Biblijska knjiga številka 44: Apostolska dela

Napisal: Luka

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 61. n. š.

Čas, ki ga zajema: 33.–ok. 61. n. š.

1., 2. a) Katere zgodovinske dogodke in dejavnost popisujejo Apostolska dela? b) Kateri čas ta knjiga zajema?

V 42. KNJIGI navdihnjenih Pisem podaja Luka pripoved o življenju, delu in služenju Jezusa in njegovih sledilcev vse do časa Jezusovega vnebohoda. Zgodovinski zapis 44. svetopisemske knjige, Apostolskih del, pa nadaljuje zgodovino zgodnjega krščanstva z orisom tega, kako je po delovanju svetega duha nastajala občina. Popisuje tudi širjenje pričevanja, najprej med Judi, potem pa še med ljudmi vseh narodov. Prvih 12 poglavij gradivo večidel zajema Petrovo, preostalih 16 poglavij pa Pavlovo delovanje. Luka je bil namreč s Pavlom v najtesnejših stikih in mu je bil na marsikaterem potovanju tudi za popotnega tovariša.

² Knjiga je naslovljena na Teofila. Glede na to, da tega ogovarja s »spoštovani«, je ta nemara res zasedal kak uradni položaj, lahko pa da s tem izraža zgolj veliko spoštljivost. (Luka 1:3) Pripoved sama je natančen zgodovinski dokument o ustanovitvi in rasti krščanske občine. Začenja se z Jezusovimi povstajenjskimi prikazovanji učencem, nato pa beleži pomembnejše dogajanje v dobi od 33. pa vse tja do nekako 61. n. š., tako da vsega skupaj zajema približno 28 let.

3. Kdo je Apostolska dela napisal in kdaj je knjiga nastala?

³ Avtorstvo Apostolskih del že od starih časov pripisujejo piscu Lukovega evangelija. Obe knjigi sta naslovljeni na Teofila, Luka pa obe pripovedi poveže v eno samo pisateljsko enoto s tem, da sklepne dogodke svojega evangelija ponovi v uvodnih vrsticah Apostolskih del. Sicer pa se zdi, da je Luka Apostolska dela napisal nekako 61. n. š., bržkone proti koncu dveletnega bivanja v Rimu, ko je bil tam v družbi z apostolom Pavlom. Dogodke namreč beleži vse do tega leta, tako da knjiga ni mogla nastati predtem, ker pa se končuje še pred razpletom Pavlovega priziva pri cesarju, bi to govorilo v prid temu, da je bila knjiga do tega leta že končana.

4. Kaj dokazuje kanoničnost in pristnost Apostolskih del?

 ⁴ Apostolskim delom biblijski strokovnjaki že od najstarejših časov priznavajo kanonično veljavo. Knjigo vsaj po delih nahajamo že na nekaterih najstarejših obstoječih papirusnih rokopisih z Grškimi spisi, tako zlasti na Michiganskem št. 1571 (P³⁸) iz tretjega oziroma četrtega stoletja n. š. in na rokopisu Chesterja Beattyja št. 1 (P⁴⁵) iz tretjega stoletja. Tadva rokopisa zgovorno pričata o tem, da so bila Apostolska dela v obtoku skupaj z drugimi knjigami navdihnjenih Pisem in so torej že zelo zgodaj sodila h katalogu. Sicer pa se Luka pisec v Apostolskih delih kaže enako skrajno natančen zapisovalec, kakor smo to ugotavljali že ob njegovem evangeliju. Pisca Apostolskih del uvršča sir William M. Ramsay »med zgodovinarje prvega reda«, pove pa tudi, kaj mu to pomeni, namreč: »Prva in najbistvenejša odlika velikega zgodovinarja je resnica. Vse, kar reče, mora biti verodostojno.« *

5. Navedite nekaj zgledov Lukovega točnega poročanja.

⁵ Za ponazorilo točnega poročanja, ki tako zaznamuje Lukovi besedili, navajamo, kaj je marca 1947. za revijo The Rudder napisal Edwin Smith, komandant flotilje britanskih bojnih ladij v Sredozemlju med prvo svetovno vojno: »Staroveških plovil niso krmarili tako, kot mi danes krmarimo sodobne ladje, z enim samim krmilom, pritrjenim na ladjini krmi, ampak z dvema velikima krmilnima vesloma, na vsaki strani krme po enim; zato jih sv. Luka tudi omenja v množini. [Ap. dela 27:40] [. . .] Pri pregledu smo torej ugotovili, da sleherno navedbo sv. Luka o ladijski plovbi vse od odplutja iz Dobrih pristanov pa do naleta ob malteško obalo potrjujejo karseda eksaktni in zadostni dokazi iz povsem zunanjih in neodvisnih virov; tudi to, da se vse, kar tu navaja o času, ki ga je ladja prebila na morju, ujema s prepluto razdaljo; in naposled, da se to, kako opisuje njihov kraj prispetja, sklada s tamkajšnjim dejanskim stanjem. Vse to pa govori za to, da je Luka to popotovanje v resnici opravil tako, kakor ga popisuje, še toliko bolj pa za to, da se je skazal človeka, ki mu smemo v njegovih opažanjih in navedbah v največji možni meri verjeti in se zanesti nanj.« *

