Biblijska knjiga številka 42: Luka

Napisal: Luka

Kraj nastanka: Cezareja

Čas nastanka: ok. 56.–58. n. š.

Čas, ki ga zajema: 3. pr. n. š.–33. n. š.

1. Kakšen evangelij je napisal Luka?

LUKOV evangelij je napisal človek bistrega duha in blagega srca; ta posrečena kombinacija osebnostnih vrlin je ob vodstvu Božjega duha naposled rodila pripoved, ki je v isti sapi natančna in polna topline ter občutenosti. V uvodnih vrsticah pisec pravi: »Sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi [. . .] vse po vrsti popisati.« Takšno trditev docela potrjuje njegovo podrobno, že kar malenkostno natančno podajanje. (Luka 1:2, 3)

2., 3. Po katerih zunaj- in znotrajbesedilnih pričevanjih smemo sklepati na to, da je ta evangelij napisal ravno zdravnik Luka?

² Sama pripoved Luka sicer nikjer ne navaja po imenu, vendar je po soglasni sodbi staroveških avtoritet ta evangelij napisal ravno on. Luku ga pripisuje Muratorijev fragment (ok. 170. n. š.), priznavali pa so ga tudi takšni pisatelji iz drugega stoletja, kot sta Irenej in Klemen Aleksandrijski. Tudi znotrajbesedilni dokazi odločno kažejo na Luka. Temu Pavel v Pismu Kološanom 4:14 pravi »Luka, dragi zdravnik«, in njegovo delo je res znanstveno urejeno, kakor bi človek tudi pričakoval od izobraženca, kakršen je zdravnik. Prav tako mu njegova izbrana govorica in bogat besedni zaklad, ki daleč prekaša besedni zaklad vseh ostalih treh evangelijskih piscev skupaj, omogočata karseda skrbno in vsestransko ubeseditev tako tehtnega predmeta, kot je to. Po sodbi nekaterih je njegova pripoved o izgubljenem sinu sploh najumetelneje napisana novela vseh časov.

³ Luka uporablja čez 300 medicinskih izrazov ali vsaj besed, ki jim nadeva medicinski pomen, pa jih ostali pisci Krščanskih grških spisov v tem pomenu (ali pa sploh) ne uporabljajo. * Ko na primer pripoveduje o gobavosti, ne uporabi vedno istega izraza kakor ostali. Zanje je gobavost pač gobavost, za zdravnika pa obstajajo različne stopnje gobavosti; tako denimo Luka enkrat govori o ,možu, čez in čez pokritem z gobami‘ (Janko Moder), Lazar pa je imel, kot pravi, »polno tvorov po telesu«. Nobeden ostalih evangelijskih piscev ne reče, da je imela Petrova tašča »hudo mrzlico«. (5:12; 16:20; 4:38) O tem, da je Peter sužnju velikega duhovnika odsekal uho, sicer pripovedujejo tudi ostali trije, vendar pa le Luka omenja, da mu je Jezus rano zacelil. (22:51) Zelo zdravniško je tudi reči, da je neka ženska »že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati.« In kdo drug kot »Luka, dragi zdravnik,« bi tako malenkostno popisal vse o prvi pomoči, ki jo je ranjenemu dal Samarijan, namreč da je »zlil olje in vina na njegove rane in jih obvezal«? (13:11; 10:34)

4. Kdaj je Lukov evangelij najbrž nastal in katere okoliščine govorijo za tako mnenje?

⁴ In kdaj je Lukov evangelij nastal? Iz Apostolskih del 1:1 vemo, da je pisec teh Del (ravno tako Luka) »prvo knjigo«, namreč evangelij, sestavil že poprej. Apostolska dela pa so najverjetneje nastala okrog 61. n. š., ko je bil Luka v Rimu pri Pavlu, ko je ta čakal na rešitev svojega priziva pri cesarju. Evangelij je torej Luka verjetno napisal v Cezareji okrog 56.–58. n. š., potem ko se je ob koncu Pavlovega tretjega misijonskega potovanja s Pavlom vred vrnil iz Filipov, oziroma tačas, ko je Pavel dve leti ždel v cezarejski ječi, preden so ga zaradi priziva odvedli v Rim. Takrat je Luka bival v Palestini in je imel zato vse možnosti za to, da je »od začetka natančno poizvedel« vse o Jezusovem življenju in služenju. Tako se vse zdi, da je Lukova pripoved nastala pred Markovim evangelijem.

