba in Janeza pokliče od ribiških mrež za svoje učence. V soboto začne učiti v kafarnaumski shodnici. Navzoči se mu zelo čudijo, uči namreč kakor »tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki«. Oblast, ki jo ima kot »Sveti od Boga«, izkaže s tem, da izžene nečistega duha iz obsedenca in ozdravi Simonovo taščo, ki jo je tresla mrzlica. Kot bi mignil, se stvar razve, in do večera se pred Simonovo hišo zbere že »vse mesto«. Jezus ozdravi veliko bolnikov in izžene veliko demonov. (1:22, 24, 33)
14. Kako Jezus dokaže svojo oblast, da more odpuščati grehe?
14 Jezus jasno pove, za kaj je poslan: »Da bom [. . .] pridigal [učil, JM].« (1:38) Oznanja po vsej Galileji. Povsod, kamor pride, izganja demone in ozdravlja bolne; tako ozdravi tudi nekega gobavca in nekega hromca. Slednjemu reče: »Odpuščeni so ti grehi!« Nekaj farizejev si ob tem misli, češ: »To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen Boga?« Jezus pa, ki sprevidi njihove misli, jim dokaže, da »ima Sin človekov oblast [. . .] odpuščati grehe«: hromemu reče, naj vstane in gre domov. Ljudje vsi iz sebe slavijo Boga. Ko pa začne za Jezusom hoditi davčni izterjevalec Levi (Matej), Jezus pismoukom pove: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Izpriča jim, da je sam »tudi gospodar sobote«. (2:5, 7, 10, 17, 28)
15. Kaj reče Jezus o ljudeh, ki zanikajo njegove čudeže, in kaj reče o družinskih vezeh?
15 Takrat Jezus osnuje skupino 12 apostolov. Proti njemu nastopijo svojci, nakar ga še nekaj pismoukov iz Jeruzalema obdolži, češ da izganja demone s poglavarjem demonov. Jezus pa jih vpraša: »Kako more satan izganjati satana?« in jih posvari: »Kdor [. . .] preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« Med pogovorom, ko po njem ravno sprašujejo mati z njegovimi brati, Jezus v trenutnem navdihu oznani: »Kdor [. . .] spolni božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.« (3:23, 29, 35)
16. Kaj vse uči Jezus v prispodobah o »božjem kraljestvu«?
16 Jezus začne zdaj učiti »skrivnost božjega kraljestva« v prispodobah. Pripoveduje o človeku, ki seje seme, ki pada na vse vrste tal (ta ponazarjajo razne vrste poslušalcev besede), in o svetilki, ki sveti na podstavku. Spet v drugi prispodobi Jezus pravi, da je z Božjim kraljestvom tako kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo: »Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (4:11, 28) Pove tudi še prispodobo o gorčičnem zrnu, ki čeprav je manjše od vseh semen, zraste ter postane veliko in košato, vsem v zavetje.
17. Kako Jezusovi čudeži kažejo, do kam seže njegova oblast?
17 Jezus ob prečenju Galilejskega jezera s čudežem užene hud veter, in ko jezeru zapreti »Utihni! Miruj!«, se vihar poleže. (4:39) Na drugi strani, v geraški deželi, Jezus izžene iz nekega človeka »legijo« demonov in jim dovoli, da gredo v približno 2000-repo čredo svinj, ki se potem poženejo čez prepadno steno in utonejo v morju. (5:8–13) Nato se Jezus prepelje čez morje nazaj na nasprotni breg. Tam neka ženska, ki se je že 12 let zaman skušala pozdraviti, ozdravi od krvotoka že s tem, da se dotakne Jezusovega vrhnjega odevala, medtem ko se on odpravlja oživit 12-letno Jairovo hčer. Pač, Sin človekov ima oblast tudi nad življenjem in nad smrtjo! Vendar pa imajo ljudje v njegovem rodnem okraju pomisleke o njegovi oblasti. On se njihovi neveri čudi, a vseeno ,obhodi vasi v okolici in uči‘. (6:6)
18. a) Kako se Jezusova strežba razraste? b) Kaj Jezusa žene, da uči in dela čudeže?