6. Na katerih primerih spoznavamo, da arheološke najdbe potrjujejo točnost Apostolskih del?

⁶ Točnost Lukove pripovedi potrjujejo tudi arheološke najdbe. Med izkopavanji v Efezu so na primer odkopali Artemidino svetišče, prav tako pa tudi antično gledališče, kjer so Efežani takrat uprizorili tolikšen izgred zoper apostola Pavla. (Ap. dela 19:27–41) Odkrili so tudi napise, ki potrjujejo, kako prav je imel Luka, ki je za tesaloniške veljake rabil naziv »mestni načelniki [mestni vladarji ali glavarji, NW]«. (17:6, 8) Dva malteška napisa pa izpričujeta, da je imel Luka prav tudi takrat, ko je Publija naslovil s »prvakom« Malte. (28:7) *

7. S čim dokazujejo to, da so Apostolska dela oprta na dejstva, góvori, ki jih ta knjiga zapisuje?

⁷ Poleg tega so govori, s katerimi so nastopali Peter, Štefan, Kornelij, Tertul, Pavel in drugi in ki jih Luka beleži, vsak zase nekaj drugačnega po svojem slogu in zgradbi. Še celo Pavlovi govori, ki jih je vsakič naslovil drugemu občinstvu, so se slogovno spreminjali glede na posamezno priložnost. To pa govori o tem, da je Luka zapisoval res samo to, kar je slišal sam ali o čemer so mu poročali drugi očividci. Izmišljijskih spisov Luka pač ni pisal.

8. Kaj pove Sveto pismo o Luku in njegovem tovariševanju s Pavlom?

⁸ O Lukovem osebnem življenju vemo bore malo. Luka sam ni bil apostol, ampak je bil apostolom zaupen družabnik. (Luka 1:1–4) Apostol Pavel Luka po imenu omenja trikrat. (Kol. 4:10, 14; 2. Tim 4:11; Filem. 24) Nekaj let je bil Pavlu za stalnega popotnega tovariša; ta ga je poimenoval »dragi zdravnik«. Njegova pripoved pa nekajkrat presedla s tretjeosebnega pripovedovalca (»oni«) na prvoosebnega (»mi«) in spet nazaj; iz tega lahko med vrsticami razbiramo, da je bil na Pavlovem drugem misijonskem potovanju Luka s Pavlom v Troadi, da se je potem nemara zadržal v Filipih, dokler se ni Pavel po nekaj letih zopet vrnil tja, in da se je takrat Pavlu vnovič pridružil in ga spremil na njegovi poti v Rim na sojenje. (Ap. dela 16:8, 10; 17:1; 20:4–6; 28:16)

VSEBINA APOSTOLSKIH DEL

9. Kaj pove Jezus učencem ob svojem vnebohodu?

⁹ Predbinkoštni dogodki (1:1–26). Na samem začetku Lukove druge pripovedi vstali Jezus svojim napeto poslušajočim učencem še pove, da bodo krščeni s svetim duhom. Ali pa bo v tem času tudi obnovljeno kraljestvo? Ne bo. Pač pa bodo oni prejeli moč in mu bodo za priče »do skrajnih mej sveta«. In ko se Jezus dvigne in jim izgine izpred oči, jim dva moža v belem povesta: »Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako.« (1:8, 11)

10. a) Kaj se nepozabnega zgodi na binkoštni dan? b) S čim to razloži Peter in kaj iz tega nastane?

¹⁰ Nepozabni binkoštni dan (2:1–42). Učenci se v polnem številu zberejo v Jeruzalemu. Nenadoma po hiši zašumi, kot bi se bližal silovit vihar, in na navzočih obmirujejo plamenom podobni jeziki. Vsi se napolnijo s svetim duhom in začnejo govoriti v raznih jezikih o »velikih božjih delih«. (2:11) Ljudje,  ki to gledajo, so čisto zbegani. Pa vstane Peter in spregovori. Razloži jim, da se je s tem izlitjem duha spolnilo Joelovo prerokovanje (2:28–32) in da je ,to, kar zdaj vidijo in slišijo, razlil‘ zdaj že od mrtvih vstali in na Božjo desnico povišani Jezus Kristus. Do dna srca presunjeni ljudje, kakšnih 3000 jih je, sprejmejo besedo in se krstijo. (2:33, Janko Moder)

11. Kako Jehova prideva k uspehu oznanjevalstva?

¹¹ Pričevanje se širi (2:43–5:42). Jehova jim zdaj vsak dan pridružuje ljudi, ki se odrešujejo. Zunaj templja Peter in Janez naletita na pohabljenca, ki še svoj živ dan ni hodil. »V imenu Jezusa Kristusa nazaréjca, hôdi!« mu veli Peter. Pri priči začne možak ,hoditi okoli, poskakovati in hvaliti Boga‘. Peter pa se obrne do ljudstva in jih pozove, naj se skesajo in spreobrnejo, »tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve«. Sicer dajo verski poglavarji, ki jim ni prav, da Peter in Janez učita o Jezusovem vstajenju, oba brž prijeti, vendar število vernikov kljub vsemu naraste na kakih 5000 mož. (3:6, 8, 20, v NW 19)

12. a) Kako učenci odgovorijo na prepoved, da ne smejo več oznanjati? b) Za kaj sta Hananija in Safira kaznovana?