5. Iz katerih virov je Luka morda »natančno poizvedel« o dogodkih iz Jezusovega življenja?

⁵ Luka seveda ni bil očividec dogodkov, ki jih beleži v svojem evangeliju, ker pač ni pripadal dvanajsterim; sploh je najbrž začel verovati šele po Jezusovi smrti. Bil pa je v zelo tesni navezi s Pavlom na misijonski njivi. (2. Tim. 4:11; Filem. 24) Njegovo pisanje zato kajpada kaže očitne sledove Pavlovega vpliva; to se lepo pokaže ob primerjavi Lukovega evangelija 22:19, 20 in Prvega pisma Korinčanom 11:23–25, kjer oba pripovedujeta o Gospodovi večerji. Za predlogo mu je lahko poleg  tega rabil tudi Matejev evangelij. Da bi »vse od začetka natančno poizvedel«, je lahko Luka tudi osebno izprašal vrsto ljudi, ki so bili očividci dogodkov iz Jezusovega življenja, denimo takrat še žive učence, nemara pa tudi Jezusovo mater Marijo. Lahko smo si gotovi, da je za to, da bi zbral te zanesljive podatke, šel prav do konca.

6. Koliko Lukovega evangelija je zgolj njegovega in komu ga je namenil? Zakaj odgovarjate tako?

⁶ Ob pregledu četverih evangelijskih pripovedi postane več kot očitno, da njihovi pripovedovalci ne ponavljajo kratko malo istega, kar so drugi trije že povedali, še manj pa da bi pisali zgolj zato, da bi imeli na voljo pač več pričevanj o tem nadvse pomembnem biblijskem spominu. Lukova pripoved je denimo po svoji predelavi snovi izrazito individualistična. Kar 59 odstotkov njegovega evangelija je zgolj njegovih. Tako beleži vsaj šest točno določenih čudežev in več kot dvakrat toliko prispodob, ki jih ostale evangelijske pripovedi ne omenjajo, pri tem pa naraciji namenja eno tretjino svojega evangelija, kar dve tretjini pa govorjeni besedi; sploh je njegov evangelij od vseh štirih najdaljši. Matej je pisal predvsem za Jude, Marko pa za nejudovsko bralstvo, zlasti za Rimljane. Luka pa svoj evangelij naslavlja na ,spoštovanega Teofila‘, po njem pa na ljudi nasploh, bodisi na Jude ali Nejude. (Luka 1:3, 4) K občečloveškosti svoje pripovedi Luka še prida s tem, da gre po sledi Jezusovega rodovnika vse do ,Adama, sina Boga‘ (JM), in ne le do Abrahama tako kakor Matej, ki piše pač izrecno za Jude. Ravno Luka tudi posebej zaznamuje Simeonove preroške besede, da bo Jezus »v razsvetljenje poganov [narodov, NW]«, in pravi: »vse človeštvo bo videlo božje zveličanje [rešilo od Boga, NW]«. (3:38; 2:29–32; 3:6)

7. Kaj je čvrst dokaz za pristnost Lukovega evangelija?

⁷ Luka se vseskozi kaže izjemnega pripovednika; odlikuje ga skladno urejena in natančna pripoved. Ta natančnost in zvestoba Lukovih besedil pa je tudi čvrst dokaz njihove pristnosti. Neki pravnik je nekoč pripomnil: »Medtem ko se romance, legende in lažna pričevanja vedno zavarujejo s tem, da opisovano dogajanje postavijo nekam daleč stran in v karseda nedoločen čas, s tem pa kršijo že takoj prvo pravilo, ki si ga mora pravnik zapomniti, kadar predlaga svoje dokaze pred sodiščem, da mora namreč ,izjava navajati čas in kraj‘, pa nam biblijske pripovedi za vse, o čemer pripovedujejo, skrajno precizno navajajo leto in kraj dogajanja.« * Mož je v dokaz navedel Luka 3:1, 2: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik v Itureji in Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni; ko sta bila velika duhovnika Hana in Kajfa, je Bog govoril Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi.« Tu o kakšni časovni ali krajevni nedoločnosti ni ne duha ne sluha: Luka namreč navaja nič manj kot sedem takratnih državnih uslužbencev, tako da zlahka doženemo čas, ko se je Janezovo in Jezusovo služenje začelo.

8. Kako Luka »natančno« navaja čas Jezusovega rojstva?

⁸ Luka navaja tudi dve orientacijski točki, po katerih moremo določiti čas Jezusovega rojstva; v Luku 2:1, 2 namreč pravi: »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji.« Takrat se je namreč Jožef z Marijo šel popisat v Betlehem in se je med njunim tamkajšnjim bivanjem rodil Jezus. * Hočeš nočeš moramo pritrditi komentatorju, ki pravi: »Eden najboljših preskusnih kamnov Lukovega čuta za zgodovinskost [je] ravno to, da mu vselej uspeva, da ostaja brezhibno točen.« * Lukovo zatrdilo, da je namreč »vse od začetka natančno poizvedel«, moramo torej imeti za povsem veljavno.

