Biblijska knjiga številka 48: Galačanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Korint ali sirska Antiohija

Čas nastanka: ok. 50.–52. n. š.

1. Na katere občine je naslovljeno Pismo Galačanom ter kdaj in kako so bile te občine zorganizirane?

GALATIJSKE občine, ki jih Pavel nagovarja v Pismu Galačanom 1:2, so, kot kaže, zajemale pizidijsko Antiohijo, Ikonij, Listro in Derbo, kraje torej, ki so sicer ležali na različnih območjih, so pa vsi sodili pod rimsko provinco Galatijo. Apostolska dela v 13. in 14. poglavju pripovedujejo, kako je te kraje obhodil Pavel z Barnabom na prvem misijonskem potovanju, katerega nasledek je bilo zorganiziranje galatijskih občin. Te so mešano sestavljali Judje in Nejudje, med temi prav gotovo tudi Kelti oziroma Galci. Bilo pa je to kmalu po Pavlovem mujenju v Jeruzalemu okoli leta 46 n. š. (Ap. dela 12:25)

2. a) Kaj se je godilo ob Pavlovem drugem potovanju v Galatijo, kaj pa se je zgodilo potem? b) Kako je medtem Pavel nadaljeval pot naprej?

² Leta 49 n. š. je Pavel s Silom odrinil na svoje drugo misijonsko potovanje na galatijsko ozemlje,  tako da so se ,občestva utrjevala v veri in po številu rasla iz dneva v dan‘. (Ap. dela 16:5; 15:40, 41; 16:1, 2) A Pavlu tik za petami so nastopili lažni učitelji, judovci, ki so nekatere v galatijskih občinah premodrili, češ da sta obreza in dolžno spolnjevanje Mojzesove postave bistveni postavki prave krščanske vere. Medtem je Pavel prodiral že naprej mimo Mizije v Makedonijo in Grčijo ter naposled prispel v Korint, kjer se je pri bratih mudil dobrih 18 mesecev. Šele 52. n. š. je s postankom v Efezu odpotoval proti sirski Antiohiji, svoji matični bazi, in tja prispel še istega leta. (Ap. dela 16:8, 11, 12; 17:15; 18:1, 11, 18–22)

3. Kje in kdaj bi lahko nastalo Pismo Galačanom?

³ Kje in kdaj je nastajalo Pavlovo pismo Galačanom? Vsekakor ga je Pavel napisal, brž ko se je do njega razširil glas o rovarjenju tamkajšnjih judovcev. To bi moglo biti bodisi v Korintu, v Efezu ali v sirski Antiohiji. Prav lahko da je to bilo med njegovim 18-mesečnim bivanjem v Korintu (50.–52. n. š.), ker bi tako minilo dovolj časa, da bi mogla obvestila iz Galatije pripotovati do njega. Efez skoraj da ne pride v poštev, ker se je Pavel tod mudil le kratek čas na poti domov. Pač pa je potem »ostal nekaj časa«, očitno poleti 52. n. š., tu, v sirskoantiohijski domovni bazi, in ker je med tem mestom in Malo Azijo potekala redna komunikacija, je mogoče, da je prejel naznanilo o judovcih, Galačanom pa pismo napisal ravno takrat, iz sirske Antiohije. (Ap. dela 18:23)

4. Kaj nam Pismo Galačanom odstira o Pavlovem apostolstvu?

⁴ Pismo Pavla opredeljuje za »apostola ne po človeški pobudi ne po človeškem posredovanju, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu«. Odstira tudi nemalo dejstev o Pavlovem življenju in apostólstvu ter hkrati dokazuje, da je Pavel kot apostol deloval ubrano z apostoli v Jeruzalemu in da je ob korigiranju drugega apostola, namreč Petra, celo uveljavljal svojo avtoriteto. (Gal. 1:1, 13–24; 2:1–14)

5. Kaj govori v prid pristnosti in kanoničnosti Pisma Galačanom?

⁵ Kaj pa govori v prid pristnosti in kanoničnosti Pisma Galačanom? Izrecno ga v svojih besedilih navajajo Irenej, Klemen Aleksandrijski, Tertulijan in Origen. Zajemajo ga tudi naslednji vidnejši biblijski rokopisi najvišje kakovostne stopnje: Sinajski, Aleksandrijski, Vatikanski (št. 1209), Codex Ephraemi Syri rescriptus, Codex Claromontanus in Pápirus Chesterja Beattyja št. 2 (P⁴⁶). Je pa tudi docela ubran z ostalimi grškospisnimi besedili, ravno tako pa s Hebrejskimi spisi, na katere se kar pogosto sklicuje.

