Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Biblijska knjiga številka 49: Efežanom

Biblijska knjiga številka 49: Efežanom

Biblijska knjiga številka 49: Efežanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 60.–61. n. š.

1. Kdaj in v kakšnih okoliščinah je Pavel pisal Efežanom?

PREDSTAVLJAJTE si, da ste zaprti. Zaprti zato, ker vas je zadelo preganjanje zaradi vašega vnetega krščanskega misijonarstva. Kaj zdaj, ko ne morete več na pot, da bi obšli občine in jim vlili novih moči? Mar ne bi mogli tistim, ki so se pokristjanili prav ob vašem oznanjevalstvu, vsaj pisati? Morda so vsi v skrbeh, kaj neki je z vami, še bolj pa so mogoče potrebni kake spodbudne besede? Pa še kako! Brž vzamete pero v roke. In tako naredite natanko tako, kot je to naredil apostol Pavel, ko je bil okrog 59.–61. n. š. prvič zaprt v Rimu. Vložil je bil namreč priziv na cesarja, in čeprav je zdaj pod stražo čakal na sojenje, je imel vendarle toliko svobode, da mu ni bilo treba sedeti križem rok. Tako je v Rimu napisal, najbrž leta 60 ali 61 n. š., pismo »Efežanom« in ga odposlal po Tihiku, ki ga je spremljal Onezim. (Efež. 6:21; Kol. 4:7–9)

2., 3. Kaj nesporno izpričuje Pavlovo piščevstvo, obenem pa kanoničnost Pisma Efežanom?

2 Za sestavljalca pisma se Pavel izkazuje že s prvo besedo, ki jo zapiše, potem pa nase meri ali vsaj namiguje še štirikrat, na primer z zvezo »jetnik v Gospodu«. (Efež. 1:1; 3:1, 13; 4:1; 6:20) Kar je bilo ugovorov zoper Pavlovo avtorstvo, ne zdržijo več. Pápirus Chesterja Beattyja št. 2 (P46), nastal menda okrog leta 200 n. š., denimo obsega 86 listov iz nekega kodeksa, ki je zajemal Pavlove poslanice. Med njimi je tudi poslanica Efežanom, to pa govori o tem, da so to pismo takrat uvrščali med njegova pisma.

3 Da je to pismo napisal Pavel in da je bilo res naslovljeno »Efežanom«, potrjujejo tudi zgodnjecerkveni pisci. Irenej (drugo stoletje n. š.) je na primer navajal Pismo Efežanom 5:30, in to takole: »Kakor pravi blaženi Pavel v poslanici Efežanom, da smo namreč udje njegovega telesa.« Klemen Aleksandrijski, ki sodi v isto dobo, je navajal Pismo Efežanom 5:21: »Zato v poslanici Efežanom tudi piše: V strahu Božjem se podrejajte drug drugemu.« Origen, ki je ustvarjal v prvi polovici tretjega stoletja n. š., je navajal Pismo Efežanom 1:4 z besedami: »Isti jezik pa uporabi apostol v poslanici Efežanom, ko pravi: Ki nas je izvolil pred ustanovitvijo sveta.« * V biblični kanon včlenja Pismo Efežanom tudi Evzebij, še ena avtoriteta zgodnjekrščanske zgodovine (ok. 260.–342. n. š.), in tudi večina drugih zgodnjecerkvenih piscev se sklicuje na Pismo Efežanom kot na sestavni del navdihnjenih Pisem. *

4. Zaradi česa nekateri ugibajo, ali ni bilo Pismo Efežanom naslovljeno kam drugam; kaj pa vendarle govori v prid tega, da je bil pravi namembni kraj res Efez?

