Biblijska knjiga številka 52: 1. Tesaloničanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Korint

Čas nastanka: ok. 50. n. š.

1. a) Kaj je bilo povod za nastanek Prvega pisma Tesaloničanom? b) Kdaj je to bilo in s katero odliko se to pismo torej lahko pohvali?

V MAKEDONSKEM mestu Tesalonika se je apostol Pavel mudil na obisku in tam tudi ustanovil krščansko občino okrog leta 50 n. š., na svojem drugem oznanjevalskem potovanju. Ko se je kako leto pozneje s Silvanom (oziroma Silom, kot ga imenujejo Apostolska dela) in Timotejem zadrževal v Korintu, je Pavel začutil, da se mora Tesaloničanov, za tolažbo in sezidanje v veri, spomniti s pismom, prvim, ki ga je naslovil nanje. Najbrž je bilo to še proti koncu leta 50 n. š. Kaže torej, da se lahko ravno to pismo pohvali z odliko, da je izmed Pavlovih besedil prvo, ki je bilo prišteto v biblični kanon, z izjemo Matejevega evangelija pa verjetno tudi prva knjiga Krščanskih grških spisov, kar so jih takrat že napisali.

2. S čim sta izpričana avtorstvo in pristnost Prvega pisma Tesaloničanom?

² Pristnost in neokrnjenost tega pisma je izpričana, da bolj ne more biti. Za njegovega sestavljalca se z imenom izkazuje že Pavel sam, knjiga pa je znotrajbesedilno souglašena z ostalo navdihnjeno Besedo. (1. Tes. 1:1; 2:18) Po imenu navaja to poslanico veliko najzgodnejših katalogov navdihnjenih Pisem, med njimi denimo Muratorijev fragment. * Iz Prvega pisma Tesaloničanom navajajo ali pa ga omenjajo vsaj med vrsticami mnogi zgodnjecerkveni pisci, tako denimo Irenej (drugo stoletje n. š.), ki ga izrecno omenja po imenu. Prvo pismo Tesaloničanom vsebuje Pápirus Chesterja Beattyja št. 2 (P⁴⁶) iz nekako leta 200 n. š., fragmente tako Prvega kot Drugega pisma Tesaloničanom pa vsebuje še neki drug pápirus iz tretjega stoletja (P³⁰), zdaj shranjen v Gentu v Belgiji. *

3., 4. Kaj se je izcimilo iz začetnega uspeha Pavlove strežbe v Tesaloniki?

³ Treba se nam je le bežno ozreti po kratki zgodovini tesaloniške občine še pred nastankom tega pisma, pa brž doženemo ozadje Pavlove silne skrbi za tamkajšnje brate. Že od samega začetka občini ni bilo prizanešeno s preganjanjem in nasprotovanjem. V 17. poglavju Apostolskih del Luka poroča, kako je Pavel s Silom prispel v Tesaloniko, »kjer so Judje imeli shodnico«. Tri sobote jim je Pavel pridigal in jim z logičnim sklepanjem dopovedoval iz Svetega pisma; sklepamo celo, da je tod ostal kar nekaj časa, glede na to, da se je medtem utegnil lotiti tudi svoje obrti, predvsem pa da je utegnil ustanoviti in organizirati novo občino. (Ap. dela 17:1; 1. Tes. 2:9; 1:6, 7)

⁴ Apostolska dela 17:4–7 nam v živih barvah rišejo, kako se je obneslo apostolovo oznanjevanje v Tesaloniki. Judje, ki jih je nažirala nevoščljivost ob uspehu Pavlove krščanske strežbe, so spravili na noge množico izgrednikov in v mestu zanetili nemir. Pridrli so nad Jazonovo hišo, ga še z nekaterimi brati odvlekli pred mestne načelnike ter kričali: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« Jazona so skupaj z drugimi izpustili šele po plačilu naložene jim varščine. Zato so Pavla s Silom za blagor bratov v občini, pa tudi zaradi njune osebne varnosti, ponoči odpravili v Berojo. A tesaloniška občina je bila takrat že ustanovljena.