6. a) Kateri točki utemeljuje Pismo Galačanom? b) Zaradi česa je to pismo nastalo nekoliko nenavadno in kaj sicer poudarja?

⁶ Pavel v svojem energičnem in trdo privitem pismu »občinam v Galatiji« (NW) dokazuje: 1. da je sam v resnici apostol (kar so bili judovci skušali diskreditirati) in 2. da se opravičenje dosega po veri v Kristusa Jezusa, ne pa po delih Postave, in da je torej kristjanom obreza nepotrebna. Proti svoji siceršnji navadi, da mu je poslanice zapisoval kak tajnik, je Pismo Galačanom Pavel napisal ,z velikimi črkami s svojo roko‘. (6:11) Tematika same knjige je bila pač velikega pomena tako za Pavla kot za Galačane. Knjiga namreč poudarja veliko vrednost svobode, ki so je po Jezusu Kristusu deležni pravi kristjani.

VSEBINA PISMA GALAČANOM

7., 8. a) Kaj pravi Pavel o dobri novici? b) S čim je bil Pavel potrjen za apostola med neobrezanimi in s čim je izkazal svojo avtoriteto v zvezi s Kefom?

⁷ Pavel zagovarja svoje apostólstvo (1:1– 2:14). Po pozdravnem nagovoru krščanskim občinam v Galatiji Pavel izraža začudenje, da se morejo tako hitro odvrniti k nekakšni drugi dobri novici, in kategorično pribija: »Tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij [dobro novico, NW], kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo zavržen!« Dobra novica, ki jo je on sam oznanil, namreč ne izvira od človeka, niti se je ni on naučil od človeka, »temveč po razodetju Jezusa Kristusa«. Nekoč je Pavel kot strastno vnet eksponent judovstva preganjal Božjo občino, pa ga je Bog po svoji nezasluženi dobrotljivosti poklical, da bi oznanil dobro novico o njegovem Sinu med narodi. Šele tri leta po spreobrnjenju je šel v Jeruzalem, pa je še takrat od apostolov videl samo Petra, zraven pa Jakoba, Gospodovega brata. Osebno je bil judejskim občinam nepoznan, čeprav so o njem slišali in »slavili Boga« zaradi njega. (1:8, 12, 24)

⁸ Po 14 letih je šel Pavel zopet v Jeruzalem in tam zasebno razložil dobro novico, kot jo je oznanjal. Njegovega popotnega tovariša Tita, čeprav je bil Grk, ni takrat nihče silil, da bi se dal obrezati. Ko so Jakob, Kefa in Janez uvideli, da je bila Pavlu zaupana dobra novica za neobrezane, tako kakor je bila Petru zaupana za obrezane, so Pavlu in Barnabu podali desnico v znamenje vzajemnosti, češ naj onadva gresta med narode, oni pa med obrezane. Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo in se iz strahu pred obrezanimi ni vedel nič kaj pokončno,  po »resnici evangelija«, ga je Pavel vpričo vseh pošteno oštel. (2:14, AC)

9. Po čem je kristjan opravičen?

⁹ Opravičeni po veri, ne po postavi (2:15– 3:29). Judje, utemeljuje Pavel, pač »vemo, da človeka ne opravičujejo dela postave, ampak edinole vera v Jezusa Kristusa«. Zdaj živi v edinosti s Kristusom in je po veri oživljen zato, da bi spolnjeval Božjo voljo. »Če opravičenje prihaja po postavi, potem je Kristus umrl zaman.« (2:16, 21)