4 V prvi vrstici 1. poglavja Pápirus Chesterja Beattyja, Vatikanski rokopis št. 1209 in Sinajski rokopis resda izpuščajo zvezo »v Efezu« in torej ne navajajo namembnega kraja pisma. Zaradi tega in pa zaradi neomenjanja vsakršnih pozdravov posameznikom v Efezu (in to čeprav je Pavel tam deloval kar tri leta) nekateri ugibajo, ali ni bilo pismo nemara naslovljeno kam drugam ali pa da je bila to vsaj nekakšna okrožnica maloazijskim občinam, torej tudi Efezu. Vendar pa večina drugih rokopisov zvezo »v Efezu« vsebuje, in kot smo ugotavljali že poprej, so to pismo priznavali kot za Efežanom namenjeno že zgodnjecerkveni pisci.

5. Po čem je slovel Efez Pavlove dobe?

5 Namen pisma laže prepoznavamo ob poznanju zgodovinskega okvirja, v katerem je nastajalo. V prvem stoletju našega štetja je bil Efez namreč razvpit po svojem vražarstvu, magíji, astrologiji in kultu Artemide, boginje plodnosti. * Sam boginjin kip so tu postavili v presijajno svetišče, ki so ga prištevali k sedmerim čudesom antičnega sveta. Po izsledkih tamkajšnjih izkopavanj iz 19. stoletja je bilo svetišče sezidano na kakih 73 metrov široki in 127 metrov dolgi ploščadi. Sámo svetišče je v širino merilo kakih 50, v dolžino pa 105 metrov. Podpiralo ga je 100 marmornih stebrov, od katerih je bil vsak kakih 17 metrov visok. Ostrešje je bilo krito z velikimi belimi marmornimi ploščami. Baje so stike marmornih blokov namesto z malto zalili kar z zlatom. Z vseh vetrov so se v svetišče valile trume radovednežev, na praznične dni pa se je v mesto nagnetlo na stotisoče obiskovalcev. Efeški srebrarji, ki so romarjem prodajali srebrne Artemidine kipce, so si iz tega seveda kovali masten zaslužek.

6. Koliko časa je Pavel deloval v Efezu?

6 Pavel se je v Efezu mudil na svojem drugem misijonskem potovanju med kratkim oznanjevalskim postankom, potem pa je tu pustil Akvila s Priskilo, da bi delo nadaljevala. (Ap. dela 18:18–21) Sèm se je vrnil na tretjem misijonskem potovanju in tokrat ostal tu kaka tri leta ter mnogim oznanjal in jih učil »Pot«. (Ap. dela 19:8–10, NW; 20:31) Med bivanjem v Efezu je Pavel trdo delal. A. E. Bailey v svoji knjigi Daily Life in Bible Times piše: »Pavel je nasploh imel navado, da je opravljal svojo obrt od prvega svita pa tja do 11h (Ap. dela 20:34, 35), ob uri torej, ko je Tiran končeval pouk; od 11h pa do 16h je potem pridigal tu v dvorani, sestankoval s pomočniki, [. . .] naposled pa se je lotil še evangeljske agitacije po hišah, kar je trajalo od 16h pa do poznih nočnih ur. (Ap. dela 20:20, 21, 31) Človek se sprašuje, kdaj je mož sploh utegnil jesti in spati.« (1943, str. 308)

7. Kaj je porodilo Pavlovo vneto pridigarstvo?

7 Pri tem vnetem oznanjevanju je Pavel razgaljeval tudi rabo podob pri čaščenju. S tem si je nakopal na vrat jezo domačih izdelovalcev in prodajalcev podob, na primer srebrarja Demetrija, in v množičnem izbruhu strasti, ki je temu sledil, je moral Pavel nazadnje oditi iz mesta. (Ap. dela 19:23–20:1)