5. V čem sta se kazala Pavlova skrb in srčno zanimanje za tesaloniško občino?

⁵ Judovsko nasprotovanje pa je v vsej svoji razgretosti zasledovalo Pavla še v Berojo in že je grozilo, da bo to konec njegovega tamkajšnjega oznanjevanja. Potem je Pavel odpotoval naprej v Atene, v Grčijo. Še vedno pa bi na vsak način hotel vedeti, kako se tesaloniški bratje uspejo pretakniti skozi nastalo stisko. Dvakrat se je skušal vrniti tja, pa mu je to vsakič ,Satan preprečil‘. (1. Tes. 2:17, 18) V silni skrbi za mlado občino in v pekoči zavesti stiske, ki so jo prestajali, je Pavel poslal Timoteja nazaj v Tesaloniko, da bi brate potolažil in jih še bolj utrdil v veri. Ko se je Timotej  potem vrnil s spodbudnimi novicami o njihovi neuklonljivi osebni neokrnjenosti vsemu silovitemu preganjanju navkljub, je bil Pavel presrečen. Njihovo zadržanje je povsod po Makedoniji in Ahaji takrat že postalo verujočim v svetel zgled. (1:6–8; 3:1–7) Pavlu, ki se je Bogu Jehovu zahvaljeval za njihovo zvesto zdržljivost, pa je bilo hkrati jasno, da jim bo treba še dokaj vodstva in pouka, če naj bi kdaj zrasli do polne zrelosti. Zato se je, medtem ko je v Timotejevi in Silvanovi družbi bival v Korintu, lotil prvega pisma Tesaloničanom.

VSEBINA PRVEGA PISMA TESALONIČANOM

6. Za kaj Pavel Tesaloničanom izreka pohvalo?

⁶ Tesaloničani zgled drugim vernikom (1:1– 10). Tesaloničanom namenjeno pismo Pavel začenja s prisrčno pohvalo za njihovo zvesto delo, njihov ljubeči trud in za zdržljivost v upanju. Oznanjena jim dobra novica ni prišla mednje samo z besedo, ampak tudi ,v moči in v mnogem prepričanju‘ (AC). Posnemáje ponujeni jim zgled so Tesaloničani sprejeli oznanilo ,z veseljem svetega duha‘ in tako postali zgled vsem verujočim v Makedoniji, Ahaji in še po daljnejših krajih. Povsem so se odvrnili od malikov, »da bi služili živemu in pravemu Bogu ter pričakovali iz nebes njegovega Sina«. (1:5, 6, 9, 10)

7. Kako se je Pavel s tovariši zadržal med svojim bivanjem pri Tesaloničanih in k čemu so jih opominjali?

⁷ Pavlova srčna skrb za Tesaloničane (2:1– 3:13). Pavel in njegovi spremljevalci, ki so jih v Filipih najprej kaj žaljivo odpravili, so se takrat vendarle opogumili, da so šli oznanjat tudi Tesaloničanom. Tega pa niso počeli, kakor bi skušali ugajati ljudem, ampak brez priliznjenosti in ne da bi iskali slave pri ljudeh. Pač pa, pravi Pavel, »smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.« (2:7, 8) Kakor oče svoje otroke so opominjali Tesaloničane, naj živijo, kot se spodobi pred Bogom, ki jih kliče v svoje Kraljestvo in v svojo slavo.

