Biblijska knjiga številka 58: Hebrejcem

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Rim

Čas nastanka: ok. 61. n. š.

1. V skladu s katero zadolžitvijo je Pavel napisal Pismo Hebrejcem?

PAVEL je najbolj znan kot apostol »med pogani [narodi, NW]«. Vendar pa: ali je bilo njegovo služenje omejeno zgolj na Nejude? Sploh ne! Tik pred Pavlovim krstom in delovno zadolžitvijo je Gospod Jezus Hananiju rekel: »On [Pavel] je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.« (Ap. dela 9:15; Gal. 2:8, 9) Zato je bil nastanek Pisma Hebrejcem popolnoma v skladu s Pavlovo zadolžitvijo, da naj ponese Jezusovo ime pred Izraelove sinove.

2. S čim lahko ovržemo navedbe, ki govorijo proti Pavlovemu avtorstvu Pisma Hebrejcem?

² Vseeno pa nekateri kritiki dvomijo, da bi bil avtor Pisma Hebrejcem Pavel. Eden od ugovorov je, da se v pismu njegovo ime ne pojavlja. Vendar v tem ne bi smeli videti kakega posebnega zadržka, saj tudi v mnogih drugih kanoničnih knjigah ne zasledimo pisateljevega imena, pa pisatelja pogosto prepoznamo po znotrajbesedilnih dokazih. Nekateri sploh mislijo, da je Pavel celo namenoma izpustil svoje ime iz pisma hebrejskim kristjanom v Judeji, glede na to, da je bilo to ime pri tamkajšnjih Judih že osovraženo. (Ap. dela 21:28) Tudi na račun spremenjenega sloga ne moremo kaj bistveno ugovarjati Pavlovemu avtorstvu. Bodisi da naslavlja pogane, jude ali kristjane, Pavel namreč vedno kaže zmožnost, da ,vsem postane vse‘. Tukaj torej Judom dopoveduje z judovsko logiko, z argumenti, ki bi jih docela razumeli in doumeli pač Judje. (1. Kor. 9:22)

3. Kateri znotrajbesedilni dokazi hkrati potrjujejo Pavlovo avtorstvo Pisma Hebrejcem in nakazujejo, da je bilo pismo namenjeno predvsem Judom?

³ Znotrajbesedilni dokazi povsem podpirajo Pavlovo avtorstvo. Pisec je bil in v Italiji in v družbi s Timotejem. To dvoje se že ujema s Pavlom. (Heb. 13:23, 24) Nadalje je tipično pavlinski tudi nauk, le da so argumenti predstavljeni z judovskega gledišča: zastavljeni so namreč tako, da bi nanje slišala zlasti strogo hebrejska občina, na katero je bilo pismo pač naslovljeno. O Pismu Hebrejcem Clarkeov Commentary, 6. zvezek, stran 681, tako navaja: »Celotna zgradba poslanice dokazuje, da je bila namenjena Judom, takim namreč, ki so to že po naravi. Če bi bila namenjena Nejudom, ne bi namreč zaradi nepoznavanja judovskega sistema niti eden na deset tisoč res razumel sklepov, ki jih tam izpeljuje; poznavanje tega sistema pisec poslanice pač vedno znova predpostavlja.« S tem si torej dovolj dobro razložimo slogovne razlike tega pisma v primeri z drugimi Pavlovimi pismi.

4. Kateri nadaljnji dokaz prav tako govori za to, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel?

⁴ Nadaljnji dokaz za Pavlovo avtorstvo je prišel na dan leta 1930, ko so namreč odkrili Papirus Chesterja Beattyja št. 2 (P⁴⁶). Znameniti britanski tekstni kritik sir Frederic Kenyon je o tem papirusnem kodeksu, ki je nastal komaj kako poldrugo stoletje po Pavlovi smrti, rekel: »Opazimo lahko,  da Pismo Hebrejcem tu stoji tik za Pismom Rimljanom (dotlej domala še nezasleden primer takšne postavitve), kar kaže, da so v tem zgodnjem času, ko je ta rokopis nastal, avtorstvo nedvomno pripisovali Pavlu.« * Tudi McClintock-Strongova Cyclopedia glede tega nedvoumno pribija: »Ni kakšnih tehtnih, ne zunaj- ne znotrajbesedilnih dokazov, da bi avtorstvo moglo pripadati komu drugemu kot Pavlu.« *