10. Kaj se všteva za Božji blagoslov in čemú je torej rabila Postava?

¹⁰ Ali so mar Galačani tako nespametni, da bi bili pripravljeni verjeti, da lahko potem, ko so že začeli s prejetjem duha po veri, doslužijo Bogu z deli Postave? Šteje namreč le to, da človek sliši in veruje, tako kot Abraham, ki »je veroval Bogu in mu je bilo to všteto v pravičnost«. Po Božji obljubi pa »so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo«. S Kristusovo smrtjo na kolu so bili že izpuščeni na prostost izpod prekletstva Postave. Kristus je vendar Abrahamovo Seme, 430 let pozneje izdana Postava pa obljube o Semenu ne razveljavlja. Čemú je Postava torej sploh rabila? Bila je za ,vzgojiteljico, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere‘. Zdaj pa nismo več pod vzgojiteljico, niti ni več razločka med Judom in Grkom; vsi so namreč eden v edinosti s Kristusom Jezusom in so »potemtakem Abrahamov zarod, po obljubi pa dediči«. (3:6, 9, 24, 29)

11. a) Katero osvobojenje Galačani zanemarjajo? b) S čim Pavel uprispodablja kristjanovo svobodnost?

¹¹ Stojte trdno v krščanski svobodi (4:1–6:18). Bog je poslal svojega Sina, da bi osvobodil te, ki so bili pod Postavo, zato da bi »prejeli posinovljenje«. (4:5) Zakaj bi se torej obračali nazaj in sužnjevali slabotnim in bednim prvinam? Galačani namreč zdaj obhajajo dneve, mesece, praznične čase in leta, in Pavel se boji, da se ni morda zaman trudil zanje. Ko je bil pri njih prvič, so ga sprejeli kot Božjega angela. Mar je zdaj postal njihov sovražnik, ker jim govori resnico? Naj tisti, ki hočejo biti pod Postavo, prisluhnejo, kaj pravi Postava: Abraham je od dveh žensk dobil dva sinova. Prva, dekla Hagara, ustreza izraelskemu narodu po mesu, vezanemu na Jehova z mojzesovsko Postavino zavezo; ta poraja otroke za sužnost. Svobodnica pa, Sara, se ujema z Jeruzalemom, ki je zgoraj in je, kot pravi Pavel, »svoboden in ta je naša mati«. »Kaj pravi,« sprašuje Pavel, »Sveto pismo?« To, da »sin dekle nikakor ne bo dedoval s sinom svobodne«. Mi pa nismo otroci dekle, »temveč svobodne«. (4:30, 31)

12. a) Čému naj se dajo Galačani voditi? b) Kaj pomenljivega postavlja Pavel drugo nasproti drugega?

¹² Ne velja namreč, razlaga Pavel, ne obreza ne neobreza, marveč le vera, ki deluje po ljubezni. Celotna Postava je izpolnjena v eni zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Dajte se voditi duhu, ker »če se daste voditi duhu, niste pod postavo«. Glede del mesa pa Pavel vnaprej opozarja, da »tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali božjega kraljestva«. Tem nasproti potem zariše sad duha, zoper katerega ni postave, in pribije: »Če živimo iz duha, tudi delajmo po duhu« in odložimo pretirano samopomembnost ter zavist. (5:14, 18, 21, 25)

13. S čim se izpolnjuje Kristusova postava in kaj v resnici nekaj velja?

¹³ Če se kdo v prenagljenosti pregreši, naj ga duhovno kvalificirani skušajo povrniti na pravo pot »z vso krotkostjo«. Kristusovo postavo kristjani izpolnjujejo s tem, da drug drugemu nosijo bremena, vendar pa naj vsak nosi svoje lastno breme v tem, da presoja svoje lastno ravnanje. Kar bo človek sejal, bo tudi žel, bodisi kvar od mesa bodisi večno življenje od duha. Tisti, ki Galačane silijo k obrezi, se zgolj delajo lepe ljudem in le ne bi hoteli biti preganjani. Ne velja pa ne obreza ne neobreza, temveč nova stvar. Mir in usmiljenje bosta počivala nad vsemi, ki živijo po tem pravilu, in sploh nad vsem »božjim Izraelom«. (6:1, 16)