9. Katero Jezusovo prerokovanje, ki ga Luka zapisuje, se je tako dosledno uresničilo 70 n. š.?

⁹ Luka pa opozarja bralce tudi na to, kako so se v Jezusu Kristusu do potankosti uresničevala hebrejskospisna prerokovanja. Za to navaja celó Jezusovo lastno navdihnjeno pričevanje. (24:27, 44) Prav tako natanko zapisuje Jezusova lastna prerokovanja o dogodkih, ki naj bi se šele zgodili, in vrsta teh se je že uresničila natanko tako, kakor je on napovedal. Tako so na primer Jeruzalem obdali z oblegovalnimi ogradami iz zašiljenih kolov in je mesto bridko končalo v strahotnem holokavstu 70. n. š., točno tako kakor je napovedal Jezus. (Luka 19:43, 44; 21:20–24; Mat. 24:2) Svetni zgodovinar Flavij Jožef, ki je bil v vrstah rimske vojske priča vsemu temu, pričuje, da so deželo povsem potrebili vsega drevja na razdalji dobrih 16 kilometrov, zato da bi prišli do kolov; da je bil oblegovalni zid dolg čez sedem kilometrov, da je mnogo žensk in otrok pomrlo od lakote in da je čez 1,000.000 Judov bilo ob življenje, 97.000 pa da so jih zajeli. Titov slavolok v Rimu še dandanašnji upodablja rimski zmagoslavni sprevod z vojnim plenom iz jeruzalemskega templja. * Lahko smo prepričani, da se bodo tudi druga  navdihnjena prerokovanja, ki jih beleži Luka, ravno tako natančno uresničila.

VSEBINA LUKOVEGA EVANGELIJA

10. Česa se je Luka lotil?

¹⁰ Lukov uvod (1:1–4). Luka piše, da je vse od začetka natančno poizvedel in potem sklenil to lepo po vrsti popisati, da bi se ,spoštovani Teofil [. . .] prepričal o zanesljivosti‘ vsega tega. (1:3, 4)

11. O katerih veselih pripetljajih pripoveduje prvo poglavje Lukovega evangelija?

¹¹ Prva leta Jezusovega življenja (1:5–2:52). Postarnemu duhovniku Zahariju se prikaže angel z veselo novico, da se mu bo rodil sin, ki mu bódi ime Janez; do dne dečkovega rojstva pa Zahariju ne bo dano govoriti. Obljubljeno storjeno: njegova žena Elizabeta zanosi, čeprav je »že zelo v letih«. Kakih šest mesecev po tistem se angel Gabriel prikaže Mariji in ji najavi, da bo spočela po »moči Najvišjega« ter rodila sina, ki naj dobi ime Jezus. Marija obišče Elizabeto, in ko se prisrčno pozdravita, od silnega veselja oznani: »Moja duša poveličuje Gospoda [Jehova, NW] in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju.« Govori o Jehovovem svetem imenu in o njegovem velikem usmiljenju njim, ki se ga bojijo. Ob Janezovem rojstvu se Zahariju naposled razveže jezik in tudi on razlaga o Božjem usmiljenju, zraven pa pove, da bo iz Janeza zrasel prerok, ki bo pripravil Jehovu pot. (1:7, 35, 46, 47)

12. Kaj piše Luka o Jezusovem rojstvu in mladih letih?

¹² Ob svojem času se potem v Betlehemu rodi Jezus in angel to »dobro novico o velikem veselju« (NW) naznani pastirjem, ki ponoči stražijo pri čredi. Dečka obrežejo, kot to veleva Postava, in ko starši Jezusa »predstavi[jo] Gospodu [Jehovu, NW]« v templju, spregovorita o otroku ostareli Simeon in prerokinja Ana. Po vrnitvi v Nazaret Jezus ,raste in se krepi, poln modrosti je in božja milost je z njim‘. (2:10, 22, 40) Pri svojih dvanajstih pripravi na obisku iz Nazareta v Jeruzalem tamkajšnje učitelje v strmenje s svojo bistrostjo in svojimi odgovori.

13. Kaj oznanja Janez in kaj se zgodi ob Jezusovem krstu in takoj zatem?

¹³ Priprava za oznanjevalsko služenje (3:1–4:13). V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija Bog govori Janezu, Zaharijevemu sinu, in ta začne ,oznanjati krst spreobrnjenja za odpuščanje grehov‘, da bi vse meso »videlo rešilo od Boga« (NW). (3:3, 6) Ko se tako vse krščuje na Jordanu, se krsti tudi Jezus, in medtem ko moli, pride nadenj sveti duh in njegov Oče izrazi iz nebes svoje odobrenje. Jezus Kristus je takrat star okrog 30 let. (Luka tu navaja njegov rodovnik.) Po krstu duh vodi Jezusa 40 dni po pustinji. Tu ga Hudič zaman skuša, potem pa se umakne, »da se vrne ob določenem času«. (4:13, JM)

14. Kje Jezus izrecno razloži, kaj mu je poverjeno, kaj je njegovo poslanstvo in s čim se na to odzovejo njegovi poslušalci?