¹² Naslednji dan Petra in Janeza privedejo pred judovske prvake na zaslišanje. Peter jim neustrašno popriča, da odrešenje pride le po Jezusu Kristusu; in ko jima velijo, naj s svojim oznanjevalstvom odnehata, jih Peter in Janez zavrneta: »Sami presodite, ali je pred Bogom pravično ubogati bolj vas kakor Boga. Res ne moreva molčati o stvareh, ki sva jih videla in slišala.« (4:19, 20, JM) Oba izpustijo in vsi učenci še naprej oznanjajo Božjo besedo brez strahu. Po sili razmer nanosijo svoj gmotni imetek v en sam sklad in razdeljujejo vsakemu po potrebi. Neki Hananija z ženo Safiro pa posestvo proda, del izkupička pa naskrivaj pridrži, potem pa hlini, kot da je prinesel vsega. Peter pa ju razkrinka in oba se mrtva zgrudita, ker sta lagala Bogu in svetemu duhu.

13. Česa apostole dolžijo, kako ti odgovorijo in kaj še naprej delajo?

¹³ Verski poglavarji pa apostole v togoti zopet vržejo za zapahe, a jih tokrat popelje na prostost Jehovov angel. A že naslednji dan jih znova pripeljejo pred veliki zbor (sanhedrín, NW) pod obtožbo, češ da so »ves Jeruzalem napolnili s svojim naukom«. Oni pa jim odgovorijo: »Bolj je treba ubogati Boga kakor ljudi.« Tudi po bičanju in grožnjah še vedno nočejo odnehati, marveč ,vsak dan v templju in po hišah ves čas učijo in oznanjajo veselo novico o Kristusu Jezusu‘. (5:28, 29, 42, JM)

14. Kako Štefana doleti mučeništvo?

¹⁴ Štefanovo mučeništvo (6:1–8:1a). Štefan sodi k sedmerici, ki jo je sveti duh postavil za strežbo pri mizi. On tudi z močjo pričuje za resnico; za vero nastopa s takšno vnemo, da ga dajo razsrjeni nasprotniki privesti pred sanhedrin pod obtožbo bogokletništva. V zagovoru jim Štefan najprej spregovori o Jehovovi potrpežljivosti z Izraelom, potem pa z neustrašeno besedo preide k stvari: ,Vi trdovratni, ves čas se upirate svetemu Duhu, vi, ki ste sprejeli postavo po posredovanju angelov in se niste ravnali po nji.‘ (7:51–53, JM) To sodu izbije dno. Zakadijo se vanj, ga spehajo iz mesta in ga tam skamnajo do smrti. Prizor si z odobravanjem ogleduje Savel.

15. Kakšen je v resnici izid preganjanja in kakšna je Filipova oznanjevalska izkušnja?

¹⁵ Preganjanja, Savlovo spreobrnjenje (8:1b–9:30). Spričo preganjanja, ki se tega dne razbesni zoper jeruzalemsko občino, se vsi razen apostolov razkropijo po deželi. Filip jo mahne v Samarijo, kjer jih mnogo sprejme Božjo besedo. Iz Jeruzalema tja pošljejo Petra in Janeza, da bi tudi ti verujoči prejeli svetega duha »s polaganjem rok« apostolov. (8:18) Takrat Filipa angel napoti na jug na cesto Jeruzalem–Gaza, kjer najde nekega evnuha z etiopskega kraljevega dvora, ki se tod pripelje z vozom in prebira Izaijevo knjigo. Filip ga razsvetli, da dojame pomen prerokovanja, in ga krsti.

16. Kako se nameri, da se Savel spreobrne?

¹⁶ Medtem pa Savel, ki ,še naprej besni in grozi s smrtjo Gospodovim učencem‘, odrine na pot, da bi v Damasku prijel ,privržence te poti‘. Mahoma ga obsije svetloba z neba in on pade na tla, zaslepljen. Glas z neba mu pravi: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Po treh dneh v Damasku mu nazadnje postreže neki učenec z imenom Hananija. Savlu se vid povrne; krsti se in se napolni s svetim duhom, tako da zdaj postane vnet in vešč oznanjevalec dobre novice. (9:1, 2, 5) Ob tem prečudnem preobratu iz preganjalca zdaj naenkrat postane preganjanec, tako da mora bežati, da si reši golo življenje, najprej iz Damaska, potem pa še iz Jeruzalema.