18 Galilejska strežba se razrašča (6:7–9:50). Jezus dvanajstere razpošlje po dva in dva z naročili ter z oblastjo oznanjat in učit, zdravit bolne in izganjat demone. Jezusovo ime je čedalje bolj znano; nekateri mislijo, da je od mrtvih vstali Janez Krščevalec (NW). Ta možnost pekli Heroda, ker so bili Janeza obglavili ravno na gostiji za njegov rojstni dan. In že se vračajo apostoli z oznanjevalskega obhoda in poročajo Jezusu o vsem, kar so počeli. Za Jezusom se po Galileji vali velika truma ljudi: ,zasmilijo se mu, ker so kakor ovce brez pastirja‘. Zato jih začne učiti o vsem mogočem. (6:34) V topli skrbi jih oskrbi tudi z dobesednim živežem: samo s petimi hlebci kruha in dvema ribama nasiti 5000 mož. Malo zatem, ko se učenci v čolnu na poti v Betsajdo ravno mučijo z veslanjem proti nasprotnemu vetru, pa jim pride naproti, hodeč po morju, in utiša veter. Nič čudnega, da se še učenci ,ne morejo nastrmeti‘! (6:51, JM)
19., 20. a) Za kaj Jezus pograja pismouke in farizeje? b) Kaj pripelje do tega, da je ukora deležen tudi Peter?
19 V Obgenezaretju se Jezus zaplete v pogovor s pismouki in farizeji iz Jeruzalema o jedi z neumitimi rokami: pograja jih, češ, zakaj ,božje zapovedi zametujejo, oklepajo pa se človeškega izročila‘ (JM). Zatrdi jim namreč, da človeka ne omadežuje tisto, kar prihaja vanj od zunaj, temveč to, kar prihaja od znotraj, iz srca, namreč »hudobne misli«. (7:8, 21) Severneje, na poti po tirsko-sidonskih krajih, pa naredi čudež celo na ljubo neki Nejudinji, Sirofeničanki, ko njeni hčeri izžene demona.
20 Ob vrnitvi na Galilejsko se Jezusu množica, ki hodi za njim, znova zasmili, in nasiti 4000 mož s sedmimi hlebci kruha ter nekaj ribicami. Učence posvari pred farizejskim in Herodovim kvasom, pa ti takrat ne uvidijo, kam s tem meri. Potem spet nov čudež: ozdravljenje slepega v Betsajdi. Med pomenkovanjem na poti v vasí po Cezareji Filipovi Peter Jezusa prepričljivo razpozna za »Kristusa«, a mu potem že na vse pretege ugovarja, ko ta spregovori o bližajočem se trpljenju in smrti Sina človekovega. Jezus ga zato trdo prime: »Poberi se od mene, satan, ker ne misliš po božje, ampak po človeško!« (8:29, 33) Jezus učencem zabiča, naj hodijo za njim zaradi dobre novice: če se ga bodo sramovali, se jih bo tudi on sramoval takrat, ko bo prišel v slavi svojega Očeta.
21. a) Kdo vidi ,božje kraljestvo priti z močjo‘ in kako se to zgodi? b) Kako Jezus poudari, da je treba Kraljestvo staviti pred vse drugo?
21 Šest dni pozneje, ko se vzpnejo na visoko goro, imajo Peter, Jakob in Janez častno prednost, da vidijo ,božje kraljestvo priti z močjo‘: pričujejo namreč Jezusovemu sijajnemu spremenjenju. (9:1) Po tistem Jezus vnovič izpriča oblast, ki mu je dana, ko iz nekega dečka izžene nemega duha, potem pa že v drugo govori o trpljenju in smrti, ki ga še čakata. Učencem svetuje, naj vsekdar pazijo, da jim ne bi kaj ubranilo, da bi prišli do življenja. Roka da te pohujšuje? Odsekaj jo! Mar noga? Odsekaj jo! Ali pač oko? Ven z njim! Veliko bolje je namreč priti v Božje kraljestvo ves iznakažen, kot pa biti vržen v geheno.
