Biblijska knjiga številka 50: Filipljanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 60.–61. n. š.

1. a) Kako so Filipljani zvedeli za dobro novico? b) Kakšno zanimivo zgodovino ima mesto Filipi?

KO JE apostol Pavel v videnju prejel poziv, da naj ponese dobro novico še v Makedonijo, je s svojimi popotnimi tovariši, Lukom, Silom in mladim Timotejem, brž ubogal. Iz maloazijske Troade so tako odjadrali v Neapolo, od tod pa čez gorski prelaz nemudoma odrinili v Filipe, kakih 15 kilometrov globlje v notranjost dežele. To mesto Luka imenuje »prvo mesto te strani Macedonije« oziroma makedonskega okrožja. (Ap. dela 16:12, AC) Ime Filipi je dobilo po makedonskem kralju Filipu II. (očetu Aleksandra Velikega), ki je mesto zavzel 356. pr. n. š. Toliko in toliko pozneje je mesto padlo v roke Rimljanom. Tod so se 42. pr. n. š. bíle odločilne bitke, ki so Oktavijanu, poznejšemu cesarju Avgustu, pripomogle k utrditvi položaja. V spomin na to zmago je Filipe povzdignil v rimsko kolonijo.

2. Kakšen uspeh je imel Pavel pri svojem pridiganju v Filipih in kakšne zgode so spremljale rojstvo tamkajšnje občine?

 ² Pavel je šel po svoji navadi ob prihodu v novo mesto oznanjat najprej judovskim domačinom. Ko pa je okrog leta 50 n. š. prvič pripotoval v Filipe, je bilo teh tod le borna peščica, in še to očitno brez lastne shodnice, ker so se k molitvi shajali pač ob reki zunaj mesta. Pavlovo pridiganje je brž obrodilo sad; med prvimi spreobrnjenci je bila trgovka Lidija, pojudenka, ki je brez pomišljanja poprijela za resnico o Kristusu in po vsej sili hotela, da bi se popotniki nastanili pri njej doma. »Primorala nas je, da smo vstopili,« piše Luka. Že kmalu pa so trčili ob nasprotovanje, in Pavla s Silom so pretepli s palico, potem pa vrgli v ječo. Ta čas, ko sta bila v ječi, je nastal potres in ječar z družino, ki je Pavlu in Silu ob tem prisluhnil, je sprejel vero. Naslednji dan so Pavla s Silom izpustili iz ječe in oba sta se oglasila pri bratih v Lidijini hiši ter jih pred odhodom iz mesta osrčila. Pavel je s sabo ponesel žive spomine na stiske, ki so spremljale rojstvo nove krščanske občine v Filipih. (Ap. dela 16:9–40)

3. Kako je Pavel pozneje še vedno obdržal stike s filipsko občino?

³ Potem je imel Pavel nekaj let pozneje na svojem tretjem misijonskem potovanju znova priložnost, da se je oglasil v filipski občini. Že kakih deset let po sami ustanovitvi občine pa je Pavla prisrčni izkaz ljubezni filipskih bratov toliko ganil, da jim je namenil navdihnjeno pismo, ki se je v Svetem pismu ohranilo pod imenom te ljubljene občine.

4. Kaj vse pripoveduje o piscu Pisma Filipljanom in kaj izpričuje pristnost tega pisma?

⁴ Da je to pismo res napisal Pavel, tako kot to sicer navaja že prva vrstica, na splošno priznavajo vsi biblični komentatorji, in to ne brez razloga. To, da jim je nekoč poprej pisal že Pavel, v svojem lastnem pismu Filipljanom omenja denimo Polikarp (69?–155? n. š.). Kot Pavlovo navajajo to pismo že zgodnji biblični komentatorji, na primer Ignacij, Irenej, Tertulijan in Klemen Aleksandrijski. Navaja ga Muratorijev fragment iz drugega stoletja n. š., enako tudi vsi drugi zgodnji kánoni, z osmimi drugimi Pavlovimi pismi pa se pojavlja tudi v Pápirusu Chesterja Beattyja št. 2 (P⁴⁶), nastalem menda okrog leta 200 n. š.

5. Kaj govori za to, da je pismo nastalo v Rimu?

⁵ Dokaj zanesljivo se da dognati tudi kraj in čas nastanka tega besedila. V času nastanka je bil namreč Pavel zaprt pod nadzorstvom rimskocesarske telesne straže, okrog njega pa je čutiti živahen vrvež krščanske dejavnosti. Pismo je Pavel sklenil še s pozdravi od zvestih iz cesarjeve hiše. Vse te navedbe druga z drugo kažejo, da je pismo nastalo v Rimu in bilo odtod tudi odposlano. (Fil. 1:7, 13, 14; 4:22; Ap. dela 28:30, 31)

