Biblijska knjiga številka 51: Kološanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 60.–61. n. š.

1. Kje je ležalo mesto Kolose?

POPOTNIKA, ki sta na pot po Mali Aziji krenila iz Efeza, sta se namerila na vzhod ob reki Meander (Menderes). Ko sta že premerila pot do Meandrovega pritoka z imenom Likos v frigijski deželi, sta zavila na jugovzhod in jo po ozki, med gore vklinjeni dolini mahnila ob Likosu navzgor. Njunim očem se je ponujal čudovit pogled na rodovitne zelene pašnike z velikimi čredami drobnice. (Tod so bili poglaviten vir zaslužka izdelki iz volne. *) Že više v dolini sta popotnika na svoji desni pustila za sabo premožno mesto Laodikejo, upravno središče tamkajšnjega rimskodržavnega okrožja. Na svoji levi sta onstran reke uzrla po svetih hramih in toplicah slovečo Hierapolo. V obeh mestih sta delovali krščanski občini, še ena pa je bila v mestecu Kolose, kakih 16 kilometrov više v dolini.

2. a) Kdo sta bila Pavlova odposlanca na poti v Kolose? b) Kaj vse vemo o kološki občini?

² In popotnika sta se namerila ravno v Kolose. Oba sta bila kristjana. Vsaj enemu so bili ti kraji na moč domači, ker je bil pač po rodu Kološan. Ime mu je bilo Onezim, in sicer je bil to suženj, ki se je vračal k svojemu gospodarju, članu tukajšnje krščanske občine. Onezimov popotni tovariš je bil Tihik, svobodnjak, oba pa sta bila odposlanca apostola Pavla in sta »zvestim bratom v Kristusu« v Kolosah prinašala pismo, ki jim ga je ta pošiljal. Kolikor vemo, ni bil Pavel sam nikoli v Kolosah. Občino, ki je sestajala pretežno iz Nejudov, je najbrž ustanovil Epafra, ki je bil delal med njimi in je bil zdaj pri Pavlu v Rimu. (Kol. 1:2, 7; 4:12)

3. Kaj sámo Pismo Kološanom razodeva o piscu, pa tudi o času in kraju svojega nastanka?

³ Pismo je napisal apostol Pavel, tako kot to navaja v uvodni in sklepni besedi. (1:1; 4:18) V sklepu tudi pravi, da ga je pisal iz zapora. Vsekakor je to moral biti čas prvega zapora v Rimu (59.–61. n. š.), ko je napisal kar nekaj spodbudnih pisem; sploh je Pismo Kološanom romalo na pot skupaj s pismom za Filemona. (Kol. 4:7–9; Filem. 10, 23) Glede na številne enake misli in besedne zveze v Pismu Efežanom se zdi, da je pismo nastalo nekako hkrati s pismom za Efežane.

4. Kaj priča o pristnosti Pisma Kološanom?

⁴ Tudi sicer razlogov za kak dvom o pristnosti na Kološane naslovljenega pisma ni. Po njegovi navzočnosti v Pápirusu Chesterja Beattyja št. 2 (P⁴⁶), nekako iz leta 200 n. š., ob še drugih Pavlovih pismih ni težko ugotoviti, da so ga zgodnji kristjani priznavali za eno Pavlovih pisem. Iste zgodnje avtoritete, ki sicer pričajo o avtentičnosti Pavlovih ostalih pisem, pričajo tudi o njegovi pristnosti.

5. a) Kaj je Pavlu dalo povod, da je pisal Kološanom? b) Kaj pismo poudarja?

⁵ Kaj je bil povod, da se je Pavel lotil pisanja Kološanom? Najprej to, da se je v Kolose ravno takrat vračal Onezim. Potem se je Pavlu komaj maloprej pridružil Epafra in je s svojo pripovedjo o razmerah v Kolosah nedvomno dal Pavlu še dodatni razlog  za to, da je vzel pero v roke. (Kol. 1:7, 8; 4:12) Tamkajšnji krščanski občini je namreč pretila nevarnost. Dotlejšnja verstva so se nezadržno razkrajala in s stapljanjem prvin starih so ves čas nastajala nova. Širile so se poganske modroslovne struje, ki so prisegale na asketstvo, spiritizem in mališko praznoverje; nemara so te v navezi z judovsko zdržnostjo pri jedi in obhajanjem nekaterih dni počasi že načele nekatere znotraj te občine. Karkoli je že bilo, je bilo očitno dovolj hudo, da je Epafra zato odrinil na daljno pot v Rim, samo da bi prišel do Pavla. Ni pa bila občina že kar v celoti neposredno ogrožena, na kar kaže Epafrovo spodbudno tolažilno poročilo o njihovi ljubezni in stanovitnosti. Ko je Pavel slišal to poročilo, je krepko nastopil v bran točnega spoznanja in čistega čaščenja in brž sestavil pismo za kološko občino. Z njim je poudaril, koliko več pomeni vsem poganskim filozofijam, angelskemu čaščenju in judovskim izročilom navkljub Kristusova od Boga podeljena veličina.