ZAKAJ KORISTNA

14. Kakšen zgled daje Pavel nadzornikom?

¹⁴ V pismu Galačanom se Pavel razodeva kot človek, ki je iz pogubnega preganjalca postal budni apostol poganov, vedno nared, da vse svoje sile zastavi v prid svojih bratov. (1:13–16, 23; 5:7–12) Z zgledom je Pavel pokazal, naj bo nadzornik urnih dejanj, kadar je treba kaj spraviti v red in spodbiti lažne umisleke z logiko in Svetim pismom. (1:6–9; 3:1–6)

15. Kako je bilo pismo galatijskim občinam koristno in v čem je kažipot tudi sodobnemu kristjanu?

¹⁵ Pismo je bilo galatijskim občinam koristno, ker je jasno utemeljevalo njihovo v Kristusu pridobljeno svobodo in diskreditiralo prevračalce dobre novice. Nesporno je ugotavljalo, da se človek opravičuje po veri in se mu za dosego odrešenja ni treba več obrezovati. (2:16; 3:8; 5:6) S tem da je pometlo s takšnimi razločki po mesu, je pripomoglo k poenotenju Judov in Nejudov v eni občini. Le da svoboda od Postave ni smela biti za pretvezo poželenjem mesa, ker je še vedno veljalo načelo: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« To pa je kažipot tudi sodobnemu kristjanu. (5:14)

16. S katerimi razlagami Hebrejskih spisov nam Pismo Galačanom sezidava vero?

 ¹⁶ Pavlovo pismo, ki si pri tem krepke prispodobe sposoja pri Hebrejskih spisih, je Galačane zbistrilo v prenekateri postavki nauka. V navdihnjenju je razložilo odlomek iz Izaija 54:1–6 in v Jehovovi ženski prepoznalo »Jeruzalem, ki je zgoraj«. Pojasnilo je ,prispodobo [simbolno dramo, NW]‘ o Hagari in Sari ter izvedlo sklep, da Božje obljube dedujejo tisti, ki jih Kristus osvobaja, ne pa tisti, ki ostajajo pri hlapčevstvu Postavi. (Gal. 4:21–26; 1. Mojz. 16:1–4, 15; 21:1–3, 8–13) Jasno je razložilo, da Postavina zaveza abrahamske zaveze ne izničuje, ampak ji je bila samo pridana. Izkazalo je tudi, da je med sklenitvijo ene in druge zaveze poteklo 430 let, to pa je tehten podatek za biblijsko kronologijo. (Gal. 3:17, 18, 23, 24) Vse to se nam je ohranilo v zapisu zato, da bi si tudi danes sezidavali krščansko vero.

17. a) Koga predvsem razkriva Pismo Galačanom? b) Katere žlahtne opomine podeljuje Pismo Galačanom kraljestvenim dedičem in njihovim sotrudnikom?

¹⁷ In kar je najvažnejše: Pismo Galačanom nezgrešljivo razkriva, kdo je kraljestveno Seme, ki so mu vsi preroki gledali naproti. »Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu [. . .], ki je Kristus.« Ti, ki po veri v Kristusa Jezusa postanejo Božji sinovi, pa so, kot tu razlaga, posvojeni v to seme. »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.« (3:16, 29, AC) Ti kraljestveni dediči naj se s svojimi sotrudniki držijo žlahtnih opominov, ki jih podeljuje Pismo Galačanom: ,Trdno stojte v svobodi, za katero vas je osvobodil Kristus!‘ ,Nikar se ne utrudimo delati dobro; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.‘ ,Delajmo dobro, najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.‘ (5:1; 6:9, 10, AC)

18. Pred čim Pismo Galačanom svari in opominja še nazadnje?

¹⁸ Nazadnje pa je tu še krepko svarilo, da nihče, ki se zapleta z deli mesa, ,ne bo podedoval Božjega kraljestva‘. Vsi se torej scela odvrnímo od posvetne nesnage in prepirljivosti in v sebi vselej rojevajmo le sad duha, namreč ,ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladanje‘. (5:19–23)

[Preučevalna vprašanja]