17. Kako dobro novico ponesejo še neobrezanim Nejudom?

¹⁷ Dobro novico ponesejo še neobrezanim Nejudom (9:31–12:25). Zdaj ima občina ,mir in napreduje; in ker hodi v strahu Gospodovem in v tolažbi svetega Duha, se razmnožuje‘. (9:31, AC) V Jopi Peter obudi od mrtvih vsem priljubljeno Tabito (Dorko) in od tod tudi prejme klic, naj gre v Cezarejo, kjer ga že čaka stotnik z imenom Kornelij. Na njegovo oznanilo Kornelij in njegova hiša verujejo in nadnje se razlije sveti duh. Ob sprevidenju, »da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna«, Peter te prve neobrezane, nejudovske spreobrnjence tudi krsti. Pozneje Peter ta najnovejši zasuk dogodkov razloži bratom v Jeruzalemu, na kar ti proslavijo Boga. (10:34, 35)

18. a) Kaj se potem zgodi v Antiohiji? b) Kakšno preganjanje se takrat razplamti; ali pa tudi doseže svoje?

 ¹⁸ V tem bliskovitem razmahu dobre novice Barnaba s Savlom poučuje precejšno množico v Antiohiji; ravno ,v Antiohiji začnejo učence [po božji previdnosti, NW] najprej imenovati »kristjane«‘. (11:26) Znova se tudi razplamti preganjanje. Herod Agripa I. dá Janezovega brata Jakoba usmrtiti z mečem. V ječo vrže tudi Petra, a tega Jehovov angel znova spusti na prostost. A tudi zlemu Herodu se nič kaj dobro ne piše! Bogu namreč ne skaže časti, zato ga razjedo črvi in mora umreti. ,Božja beseda pa raste in se širi.‘ (12:24)

19. Do kod seže Pavlovo prvo misijonsko potovanje in kakšna je njegova bera?

¹⁹ Pavlovo prvo misijonsko potovanje, z Barnabom (13:1–14:28). * Barnaba s »Savlom, ki mu je bilo ime tudi Pavel«, sveti duh oddeli in pošlje na pot iz Antiohije. (13:9) Na otoku Cipru se jih mnogo pridruži verujočim, med drugimi tudi prokonzul Sergij Pavel. V notranji Mali Aziji obideta vsaj šest mest, in povsod se ponovi ista pesem: ustvari se jasna zev med tistimi, ki dobro novico veselo sprejmejo, in trdovratnimi nasprotniki, ki zoper Jehovova glasnika naščuvajo drhal, da ju ta posuje s kamenjem. Pavel z Barnabom v novonastalih občinah še postavi starešine, potem pa se vrneta v sirsko Antiohijo.

20. S katerim sklepom se zgladi obrezno vprašanje?

²⁰ Zgladi se obrezni spor (15:1–35). S silnim prilivom Nejudov se zaostri vprašanje, ali naj se ti obrezujejo ali ne. Pavel z Barnabom to sporno vprašanje ponese do apostolov in starešin v Jeruzalem; tam učenec Jakob, ki zboru predseduje, določi, da naj se z uradnim pismom razpošlje njihov soglasni sklep, namreč: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: Vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.« (15:28, 29) Ob tem spodbudnem pismu med antiohijskimi brati zavlada veliko veselje.

21. a) Kdo vse se Pavlu pridruži na njegovem drugem misijonskem potovanju? b) Kaj vse se zgodi med mujenjem v Makedoniji?

²¹ Oznanjevalsko delovanje se s Pavlovim drugim potovanjem še razširi (15:36–18:22). * »Čez nekaj dni« Barnaba z Markom odpluje na Ciper, Pavel pa se s Silom odpravi po Siriji in Mali Aziji. (15:36) V Listri se Pavlu pridruži še mladi Timotej in tako družno odpotujejo naprej v Troado na Egejskem obrežju. Tu se Pavlu v videnju prikaže mož, ki ga prosi: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!« (16:9) Pavlu se pridruži še Luka in z ladjo se prepeljejo v Filipe, glavno mesto Makedonije. Tam Pavla in Sila vržejo v ječo; nasledek tega je, da tudi ječar poprime za vero in se da krstiti. Po izpustitvi na prostost se podajo v Tesaloniko, kjer pa zavistni Judje naščuvajo zoper nje mestno sodrgo. Zato bratje Pavla in Sila pod okriljem noči odpravijo v Berojo. Tamkajšnji Judje se skažejo plemenitejše: besedo namreč sprejmejo ,z veliko naklonjenostjo in vsak dan preiskujejo svete spise, če je to res tako‘, se pravi, da bi si potrdili to, česar so se naučili. (17:11) Tu, v tej novi občini, Pavel pusti Sila s Timotejem, tako kakor je bil v Filipih pustil že Luka, sam pa odrine na jug, v Atene.