VSEBINA PISMA KOLOŠANOM

6. a) Za kaj Pavel moli in prosi za Kološane? b) Kaj pripoveduje Pavel o Jezusovem položaju in strežbi v zvezi z občino?

⁶ Verujte v Kristusa, glavo občini (1:1–2:12). Po pozdravnem nagovoru skupaj s Timotejem se Pavel zahvaljuje Bogu za vero Kološanov v Kristusa in za njihovo ljubezen. O Božji nezasluženi dobrotljivosti so zvedeli po oznanilu Epafra, ki jim je prinesel dobro novico, in vse odkar je Pavel slišal pripovedovati o njih, ne neha moliti in prositi, da bi natanko »spoznali njegovo voljo, v vsej duhovni modrosti in razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda [Jehova, NW]«, in »da bi bili polni potrpežljivosti in velikodušnosti«. (1:9–11) Oče jih je namreč že prestavil v »kraljestvo svojega ljubljenega Sina«, ki je podoba nevidnega Boga in po katerem ter za katerega je bilo ustvarjeno vse. On je Glava občini in prvorojenec izmed mrtvih. Po Jezusovi krvi je Bog sklenil vse spet spraviti s sabo, tudi nekoč odtujene Kološane, seveda ,če bodo le ostali trdni v veri‘. (1:13, 23)

7. Kaj in čemú Pavel oznanja?

⁷ Pavel se veseli, da tudi sam po svoje dopolnjuje Kristusovo trpljenje v prid občine, katere strežnik je postal. To je postal zato, da bi jim do kraja oznanil Božjo besedo o sveti ,skrivnosti, katere bogastvo slave je hotel Bog naznaniti svojim svetim‘ (AC). ,Kristusa namreč oznanjamo,‘ pravi Pavel, ,ko spodbujamo in poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v [edinosti s, NW] Kristusom.‘ (1:26–28)

8. Zakaj se Pavel bojuje v prid svojih bratov?

⁸ Pavel se za Kološane, Laodikejčane in druge bojuje pač zato, da bi bili v srcu potolaženi ter združeni v ljubezni, da bi »z vso polnostjo spoznanja razumeli božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti«. Noče namreč, da bi jih kdo zavajal s slepivim pregovarjanjem, temveč da bi šli naprej v edinosti s Kristusom, »ukoreninjeni v njem, sezidani na njem, utrjeni v veri«. Potem pa Pavel svareče požuga: »Glejte, da vas kdo ne ujame z modrovanjem in s puhlim spretnjačenjem, ravnaje se po človeškem izročilu.« (2:2, 3, 7, 8)

9. Pred kakšno pobožnostjo Pavel svari in zakaj naj si Kološani ne dajo nikomur ničesar zapovedovati iz Postave?

⁹ Delom mesa odmreti, zaživeti pa za Kristusa (2:13–3:17). Nekoč so bili zaradi pregreh in zaradi neobrezanosti sicer mrtvi, a jih je skupaj s Kristusom Bog oživil, izbrisal je Postavino zadolžnico, ki se je glasila zoper Jude. ,Naj jih potemtakem nihče ne obsoja‘ glede Postave ali njenih prazniških obhajanj, ki so le senca resničnosti, Kristusa. Sploh pa, če so s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali dopovedovati: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj se!«, tako kot to zabičujejo človeške prepovedi in predpisi? Videz umišljene pobožnosti, zaigrana ponižnost, strogost do telesa – vse to nič ne zaleže v boju zoper želje mesa. (2:16, 21)

10. Kako naj človek išče tisto, kar je zgoraj, in si tako nadeva novo osebnost?

¹⁰ Pač pa Pavel svetuje: »Iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici. Hrepenite po tem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji.« To pa bodo zmogli tako, da bodo slekli staro osebnost in si oblekli novo, ki po točnem spoznanju ne dela nikakršnega mesenega razločka več med Judom in Grkom, ker »vse in v vseh je Kristus«. To pomeni, da si »kot božji izvoljenci« oblečejo nežnočutno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost. Apostol pravi: »Kakor je Gospod [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno.« Vse, bodisi v besedi bodisi v dejanju, naj počnejo ,v imenu Gospoda Jezusa in po njem naj se zahvaljujejo Bogu Očetu‘. (3:1, 2, 11–14, 17)

11. a) Kaj pismo uči glede družinskih in drugih razmerij? b) Čigave pozdrave prinaša pismo v sklepu?