5. Kako že sama vsebina Pisma Hebrejcem dokazuje njegovo navdihnjenost?

⁵ Ob tem, da so Pismo Hebrejcem priznavali že zgodnji kristjani, že njegova vsebina dokazuje, da je pismo »navdihnjeno od Boga«. Ves čas namreč usmerja bralca na hebrejskospisne prerokbe: vedno znova se sklicuje na zgodnje spise in kaže, kako so se vsi spolnili na Kristusu Jezusu. Že samo v prvem poglavju, kjer razvija misel, da je Sin zdaj vzvišen nad angele, navaja nič manj kot sedem odlomkov iz Hebrejskih spisov. Nenehno tudi poveličuje Jehovovo Besedo in njegovo ime ter opozarja, da je Jezus začetnik ali Prvovršilec (NW) življenja, Božje kraljestvo po Kristusu pa edini up za človeštvo.

6. Kje in kdaj naj bi pismo po pričevanjih nastalo?

⁶ Ugotovili smo že, da je pismo nastalo med Pavlovim bivanjem v Italiji. V sklepu pisma pa Pavel pravi: »Vedite, da so našega brata Timoteja oprostili. Če kmalu pride, vas bom obiskal z njim.« (13:23) To nakazuje, da se je Pavel očitno nadejal skorajšnje izpustitve iz zapora in upal, da se bo lahko pridružil Timoteju, ki so ga bili prav tako zaprli, vendar tudi že izpustili. Zaradi tega domnevamo, da je leto 61 n. š., zadnje leto Pavlovega prvega jetništva v Rimu, najverjetneje tudi leto nastanka tega pisma.

7. S kakšnim nasprotovanjem so se srečevali judovski kristjani v Jeruzalemu in česa jim je bilo zato treba?

⁷ Ob koncu judovske stvarnosti so morali hebrejski kristjani v Judeji, še zlasti pa jeruzalemski kristjani, skozi obdobje odločilnih preskušenj. Bolj ko se je dobra novica širila in rasla, bolj so Judje ogorčeno in že kar fanatično nasprotovali kristjanom. Komaj nekaj let poprej je že sama pojavitev Pavla v Jeruzalemu izzvala hud izgred, da so se verni Judje na vse grlo drli: »Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!« Več kot 40 Judov se je zaklelo, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo, tako da je bilo potrebno močno oboroženo spremstvo, da so ga ponoči prepeljali v Cezarejo. (Ap. dela 22:22; 23:12–15, 23, 24) Tamkajšnja občina je morala živeti, oznanjati in ostajati trdna v veri ravno v ozračju tolikšnega verskega fanatizma in sovraštva do kristjanov. Morali so torej temeljito spoznati in doumeti, kako je Kristus izpolnil Postavo, da se ne bi morda kako zopet vračali v judovstvo, da bi torej po mojzesovski Postavi zopet darovali živalske žrtve, ki niso bile zdaj nič drugega kot le še prazen obred.

8. Zakaj je bil Pavel tako imenitno zmožen napisati Pismo Hebrejcem in kakšen niz argumentov je predložil?

⁸ Nihče pa ni pritiska in preganjanj, ki so jim bili izpostavljeni judovski kristjani, razumel bolje od apostola Pavla. Nihče tudi ni bil zmožnejši, da jim postreže s tehtnimi argumenti in ovržki judovske tradicije kot ravno Pavel, nekdanji farizej. Na podlagi temeljitega poznavanja mojzesovske Postave, ki si ga je nabral ob Gamalielovih nogah, jim je predložil neizpodbitne dokaze, da so se Postava, njen obrednik in žrtvovanja dopolnili v Kristusu. Pokazal je, kako so to zdaj nadomestile veliko sijajnejše resničnosti, ki pod novo, boljšo zavezo prinašajo neprimerno večje koristi. V jasnem, logičnem zaporedju je ostroumno nanizal dokaz za dokazom. Konec Postavine zaveze in nastop nove zaveze, vzvišenost Kristusovega duhovništva nad aronskim, resnična vrednost Kristusove žrtve v primeri z daritvami juncev in kozlov, Kristus, ki vstopi k samemu Jehovu v nebesa, ne pa zgolj v šotor na zemlji: vse te nezgrešljivo nove, neverujočim Judom pa tako do skrajnosti zoprne nauke Pavel tukaj postavlja pred hebrejske kristjane s takšno obilico hebrejskospisnih dokazov, da se je lahko vsak razumen Jud zlahka prepričal o tem.