¹⁴ Jezusovo zgodnje služenje pretežno v Galileji (4:14–9:62). V shodnici rodnega Nazareta Jezus razglasi, kaj mu je poverjeno; prebere namreč in naobrne nase prerokovanje iz Izaijeve knjige 61:1, 2: »Gospodov [Jehovov, NW] duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da jetnikom prinesem oproščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodovega usmiljenja.« (4:18, 19) Ko pa nadaljuje, se navzoči, ki so ob teh besedah sprva vzradoščeni, hudo raztogotijo in ga že hočejo spraviti s poti. Zato se Jezus preseli v Kafarnaum, kjer jih veliko ozdravi. Množice rinejo za njim in ga hočejo zadržati, on pa jim pove: »Tudi drugim mestom moram oznaniti božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« (4:43) In gre učit po shodnicah po Judeji.

15. Opišite, kako Jezus pokliče Petra, Jakoba in Janeza ter kako Mateja.

¹⁵ Na Galilejskem pripravi Jezus Simonu (ki mu pravijo tudi Peter), Jakobu in Janezu čudežen ribji ulov. Simonu pa reče: »Odslej boš ljudi lovil.« In popustijo vse in gredo za njim. Jezus pa gre naprej, moli in uči, in ,Jehovova moč je z njim, da ozdravlja‘ (NW). (5:10, 17) Pokliče Levija (Mateja), davčnega izterjevalca, zaničevanca; ta ga počasti z veliko gostijo, kamor je vabljenih tudi »precej cestninarjev«. (5:29) Zaradi tega si prvič pride navzkriž s farizeji, kar se pozneje še večkrat ponovi; te popade togota in se posvetujejo, kako bi udarili po njem.

16. a) Po čem šele Jezus izbere 12 apostolov? b) Kaj naglasi Luka, ko navaja vzporedno različico govora na gori?

¹⁶ Potem ko vso noč moli k Bogu, izbere Jezus izmed učencev 12 apostolov. Nato znova ozdravlja. Pozneje pa ima govor, ki ga zaznamuje Lukov evangelij 6:20–49 in ki teče vzporedno z govorom na gori v 5. – 7. poglavju Matejevega evangelija, le da je krajši. Jezus potegne ostro razliko: »Srečni, vi ubogi, ker je božje kraljestvo vaše. Gorje pa vam, bogatini, ker že imate svojo tolažbo!« (6:20, 24, JM) Poslušalce opominja, naj ljubijo svoje sovražnike, naj bodo usmiljeni in vajeni dajati ter naj iz dobre zakladnice svojega srca prinašajo dobro.

17. a) Katere čudeže dela Jezus potem? b) S čim Jezus odgovori sporočnikoma Janeza Krščevalca glede svojega mesijevstva?

¹⁷ Ob vrnitvi v Kafarnaum Jezusa neki stotnik zaprosi, naj mu pozdravi bolnega sužnja. Nima se  za vrednega, da bi sprejel Jezusa pod svojo streho, zato Jezusa poprosi, naj ,reče le besedo‘ zanj kar tam, kjer je. Rečeno storjeno; služabnik se brž pozdravi, Jezus pa ganjen pripomni: »Povem vam: niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« (7:7, 9) Zdaj Jezus prvič obudi tudi koga od mrtvih; to je edinec vdove iz Naina, ki »se mu je zasmilila«. (7:13) Ko se glas o Jezusu razširi po Judeji, pošlje k njemu Janez Krščevalec (NW) iz ječe vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti?« Jezus sporočnikoma v odgovor reče: »Pojdita in Janezu sporočita to, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.« (7:19, 22, 23)

18. S katerimi prispodobami, dejanji in poučili se potem nadaljuje oznanjevanje Kraljestva?

¹⁸ V spremstvu dvanajsterih hodi Jezus ,po mestih in vaseh ter uči in oznanja veselo novico o božjem kraljestvu‘ (JM). Pove prispodobo o sejalcu, konča pa z besedami: »Pazite vendar, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli, da ima.« (8:1, 18) Še vedno dela čudeže in velika čudesa. Oblast nad demoni in moč zdraviti bolezni dá tudi dvanajsterici ter jih pošlje »oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike«. Po čudežu nasiti pet tisoč mož. Na gori potem doživi spremenjenje, naslednji dan pa že ozdravi od demona obsedenega dečka, ki ga učenci niso zmogli ozdraviti. Vse, ki bi šli radi za njim, pa posvari: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Da bi bil človek primeren za Božje kraljestvo, mora položiti roko na plug in se ne sme več ozirati nazaj. (9:2, 58)

