Biblijska knjiga številka 57: Filemonu

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 60.–61. n. š.

1. Naštejte nekaj značilnosti Pisma Filemonu.

TO PAVLOVO nadvse tankočutno in prisrčno pismo je za današnjega kristjana kaj zanimivo. Ne le da je to najkrajša ohranjena epistola izpod peresa »apostola za pogane«, ampak sta v vsej Bibliji samo še Drugo in Tretje Janezovo pismo, ki sta po snovi še krajši. Obenem je to tudi edino Pavlovo »zasebno« pismo, ki torej ni bilo uradno naslovljeno na kako občino ali kakega za to odgovornega nadzornika, temveč zgolj na zasebnika in se sploh in edino loteva izrecnega vprašanja, o katerem se je hotel Pavel dogovoriti s tem očitno premožnim krščanskim bratom, Filemonom, ki je živel v Kolosah, frigijskem mestu prav v osrčju Male Azije. (Rim. 11:13)

2. Kakšno je ozadje in kakšen namen Pisma Filemonu?

² Namen pisma je jasno razpoznaven: med svojim prvim rimskim jetništvom (59.–61. n. š.) je Pavel lahko svobodno oznanjal Božje kraljestvo. Med poslušalci je bil tudi Onezim, pobegli suženj iz hiše Pavlovega prijatelja Filemona. Onezim je postal kristjan in Pavel ga je sklenil z njegovim privoljenjem poslati nazaj k Filemonu. Ravno takrat je Pavel pisal tudi občinama v Efezu in Kolosah. V obeh  pismih je Pavel dodobra poučil krščanske sužnje in lastnike sužnjev, kako naj ravnajo znotraj tega razmerja. (Efež. 6:5–9; Kol. 3:22–4:1) Kljub temu pa je Pavel Filemonu še vseeno napisal pismo, v katerem se je osebno potegoval za Onezima. Pismo je napisal lastnoročno, kar je sicer nenavadno za Pavla. (Filem. 19) Ta osebna nota je nedvomno veliko pripomogla k tehtnosti njegove prošnje.

3. Kdaj je Pismo Filemonu najverjetneje nastalo in po kom ga je Pavel odposlal?

³ Pismo je nastalo najverjetneje okoli 60.–61. n. š., ko je Pavel v Rimu očitno že zadosti dolgo oznanjal, da se je kdo tudi že spreobrnil. Glede na to, da v 22. vrstici izraža upanje na skorajšnjo izpustitev, lahko sklepamo, da je pismo napisal potem, ko je bil nekaj časa že zaprt. Kaže tudi, da sta vsa tri pisma, namreč pismo Filemonu in pismi občinama v Efezu in Kolosah, naslovljencem dostavila Tihik in Onezim. (Efež. 6:21, 22; Kol. 4:7–9)

4. Kaj dokazuje avtorstvo in pristnost Pisma Filemonu?

⁴ Že iz prve vrstice je razvidno, da je pismo Filemonu napisal Pavel, saj se tam izrecno navaja po imenu. Pavlovo pisanje sta priznala tudi Origen in Tertulijan. * O pristnosti knjige priča tudi to, da jo z drugimi Pavlovimi poslanicami vred navaja Muratorijev fragment iz drugega stoletja n. š.

VSEBINA PISMA FILEMONU

5. a) S katerimi pozdravi in pohvalo se pismo začenja? b) Kaj Pavel pove Filemonu o njegovem sužnju Onezimu?

⁵ Onezim se vrača k svojemu gospodarju ,več kot le suženj‘ (v. 1–25). Pavel pošilja Filemonu, »sestri« Apiji, »najinemu sobojevniku« Arhipu in občini v Filemonovi hiši prisrčne pozdrave. Filemona (njegovo ime pomeni »Ljubeč«) pohvali za ljubezen in zvestobo, ki jo ima do Gospoda Jezusa in do vseh svetih. Govorice o Filemonovi ljubezni Pavla navdajajo z velikim veseljem in tolažbo. Potem pa mu Pavel, starec in jetnik, prostodušno spregovori o svojem »otroku« Onezimu, ki ga je »rodil« v verigah. Onezim (njegovo ime pomeni »Koristen; Donosen«), ki je bil poprej Filemonu nekoristen, je zdaj koristen obema, Filemonu in Pavlu. (V. 2, 10)