6. Po čem bi se dalo sklepati o času nastanka Pisma Filipljanom?

⁶ Kdaj pa je pismo nastalo? Zdi se, da je bil do tega časa Pavel že dovolj dolgo v Rimu, da je glas o njegovem zaporništvu in o tem, da je zaprt zaradi svoje krščanskosti, že prodrl vse tja do cesarske pretorijanske straže in še koga. Prav tako je minilo že dovolj časa, da je lahko iz Filipov (kakih 1000 kilometrov daleč) pripotoval Epafrodit z darom za Pavla, da se je novica o Epafroditovem zbolenju v Rimu zanesla spet nazaj v Filipe in da so izrazi obžalovanja nad to novico pripotovali iz Filipov še enkrat nazaj v Rim. (Fil. 2:25–30; 4:18) Ker je Pavlov prvi zapor v Rimu trajal nekako 59.–61. n. š., je to pismo najverjetneje napisal okrog leta 60 ali 61 n. š., leto dni ali nekaj več po tem, ko je prispel v Rim.

7. a) Kaj je vezalo Pavla s Filipljani in kaj ga je spodbodlo, da jim je pisal? b) Kakšno je Pismo Filipljanom po svoji naravnanosti?

⁷ V pretrpetih porodnih bolečinah, ko so se po besedi resnice rojevali ti filipski otroci, ob filipljanskih srčnih čustvih in radodarnosti, s katero so ga obdarili z vsem potrebnim, ob čustvih, ki so Pavla spremljala na njegovih premnogih potovanjih, tudi ko mu je bilo najteže, ter ob znamenju Jehovovih blagoslovov, s katerimi je obsul prvi misijonski trud v Makedoniji, se je med Pavlom in filipskimi brati počasi, a zagotovo kalila čvrsta vez vzajemne ljubezni. Njihov dobrosrčni dar, ki ga je potem pospremilo še zaskrbljeno povpraševanje po Epafroditu in napredku dobre novice v Rimu, je Pavla samo še dokončno spodbodel, da jim je zdaj namenil toplo in nežnočutno pismo njim v osrčenje in potrjenje.

VSEBINA PISMA FILIPLJANOM

8. a) Kako Pavel izraža svoje trdno prepričanje o filipskih bratih, hkrati pa svojo srčno navezanost nanje? b) Kaj pravi Pavel o svojih jetniških sponah in kaj jim svetuje?

⁸ Obramba in razmah dobre novice (1:1–30). Pavel in Timotej pošiljata pozdrave in Pavel se zahvaljuje Bogu za filipljanski prispevek k dobri novici »od prvega dne vse do danes«. Trdno je prepričan, da bodo svoje dobro delo tudi dokončali, saj so z njim vred deležni nezaslužne dobrotljivosti, tudi v »obrambi in utrjevanju evangelija«. S srčno nežnostjo koprni po njih in pravi: »Prosim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje [. . .], da boste znali razlikovati, kaj je boljše.« (1:5, 7, 9, 10) Pavel hoče, da vedo, da je s tem, kar se je z njim zgodilo,  »veliko prispeval k razmahu evangelija«, ker so njegove jetniške spone javnosti že dobro znane in je to brate opogumilo, da govorijo Božjo besedo še bolj brez strahu. Kljub zavesti, da bi bilo zdaj umreti zanj dobiček, pa Pavel hkrati ve, da je njihovemu napredku in veselju na ljubo še potrebnejše, da vendarle ostane. Svetuje pa jim, naj se vedejo tako, kakor je dobre novice vredno, ker bodisi da pride bodisi da ne pride, bi si želel slišati, da se enodušno bojujejo naprej, »ne da bi se dali v čem ustrahovati nasprotnikom«. (1:12, 28)

9. Kako naj bi bili Filipljani istega umskega zadržanja kakor Kristus?

⁹ Bodite istega umskega zadržanja kakor Kristus (2:1–30). Pavel v Filipljanih budi ponižnost, da bi namreč ,ne gledali samo nase, temveč tudi na druge‘. Istega umskega zadržanja naj bodo kakor Kristus Jezus, ki je, čeprav je bival v Božji obliki, sam sebe izpraznil, da bi postal človek, ter se pokorno ponižal prav do smrti, tako da ga je Bog potem povzdignil in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom. Pavel jim zabičuje: »Delajte s strahom in s trepetom za svoje zveličanje.« »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti« in »Držite se besede življenja«. (2:4, 12, 14, 16) Sicer pa Pavel upa, da jim bo lahko poslal Timoteja, trdno pa je tudi prepričan, da bo kmalu prišel tudi sam. Za zdaj jim pošilja Epafrodita, ki je po bolezni že okreval.

10. Kako Pavel teče proti cilju in pred čim svari druge?

¹⁰ »Tečem proti cilju« (3:1–4:23). ,Kar nas je prave obreze,‘ pravi Pavel, ,se varujmo psov in kazilcev mesa.‘ Če kdo misli, da sme zaupati v meso (AC), sme Pavel to še bolj; to dokazuje njegova pretekla izkušnja obrezanega Juda in farizeja. On pa vse to šteje za izgubo ,v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, svojega gospoda‘. Po pravičnosti, ki je po veri, tudi upa ,priti do zgodnejšega vstajenja od mrtvih‘. (3:2, 3, 8, 11; vse primerjaj NW.) Zato pa, pravi Pavel, »pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu«. Kar jih je zrelih, naj bodo prav takšne umske drže. So pa tudi takšni, katerih bog je trebuh in jim je na umu zgolj to, kar je pozemskega, njihov konec pa je pogibel. »Naša domovina,« pribija Pavel, »pa je v nebesih.« (3:13, 14, 20)

11. a) Kaj naj imajo kristjani v mislih in kaj naj delajo? b) Kaj pravi Pavel o filipljanski radodarnosti?