22. Kateri pouk je najznačilnejši za Jezusovo strežbo v Pereji?
22 Strežba v Pereji (10:1–52). Tako pride Jezus do meje Judeje in stopi »na drugo stran Jordana« (v Perejo). Tu se ga farizeji polotijo z vprašanji o razvezi; to mu pride prav, da navede božanska načela glede zakonskega stanu. Bogat mladenič ga sprašuje o tem, kako podedovati večno življenje, a odide potrt, ker izve, da mora za to, da bi imel zaklad v nebesih, prodati vse, kar ima, in hoditi za Jezusom. Jezus učencem pove: »Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.« Potolaži pa tiste, ki so zapustili vse zaradi dobre novice, in jim obljubi »zdaj [. . .], četudi sredi preganjanja, [. . .] stokrat toliko [. . .]; na drugem [v prihodnji stvarnosti, NW] pa večno življenje«. (10:1, 25, 30)
23. Kateri pogovor in čudež se primeri na poti v Jeruzalem?
23 Jezus zdaj z dvanajsterimi odrine na pot v Jeruzalem. Že v tretje jim pripoveduje o trpljenju, ki ga čaka, pa tudi o vstajenju. Vpraša jih, ali morejo piti kelih, ki ga pije on, potem pa jim naroči: »Kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vsem služabnik.« Na poti iz Jerihe mu skraj pota slep berač zavpije: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Jezus dá slepemu spregledati – to pa je tudi zadnje čudežno ozdravljenje, o katerem piše Marko. (10:44, 47, 48)
24., 25. a) S katerimi dejanji Jezus izpriča svojo oblast? b) S katerimi argumenti odgovori svojim nasprotnikom? c) Pred čim Jezus svari množico, kaj pa učencem priporoči?
24 Jezus v Jeruzalemu in okolici (11:1–15:47). Pripoved teče čedalje hitreje! Jezus prijezdi na osličku v mesto, kjer mu ljudje kot kralju veselo vzklikajo v pozdrav. Naslednji dan očisti tempelj. Višji duhovniki in pismouki se ga zbojijo ter mu strežejo po življenju. »S kakšno pravico to počenjaš?« ga sprašujejo. (11:28) Jezus pa jim vprašanje spretno vrne in jim pove prispodobo o viničarjih, ki so umorili dediča vinograda. Oni sprevidijo, kam meri s tem, in ga pustijo.
25 Potem pošljejo nekaj farizejev, da bi ga ujeli v besedi glede davkov. On pa od njih zahteva denarij in jih povpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorijo mu: »Cesarjeva.« Pa jim reče: »Kar je cesarjevega, dajte cesarju, in Bogu, kar je božjega!« Nič čudnega torej, da kar ostrmijo nad njim! (12:16, 17) A mu že nastavijo novo vprašanje saduceji, ki sicer ne verjamejo v vstajenje: ,Če je imela ženska sedem mož zapored, čigava žena bo potem ob vstajenju?‘ Jezus jim pri priči odgovori, da bodo tisti, ki vstanejo od mrtvih, »kakor angeli v nebesih«, ne bodo se namreč poročali. (12:19–23, 25) »Katera je prva od vseh zapovedi?« ga vpraša eden izmed pismoukov. Jezus mu odgovori: »Prva je: ,Poslušaj, Izrael, Gospod [Jehova, NW] naš Bog je edini Gospod [Jehova, NW]. Ljubi torej Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo.‘ Druga pa je: ,Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‘« (12:28–31) Po tistem si ga nihče ne upa še kaj vprašati: obranil je svojo popolno učiteljsko avtoriteto. Veliko množico, ki ga z užitkom posluša, Jezusa svari pred blišču vdanimi pismouki. Učencem pa pohvali ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico več kot vsi drugi, saj sta bila njena dva novčiča pač »vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje«. (12:44)
26. Kateri je edini daljši govor, ki ga beleži Marko, in s katerim opozorilom se končuje?
26 Ko potem sedi na Oljski gori nasproti templju, pove Jezus na samem štirim svojim učencem o »znamenju« sklenitve teh reči. (To je edini daljši govor, ki ga beleži Marko, poteka pa vzporedno z Matejevim v 24. in 25. poglavju.) Končuje se z Jezusovim opozorilom: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kar [pa] pravim vam, pravim vsem: čujte!« (13:4, 32, 37)