9. Kakšno močno orožje so Hebrejci dobili s tem pismom in v čem je Pavel z njim izrazil svojo ljubezen?

⁹ S tem pismom so hebrejski kristjani dobili novo, močno orožje, s katerim so lahko zaprli usta judovskim preganjalcem, hkrati pa tudi prepričljiv argument, s katerim so lahko prepričali in spreobrnili tiste iskrene Jude, ki so res iskali Božjo resnico. Pismo tako kaže Pavlovo globoko ljubezen do hebrejskih kristjanov in vročo željo, da bi jim praktično pomagal, ko to najbolj potrebujejo.

VSEBINA PISMA HEBREJCEM

10. Kaj uvodne besede Pisma Hebrejcem povedo o Kristusovem položaju?

¹⁰ Kristusov vzvišeni položaj (1:1–3:6). Uvodne besede se osredinjajo na Kristusa: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu.« Ta Sin je namreč postavljen za dediča  vsega in je odsvit Očetovega veličastva. Potem ko je opravil očiščenje za naše grehe, je »v nebesih sédel na desnico veličastva«. (1:1–3) Pavel tu navaja dolgo vrsto svetopisemskih odlomkov, s katerimi dokazuje Jezusovo vzvišenost nad angeli.

11. a) Zakaj Pavel svetuje, da je treba zelo resno vzeti, kar smo slišali? b) Kaj vse je Jezus zaradi svojih izkušenj in vzvišenega položaja sposoben uresničiti?

¹¹ Pavel nato piše, da »moramo zelo resno vzeti, kar smo slišali«. Zakaj? Pavel to utemeljuje takole: če je vsaka neposlušnost ,besedi, ki so jo oznanjali angeli‘, dobila strogo povračilo, »le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako dragoceno odrešenje, ki ga je začel oznanjati Gospod«? Bog je »sina človekovega« postavil le malo pod angele, »da bi po milosti božji smrt okusil za vse«, zdaj pa tega Jezusa vidimo »zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo venčanega«. (2:1–3, 6, 9, zadnje Jere, Pečjak, Snoj) Da bi veliko sinov pripeljal v slavo, je Bog začetnika njihovega odrešenja najprej »spopolnil s trpljenjem«. On je tisti, ki onemogoča Hudiča in odreši »tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost«. Tako je Jezus postal ,usmiljen in zanesljiv véliki duhovnik‘. In, kar je posebej čudovito, ker je bil sam preskušan, »more pomagati preskušanim«. (2:10, 15, 17, 18) Zato Jezus zasluži večjo slavo kakor Mojzes.

12. Česa naj se kristjani pazijo, če hočejo priti v kraj Božjega počitka?

¹² Z vero in poslušnostjo bomo stopili v kraj Božjega počitka (3:7–4:13). Bolj ko vsem drugim naj bo izraelska nezvestoba v svarilo kristjanom: ti naj se pazijo, da ne bi ,imeli hudobnega in nevernega srca in bi odstopili od živega Boga‘. (Heb. 3:12; Ps. 95:7–11) Izraelci, ki so se sicer rešili iz Egipta, namreč niso prišli v kraj Božjega počitka, v soboto, ko Bog vsaj z ozirom na zemljo pač počiva od stvarilnega dela, ravno zaradi neposlušnosti in malovernosti. Pavel pa razlaga: »Sobotni počitek čaka božje ljudstvo. Kdor namreč stopi v kraj njegovega počitka, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih.« Neposlušnosti, kakršno so uganjali Izraelci, se moramo torej ogibati. »Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč [. . .] ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb. 4:9, 10, 12)

13. a) Kako je Kristus postal »duhovnik na veke«, počelo večnega zveličanja? b) Zakaj Pavel Hebrejce roti, naj se povzpnejo k zrelosti?