22. Kako se izide Pavlov mojstrsko izvedeni govor na Areopagu?

²² V tem mestu mnogih malikov se epikurejski in stoiški filozofi Pavlu posmihajo, češ, kaj pa hoče ta »kvasač« in »glasnik [. . .] tujih božanstev«, in ga odpeljejo na Areopag oziroma Marsov grič. Tu se Pavel v spretnem nagovoru zavzame za iskateljstvo pravega Boga, »njega, ki je neba in zemlje gospodar« in ki bo po zagotovilu nekega dne pravično sodil po možu, ki ga je sam obudil od mrtvih. Ob omembi vstajenja se poslušalstvo sicer razcepi v dva tabora, a jih nekaj vendarle sprejme vero. (17:18, 24)

23. Kako gre Pavlu delo od rok v Korintu?

²³ Nato se Pavel pomudi v Korintu pri Akvilu in Priskili; tema se pridruži pri obrtnem izdelovanju šotorov. Spričo nasprotovanja, ob kakršnega trči s svojim oznanjevanjem, se mora hočeš nočeš umakniti iz shodnice; tako zboruje takoj zraven, na domu Titija Justa. Tako sprejme vero tudi Krisp, načelnik tamkajšnje shodnice. Po 18-mesečnem postanku v Korintu se Pavel potem z Akvilom in Priskilo odpravi v Efez; tam ju oba pusti, sam pa nadaljuje pot v sirsko Antiohijo in s tem zaokroži svoje drugo misijonsko potovanje.

24., 25. a) Kaj se nameri v Efezu ravno takrat, ko se Pavel odpravlja na svoje tretje potovanje? b) S kakšnim izgredom se sklene Pavlovo triletno bivanje v Efezu?

²⁴ Pavel vnovič obišče občine, tretje potovanje (18:23–21:26). * Iz egiptovske Aleksandrije pripotuje v Efez neki Jud, Apolo po imenu; ta v shodnici pogumno oznanja, a ga mora Akvila s Priskilo vendarle korigirati v nauku, še preden se ta odpravi naprej v Korint. Zdaj Pavel že tretjič odrine na potovanje in ob času prispe v Efez. Tu ugotovi, da so bili tukajšnji verniki krščeni še z Janezovim krstom, zato jim razloži o krstu v Jezusovo ime. Potem krsti kakih 12 mož, in ko položi roke nanje, ti prejmejo svetega duha.

²⁵ Med Pavlovim triletnim mujenjem v Efezu ,Gospodova [Jehovova, NW] beseda v moči raste in se krepi‘ in dokaj domačinov opusti kult tamkajšnje mestne zavetnice, boginje Artemide. (19:20) V onemoglem  besu, da ne bi morda prišli še ob zaslužek, zasejejo podobarji, ki izdelujejo umetelne srebrne svetinjice, v mestu tolikšen nemir, da mine kar nekaj ur, preden se razgreta množica razide. Že kmalu zatem pa Pavel odpotuje v Makedonijo in Grčijo ter spotoma obiskuje vernike.

26. a) Kateri čudež naredi Pavel v Troadi? b) Kakšne nauke podeli efeškim nadzornikom?

²⁶ V Grčiji Pavel ostane tri mesece in se šele potem prek Makedonije, kjer se mu zopet pridruži Luka, vrne semkaj. Čez morje priplujejo v Troado; tu se nekega mladeniča med Pavlovim govorom pozno v noč poloti spanec, da se prekucne z okna v tretjem nadstropju. Poberejo ga mrtvega, a ga Pavel zopet povrne med žive. Naslednjega dne Pavel s spremstvom odrine v Milet, kjer se na poti v Jeruzalem pomudi, da bi se sestal s starešinami iz Efeza. Naznani jim, da njegovega obraza ne bodo več videli. Koliko bolj je torej treba, da ti, ,ki jih je sveti duh postavil za oskrbnike [nadzornike, NW]‘, stopajo na čelu Božje črede in ji pastirujejo! Spomni jih, v čem naj se zgledujejo pri njem, in jih opozori, naj bodo vsekdar budni in naj se pri razdajanju v prid bratov nikar ne varčujejo. (20:28) Čeprav ga svarijo, naj nikar ne hodi v Jeruzalem, se Pavel ne obrne. Tako popotni tovariši odnehajo, češ: »Zgôdi se Gospodova [Jehovova, NW] volja!« (21:14) Ko Pavel Jakobu in starešinam poroča o Božjem blagoslovu, ki ga je bilo deležno njegovo služenje med narodi, nastane veliko veselje.

27. Kakšen sprejem doživi Pavel v templju?

²⁷ Pavla primejo in mu sodijo (21:27–26:32). Ko pa se Pavel prikaže v jeruzalemskem templju, doživi tam na moč sovražen sprejem. Azijski Judje vse mesto naščuvajo zoper njega, tako da ga rimski vojaki komajda še za las rešijo najhujšega.

28. a) Na katero vprašanje nameri Pavel besedo pred sanhedrinom in kako se stvar izide? b) Kam ga pošljejo potem?