19. S čim Jezus uprispodobi resnično ljubezen do bližnjega?

¹⁹ Jezusovo poznejše služenje po Judeji (10:1–13:21). Jezus razpošlje še drugih 70 na »žetev« in ti se vrnejo polni veselja nad uspešnim oznanjevanjem. Medtem ko Jezus potem oznanjuje, ga neki človek, ki se hoče skazati pravičnega, povpraša: »Kdo je moj bližnji?« Jezus mu odgovori s prispodobo o usmiljenem Samarijanu. Človeka, ki obleži ob poti napol mrtev, potem ko so ga razbojniki premikastili do krvi, mimoidoči duhovnik in levit mirne duše prezreta. Pri njem se ustavi šele neki Samarijan, zaničevanec; blagočutno mu oskrbi rane, ga posadi na svoje živinče, potem pa ga odpelje v gostišče in še odšteje denar, da bi tam poskrbeli zanj. Pač: bližnjega se je skazal »tisti, ki mu je izkazal usmiljenje«. (10:2, 29, 37)

20. a) Kaj Jezus poudari pri Marti in Mariji? b) Kaj poudari pri molitvi?

²⁰ Ko je v gosteh pri Marti, jo Jezus blago pokara, ker si dela prevelike skrbi zaradi gospodinjskih opravil; pohvali pa Marijo, ker si je ta izbrala boljši del, namreč sédla je in poslušala njegovo besedo. Svoje učence potem uči, po katerem vzorcu moliti, in o tem, kako vztrajno je treba moliti, namreč: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli!« Po tistem času zopet izganja demone in zatrdi, da so zares srečni tisti, »ki božjo besedo poslušajo in se po njej [tudi] ravnajo«. Pri nekem obedu se spet udari s farizeji glede Postave in izreče nadnje gorje, ker odvzemajo ljudem »ključ spoznanja«. (11:9, 28, 52)

21. Kako Jezus svari pred pohlepnostjo in k čemu roti svoje učence?

²¹ Ko je spet pri množicah, se ga nekdo loti s prošnjo: »Reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« Jezus pa gre stvari do dna in mu odvrne: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje ni odvisno od premoženja, pa naj ima kdo še tako veliko bogastvo.« In pove prispodobo o bogatašu, ki je podrl svoje kašče, da bi si postavil večje, a je še isto noč umrl in je moral vse to bogastvo prepustiti drugim. Jezus priliko še kratko in jedrnato priostri v poanto: »Tako bo s tistim, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« Učence potem roti, naj najprej iščejo Božje kraljestvo; reče pa jim: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« Ko na soboto ozdravi žensko, ki je že 18 let bolehala, si znova pride navzkriž z nasprotniki, ki pa se naposled samo osramotijo. (12:13, 15, 21, 32)

22. S katerimi zgovornimi prispodobami uči Jezus o Kraljestvu?

²² Jezusovo poznejše služenje, pretežno v Pereji (13:22–19:27). Jezus zato, da bi svoje poslušalce napotil na Božje kraljestvo, sega po barvitih besednih prispodobah. Tako prikaže, da bodo tisti, ki bi radi prvakovali in ki si želijo časti, nizko padli. Če kdo prireja gostijo, naj torej raje povabi uboge, ki mu tega ne morejo povrniti; tedaj bo srečen in mu bo »povrnjeno [. . .] ob vstajenju pravičnih«. Nato pove prispodobo o človeku, ki priredi veliko večerjo. Povabljeni pa se mu drug za drugim začnejo izgovarjati: eden da je kupil njivo, drugi je kupil vole, tretji spet se je ravnokar oženil. Razsrjeni gospodar naroči, naj torej pripeljejo »uboge in pohabljene, slepe in kruljave«, jasno in glasno pa pove, da ne bo nobeden izmed prvopovabljenih njegove večerje niti »okusil«. (14:14, 21, 24) Pove še prispodobo o izgubljeni, a najdeni ovci ter reče: »Povem vam: prav takó bo v nebesih večje veselje  nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« (15:7) Na nekaj podobnega meri tudi prispodoba o ženski, ki pomete hišo, da bi našla en sam drahemski kovanec. *

23. Kaj uprispodablja pripoved o izgubljenem sinu?

²³ Jezus potem pripoveduje o zapravljivem sinu, ki si je pri očetu izprosil svoj delež premoženja in ga potem zapravil »z razuzdanim življenjem«. Ko pa je sinu začela trda presti, se je spametoval in se vrnil domov, da bi se izročil očetu na milost in nemilost. Oče pa je ves ganjen »pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil«. Lepo ga je oblekel in priredil veliko gostijo in »začeli so se gostiti« (NW). Starejši brat je temu ugovarjal, oče pa ga je prijazno poučil: »Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.« (15:13, 20, 24, 31, 32)