8. S čim so Tesaloničani naredili Pavlu tolikšno veselje in česa zdaj prosi Boga zanje?

⁸ Pavel jim izreka pohvalo, da so dobro novico nemudoma sprejeli kot to, kar tudi je, kot »božjo besedo«. Preganjani od lastnih rojakov pa niso samo oni: tudi prvi verujoči v Judeji so namreč morali trpeti podobna preganjanja od Judov. V skrbeh za njihov blagor je Pavel že dvakrat hotel priti k njim osebno, pa mu je to ubranil Satan. So pa Pavlu in njegovim sodelavcem tesaloniški bratje pravi venec veselja, njihova ,slava in veselje‘. (2:13, 20) Ko Pavel že ni mogel več strpeti, ne da bi slišal česarkoli novega o njih, je poslal v Tesaloniko Timoteja, da bi jih potolažil in utrdil v veri. Maloprej pa se je Timotej vrnil z veselo novico o njihovem duhovnem razcvetu in ljubezni, in to je apostola navdalo z uteho in veseljem. Pavel se zahvaljuje Bogu in ga prosi, naj jim Gospod nakloni rastí, naj jih obilno napolni z ljubeznijo drug do drugega in naj jim bodo srca »neoporečna v svetosti« pred Bogom Očetom ob navzočnosti Gospoda Jezusa. (3:13)

9. K čemu jih Pavel opominja v zvezi s posvečenjem in vzajemno ljubeznijo?

⁹ Služiti v posvečenju in časti (4:1–12). Tesaloničanom Pavel izreka pohvalo, češ da živijo tako, da bi bili Bogu všeč, in jih opominja, naj v tem še napredujejo. Vsak naj ve, kako »posodo svojo pridobiti si v posvečenju in časti, ne v strasti poželenja« (AC). V tej stvari naj pač nihče ne krši pravic svojega brata. Bog jih vendar »ni poklical k [ob upoštevanju, NW] nečistosti, marveč k svetosti. Kdor torej zametuje te zapovedi, ne zametuje človeka, temveč Boga.« (4:4, 5, 7, 8) Tesaloničanom gre vsa Pavlova pohvala za to, da si vzajemno skazujejo ljubezen, hkrati pa jih že roti, naj v tem še napredujejo; prizadevajo naj si živeti mirno, da bi gledali sami nase in delali s svojimi rokami. »V očeh tistih, ki ne verujejo,« morajo namreč živeti spodobno. (4:12)

10. Kaj naj si bratje mislijo o pozaspalih v smrt?

¹⁰ Vstajenjsko upanje (4:13–18). Zastran spečih v smrti pa naj se bratje nikar ne vdajajo žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujejo, da je Jezus umrl in vstal, potem tudi velja, da bo Bog tiste, ki so pozaspali v smrt, po Jezusu ravno tako obudil. Ob Gospodovi navzočnosti bo stopil z neba s poveljem in »najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu«. Potem pa bodo tisti, ki bodo takrat še živeli, »odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti« in bodo zmeraj z Gospodom. (4:16, 17)

11. Zakaj naj bodo Tesaloničani budni in kaj naj še delajo?

¹¹ Budni ob vse bližjem Jehovovem dnevu (5:1–28). »Gospodov [Jehovov, NW] dan [bo] prišel, kakor pride tat ponoči.« Ravno ko bodo govorili »Mir in varnost«, jih bo v hipu zadelo nenadno pokončanje. Tesaloničani naj bodo torej kot pravi »sinovi luči in sinovi dneva« budni, trezni naj bodo in naj si oblečejo »oklep vere in ljubezni,  za čelado pa upanje v zveličanje«. (5:2, 3, 5, 8) Zdaj naj drug drugega tolažijo in se navajajo k dobremu. Vsi naj imajo »največje spoštovanje in ljubezen« do njih, ki med njimi s trudom delajo in so jim predstojniki. Neredne naj opozarjajo, slabotne podpirajo, z vsemi pa naj bodo potrpežljivi. Pač, pribija Pavel, »zmeraj [si] prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse«. (5:13, 15)

12. Katere tehtne nauke deli Pavel še na koncu in s čim sklepa svoje pismo, naslovljeno na Tesaloničane?

¹² Na koncu deli Pavel še vrsto tehtnih naukov: ,Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite in se za vse zahvaljujte. Vzdržujte ogenj duha. Prerokovanja spoštujte. Vse preizkušajte, obdržite pa, kar je dobro. Zla, kakršnegakoli že, se vzdržite.‘ (5:16–22) Samega Boga miru pa prosi, naj jih popolnoma posveti, da bodo ob navzočnosti Gospoda Jezusa Kristusa brez graje v duhu, duši in telesu. Pismo nato sklepa s toplimi, osrčevalnimi besedami in s slovesnim naročilom, naj to pismo preberejo vsem bratom.