¹³ Zrel pogled na vzvišenost Kristusovega duhovništva (4:14–7:28). Pavel Hebrejce milo prosi, naj se trdno držijo izpovedi vere v Jezusa, vzvišenega Vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, da bi oni vendarle zadobili usmiljenje. Ni pa Kristus poveličal sam sebe, ampak ga je poveličal Oče, ki je rekel: »Ti si duhovnik na veke, kakršen je Melkizedek.« (Heb. 5:6; Ps. 110:4) Najprej se je Kristus spopolnil za velikoduhovniški položaj s tem, da se je skozi trpljenje učil pokorščine, zato da bi postal počelo večnega zveličanja vsem, ki ga ubogajo. Pavel ,bi moral o tem še veliko govoriti, pa bi težko razložil‘: Hebrejci so namreč še vedno kakor majhni otroci, mleka potrebni, čeprav bi morali biti že učitelji. »Močna hrana je za odrasle, za take, ki imajo preskušen in izurjen čut, da razlikujejo med dobrim in zlim.« Zato jih apostol roti, naj se že ,povzpnejo k popolnosti [zrelosti, NW]‘. (Heb. 5:11, 14; 6:1)

14. Kako lahko verni dedujejo obljubo in kaj utemeljuje njihovo upanje?

¹⁴ Takšne, ki so nekoč že poznali Božjo besedo, pa potem zabredejo, je pač nemogoče zopet obnoviti k spreobrnjenju, ker »v svojo škodo znova križajo in sramotijo Božjega Sina«. Verni lahko samo po veri in potrpežljivosti dedujejo Abrahamu dano obljubo, obljubo, ki je varna in trdna zaradi dveh neizpodbitnih stvari: Božje besede in njegove prisege. Njihovo upanje, ki je »kakor varno in trdno sidro duše«, pa je utemeljil Jezus, ko je kot Predhodnik in melkizedekovski Véliki duhovnik vstopil »za zagrinjalo«. (6:6, 19)

15. Kaj kaže, da bo Jezusovo duhovništvo po Melkizedekovem redu vzvišeno nad Levijevim?

¹⁵ Ta Melkizedek je bil hkrati »kralj v Salemu« in »duhovnik najvišjega Boga«. Njemu je plačeval desetino celo rodbinski glavar Abraham, in po njem mu jo je plačeval tudi Levi, ki je bil takrat še v očetovih ledjih. Melkizedekov blagoslov se je tako z Abrahama prenesel tudi na še nerojenega Levija, to pa kaže, da je levitsko duhovništvo manjvrednejše od Melkizedekovega. Če bi namreč popolnost lahko dosegli po Aronovem levitskem duhovništvu, ali bi potem sploh potrebovali še enega duhovnika, »kakršen je Melkizedek«? Še več: zaradi zamenjave duhovništva mora »nastopiti tudi zamenjava postave«. (7:1, 11, 12)

16. Zakaj je Jezusovo duhovništvo vzvišeno nad Postavinim?

¹⁶ V resnici ni Postava namreč ničesar spopolnila, ampak je bila navsezadnje brez moči in brez koristi. Njenih duhovnikov je bilo veliko, ker so pač umirali, Jezus pa ima, »ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.« Ta Véliki duhovnik, Jezus, je »svet [zvestovdan, NW], nedolžen,  brez madeža, ločen od grešnikov«, medtem ko so po Postavi postavljeni véliki duhovniki slabotni: najprej morajo darovati za svoje grehe, preden lahko posredujejo za druge. Zato pa Božja beseda priseganja ,postavlja večno popolnega Sina‘. (7:24–26, 28)

17. V čem je nova zaveza vzvišenejša?

¹⁷ Vzvišenost nove zaveze (8:1–10:31). Jezus, piše Pavel, je »srednik boljše zaveze, take, ki se opira na boljše obljube«. (8:6) Pavel potem sceloma navaja Jeremija 31:31–34; pravi, da imajo tisti iz nove zaveze Božje zakone zapisane v mislih in v srcu ter da bodo vsi poznali Jehova, on pa ,se ne bo več spominjal njihovih grehov‘. Ta »nova zaveza« prejšnjo (Postavino) zavezo, ki »se bliža koncu«, razglaša za staro. (Heb. 8:12, 13)