24. Katere resnice poudari Jezus s prispodobami o bogatinu in Lazarju ter o farizeju in davkarju?

²⁴ Ko denarja lakomni farizeji slišijo prispodobo o krivičnem oskrbniku, se Jezusovemu pouku posmehujejo; on pa jim pove: »Vi se delate pravične pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba.« (16:15) S prispodobo o bogatinu in Lazarju pokaže, kako velik je prepad, ki deli tiste, ki so Bogu po volji, in tiste, ki nimajo njegovega odobrenja. Jezus učence posvari, da bo do pohujševanja še vedno prihajalo, da pa »gorje tistemu, po katerem [to] pride!« Govori jim o tem, da bodo »tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov«, nastopile težave. »Spomnite se Lotove žene!« jim naroča. (17:1, 30, 32) V prispodobi jim dá zagotovilo, da bo Bog prav gotovo nastopil v prid njim, ki »noč in dan vpijejo k njemu«. (18:7) Nato pa še z eno prispodobo ošvrka samopravičnike: Farizej, ki moli v templju, se Bogu zahvaljuje, da ni tak kakor drugi ljudje. Davčni zakupnik, ki stoji daleč stran in si še oči ne upa povzdigniti proti nebu, pa moli: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« In kako ju Jezus ovrednoti? Odločno pribije, da je davkar pravičnejši od farizeja, »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«. (18:13, 14) V Jerihi potem Jezusa pogosti davčni izterjevalec Zahej in Jezus tam pove prispodobo o desetih minah; z njo nakaže razliko med tem, kako lahko človek zvesto trguje z zaupanimi mu dobrinami, in tem, kako jih samo nekam skrije.

25. Kako začenja Jezus zadnjo postajo svojega služenja in katera preroška svarila takrat izreče?

²⁵ Poslednje javno služenje v Jeruzalemu in okolici (19:28–23:25). Ko Jezus prijezdi v Jeruzalem na osličku in mu množica učencev kliče v pozdrav »kralj, ki prihaja v Gospodovem [Jehovovem, NW] imenu«, ga farizeji pozovejo, naj svoje učence vendar ukori. Jezus pa jim odgovori: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (19:38, 40) Tisti čas izreče tudi nepozabno prerokovanje o Jeruzalemovem razdejanju: pravi, da bodo mesto obdali z okopi, ga stiskali in poteptali v tla z njegovimi otroki vred in da ne bodo pustili niti kamna na kamnu. Učit gre ljudstvo v templju, naznanja jim dobro novico, vmes pa s spretnimi prispodobami in dokazovanjem odbija pretanjena vprašanja višjih duhovnikov, pismoukov in saducejev. S krepkimi potezami naslika veliko znamenje konca; vnovič tudi omeni, da bodo Jeruzalem oblegale vojske. Ljudje bodo medleli od strahu zaradi vsega, kar bo še prihajalo; toda ko se bo to začelo goditi, naj se njegovi sledilci ,vzravnajo in vzdignejo glave, kajti njihovo odrešenje se približuje‘. Čujejo naj, da bodo mogli ubežati temu, kar se mora zgoditi. (21:28)

26. a) Kateri zavezi Jezus uvede in s čim ju poveže? b) Kako je Jezus pokrepčan v preizkušnjah in nad čim ob svojem prijetju izreče ukor?

²⁶ Zdaj je že 14. nisan 33. n. š. Jezus obhaja pasho, nato pa zvestim apostolom predstavi »novo zavezo«; poveže jo s simbolnim obedom, ki naj ga, kot jim zapove, obhajajo v njegov spomin. Pove pa jim tudi: »Z vami sklepam zavezo, tako kot je z mano sklenil zavezo moj Oče, za kraljestvo.« (22:20, 29, NW) Isto noč, medtem ko Jezus moli na Oljski gori, ,se mu prikaže angel iz nebes in ga krepča. Ko ga obide smrtni boj, še bolj goreče moli. Njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.‘ Naenkrat v zraku zavlada napetost: Juda izdajalec pripelje tja tolpo, ki naj bi Jezusa prijela. Učenci zavpijejo: »Gospod, naj udarimo z mečem?« Eden izmed njih sužnju velikega duhovnika celo odseka uho, a jih Jezus ukori in ranjenemu zaceli rano. (22:43, 44, 49)

27. a) V čem Peter odpove? b) Česa Jezusa obtožujejo in v kakšnih okoliščinah mu sodijo ter ga obsodijo?