¹¹ ,Veselite se v Gospodu,‘ jih roti Pavel, ,in vaša dobrota [razumnost, NW] bodi znana vsem ljudem. Imejte v mislih vse, kar je resnično in plemenito, kar je pravično, čisto, ljubeznivo, častno, krepostno in ugledno. Delajte, kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, in Bog miru bo z vami.‘ (4:4–9) Pavel se močno veseli, da Filipljani tako velikodušno mislijo nanj, čeprav tudi sicer zmore vse ,v njem, ki mu daje moč‘. Za njihov dar se jim najprisrčneje zahvaljuje. Kar je bil prinesel dobro novico v Makedonijo, so se v darežljivosti vedno lepo odrezali. Zato jih bo tudi Bog razkošno potešil v vsem, kar potrebujejo, »po svojem bogastvu v slavi, v Kristusu Jezusu«. (4:13, 19, Jere, Pečjak, Snoj) Pošilja jim tudi pozdrave od vseh svetih, med njimi tudi nekaterih iz cesarjeve hiše.

ZAKAJ KORISTNA

12. Kako bi mogli danes tako kot nekoč bratje v Filipih biti deležni Božjega odobravanja, bratom pa biti v veselje?

¹² Kako koristno nam je Pismo Filipljanom! Vsi si pač želimo Jehovovega odobravanja in enake pohvale od naših krščanskih nadzornikov, kot je je bila deležna filipska občina od Pavla. In smo je tudi lahko deležni, če se le hočemo zgledovati po hvalevrednih Filipljanih in spoštujemo Pavlov prisrčni nasvet. Radodarni bi morali biti tako kot Filipljani, vedno nared, da priskočimo bratom na pomoč, kadar jim trda prede, in da se postavimo v bran in utrditev dobre novice. (1:3–7) Trdno bi morali ,stati v enem duhu in se enodušno bojevati za vero evangelija‘, svetiti kakor »zvezde« sredi zvijačnega in pokvarjenega rodu. Ob takšnem zadržanju, vedno s plemenito mislijo na umu, bomo našim bratom res lahko v veselje, tako kot so bili Filipljani v veselje in krono apostolu Pavlu. (1:27; 2:15; 4:1, 8)

13. V čem naj vsi skupaj posnemamo Pavla?

¹³ »Vsi skupaj posnemajte mene,« zabičuje Pavel. Posnemajmo v čem? Najprej v tem, da znamo v vsakršnem položaju biti sami sebi dovolj. Najsi v obilju najsi v pomanjkanju se je Pavel prekalil, da se je znal brez vsake tožbe umerjati glede na okoliščine, samo da je mogel z vnemo in zvrhan veselja vztrajati v Božji strežbi. Vsi bodimo Pavlu podobni tudi v nežnočutnosti do zvestih bratov. S kakšnim srčnim veseljem je Pavel pripovedoval o Timotejevi in Epafroditovi strežbi! In kako je bil navezan na filipske brate, ki jih je naslavljal z »moji predragi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moja krona«! (3:17; 4:1, 11, 12; 2:19–30)

14. Kaj Pismo Filipljanom polaga na srce v zvezi z življenjskim ciljem in Kraljestvom in na koga je to pismo predvsem naslovljeno?

¹⁴ V čem bi še mogli posnemati Pavla? V tem, da ,tečemo proti cilju‘, prav do konca! Vsak, ki mu je na umu tisto ,najtehtnejše‘ (NW), se bo namreč živo zavzel za Jehovov sijajni red v nebesih in na  zemlji, znotraj katerega ,bo vsak jezik izpovedal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta‘. Pismo Filipljanom zato vsem, ki upajo na večno življenje po Božjem kraljestvu, toplo polaga na srce, naj nikakor ne odnehajo od tega cilja. Sicer pa je to pismo predvsem naslovljeno na tiste, katerih ,domovina je v nebesih‘ in ki že željno čakajo, da bodo s preobrazbo postali ,podobni [Kristusovemu] poveličanemu telesu‘. Vsi ti naj v pozabi vsega, ,kar je za njimi‘, in s stegnjeno roko proti ,temu, kar je pred njimi,‘ posnemajo apostola Pavla, ki je ,tekel proti cilju po nagrado, h kateri jih od zgoraj kliče Bog‘, namreč k veličastni dediščini v nebeškem Kraljestvu! (4:8; 2:10, 11; 3:13, 14, 20, 21)

[Preučevalna vprašanja]