Biblijska knjiga številka 47: 2. Korinčanom
Biblijska knjiga številka 47: 2. Korinčanom
Napisal: Pavel
Kraj nastanka: Makedonija
Čas nastanka: ok. 55. n. š.
1., 2. a) Kaj je Pavla prignalo do tega, da se je lotil drugega pisma Korinčanom? b) Od kod je Pavel pisal in kakšna skrb ga je pri tem gnala?
BILO je najbrž že pozno poleti ali zgodaj jeseni leta 55 n. š. Apostolu Pavlu nekatere zadeve v krščanski občini v Korintu še vedno niso dale miru. Komaj nekaj mesecev je bilo tega, kar je bil Korinčanom prvič pisal. Po tistem je v Korint že odpotoval Tit z nalogo, da pripomore pri zbiralni akciji, ki so se je tam lotili v prid svetim v Judeji, bržkone pa tudi zato, da bi videl odziv Korinčanov na to prvo pismo. (2. Kor. 8:1–6; 2:13) In kako so ti pismo sprejeli? Zavest, da jih je pismo navdalo z obžalovanjem in kesanjem, je bila Pavlu vsekakor v veliko uteho! S takšnim veselim poročilom se je namreč k Pavlu v Makedonijo vrnil Tit; apostolu je zdaj srce kipelo od ljubezni do njegovih ljubih korintskih sovernikov. (7:5–7; 6:11)
2 In tako je Pavel zopet pisal Korinčanom. To prisrčno, hkrati pa krepko drugo pismo jim je pisal iz Makedonije in ga tja očitno poslal po Titu. (9:2, 4; 8:16–18, 22–24) Med drugim pa je Pavla k pisanju gnala tudi skrb zaradi »prevelikih apostolov« (AC), ki so se pojavili v Korintu in ki jih imenuje tudi »lažni apostoli, nepošteni delavci«. (11:5, 13, 14) V nevarnosti je bila duhovna blaginja te dokaj mlade občine, na udaru pa je bila tudi Pavlova apostólska avtoriteta. Torej je to drugo pismo, ki ga je Pavel pisal v Korint, nastalo iz nemajhne nuje.
3., 4. a) Kdaj in kolikokrat je bil Pavel osebno v Korintu? b) V čem nam Drugo pismo Korinčanom koristi še zdaj?
3 Omeniti velja, da je Pavel v pismu zapisal: »Zdaj se že v tretje odpravljam k vam.« (2. Kor. 12:14; 13:1) V drugo jih je namreč kanil obiskati že takrat, ko jim je pisal prvič, vendar pa do tega, da bi »v drugo prejeli milost«, kljub trdnemu sklepu ni prišlo. (1. Kor. 16:5; 2. Kor. 1:15) V resnici je bil torej Pavel tam šele enkrat, tistih 18 mesecev, med letoma 50 in 52 n. š., ko je krščanska občina v Korintu šele nastajala. (Ap. dela 18:1–18) Pozneje pa se mu je želja, da bi še enkrat videl Korint, vendarle uresničila. Vsaj nekaj časa se je mudil v Korintu, ko je bil tri mesece (najbrž 56. n. š.) v Grčiji, in je od tod tudi pisal Rimljanom. (Rim. 16:1, 23; 1. Kor. 1:14)
4 Drugo pismo Korinčanom so skupaj s Prvim pismom Korinčanom in ostalimi pavlinskimi poslanicami od nekdaj šteli za pristen del bibličnega kanona. V njem imamo še enkrat priložnost, da si korintsko občino ogledamo od znotraj in se naučimo česa koristnega ob Pavlovih navdihnjenih besedah, s katerimi je opominjal Korinčane in z njimi tudi nas.
VSEBINA DRUGEGA PISMA KORINČANOM
5. a) Kaj piše Pavel o tolažbi? b) Kaj se je dopolnilo po Kristusu, da lahko v prihodnost gledajo z gotovostjo?