6. Kakšno ravnanje z Onezimom priporoča Pavel in kako tankočutno to utemeljuje?

⁶ Apostol bi Onezima sicer najrajši zadržal pri sebi, da bi mu ta stregel v zaporu, vendar pa tega ne mara storiti brez Filemonovega privoljenja. Zato ga pošilja nazaj, »in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse dragega«. Filemona pa prosi, naj Onezima sprejme prijazno, tako kakor bi sprejel Pavla samega. Če pa je Onezim prizadel Filemonu kako krivico, naj to zapiše na Pavlov račun, ko pa mu vendar Filemon, kot pravi Pavel, ,dolguje celo sam sebe‘. (V. 16, 19) Sicer pa Pavel upa, da ga bodo kmalu izpustili in da bo mogel Filemona tudi obiskati, potem pa sklene pismo s pozdravi.

ZAKAJ KORISTNA

7. Kako je Pavel v Onezimovem primeru ostajal privržen svojemu plemenitemu apostolskemu poklicu?

⁷ Kot to pismo lepo kaže, Pavel ni pridigal nekakšnega »socialnega evangelija«, ni se zavzemal za odpravo obstoječe družbene stvarnosti in njenih institucij, na primer suženjstva. Celo sužnjev, ki so sprejeli krščansko vero, ni samovoljno osvobajal, rajši je pobeglega sužnja Onezima poslal na 1400 kilometrov dolgo pot iz Rima v Kolose nazaj k njegovemu gospodarju Filemonu. Tako je Pavel ostajal privržen svojemu plemenitemu apostolskemu poklicu in se strogo držal svojega božanskega poslanstva: »oznanjal je božje kraljestvo in [učil] o Gospodu Jezusu Kristusu«. (Ap. dela 28:31; Filem. 8, 9)

8. Kako nam Pismo Filemonu ponazori praktično udejanjenje krščanskih načel?

⁸ Pismo Filemonu nam mimogrede razkriva, da sta med kristjani prvega stoletja bivali ljubezen in enotnost. Iz njega denimo razbiramo, da so se zgodnji kristjani naslavljali z »brat« in »sestra«. (Filem. 2, 20) Poleg tega pismo sodobnemu kristjanu razodeva, kako med krščanskimi brati praktično udejanjati krščanska načela. Pri Pavlu tako prepoznavamo izrazito bratsko ljubezen, spoštovanje do družbenih razmerij in do tuje lastnine, pa učinkovito tankočutnost in hvalevredno ponižnost. Pavel ni skušal pri Filemonu izsiliti odpuščanje za Onezima na račun avtoritete, ki mu je pripadala kot enemu vidnejših nadzornikov v krščanski občini, temveč mu je skromno potrkal na srce v imenu krščanske ljubezni in njunega osebnega prijateljstva. Današnji nadzorniki se lahko iz tankočutnosti, s katero se je Pavel obrnil na Filemona, veliko naučijo.

9. Kateri dober precedens bi Filemon z ugoditvijo Pavlovi prošnji postavil sodobnim kristjanom?

⁹ Hkrati pa je Pavel očitno pričakoval, da bo Filemon ugodil njegovi prošnji; to bi namreč pomenilo, da Filemon tudi v praksi upošteva Jezusove besede iz Matejevega evangelija 6:14 in Pavlov nasvet iz Pisma Efežanom 4:32. Tudi danes bi od kristjanov pričakovali, da so dobrotljivi in odpustljivi do brata, ki jih morda užali. Če je namreč lahko  Filemon odpustil sužnju, ki je bil njegova last in ki ga je lahko tudi po zakonu po mili volji trpinčil, potem bi se moral tudi današnji kristjan naučiti najti v sebi voljo, da odpusti bratu, ki ga je užalil, kar je dosti lažje.

10. Kako je iz Pisma Filemonu razvidno delovanje Jehovovega duha?

¹⁰ Iz pisma Filemonu je lepo razvidno delovanje Jehovovega duha. Izraža se v mojstrstvu, s katerim je Pavel zgladil kaj kočljivo zadevo. Izkazuje se tudi v Pavlovem sočustvovanju, srčni ljubezni in zaupanju v sokristjana. Opazno pa je tudi v tem, da Pismo Filemonu, tako kakor ostalo Sveto pismo, uči krščanska načela, navaja h krščanski enotnosti in poveličuje ljubezen in vero, ki se ju nikoli ne zmanjka med »svetimi«, ki upajo na Božje kraljestvo in katerih vedenje odseva Jehovovo srčno dobroto. (V. 5)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]