²⁷ Jezusa odvlečejo na dom velikega duhovnika na zaslišanje; v nočnem hladu se Peter pomeša med množico, ki se je tare krog ognja. Trikrat ga obdolžijo, češ da je hodil za Jezusom, in on to trikrat zanika. Takrat zapoje petelin. Gospod se obrne in se ozre na Petra, in Peter, ki se v hipu spomni, kako mu je Jezus to tudi napovedal, gre ven in se bridko zjoka. Potem ko so Jezusa gnali tudi že  v velikozborsko (sanhedrínsko, NW) dvorano, ga odvedejo pred Pilata in ga obtožijo protidržavne dejavnosti, potem tega, da ljudem brani dajati davke in da »pravi, da je Mesija, kralj«. Ko Pilat izve, da je Jezus Galilejec, ga pošlje k Herodu, ki se ravno tiste dni mudi v Jeruzalemu. Herod pa ga s svojimi stražniki vred zasramuje in ga pošlje nazaj, da mu sodijo pred pobesnelo drhaljo. Pilat Jezusa ,izroči njihovi volji‘. (23:2, 25)

28. a) Kaj Jezus obljubi tatu, ki skaže vero vanj? b) Kaj beleži Luka o Jezusovi smrti, njegovem pokopu in vstajenju?

²⁸ Jezusova smrt, vstajenje in vnebohod (23:26–24:53). Jezusa pribijejo na kol med dvema hudodelcema. Eden se mu roga, drugi pa izkaže vero in Jezusa poprosi, naj se ga spomni v svojem Kraljestvu. Jezus mu obljubi: »Resnično ti danes povem: Z menoj boš v raju.« (23:43, NW) Zatem leže na zemljo nenavadna tema; zagrinjalo v templju se posredi pretrga in Jezus krikne: »Oče, tebi v roke izročam svoj duh,« potem pa izdihne. Njegovo truplo snamejo in ga položijo v grob, izdolben v skalo. Prvi dan tedna gredo nato ženske, ki so prišle z njim iz Galileje, h grobu, a Jezusovega trupla ne najdejo. Kot je bil Jezus sam napovedal, je tretji dan vstal od mrtvih! (23:46, NW)

29. S katero veselo pripovedjo se Lukov evangelij konča?

²⁹ Na poti v Emavs se Jezus nespoznan prikaže dvema svojih učencev in jima govori o svojem trpljenju ter jima razlaga Sveto pismo. Na lepem ga prepoznata, a takrat on že izgine. Onadva pa si pravita: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Sveto pismo?« In odhitita nazaj v Jeruzalem povedat to še drugim učencem. Ko se ravno še menijo o tem, se sredi med njimi prikaže Jezus. Od samega veselja in začudenja temu kar ne morejo verjeti. Pa jim ,odpre razum, da umevajo‘ iz Svetega pisma pomen minulih dogodkov. Luka potem svojo evangelijsko pripoved končuje še z opisom Jezusovega vnebohoda. (24:32, 45)

ZAKAJ KORISTNA

30., 31. a) S čim nas Luka potrjuje v zaupanju, da so Hebrejski spisi res navdihnjeni od Boga? b) Katere Jezusove besede Luka v dokaz tega navaja?

³⁰ Dobra novica »po Luku« človeka potrjuje v zaupanju v Božjo Besedo in mu krepi vero, da more stati vsem udarcem tujega sveta navkljub. V Lukovem evangeliju najdemo vrsto zgledov za to, da so se Hebrejski spisi do potankosti uresničili. V njem beremo, da je Jezus svoje poslanstvo izrecno izvajal iz Izaijeve knjige; zdi se, da Luka ravno iz tega splete temo, ki se mu potem vleče skozi vso knjigo. (Luka 4:17–19; Iza. 61:1, 2) To je tudi ena od priložnosti, ko Jezus navaja iz Prerokov. Navajal pa je tudi iz Postave, denimo takrat, ko je zavrnil Hudičeve tri skušnjave, in iz Psalmov, denimo takrat, ko je svojim nasprotnikom oponesel: »Kako morejo govoriti, da je Kristus Davidov sin?« Tudi sicer je v Lukovo pripoved včlenjenih nemalo navedkov iz Hebrejskih spisov. (Luka 4:4, 8, 12; 20:41–44; 5. Mojz. 8:3; 6:13, 16; Ps. 110:1)

³¹ Ko je Jezus prijezdil v Jeruzalem na osliču, tako kakor je napovedala Zaharijeva knjiga 9:9, so mu množice veselo vzklikale in nanj naobrnile stavek iz Psalma 118:26. (Luka 19:35–38) Na nekem mestu Luku zadoščata že dve vrstici, da zajame kar šest točk, ki so jih o Jezusovi sramotni smrti in njegovem vstajenju prerokovali Hebrejski spisi. (Luka 18:32, 33; Ps. 22:8, v NW 7; Iza. 50:6; 53:5–7; Jona 2:1, v NW 1:17) Naposled pa je Jezus že po svojem vstajenju učencem karseda določno razjasnil pomen celotnih Hebrejskih spisov. »Nato jim je rekel: ,To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas. Treba je, da se izpolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.‘ Tedaj jim je odprl razum, da so umevali knjige Svetega pisma.« (Luka 24:44, 45) Tako kakor ti prvi učenci Jezusa Kristusa se lahko tudi mi razsvetlimo in si utrdimo vero s tem, da pazimo na uresničevanje Hebrejskih spisov, kot to karseda natanko pojasnjujejo Luka in drugi pisci Krščanskih grških spisov.