5 Pomoč od ,Boga vse tolažbe‘ (1:1–2:11). Pavel v uvodni pozdrav vpleta tudi Timoteja. »Hvaljen Bog,« piše, »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti« druge. Čeprav je bil Pavel s svojimi popotnimi tovariši v skrajni stiski, celo že v smrtni nevarnosti, jih je vsakič rešil Bog. K temu lahko pripomorejo tudi Korinčani, če namreč molijo zanje. Sicer pa jim piše v trdni zavesti o lastni iskrenosti in o Božji nezasluženi dobrotljivosti. Po Jezusu so namreč vse Božje obljube dobile svoj »da« in Bog je vse, ki so Kristusovi, pomazilil in jim v srce »položil poroštvo Duha«. (1:3, 4, 20, 22)
6. Kaj naj izobčenemu pregrešniku, ki se je že skesal, po Pavlovem nasvetu naredijo zdaj?
6 Moža, na katerega so letele Pavlove pripombe v petem poglavju njegovega prvega pisma, so, kot kaže, medtem izvrgli iz občine. Skesal se je in se zdaj žalostí. Zato Pavel Korinčanom narekuje, naj spokorjenemu od srca odpustijo in ga ponovno vzljubijo.
7. Kot koga slika Pavel sebe in Korinčane ter kaj še odločno pribija?
7 Kvalificirani za strežnike nove zaveze (2:12–6:10). Pavel sebe in korintske kristjane slika kot pohodnike v triumfalnem sprevodu s Kristusom. (Korinčani so dobro poznali sladki vonj kadila, ki so ga takrat zažigali tam, koder so se vile procesije z zmago ovenčanih vojsk.) V ostrem kontrastu slika, kaj kristjanov »vonj« pomeni tistim, ki jim bo podarjeno življenje, in kaj tistim, ki gredo poginu naproti. »Mi nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z božjo besedo,« še pribija Pavel. (2:16, 17)
8. a) Kakšna strežniška poverilna pisma ima Pavel s sodelavci? b) V čem je strežba nove zaveze boljša?
8 Sicer pa Pavel s sodelavci do Korinčanov ali od njih ne potrebuje nikakršnih dokumentov, nikakršnih priporočilnih pisem. Njihova priporočilna pisma, ,ki jih je pisal sam‘, pravi Pavel, so korintski verniki sami, vrezani ne na kamnitne table, marveč »na table človeških src«. Sicer pa je strežnike nove zaveze Bog dodobra usposobil. Pisni kodeks je stregel le smrti, bil je minljivega sijaja, samo začasen. Strežba duha pa vodi v življenje, ta ostane in je neizmernega sijaja. Ko Izraelovi sinovi »berejo Mojzesa«, leži na njihovem srcu zagrinjalo, ob preobrnjenju k Jehovu pa se zagrinjalo odgrne in spremenijo se »v isto podobo, iz sijaja v sijaj«. (3:3, 15, 18)
9. Kako Pavel popisuje strežbeni zaklad?
9 Nato Pavel nadaljuje: ,To službo imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni. Odrekli smo se skrivnih del, tudi ne pačimo božje besede, marveč se priporočamo s tem, da oznanjamo resnico. Če je sporočilo [dobre novice, NW] komu zakrito, je zakrito zato, ker je bog tega sveta neverujočim zaslepil um. Naša srca pa so razsvetljena s sijajnim spoznanjem Boga po obrazu Kristusa. Kako silen je naš zaklad! Je pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila ta obilna moč res od Boga. Čeprav preganjani in v stiski, še celo iz oči v oči s smrtjo, verujemo in ne zgubljamo poguma, ker nam namreč naša trenutna stiska pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave. Zato gledamo na to, kar se ne vidi.‘ (4:1–18)
10. a) Kaj pravi Pavel o tistih v edinosti s Kristusom? b) S čim se Pavel priporoča kot Božji strežnik?