¹¹ Medsebojna razmerja (3:18–4:18). Znotraj družinskih razmerij naj se žene pokoravajo možem, možje pa naj žene ljubijo, otroci naj starše ubogajo, očetje pa naj otrok ne grenijo. Sužnji naj  svoje gospodarje ubogajo v strahu pred Jehovom, gospodarji pa naj s svojimi sužnji ravnajo pravično. Vsi naj vztrajajo v molitvi in naj se vedejo z modrostjo do tistih, ki so zunaj. Kako je s Pavlom in njegovimi sodelavci za Božje kraljestvo, pa jim bosta osebno povedala Tihik in Onezim. V Kolose pošiljajo svoje pozdrave, Pavel pa pozdravlja tudi brate v Laodikeji; naroča jim, naj si pismi, ki jim ju pošilja, še izmenjajo. Sklepni pozdrav zapiše Pavel s svojo roko: »Spominjajte se mojih verig! Milost z vami.« (4:18)

ZAKAJ KORISTNA

12. S katerimi resnicami je Pavlovo pismo Kološane poživilo in v čem je bilo občini koristno?

¹² Lahko si mislimo, kako se je novica o prihodu obeh bratov iz Rima brž razvedela med brati v Kolosah. Polni napetega pričakovanja so se zbrali, nemara na Filemonovem domu, da bi poslušali branje Pavlovega pisma. (Filem. 2) Kako jih je pismo poživilo z resnico o tem, kakšen položaj natanko zaseda Kristus in kako zelo je treba vse točno poznati! Človeška modrovanja in judovska izročila so brez olepšav dobila, kar jim je šlo, toliko bolj pa sta bila poveličana Kristusov mir in beseda! Pismo je vsakomur v občini odmerilo njegov delež krepčila duha in srca – nadzornikom, možem, ženam, očetom, otrokom, gospodarjem in sužnjem. Vsekakor je bil to dober nauk Filemonu in Onezimu, ki sta znova stopala v razmerje gospodar – suženj. Kakšen zagon je pismo dalo nadzornikom, ki naj bi čredo zopet povrnili k pravemu nauku! Kako so Pavlove besede Kološanom pripomogle h globljemu doumetju, kaj se pravi vse delati častno, iz vse duše, kakor Jehovu! Prav tako pa pismo z izgradilnim naukom, da naj se Kološani otresejo miselnih in običajskih spon sveta, še vedno živo govori današnji občini. (Kol. 1:9–11, 17, 18; 2:8; 3:15, 16, 18–25; 4:1)

13. Na kaj Pavel opozarja v zvezi z milimi besedami, molitvijo in krščansko družbo?

¹³ Pismo Kološanom 4:6 podeljuje odličen nauk krščanskim strežnikom: »Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati.« (AC) Iskreno čutečim bodo ljubeznive, mile besede delovale kakor zabela k resnici, in to v njihov večni blagor. Bogat Jehovov blagoslov prinaša tudi čuječa molitev, ki privre kristjanu iz hvaležnega srca: »Vztrajajte v molitvi, čujte v njej in se zahvaljujte.« In kolikšno veselje in poživljenje v rasti je človeku vedno na voljo v krščanski družbi! »Med seboj [se] poučujte in spodbujajte,« pravi Pavel, in »iz srca prepevajte Bogu [Jehovu, NW]«. (4:2; 3:16) Bolj ko se človek vneto pretika skozi Pismo Kološanom, več novih biserov zdravega, življenjskega pouka nahaja v njem.

14. a) Katero resničnost naglaša Pismo Kološanom? b) Kako pismo poudarja kraljestveno upanje?

¹⁴ Glede Postavinega obredja pa pismo pravi: »Vse te reči so senca prihodnjih, stvarnost pa je Kristus.« (2:17) In ravno to Kristusovo stvarnost oziroma resničnost naglaša Pismo Kološanom. Velikokrat se namreč sklicuje na veličastno upanje, shranjeno v nebesih vsem, ki so v edinosti s Kristusom. (1:5, 27; 3:4) Ti so lahko nadvse hvaležni, da jih je Oče že iztrgal iz oblasti teme in jih prestavil »v kraljestvo svojega ljubljenega Sina«. S tem so se podložili Njemu, ki je »podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; zakaj po njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti«. Preočitno je On najzmožnejši, da vlada v pravičnosti v Božjem kraljestvu. Zato Pavel tudi opominja maziljene kristjane: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici.« (1:12–16; 3:1)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]