32. Kako Lukova pripoved poudarja kraljestvo in kakšno naj bi bilo naše zadržanje do Kraljestva?

³² Lukova pripoved bralca vseskozi navaja na Božje kraljestvo. Vse od začetka knjige, kjer angel Mariji obljubi, da bo otrok, ki ga bo rodila, »kraljeval [. . .] v Jakobovi hiši vekomaj; njegovemu kraljestvu ne bo konca«, pa do zadnjih poglavij, kjer Jezus govori o sprejetju apostolov v zavezo za kraljestvo, poudarja Luka ravno kraljestveno upanje. (1:33; 22:28, 29) Jezusa denimo slika, kako prvi oznanja Kraljestvo in razpošlje 12 apostolov, pozneje pa še sedemdeseterico, da bi ravno tako poprijeli za to delo. (4:43; 9:1, 2; 10:1, 8, 9) To, kako se je treba truditi za vhod v to Kraljestvo z eno samo mislijo na umu, pa podčrtavajo Jezusove dobro poantirane besede: »Pusti, naj mrtvi pokopavajo svoje mrliče, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo!« ter »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« (9:60, 62)

33. Naštejte nekaj zgledov za to, kako Luka poudarja molitev. Česa se moremo iz tega naučiti?

³³ Luka naglaša tudi molitev. Njegov evangelij sploh izstopa po tem. Tako pripoveduje o množici, ki moli, medtem ko je Zaharija v templju, o tem, da se Janez Krščevalec rodi v uslišanje molitev za  otroka, pa o prerokinji Ani, ki je molila noč in dan. Potem popisuje, kako je Jezus molil ob svojem krstu, kako je premolil vso noč, preden je izbral dvanajsterico, in kako je molil tudi med spremenjenjem. Jezus denimo učence opominja, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«, in to uprispodobi z nadležno vdovo, ki je sodnika toliko časa silila s prošnjami, da ji je nazadnje le pomagal do pravice. Samo Luka pripoveduje o tem, da so učenci Jezusa prosili, naj jih pouči, kako moliti, pa o tem, da je angel Jezusa krepčal, ko je ta molil na Oljski gori; edino on tudi zaznamuje besede Jezusove zadnje molitve: »Oče, tebi v roke izročam svoj duh.« (1:10, 13; 2:37; 3:21; 6:12; 9:28, 29; 18:1–8; 11:1; 22:39–46; 23:46, NW) Molitev pa je tako kot v času nastanka Lukovega evangelija tudi danes bistveno živilo, ki vlije novih moči vsakomur, ki se ravna po božanski volji.

34. Katere Jezusove vrline stavi Luka za svetel zgled kristjanom?

³⁴ Sicer pa Luka s svojim ostrovidnim umom in gladko tekočim, živopisnim peresom pridaja Jezusovemu nauku pridih topline in venomer utripajočega življenja. Jezusova ljubezen, dobrotljivost, usmiljenje in sočutje s šibkimi, zatiranimi in potlačenimi se nam kaže v ostrem nasprotju z mrzlokrvno, pozunanjeno, ozkosrčno in hinavsko nabožnostjo pismoukov in farizejev. (4:18; 18:9) Jezus uboge, uklenjene, slepe in potrte nenehno tolaži in jim pomaga, s tem pa stoji kot svetel zgled vsakomur, ki si želi ,hoditi po njegovih stopinjah‘. (1. Pet. 2:21)

35. Zakaj smo lahko Jehovu iz srca hvaležni, da nam je dal Lukov evangelij?

³⁵ Tako kakor je Jezus, popolni, čudodelni Sin Božji, več kot očitno kazal prisrčno skrb za svoje učence in sploh za vse ljudi poštenega srca, tako naj bi se tudi mi trudili opravljati naše služenje z ljubeznijo, »po prisrčnem usmiljenju našega Boga«. (Luka 1:78) Za kaj takega pa nam je dobra novica »po Luku« vsekakor nadvse koristna in vedno v pomoč. Jehovu smo lahko iz srca hvaležni, da je navdihnil Luka, »dragega zdravnika«, da je napisal to natančno, pokrepčilno in spodbudno pripoved, ki nam nezmotljivo kaže na rešenje po Kraljestvu Jezusa Kristusa, »Božjega rešila«. (Kol. 4:14; Luka 3:6, NW)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]