²⁸ Zakaj tak vik in krik? Kdo je ta Pavel? Kaj je zagrešil? Tako se sprašuje zbegani vojaški poveljnik. Rimsko državljanstvo Pavla reši bičanja, odvedejo ga le pred sanhedrin. Aha, torej pred notranje razklano farizejsko-saducejsko sodišče! Zato Pavel brž nameri besedo na vstajenjsko vprašanje in jih tako obrne druge proti drugim. Ko se razkol nazadnje sprevrže že v nasilnost, morajo rimski vojaki Pavla že kar vleči iz rok sanhedrincev, da ga ne bi ti še raztrgali. Ponoči ga potem z močnim vojaškim spremstvom na skrivaj pošljejo h guvernerju Feliksu v Cezarejo.

29. Kolikokrat in kako vse Pavlu sodijo oziroma ga obravnavajo pod obtožbo, da neti nemire, in na koga se on skliče?

²⁹ Pred Feliksom se Pavel na obtožbe tožnikov, češ da neti nemire, spretno zagovarja. Feliks pa postopek zavlačuje, ker pač upa, da bo za Pavlov izpust iztržil kako podkupnino. Tako mineta dve leti. Potem Feliksa na mestu guvernerja nasledi Porkij Fest in že takoj se nanj obrnejo z zahtevo po obnovitvi postopka. Znova padajo hude obtožbe in znova se Pavel izreče za nedolžnega. Fest pa, ki bi se Judom rad prikupil, zdaj predlaga, da bi Pavlu vnovič sodili, sicer še vedno pred njim, le da tokrat v Jeruzalemu. Zato Pavel izjavi: »Na cesarja se sklicujem!« (25:11) Spet mine precej časa. Naposled pride k Festu na vljudnostni obisk kralj Herod Agripa II. in Pavla zopet privedejo v sodno dvorano. Tam pričuje s takšno silo in prepričljivostjo, da mu Agripa nehote prizna: »Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.« (26:28) Agripu je tudi jasno, da je Pavel nedolžen, in še celo meni, da bi ga smeli izpustiti, če se ne bi bil sklical na cesarja.

30. Kaj vse doživi Pavel na poti do Malte?

³⁰ Pavel potuje v Rim (27:1–28:31). * Z drugimi jetniki vred Pavla vkrcajo na ladjo; s tem se začenja prva etapa na poti v Rim. Potovanje napreduje le počasi, ker pihajo nasprotni vetrovi. V mirskem pristanišču se potem prekrcajo. Ko priplujejo v Dobre pristane na Kreti, Pavel sicer svetuje, da bi tu prezimili, a na priganjanje večine vseeno kmalu dvignejo sidro. Komaj se dodobra zaženejo na odprto morje, že jih zajame viharen veter in jih neusmiljeno goni pred sabo. Po dveh tednih se jim plovilo naposled raztrešči na drobne kosce ob grebenu nedaleč stran od malteške obale. In kakor jim je bil Pavel poprej zagotovil, nihče od 276 mož na ladijskem krovu ne izgubi življenja! Maltežani se skažejo nenavadno človekoljubne in čez zimo jih Pavel mnogo ozdravi s čudežno močjo Božjega duha.

31. Kako Pavla sprejmejo ob prihodu v Rim in v kaj se Pavel tam vpreže?

³¹ Naslednjo pomlad Pavel pripotuje v Rim in tukajšnji bratje mu pridejo po cesti naproti. Ko jih Pavel zagleda, se ,zahvali Bogu in zraste mu pogum‘. Dasi je še vedno jetnik, sme Pavel stanovati zasebno ob vojaku, ki ga straži. Tu potem Luka končuje svojo pripoved z opisom Pavla, ki prijazno sprejema vse, ki prihajajo k njemu in jim on ,oznanja božje kraljestvo in uči o Gospodu Jezusu Kristusu z vso svobodo in brez ovir‘. (28:15, 31)

ZAKAJ KORISTNA

32. Kako je Peter pred binkoštmi in na sam praznik popričal za pristnost Hebrejskih spisov?

³² Knjiga Apostolskih del ob evangelijskih pripovedih še dodatno izpričuje in potrjuje pristnost in navdihnjenost Hebrejskih spisov. Tako je Peter še pred bližajočimi se binkoštmi popričal za spolnitev dveh prerokb, ki ju je »sveti Duh po Davidovih ustih  vnaprej spregovoril o Judu«. (Ap. dela 1:16, 20, JM; Ps. 69:26, v NW 25; 109:8) Zanemeli binkoštni množici je prav tako Peter povedal, da so ravnokar priče nič manj kot spolnitvi tega, »kar je bilo napovedano po preroku Joelu«. (Ap. dela 2:16–21; Joel 3:1–5, v NW 2:28–32; primerjaj še Apostolska dela 2:25–28, 34, 35 s Psalmi 16:8–11 in 110:1.)