18. Kako Pavel primerja darovanja pri obeh zavezah?

¹⁸ Pavel imenuje vsakoletna darovanja v šotoru prejšnje zaveze ,zunanji obredi [zakonska določila, NW], ki so veljali do popolne ureditve‘. Ko pa je kot Véliki duhovnik nastopil Kristus, je prišel s svojo dragoceno krvjo in ne s krvjo kozlov in juncev. Mojzes je potrdil prejšnjo zavezo in hkrati očistil predpodobni šotor s pokropitvijo z živalsko krvjo, za ustrezne nebeške resničnosti v zvezi z novo zavezo pa je bilo treba boljših daritev. »Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem.« Kristusu tudi ni treba darovati vsako leto znova, kot je to počel izraelski véliki duhovnik, saj »se je prikazal enkrat [za vselej, NW] ob koncu časov in odpravil greh, s tem da je daroval sebe«. (9:10, 24, 26)

19. a) Česa Postava ne zmore in zakaj ne? b) Kakšna je Božja volja glede posvečenosti?

¹⁹ Pavel skratka pravi, da ,vsebuje Postava le senco prihodnjih dobrin‘, zato njena ponavljajoča se darovanja ne morejo odpraviti »zavesti grehov« (AC). Jezus pa je prišel na svet, da bi izpolnil Božjo voljo. »V moči te volje,« pravi Pavel, »smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej.« Zavoljo tega naj se Hebrejci brez omahovanja držijo izpovedi svoje vere in ,mislijo drug na drugega, se spodbujajo k ljubezni in dobrim delom‘ ter nikar ne opuščajo zbiranja. Če pa bodo premišljeno grešili, potem ko so že prejeli točno spoznanje resnice, »ne ostane za grehe nobena daritev več«. (10:1, 2, 10, 24, 26)

20. a) Kaj je vera? b) Katere živopisne podobe vere nam slika Pavel?

²⁰ Razlaga in ponazoritev vere (10:32–12:3). Pavel nadaljuje: »Spomnite se prejšnjih dni! Komaj ste bili razsvetljeni, ste že v trpljenju prestali velik boj.« Zato naj nikar ne zametajo tega srčnega zaupanja (sproščenosti v besedi, NW), ki ga pač čaka veliko poplačilo, ampak naj vztrajajo, da bodo dosegli obljubljene dobrine, in naj »verujejo in tako rešijo dušo«. Saj, vera, te jim je treba. Vero pa Pavel najprej takole opredeli: »Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.« Nato pa célo poglavje v naglih, navdušenih zamahih umetelno slika podobe starih, ki so po veri živeli, delali, se borili, vztrajali in bili deležni pravičnosti. »Ker je Abraham veroval«, se je z Izakom in Jakobom nastanil v šotorih ter ,pričakoval mesto, ki ima resnične temelje‘ in je »njegov stavbenik« Bog. »Ker je [Mojzes] veroval«, je bil stanoviten, »kakor bi gledal Nevidnega«. »Kaj naj še rečem?« vprašuje Pavel. »Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so zaradi vere premagovali kraljestva, uveljavljali pravico, prejeli obljube.« Tudi drugi so bili preskušani: zasmehovali so jih, bičali, vklepali in mučili, pa vendar niso marali oprostitve, samo »da bi dosegli boljše vstajenje«. Resnično »jih svet ni bil vreden«. Vsi ti so po veri dobili pričanje (AC), izpolnitev obljube pa morajo še prejeti. »Ker nas obdaja tako velik oblak prič,« nadaljuje Pavel, »tudi mi odstranímo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere.« (10:32, 39; 11:1, 8, 10, 27, 32, 33, 35, 38; 12:1, 2)

21. a) Kako lahko kristjani vztrajajo v boju vere? b) Kateri še večji razlog za to, da je treba božanskemu svarilu res prisluhniti, navaja Pavel?