10 ,Vemo namreč,‘ piše Pavel, ,da bo naša zemeljska hiša dala prostor večni, ki je v nebesih. Medtem pa trdno korakamo naprej v veri in z zaupanjem. Čeprav smo proč od Kristusa, si prizadevamo, da bi mu bili všeč.‘ (5:1, 7–9) Ti, ki so v edinosti s Kristusom, so »nova stvar« in so v strežbi sprave. »Poslani«, ambasadorji, so »v Kristusovem imenu«. (5:17, 20) Sicer pa se Pavel v vsem priporoča kot Božji strežnik. In kako je to? ,V veliki potrpežljivosti spričo nadlog, udarcev, naporov in prečutih noči; s čistostjo, s spoznanjem, z velikodušnostjo, z dobroto, s svetim duhom, z iskreno ljubeznijo, z oznanjevanjem resnice, z Božjo močjo, kakor ubog, pa mnoge bogateč, kakor bi nič ne imel, pa imajoč vse.‘ (6:4–10)
11. Kaj Pavel svetuje in pred čim svari?
11 »V božjem strahu dopolnjujmo svoje posvečenje« (6:11–7:16). Korinčanom Pavel pravi: ,Naše srce vam je na široko odprto.‘ Naj zdaj še oni pokažejo več nežnejših čustev. Potem pa posvari: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki!« (6:11, 14) Kaj ima namreč skupnega svetloba s temo ali pa Kristus z Beliarjem? So namreč svetišče živega Boga, zato naj se od tega ločijo in se nečistega ne dotikajo. Kot pravi Pavel: »Zato se očistimo vseh človeških madežev in madežev duha in v božjem strahu dopolnjujmo svoje posvečenje!« (7:1)
12. Zakaj je bil Pavel poročila iz Korinta vesel?
12 Naprej pa Pavel pravi: »Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in prekipevajočega veselja.« (7:4) In zakaj? Ne samo zato, ker ima ob sebi Tita, temveč tudi zaradi dobrega poročila iz Korinta, poročila o njihovem hrepenenju, njihovi žalosti in njihovi vnemi za Pavla. Ugotavlja namreč, da je Korinčane njegovo prvo pismo vsaj za nekaj časa užalostilo, a je vendarle vesel, da jih je ta žalost obšla v kesanje za odrešenje. Pohvali jih, ker so s Titom lepo sodelovali.
13. a) Čigave zglede radodarnosti Pavel navaja? b) Na katero načelo meri Pavel v zvezi z darežljivostjo?
13 Radodarnost bo poplačana (8:1–9:15). V zvezi s prispevki za »svete« v stiski Pavel navaja zgled Makedoncev, ki so kljub svojemu skrajnemu uboštvu v radodarnosti resnično prekosili sami sebe; zdaj upa, da bodo tudi Korinčani v izkaz svoje pristne ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa, ki je postal ubog, da bi oni obogateli, enako darežljivi. Če bodo tako darežljivi s tem, kolikor pač imajo, se bo to izšlo v nekakšnem izenačenju, tako da ta, ki ima veliko, ne bo imel preveč, ta, ki ima malo, pa ne premalo. V zadevi tega dobrotljivega daru jim pošilja Tita in še nekaj drugih. Pavel pa se je z radodarnostjo in pripravljenostjo Korinčanov že nekoliko ponašal, zato noče, da bi se osramotili, če nazadnje tega obilnega daru ne bi izpeljali do konca. Seveda: »Kdor [. . .] na gosto seje, bo tudi bogato žel.« A dar naj prihaja od srca, zato ker »Bog ljubi veselega darovalca«. On jih tudi more obdariti s svojo nezasluženo dobrotljivostjo in jih obogatiti za sleherno radodarnost. »Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar!« (9:1, 6, 7, 15)