8. V čem vse je Pavlovo pismo prišlo Efežanom kot naročeno?

8 Zdaj pa zaprti Pavel premišljuje o vseh mogočih problemih, s katerimi se hočeš nočeš otepa efeška občina, obkrožena s poganskimi častilci in vsa v senci veleimenitnega Artemidinega svetišča. Kot nalašč za tukajšnje maziljene kristjane je bila torej Pavlova dobro pogodèna prispodoba, češ, oni se pa sezidavajo v »svet tempelj«, v katerem po svojem duhu biva Jehova. (Efež. 2:21) V velik navdih in uteho jim je bila vsekakor tudi tu razodeta sveta »skrivnost« o Božji ekonomíji ali upravi (o tem, kako on gospodari pri hiši), po kateri misli Bog z Jezusom Kristusom obnoviti enotnost in mir. (1:9, 10, NW) Pavel tudi poudarja, da sta si Jud in Nejud v Kristusu edina. Kliče jih k enosti, k enotnosti. Ob vsem tem torej šele dodobra doumevamo namen, pomen in očitno navdihnjenost te knjige.

VSEBINA PISMA EFEŽANOM

9. Kako je Bog obilno razlil svojo ljubezen in česa se Pavel v molitvah vedno spominja?

9 Bog namerava po Kristusu vse poenotiti (1:1–2:22). Pavel, apostol, pošilja pozdrave. Bogu velja za njegovo veličastno nezasluženo dobrotljivost vsa hvala. On jih je namreč izvolil, da bi bili v edinosti z Jezusom Kristusom, po katerem so z odkupom za ceno njegove krvi odrešeni. Obilno pa je razlil nanje tudi svojo ljubezen s tem, da jim je razkril sveto skrivnost svoje volje. Zamislil si je namreč ekonomijo, nekakšno upravo, »da vse zedini pod eno glavo v Kristusu«, ki jim je v edinosti z njim tudi dodeljena dediščina. (1:10, AC) Za aro in znamenje so bili zato zapečateni s svetim duhom. V molitvah se jih Pavel vsekdar spominja, da bi si bili na trdnem o upanju, h kateremu so bili poklicani, in da bi doumeli, da bo Bog zanje uporabil isto presilno moč, s katero je obudil od mrtvih tudi Kristusa in ga posadil visoko nad vsako vladarstvo in oblast ter ga postavil občini za Glavo čez vse.

10. S čim so Efežani postali »sodržavljani svetih«?

10 V bogastvu svojega usmiljenja in v svoji veliki ljubezni je Bog njih, ki so bili spričo svojih prestopkov in grehov mrtvi, oživil in jih »posadil v nebesa v Kristusu Jezusu«. (2:6) Vse to se jim je zgodilo le po nezasluženi dobrotljivosti in veri, ne pa po zasluženju njihovih lastnih del. Njihov mir je namreč Kristus, ki je podrl vmesno pregrado, se pravi Postavo z njenimi zapovedmi, ki je pregrajevala narode od Judov. Zdaj imajo po Kristusu oboji dostop do Očeta. Potemtakem niso Efežani nič več tujci, ampak »sodržavljani svetih« in tako rastejo v svet tempelj, Jehovu v bivališče po duhu. (2:19)

11. Kaj je sveta »skrivnost« in česa prosi Pavel za Efežane?

11 Sveta ,Kristusova skrivnost‘ (3:1–21). Bog je zdaj svojim svetim apostolom in prerokom razodel sveto »Kristusovo skrivnost. [. . .] Po njej naj bi pogani postali sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« (3:4, 6) Po Božji nezasluženi dobrotljivosti je postal Pavel strežnik te novice, da bi oznanil nedoumljivo Kristusovo bogastvo in ljudem odprl oči, da bi videli, kako se ta sveta skrivnost dovršuje. Ravno po občini se zdaj oznanja mnogovrstna Božja modrost. Zato Pavel prosi Boga, da bi se po Njegovem duhu močno utrdili, da bi mogli do kraja doumeti Kristusovo ljubezen, ki presega vsakršno spoznanje, in spoznati, da more Bog »napraviti neznansko več od tega, kar moremo prositi ali misliti«. (3:20)

12. a) Kako naj kristjani živijo in zakaj tako? b) Katere darove je dal Kristus in čemú? c) Za kaj vse gre pri tem, da si človek obleče »novo osebnost«?