27. Opišite, kaj vse se zgodi, preden je Jezus v Getsemaniju izdan.
27 V bližnji Betaniji nato neka ženska pomazili Jezusa z dragim dišavnim oljem. Nekateri temu ugovarjajo, češ, kakšna potrata, Jezus pa pravi, da je bilo to dobro delo, nekakšna priprava za njegov pogreb. Ob času se Jezus in dvanajsterica zberejo v mestu, da bi obhajali pasho. Jezus dá vedeti, kdo ga bo izdal, z zvestimi učenci pa ustanovi spominsko večerjo; potem odidejo proti Oljski gori. Spotoma jim Jezus govori, da se bodo vsi pohujšali. »Jaz se ne bom,« vzklikne Peter. Jezus pa mu reče: »Preden bo petelin nocoj, to noč, dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« Ko pridejo na kraj, ki se mu pravi Getsemani, se Jezus umakne, da bi molil, učence pa poprosi, naj bedijo. Na vrhuncu molitve prosi: »Aba! Oče, vse ti je mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Trikrat se Jezus vrne k učencem in trikrat jih najde, da spijo, in to »ob takšnem času« (NW)! (14:29, 30, 36, 41) Prišla je ura, glejte ga, izdajalca!
28. Kako poteka Jezusovo prijetje in nastop pred velikim duhovnikom?
28 Približa se Juda in poljubi Jezusa. To je oborožencem višjih duhovnikov dogovorjeno znamenje, koga naj primejo. Odvedejo ga na dvor velikega duhovnika, kjer jih veliko krivo priča zoper Jezusa, a se njihovo pričevanje ne ujema. Jezus sam pa kar molči. Nazadnje ga veliki duhovnik vpraša: »Si ti Kristus, Sin Blagoslovljenega?« Jezus mu odvrne: »Sem.« Veliki duhovnik zavpije: »Bogokletje!« in vsi ga obsodijo, da si zasluži smrt. (14:61–64) Spodaj na dvorišču pa je Peter medtem Jezusa že trikrat zatajil. Takrat petelin drugič zapoje in Peter, ki se spomni Jezusovih besed, bruhne v jok.
29. Kaj piše Marko o Jezusovem končnem sojenju in usmrtitvi, in po čem se vidi, da gre pri tem za Kraljestvo?
29 Ob prvem svitu se k posvetu sestane ves veliki zbor (sanhedrin, NW) in Jezusa pošljejo zvezanega k Pilatu. Ta brž sprevidi, da Jezus pač ni hudodelec, in si prizadeva za njegov izpust. Ker pa od višjih duhovnikov nahujskana drhal nikakor noče popustiti, Jezusa nazadnje izroči, da ga obesijo na kol. Jezusa tako odpeljejo na Golgoto (kar pomeni »Lobanjišče«) in ga pribijejo na kol, nad glavo pa mu zapišejo, česa je kriv: »Judovski kralj.« Mimoidoči se norčujejo iz njega: »Druge je rešil, sam sebe ne more rešiti.« Opoldne (ob šesti uri) se po vsej deželi stemni vse do treh. Takrat Jezus na ves glas zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in izdihne. Ko vse to vidi neki stotnik, reče: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Za Jezusovo truplo potem Pilata prosi Jožef iz Arimateje, sanhedrinec, ki pa sicer veruje v Božje kraljestvo, in ga položi v grob, vsekan v skalo. (15:22, 26, 31, 34, 39)
30. Kaj se zgodi pri grobu prvi dan tedna?
30 Dogodki po Jezusovi smrti (16:1–8). Prvi dan tedna gre troje žensk že navsezgodaj h grobu. Presenečene ugotovijo, da je veliki kamen z vhoda v grob odvaljen. V njem sedeči »mladenič« jim pove, da je Jezus vstal. (16:5) Ni ga več tukaj, ampak pojde pred njimi v Galilejo. Ženske trepetajo in v strahu zbežijo od groba.
ZAKAJ KORISTNA
31. a) S čim Markov evangelij pričuje za to, da je Jezus res Mesija? b) Kaj dokazuje, da ima Jezus res oblast Božjega Sina, in kaj je Jezus sam predvsem poudarjal?