²¹ Vztrajnost v boju vere (12:4–29). Pavel hebrejske kristjane spodbuja, naj vztrajajo v boju vere, saj jih Jehova vzgaja (disciplinira, NW) kakor sinove. Zdaj je čas, da vzravnajo onemogle roke in kolena in naredijo ravne steze za svoje noge. Dobro naj pazijo, da se ne bi kje pojavila kakšna strupena korenina oziroma oskrumba, zaradi katere bi bili zavrženi, kot se je to zgodilo posvetnjaškemu (skrunilcu svetega, AC) Ezavu. Mojzes je ob strašnem prizoru, ob plamenečem ognju, temnem oblaku in grmenju besed na dobesedni gori rekel: »Strah me je in trepetam.« Oni pa se bližajo nečemu veliko večjega strahospoštovanja vrednemu – gori Sionu in nebeškemu Jeruzalemu z miriadami angelov, zboru prvorojencev, Bogu, Sodniku vseh, in Jezusu, Sredniku nove, boljše zaveze. Tako imajo še večji razlog za to, da prisluhnejo božanskemu svarilu! V Mojzesovem  času je Božji glas stresel zemljo, zdaj pa Bog obljublja, da ne bo stresel le zemlje, temveč tudi nebo. Pavel neizpodbitno dokazuje: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, [. . .] Bogu v spoštljivem strahu služimo, kakor je njemu všeč. Zakaj naš Bog je ogenj, ki prečiščuje.« (12:21, 28, 29)

22. S katerim bodrilnim nasvetom Pavel sklepa Pismo Hebrejcem?

²² Razna zabičila zastran čaščenja (13:1–25). Pismo Pavel sklepa z bodrilnim nasvetom: naj vztrajajo v bratski ljubezni, ne pozabljajo naj na gostoljubnost, zakon naj bo častit pri vseh (AC), življenja naj jim ne vodi slà po denarju, ubogajo naj svoje vodilne in naj ne puste, da jih zapeljejo tuji nauki. Končno pa »po njem [Jezusu] [. . .] Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime«. (13:15)

ZAKAJ KORISTNA

23. Kaj Pavel dokazuje glede Postave in na kaj opira svoje dokazovanje?

²³ Pismo Hebrejcem je prava nespodbitna mojstrovina, dognano zgrajena in z dokazi iz Hebrejskih spisov obširno dokumentirana postavoznanstvena argumentacija v Kristusov zagovor. Loteva se posameznih značilnosti mojzesovske Postave – zaveze, krvi, srednika, čaščenjskega šotora, duhovništva in darovanj – in vedno znova kaže, kako je bilo vse to zgolj nekakšen vzorec, s katerim je Bog samo kazal naprej, v prihodnost, na daleč veličastnejšo stvarnost, ki je dozorela do vrhunca v Kristusu Jezusu in njegovem žrtvovanju; z njim se je Postava izpolnila. Postava, ki ,se stara in dozoreva [zastareva, NW], se bliža koncu‘, pravi Pavel. Toda: »Jezus Kristus je bil isti včeraj, kakor je danes in bo na veke.« (8:13; 13:8; 10:1) Kakšno radost so morali hebrejski naslovljenci občutiti ob branju tega pisma!

24. Katero uredbo, ki nam dandanes tako neizmerno veliko pomeni, razlaga ravno Pismo Hebrejcem?

²⁴ Pa vendar, kakšno vrednost ima to pismo za današnjega človeka, za nas, ki živimo v popolnoma drugačnih okoliščinah? Ali lahko, glede na to, da nismo več pod Postavo, najdemo v Pavlovem dokazovanju tudi kaj koristnega zase? Prav gotovo. Pismo namreč očrtuje veličastno novozavezno uredbo, ki temelji na obljubi Abrahamu, da bodo po njegovem Semenu blagoslovljene vse rodbine na zemlji. Izpolnitev Jehovove starodavne obljube o blagoslovu po Abrahamovem Semenu, Jezusu Kristusu, pa je naše upanje za življenje, edini up, ki ga še imamo. Ne glede na to, da nismo pod Postavo, smo kot Adamovi potomci rojeni v grehu in zato potrebujemo usmiljenega vélikega duhovnika, takšnega z veljavno daritvijo za greh, takšnega, ki lahko stopi neposredno v nebesa pred Jehova in tam posreduje za nas. In tu nahajamo prav takšnega: Vélikega duhovnika, ki nas lahko popelje do življenja v Jehovov novi svet, ki sočustvuje z našimi slabostmi, ki »je kakor mi preskušan v vsem« in ki nas vabi, naj se ,z zaupanjem bližamo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala‘. (4:15, 16)