12 Oblecite si »novega človeka« (4:1–5:20). Kristjani naj živijo, kakor se spodobi za poklic, v katerem so bili poklicani, v vsej ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni ter v poenotovalni vezi miru. Je namreč le en duh, eno upanje, ena vera ter »en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh«. (4:6, AC) Zato je dal Kristus, ta »en Gospod«, preroke, evangeliste, pastirje in učitelje, »da se preuravnavajo sveti, za strežno delo, za sezidavanje Kristusovega telesa« (NW). Tako, piše Pavel, ,živimo iz resnice [govoreč resnico, NW] in iz ljubezni, da bomo v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus‘, kakor telo, ki je združeno in zedinjeno ob sodelovanju vsakega posameznega uda. (4:5, 12, 15) Odložiti je treba protinravne, ničeve, nevednostne razvade stare osebnosti; vsak naj se prenavlja v gibalu svojega uma in naj obleče »novega človeka [osebnost, NW], ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti«. Ker so si vsi udje med seboj, naj vsi govorijo resnico, odpodijo naj od sebe jezo, krajo, umazano besedičenje in ujedljivost, zlasti pa naj ne bi kako žalostili Božjega svetega duha. Pač pa naj bodo ,drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter naj si drug drugemu odpuščajo, kakor je njim tudi Bog odpustil v Kristusu‘. (4:24, 32)

13. Kaj mora človek narediti, da bi res posnemal Boga?

13 Vsi naj posnemajo Boga. Nečistovanje, nečistost in lakomnost naj se med njimi še omenjajo ne; kdor namreč počenja kaj takšnega, nima dediščine v Kraljestvu. Pavel Efežane opozarja: »Obnašajte se kot sinovi luči!« »Skrbno torej pazite«, kako hodite, odkupujte čas, »zakaj dnevi so hudi«. Pač, spoznavajo naj, »kaj je Gospodova [Jehovova, NW] volja«, in naj pojejo Bogu hvalnice z zahvaljevanjem. (5:8, 15–17)

14. Katere so vzajemne odgovornosti mož in žena?

14 Prava pokorščina; kristjanov boj (5:21–6:24). Žene naj bodo svojim možem pokorne, tako kot se občina pokorava Kristusu, možje pa naj ljubijo svoje žene, »kakor je Kristus ljubil Cerkev [občino, NW]«. »Žena pa naj spoštuje moža.« (5:25, 33)

15. Kaj uči Pavel glede otrok in staršev, glede sužnjev in gospodarjev ter glede kristjanove bojne opreme?

15 Otroci naj živijo s starši v slogi, ubogljivo in s posluhom za pobožno disciplino. Sužnji in gospodarji naj se vedejo tako, da bo to Bogu pogodu; obojih Gospodar je namreč »v nebesih in [. . .] ta gospodar ne dela razlike med ljudmi«. Sicer pa naj vsi zajemajo »moč v Gospodu in v njegovi mogočnosti« in naj si nadenejo celotno božjo bojno opremo, da se bodo mogli upirati Hudiču. »Predvsem pa vzemite ščit vere,« pa tudi »meč duha, kar je božja beseda«. Vsekdar molite, venomer čujte. Molijo naj, tako prosi Pavel, tudi zanj, da bi mogel vedno s sproščeno besedo ,oznanjati [sveto] skrivnost evangelija‘. (6:9, 10, 16, 17, 19)