14. Kaj vse navaja Pavel v zagovor svojega apostólstva?
14 Pavel dokazuje svoje apostólstvo (10:1– 13:14). Pavel priznava, da je po videzu nemara neugleden. A saj se kristjani ne bojujejo po mesu; njihovo orožje je duhovno in »ima v Bogu moč«, da morejo zrušiti umske izmisleke, ki so si navzkriž s spoznanjem Boga. (10:4) Nekateri, ki vidijo samo to, kar je pred očmi, pravijo, da so apostolova pisma resda krepka, da pa je njegov govor zanič. Ti naj pomnijo, da se bo Pavel v dejanju izkazal prav takšnega kot v pismu z besedo. Korinčani naj tudi vedo, da se Pavel ne hvali z uspehi, ki bi jih bil dosegel na tujem področju. Dobro novico jim je namreč prinesel on osebno. Sploh pa, če se kdo že mora za kaj hvaliti, naj se hvali v Jehovu.
15. a) V katerih prispodobah Pavel odkrito nastopi proti lažnim apostolom? b) Kaj vse je že skusil Pavel?
15 Pavel se namreč čuti odgovornega, da pripelje korintsko občino kot čisto devico Kristusu. Tako kot je z zvijačo Kača preslepila Evo, se je bati, da se ne bi skazil tudi njihov um. Zato Pavel z ostro besedo nastopi zoper ,prevelike apostole‘ korintske občine. (11:5, AC) Taki so namreč lažni apostoli. Saj si še Satan nadeva krinko angela luči, nič čudnega torej, da isto počnejo tudi njegovi strežniki. Ali pa se sploh morejo v vlogi Kristusovih strežnikov meriti s tem, kar je bil skusil Pavel? Pretrpel je že vse mogoče: zapor, tepež, trikratni brodolom, nevarnosti vseh vrst, nemalo prečutih noči in pa dni brez slehernega grižljaja. Pa ni v vsem tem zgubil spred oči potreb občin in ga je vedno žgalo, če se je kdo pohujšal.
16. a) S čim bi se Pavel mogel pohvaliti, zaradi česa pa bo raje govoril o svojih slabostih? b) S čim je Pavel izkazal svoje apostólstvo?
16 Če se je že komu hvaliti, je potem to gotovo Pavel. Ali se mar ostali tako imenovani apostoli v Korintu morejo pohvaliti, da so bili povzdignjeni do raja in so tam slišali neizrekljive besede? Pavel pa govori tudi o svojih slabostih. Da se ne bi morda prevzel, mu je bil dan »v telo trn«. Prosil je že, da bi bil ta trn odstranjen od njega, pa mu je bilo rečeno: »Dovolj ti je moja milost.« Raje se bo ponašal s slabostmi, da bi nad njim le šotorila »Kristusova moč«. (12:7, 9) Ne, Pavel v ničemer ne zaostaja za temi »prevelikimi apostoli«; sicer pa so Korinčani tudi sami videli znamenja apostólstva, s katerimi se je izkazal med njimi »v vsem potrpljenju, v znamenjih in čudežih in močeh«. Do njihovih dobrin pa njemu ni, tudi Tit s sodelavci se z njimi ni okoristil. (12:11, 12, AC)
17. Pred čim Pavel svari Korinčane še na koncu?
17 Vse to je le njim v spodbudo. Izraža pa Pavel bojazen, da ne bi ob prihodu v Korint našel tam koga, ki se še ne bi skesal del mesa. Grešnike že vnaprej svari, da bo nastopil z vsem, kar bo treba, in nikomur prizanašal, vsem v občini pa svetuje, naj se sami preverjajo, ali so v veri v edinosti z Jezusom Kristusom. Oba s Timotejem bosta prosila Boga zanje. Želi jim veselja in da bi znova enotno strnili vrste, da bi bil Bog ljubezni in miru z njimi, nato pa sklepa pismo s pozdravi od svetih in s svojimi najiskrenejšimi željami za njihov duhovni blagor.