25. S katerimi naobrnitvami iz Hebrejskih spisov nam Pavel vedno bolj bistri spoznavnega duha?

²⁵ Poleg tega nahajamo v Pavlovem pismu Hebrejcem presunljive dokaze, kako so se prerokovanja, pred davnimi časi zapisana v Hebrejske spise, pozneje čudovito spolnila. Vse to nam je dandanes v pouk in tolažbo. Na primer: v Pismu Hebrejcem Pavel kar petkrat naobrača kraljestveno prerokbo iz Psalma 110:1 na Jezusa Kristusa, ki je kraljestveno Seme in je ,sédel na Božjo desnico‘ ter čaka, »da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožnik«. (Heb. 12:2; 10:12, 13; 1:3, 13; 8:1) Ko Pavel potem razlaga, kako pomemben je položaj, ki ga zaseda Božji Sin, namreč ,duhovništvo na veke, kakršno je Melkizedekovo‘, zopet navaja Psalm 110:4. Tako kakor starodavni Melkizedek, ki ga Biblija zaznamuje kot človeka »brez očeta [. . .], brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja«, je tudi Jezus obenem Kralj in »duhovnik za vselej«; večno dobro svoje odkupne žrtve podeljuje vsem, ki se poslušno podrejajo njegovemu vladanju. (Heb. 5:6, 10; 6:20; 7:1–21) Na istega Kralja-Duhovnika meri Pavel tudi takrat, ko navaja Psalm 45:7, 8 (v NW 6, 7): »,Tvoj prestol, o Bog, je za vekomaj‘ in ,Žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. Ljubiš pravico in sovražiš krivico, zato te Bog, tvoj Bog, mazili z oljem veselja bolj kakor tvoje tovariše.‘« (Heb. 1:8, 9) Ko Pavel tako navaja Hebrejske spise in kaže, kako se spolnjujejo na Kristusu Jezusu, naenkrat ugotavljamo, kako se pred nami vedno razločneje, kakor iz drobnih koščkov mozaika, razpira celotna podoba božanskega načrta.

26. Kako nas Pismo Hebrejcem spodbuja, da bi v tekmi tekli z vero in vztrajnostjo?

²⁶ Kot nam Pismo Hebrejcem jasno kaže, je Abraham že oddaleč čakal Kraljestvo, »mesto, ki ima [resnične, NW] temelje in je njegov stavbenik in graditelj Bog«, »nebeško« mesto. ,Ker je  veroval‘, je hrepenel po tem Kraljestvu in živel v velikem odrekanju, da bi vendarle dosegel njegove blagoslove vsaj po »boljšem vstajenju«. Abraham in tudi drugi verni možje in žene, pravi pravcati »velik oblak prič«, ki ga Pavel upodablja v enajstem poglavju Pisma Hebrejcem, so nam tako svetel zgled brez primere. Ko beremo ta zapis, nam srce igra in se širi od veselja, ko tako doumevamo, kakšno čast in upanje imamo skupaj s temi zvestimi, do konca značajnimi možmi. Vse to nas spodbuja, da ,vztrajno tečemo v tekmi, ki nas čaka‘. (11:8, 10, 16, 35; 12:1)

27. Katere sijajne kraljestvene obete poudarja Pismo Hebrejcem?

²⁷ Z navedkom iz Agejeve prerokbe pa Pavel opozarja tudi na Božjo obljubo: »,Še enkrat bom stresel‘, pa ne le ,zemljo‘, temveč tudi ,nebo‘.« (Heb. 12:26; Agej 2:6) Zato pa bo Božje kraljestvo s Kristusom Jezusom, Semenom, ostalo na veke. »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, se zahvaljujmo in Bogu v spoštljivem strahu služimo, kakor je njemu všeč.« Ta ganljivi zapis nam zagotavlja, da se Kristus drugič »ne bo prikazal zaradi greha, temveč kot zveličar tistim, ki ga pričakujejo«. Po njem torej »Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.« Naj se veliko ime Boga Jehova po njegovem Kralju-Duhovniku, Jezusu Kristusu, posveti na veke vekov! (Heb. 12:28; 9:28; 13:15)

[Podčrtni opombi]

[Preučevalna vprašanja]