ZAKAJ KORISTNA

16. Na katera vprašanja vse daje Pismo Efežanom praktičen odgovor in kaj pravi pismo o Bogu ugodljivi osebnosti?

16 Pismo Efežanom se dotika malodane vseh vidikov kristjanovega življenja. Spričo sodobnega navala vse bolj morečih problemov in hudodelstva po svetu je Pavlov zdravoumni, praktični pouk vsem, ki bi radi živeli pobožno, na moč koristen. Kako naj se otroci vedejo do staršev, kako pa starši do otrok? Kakšne so moževe odgovornosti nasproti ženi in kakšne ženine nasproti možu? Kaj naj delajo posamezniki v občini, da bi sredi hudobnega sveta ostali složni v ljubezni in krščanski čistosti? Na vsa ta vprašanja odgovarja Pavel s koristnimi nauki in ne pozabi tudi povedati, v čem vse si mora človek oblačiti novo, krščansko osebnost. Bolj ko se bomo učili iz Pisma Efežanom, bolj bomo resnično doumevali, kakšna je to Bogu ugodljiva osebnost, »ustvarjena po Božji volji v resnični pravičnosti in zvestovdanosti«. (4:24–32, NW; 6:1–4; 5:3–5, 15–20, 22–33)

17. Kaj kaže Pismo Efežanom na témo sodelovanja v znotrajobčinskem redu?

17 Pismo tudi lepo kaže, v čem je smoter postavitev in opravilnih dodelitev v občini. Gre namreč za to, »da se preuravnavajo sveti, za strežno delo in za sezidavanje Kristusovega telesa«, za to, da vsi do kraja dozorijo. Ob polnem sodelovanju v tem občinskem redu lahko kristjan potem ,z ljubeznijo v vsakem pogledu raste vanj, ki je glava, Kristus‘. (4:12, NW, 15)

18. Kaj pismo jasno piše o sveti ,skrivnosti‘ in o duhovnem templju?

18 Na Efežane naslovljeno pismo je zgodnji občini nemalo pripomoglo k bistrejšemu razumevanju svete »Kristusove skrivnosti«. V njem je jasno pisalo, da so ob verujočih Judih za »sodediče, soude in soudeležence obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju«, poklicani tudi »pogani«. Vmesna pregrada, to je »Postava z njenimi zapovedmi«, ki je nekoč razmejevala Nejuda od Juda, je bila odpravljena in zdaj so po Kristusovi krvi vsi postali sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Ti se v edinosti s Kristusom Jezusom sezidavajo v kraj, kjer naj bi po duhu prebival Bog – »Jehovu v svet tempelj«, kar je nekaj čisto drugega kot pogansko Artemidino svetišče. (3:4, 6; 2:15, 21, NW)

19. O katerem upanju in s katero spodbudo govori Pismo Efežanom še dandanašnji?

19 V zvezi s sveto ,skrivnostjo‘ je Pavel pisal tudi o ,uravnavi [ali ekonomiji, upravi] [. . .], da vse zedini pod eno glavo v Kristusu, kar je na nebesih [izvoljence za nebeško Kraljestvo] in kar je na zemlji [te, ki bodo živeli na zemlji pod oblastjo tega Kraljestva]‘. S tem pa postavlja v ospredje Božji véliki namen, da namreč hoče obnoviti obči mir in enotnost. V tej zvezi je Pavel prosil Boga za Efežane, ki jim je Bog že razsvetlil oči njihovega srca, da bi docela doumeli, na kakšno upanje jih je bil Bog poklical, in sprevideli, »kako bogato je veličastvo njegove dediščine, ki jo daje svetim«. S takšno besedo jih je vsekakor krepko potrdil v njihovem upanju. Pavlovo navdihnjeno pismo pa je v sezidavanje še dandanašnji, in to prav vsakomur, »tako da bi zaživeli v vsej božji polnosti [polnosti, ki jo daje Bog, NW]«. (1:9–11, AC, 18; 3:19)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 3 C. E. Stowe, Origin and History of the Books of the Bible, 1868, str. 357.

^ odst. 3 New Bible Dictionary, druga izdaja, 1986, uredil J. D. Douglas, str. 175.

^ odst. 5 Insight on the Scriptures, 1. zv., str. 182.

[Preučevalna vprašanja]