33. Kako so navdihnjenost Hebrejskih spisov izkazali Peter, Filip, Jakob in Pavel?

³³ Da bi prepričal zopet drugo množico, tokrat pred templjem, se je Peter zopet sklical na Hebrejske spise; najprej je navedel Mojzesa, potem pa rekel: »Vsi preroki, kar jih je bilo od Samuela in njegovih naslednikov naprej, so napovedovali te dneve.« Spet drugič, pred velikim zborom (sanhedrinom, NW), je Peter navedel Psalm 118:22, češ da je Kristus, kamen, ki so ga oni zavrgli, postal »vogelni kamen«. (Ap. dela 3:22–24; 4:11) Filip pa je etiopskemu evnuhu razložil, kako se je do takrat spolnilo prerokovanje Izaijeve knjige 53:7, 8, in po tem razsvetljenju je ta brž ponižno poprosil za krst. (Ap. dela 8:28–35) Prav tako je Peter Korneliju, govoreč o Jezusu, popričal, češ: »O njem pričujejo vsi preroki.« (10:43) V razpravi o obreznem vprašanju je Jakob svoj sklep utemeljil z besedami: »S tem se tudi ujemajo besede prerokov, kakor je zapisano.« (15:15–18) Na iste avtoritete se je naslanjal tudi apostol Pavel. (26:22; 28:23, 25–27) In tudi sicer daje to, kako učenci in tisti, ki jih poslušajo, z očitno gotovostjo štejejo Hebrejske spise k Božji Besedi, tem besedilom pečat navdihnjene odobrenosti.

34. Kaj razodevajo Apostolska dela o krščanski občini; ali je dandanes z njim kaj drugače?

³⁴ Sicer pa knjiga Apostolskih del skazuje svojo koristnost s tem, da nam kaže krščansko občino že takoj ob njeni ustanovitvi in nato v njeni rasti po moči svetega duha. V tej dramatični pripovedi smo ves čas priča blagoslovu, ki ga je Bog naklanjal tej širitvi, priča drznosti in radostnosti zgodnjih kristjanov, njihovi brezkompromisnosti vsem preganjanjem navkljub, pa tudi priča njihovi pripravljenosti za službo, ki jo je denimo poosebil Pavel, ki se je brž odzval klicu, naj gre v Makedonijo v tujsko službo. (4:13, 31; 15:3; 5:28, 29; 8:4; 13:2–4; 16:9, 10) Dandanašnji ni krščanska občina nič drugačna: vtem ko namreč pod vodstvom svetega duha širi besedo o »božjih čudovitih delih«, jo v eno družijo ljubezen, enotnost in skupni blagor. (2:11, JM, 17, 45; 4:34, 35; 11:27–30; 12:25)

35. S čim Apostolska dela izkazujejo, kako naj se pričuje, in kateri odtenek oznanjevalske službe še zlasti poudarijo?

³⁵ Iz knjige Apostolskih del tudi spoznavamo, kako naj bi kristjanom naloženo oklicanje Božjega kraljestva pravzaprav potekalo. Zgledovali naj bi se po Pavlu, ki je rekel: »Nikoli nisem odnehal, kadar bi vam utegnila kakšna stvar biti v korist: pridigal sem vam in vas učil javno in po hišah.« (JM) Potem pa pravi: »Temeljito sem popričal.« (NW) To »temeljito pričevanje« nam kot ena osrednjih misli stopa pred oči skozi vso knjigo, nazadnje pa še najizraziteje stopi v ospredje v sklepnih odstavkih knjige, ki o Pavlovi vdanosti oznanjanju in poučevanju še celo v jetniških sponah pripovedujejo z besedami: »Od jutra do večera jim je razlagal, jim [temeljito, NW] pričeval o božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov.« Samo želimo si lahko, da bi bili tudi mi tako enovdani pri našem kraljestvenem delu. (20:20, 21; 28:23; 2:40; 5:42; 26:22)

36. Kateri Pavlovi priročni nauki še toliko bolj veljajo tudi današnjim nadzornikom?

³⁶ Iz Pavlovega govora efeškim nadzornikom veje kopica priročnih naukov tudi za današnje nadzornike. Glede na to, da jih je za to postavil sveti duh, je resnično največjega pomena, da ,pazijo nase in na vso čredo‘, da jo pasejo z občutkom in jo obvarujejo grabežljivih volkov, ki bi jo najrajši raztrgali. Naložena jim ni nič kaj lahka odgovornost! Nadzorniki morajo biti vselej budni in se sezidavati na besedi Božje nezaslužene dobrotljivosti. V trudu in pomoči slabotnim se morajo »spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ,Večja sreča je dajati kakor prejemati.‘« (20:17–35)