ZAKAJ KORISTNA

13. S čim je postal Pavel s tovariši žlahten zgled in kako učinkuje voljni izkaz ljubezni v občini?

¹³ To pismo je resničen izkaz tega, kako je Pavla vseskozi navdihovala srčna skrb za brate. S svojimi sostrežniki je postal žlahten zgled prave srčne navezanosti: svojim preljubim bratom v Tesaloniki so bili pripravljeni ne le postreči z Božjo dobro novico, temveč dati celo lastno dušo zanje. Nadzorniki naj torej gledajo, da bodo s svojo občino stkali prav takšne srčne vezi! S takšnim izkazom ljubezni bodo enako vzajemno ljubezen zanetili v vseh, tako kot je to rekel Pavel: »Vas pa naj Gospod obogati in obilno napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor jo čutimo mi do vas.« Ta voljno skazovana ljubezen med vsem Božjim ljudstvom pa vedno vliva novih moči. Utrjuje srca, da »bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi«. Kristjane tudi oddeljuje od sprevrženega in protinravnega sveta, da morejo hoditi v svetosti in posvečenosti ter tako ugajati Bogu. (3:12, 13; 2:8; 4:1–8)

14. V čem je Prvo pismo Tesaloničanom odličen zgled tega, kakšno naj bo tankočutno, ljubeče svetovanje?

¹⁴ To pismo je tudi odličen zgled tega, kakšno naj bo tankočutno, ljubeče svetovanje v krščanski občini. Naj so bili tesaloniški bratje še tako vneti in zvesti, je bilo še vedno nekaj zadevic, ki bi si zaslužile korekcijo. Vendar pa Pavel brate vsakič tudi pohvali za njihove vrline. Ko jih tako na primer svari pred nravstveno nečistostjo, jih najprej še pohvali, da res živijo tako, da bi bili Bogu všeč, potem šele jim potrka na srce, naj v tem »še bolj« napredujejo, da bo vsakdo obdržal svojo posodo v posvečenosti in časti. Ko jih potem najprej pohvali za njihovo bratovsko ljubezen, jih opomni, naj tako delajo »še bolj«, naj se menijo sami zase in živijo spodobno pred tistimi, ki so zunaj. Tankočutno jim tudi naroča, naj si ,prizadevajo za to, kar je dobro zanje in za vse‘. (4:1–7, 9–12; 5:15)

15. Po čem smemo sklepati na to, da je Pavel med bivanjem v Tesaloniki karseda vneto oznanjal kraljestveno upanje, in kaj žlahtnega je v tej zvezi svetoval?

¹⁵ Pavel v pismu kar štirikrat omenja »navzočnost« (NW) Jezusa Kristusa. Očitno so se novospreobrnjeni kristjani v Tesaloniki nad tem naukom nadvse zavzeli. Nedvomno je Pavel med bivanjem v njihovem mestu drzno oznanil Božje kraljestvo v Kristusovih rokah, na kar bi smeli sklepati po tem, česa so dolžili njega in njegove tovariše: »Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« (Ap. dela 17:7; 1. Tes. 2:19; 3:13; 4:15; 5:23) Tesaloniški bratje so tako vse svoje upe uperili na to Kraljestvo in so z vero v Boga čakali »Sina njegovega iz nebes, ki ga je obudil izmed mrtvih, Jezusa,« da bi jih rešil pred prihodnjo jezo. Podobno naj vsi, ki danes upajo na Božje kraljestvo, ubogajo žlahtni nasvet Prvega pisma Tesaloničanom in naj bodo obilni v ljubezni, trdnega in neoporečnega srca, da bi ,živeli tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje Kraljestvo in v svojo slavo‘. (1. Tes. 1:8, 10, AC; 3:12, 13; 2:12)

[Podčrtni opombi]

[Preučevalna vprašanja]