ZAKAJ KORISTNA
18. Kako naj bi kristjani prav gledali na svojo strežbo?
18 Kolikšna spodbuda, kakšen podnet je človeku že globoki pomen, ki ga Pavel pripisuje krščanski strežbi in kot ga izraža v Drugem pismu Korinčanom! Le ozrimo se po njej skozi njegovo videnje. Od Boga usposobljeni krščanski strežnik z Besedo ne kupčuje, ampak služi iz iskrenega srca. Za priporočilo mu ni kako pisno spričevalo, temveč to, kar s svojo strežnostjo obrodi. Kljub neutajljivemu sijaju takšne strežbe pa se strežnik sam nima kaj napihovati. Ta služnostni zaklad imajo Božji služabniki, ker so pač nepopolni ljudje, v lončenih posodah, zato da bi bilo toliko bolj očitno, da moč zanjo prejemajo od Boga. Ko torej človek prejme to prečudovito čast, da sme biti strežnik Bogu, se mu je obdati s ponižnostjo in z zavestjo, kolikšna nezaslužena dobrotljivost je to od Boga, da smemo služiti kot »ambasadorji v Kristusovem imenu«! Edino prav torej, da Pavel svari, naj ,vendar ne bi božje milosti prejemali kar tjavdan‘! (2:14–17; 3:1–5; 4:7; 5:18–20, NW; 6:1)
19. V čem vse je Pavel svetel zgled današnjim krščanskim strežnikom, zlasti pa nadzornikom?
19 Svetel zgled krščanskim strežnikom v posnemanje je vsekakor Pavel sam. Najprej v tem, koliko je dal na navdihnjene Hebrejske spise in se iz njih učil, kako je iz njih vedno znova navajal, kako je med vrsticami meril nanje in jih naobračal. (2. Kor. 6:2, 16–18; 7:1; 8:15; 9:9; 13:1; Iza. 49:8; 3. Mojz. 26:12; Iza. 52:11; Ezek. 20:41; 2. Sam. 7:14; Ozej 2:1, v NW 1:10) Potem je v nadzorniški vlogi kazal tanko skrb za čredo, namreč: »Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom razdal za vaše duše.« Za brate, kot to jasno sledi iz napisanega, se mu nobena žrtev ni zdela prevelika. (2. Kor. 12:15; 6:3–10) V pouku, opominjanju in poravnavanju zadev v korintski občini je bil neumoren. Jasno in glasno je svaril, da ne bi morda imeli česa skupnega s temo; Korinčanom je naročal: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki!« V srčni skrbi zanje je mislil na to, da se jim ne bi um kako skazil, tako »kakor je kača s svojo zvijačo preslepila Evo«, zato jih je krepko opomnil: »Sami se preverite, ali ste verni, preskušajte se!« Spodbadal jih je h krščanski radodarnosti, namreč da »Bog ljubi veselega darovalca«, sam pa je Bogu izrekel najiskrenejšo zahvalo za njegov neizrekljivi zastonjski dar. Svoje korintske brate je imel resnično z ljubeznijo vrezane na meseni plošči svojega srca, tako da je njegova neodjenljiva služba za njihov blagor res tisto najboljše, kar naj bi zaznamovalo vnetega, vsekdar čuječega nadzornika. Kako izjemen zgled nam je to dandanes! (6:14; 11:3; 13:5; 9:7, 15; 3:2)
20. a) S čim nam postavlja Pavel pravi smerokaz? b) Na kateri sijajni up kaže Drugo pismo Korinčanom?
20 Še zlasti ob času stiske nam apostol Pavel z napotitvijo na ,Očeta usmiljenja in Boga vse tolažbe‘ postavlja pravi smerokaz do resničnega vira moči. »On nas tolaži v vsaki stiski«, da moremo zdržati do odrešenja v njegovem novem svetu. Pavel pa kaže tudi na sijajni up ,božje zgradbe v nebesih, hiše, ki je niso naredile človeške roke in je večna,‘ ter pravi: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo!« Drugo pismo Korinčanom torej hrani tudi čudovito zagotovilo njim, ki bodo tako kakor Pavel dedovali nebeško Kraljestvo. (1:3, 4; 5:1, 17)
[Preučevalna vprašanja]