37. S kakšnim tankoumnim utemeljevanjem je Pavel na Areopagu razložil svojo misel?

³⁷ Tudi ostali Pavlovi govori izkazujejo blesteče jasen nasnutek biblijskih načel. Takšen je na primer njegov nastop pred stoiki in epikurejci na Areopagu, ki je klasičen primer utemeljevanja. Pavel najprej citira napis na žrtveniku »Nepoznanemu bogu«; tega uporabi kot povod in hkrati uvod v razlago, da edini pravi Bog, neba in zemlje Gospodar, ki je iz enega človeka ustvaril ves človeški rod, »ni daleč od nikogar izmed nas«. Potem pa jim citira njihove pesnike, »Saj smo po rodu iz njega«, in iz tega napelje na to, kako smešno bi bilo vendar sklepati, da njihov rod poteka od mrtvih malikov iz zlata, srebra ali kamna. S tem Pavel tankoumno utemelji suverenost živega Boga. Šele na samem koncu, v sklepu, načne vprašanje vstajenja, pa še takrat ne imenuje Kristusa z imenom. Misel o vrhovni suverenosti edinega resničnega Boga, kot si jo je v začetku zastavil, jim je namreč s tem že razložil, in na ta račun je kar nekaj navzočih sprejelo vero. (17:22–34)

38. S čim se nam poplačuje v Apostolskih delih priporočeni uk?

³⁸ Nadalje nas knjiga Apostolskih del navaja k marljivemu, nikdar končanemu uku iz ,vsega Svetega  pisma‘. Ko je denimo Pavel prvikrat oznanjal v Beroji, so si tamkajšnji Judje, s tem da so »z veliko naklonjenostjo [. . .] sprejeli besedo in vsak dan preiskovali svete spise, če je to res tako«, prislužili pohvalo, češ da so »plemenitejših duš«. (17:11, JM) Tudi dandanes, nič drugače kot takrat, se nam takšno ukaželjno preiskovanje Svetega pisma v družbi z Jehovovim z duhom navdano občino poplačuje s trdnim prepričanjem in neomajno vero. Edino s takšnim poukom more človek dočista doumeti božanska načela. Nekaj takšnih načel lepo navajajo ravno Apostolska dela 15:29. Tu je namreč upravni organ, sestoječ iz apostolov in starejših bratov v Jeruzalemu, naznanil, da se duhovnemu Izraelu sicer ni treba obrezovati, da pa so izrecno prepovedani malikovanje, kri in nečistovanje.

39. a) Kako so se učenci utrdili, da so mogli prebiti vsa preganjanja? b) Kaj so drzno izpovedali? Ali je to obrodilo kak sad?

³⁹ Ti zgodnji učenci so se navdihnjenih Pisem resnično učili in so jih znali po potrebi tudi navajati in naobračati. S točnim spoznanjem in po Božjem duhu so se utrdili, da so mogli prebiti tudi najbridkejša preganjanja. Svetel zgled vsem zvestim kristjanom sta Peter in Janez, ki sta nasprotujoče oblastnike drzno zavrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« In ko so apostole vnovič pripeljali pred sanhedrin, kjer so jim že prej izrecno »zabičali«, da ne smejo učiti v Jezusovem imenu, so jim ti povsem nedvoumno odgovorili: »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi!« S to neustrašeno izpovedbo so oblastnikom po eni strani odlično popričali, hkrati pa so s tem dali uglednemu učitelju Postave Gamalielu povod, da se je, kot je dobro znano, izrekel za svobodo veroizpovedi, zaradi česar so apostole nazadnje izpustili. (4:19, 20; 5:28, 29, 34, 35, 38, 39)

40. S čim nas Apostolska dela podžigajo, da bi res temeljito pričevali za Kraljestvo?

⁴⁰ Knjiga Apostolskih del nadvse odločno izpostavlja tudi siceršnjo rdečo nit vse Biblije, namreč to, kar misli Jehova veličastnega dovršiti s svojim Kraljestvom. Tako že na začetku beremo, da je Jezus 40 dni pred vnebohodom »govoril o božjem kraljestvu«. Ravno na vprašanje učencev, češ, ali bo zdaj obnovil Kraljestvo, jim je Jezus naročil, da mu morajo najprej biti priče do najodročnejših predelov zemlje. (1:3, 6, 8) Učenci so potem to Kraljestvo z neupogljivo smelostjo oznanili najprej v Jeruzalemu. Ko so potem ob izbruhu preganjanja Štefana do smrti skamnali, se je mnogo učencev razkropilo na nova področja. (7:59, 60) Kot piše, je Filip kaj uspešno »oznanjal besedo o božjem kraljestvu« v Samariji, Pavel z družabniki pa je »kraljestvo« oklical po Aziji, v Korintu, Efezu in Rimu. Vsi ti zgodnji kristjani so nam tako svetel zgled neomahljive oprtosti na Jehova in njegovega krepilnega duha. (8:5, 12; 14:5–7, 21, 22; 18:1, 4; 19:1, 8; 20:25; 28:30, 31) Njihova nepogasljiva vnema in pogum s preočitnimi dokazi obilnosti, s katero je Jehova blagoslavljal njihov trud, vsekakor tudi nas podžigata, da bi zvesto in vsekdar ,temeljito pričevali o božjem kraljestvu‘. (28:23, NW)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]