31 Po tej doživeti upodobitvi Jezusa Kristusa izpod Markovega peresa lahko bralci že od zgodnjekrščanskih časov sèm prepoznavajo uresničevanje cele vrste hebrejskospisnih prerokovanj o Mesiju. Vse od uvodnega navedka »Glej, svojega glasnika pošljem pred teboj« pa do Jezusovih besed smrtnega boja na kolu »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« je celotna pripoved o njegovi vneti strežbi, kakor jo zapisuje Marko, v sozvočju s tem, kar so napovedovali Hebrejski spisi. (Mar. 1:2; 15:34; Mal. 3:1; Ps. 22:2, v NW 1) Še več: Jezusovi čudeži in čudodelstva, njegov zdravi pouk, njegove brezhibne ovržbe lažnih podtikanj, njegovo vseskozno naslanjanje na Jehovovo Besedo in njegov duh, hkrati pa njegovo blagočutno pastirjevanje – vse to Jezusa zaznamuje, da je res on Tisti, ki je prišel z oblastjo Božjega Sina. Učil je »kakor tisti, ki ima oblast«, z oblastjo pač, ki jo je prejel od Jehova, hkrati pa je poudarjal, da je njegovo prvenstveno delo tu na zemlji ,oznanjevanje božjega evangelija‘, namreč tega, da ,je božje kraljestvo blizu‘. Njegov pouk je bil tako neprecenljive koristi vsem, ki so imeli toliko za mar, da so mu prisluhnili. (Mar. 1:22, 14, 15)
32. Kolikokrat Marko uporabi izraz »božje kraljestvo« in katera vodila vse zariše za to, kako seči po življenju po tem Kraljestvu?
32 Jezus je svojim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva.« Marko kar 14-krat uporablja ta izraz, »božje kraljestvo«, zariše pa tudi vrsto vodil za tiste, ki bi hoteli seči po življenju po tem Kraljestvu. Jezus je rekel: »Kdor [. . .] svoje življenje izgubi zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Odvreči je trebe vse, kar bi nam lahko branilo, da ne bi mogli seči po življenju: »Bolje je zate, da greš z enim očesom v božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v pekel [geheno, NW].« Prav tako je Jezus jasno povedal: »Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pojde vanj« ter »Kako težko bodo prišli bogati v božje kraljestvo!« Rekel je tudi, da človek, ki sprevidi, da veliko več kot kopica žgalnih in drugih daritev velja spolnjevati največji dve zapovedi, ni »daleč od božjega kraljestva«. Ti in drugi kraljestveni nauki Markovega evangelija hranijo pač obilo dobrih opominov, ki jih lahko udejanjamo v našem vsakdanjiku. (4:11; 8:35; 9:43–48; 10:13–15, 23–25; 12:28–34)
33. a) Kako nam lahko Markov evangelij koristi? b) Na kakšno pot naj bi nas Marko navedel in zakaj?
33 Če hočemo, lahko dobro novico »po Marku« preberemo že v eni uri, dveh; s tem si lahko ustvarimo nadvse zanimiv, hiter in razgiban pregled čez Jezusovo služenje. Takšno premočrtno branje te navdihnjene pripovedi, nič manj pa seveda natančnejši študij in globlji premislek o njej, nam bo pač vedno v korist. Markov evangelij ni danes preganjanim kristjanom nič manj koristen kot takrat, v prvem stoletju; pravi kristjani se namreč ta hip otepajo s »hudimi časi« in jim je še kako treba navdihnjenih vodil, kakršnih je na pretek v tem zapisu o našem Vzorniku, Jezusu Kristusu. Berimo ga: naj nas to razburljivo, napeto dogajanje razvname in nam vlije pogum, da neomajno ubiramo stopinje za Jezusom, Voditeljem in Dopolniteljem naše vere, in to z istim nepogasljivim veseljem, kot ga je kazal on. (2. Tim. 3:1; Heb. 12:2) V njem pač glejmo človeka dejanj, navzemimo se njegove vneme in posnemajmo njegovo brezkompromisno značajnost in pogum sredi preizkušenj in nasprotovanj. Poiščimo si tolažbe iz tega bogatega odlomka navdihnjenih Pisem. Naj nam koristi pri trudu za večno življenje!
[Podčrtna opomba]
^ odst. 4 Insight on the Scriptures, 2. zv., str. 337.
[Preučevalna vprašanja]
