Biblijska knjiga številka 6: Jozue
Biblijska knjiga številka 6: Jozue
Napisal: Jozue
Kraj nastanka: Kanaan
Čas nastanka: ok. 1450. pr. n. š.
Čas, ki ga zajema: 1473.–ok. 1450. pr. n. š.
1. Pred čim stoji Izrael 1473. pr. n. š.?
PIŠE se leto 1473 pr. n. š. Prizor je karseda dramatičen in napet. Izraelci, utaborjeni na Moabskih planjavah, so nared, da vkorakajo v Kanaan, v Obljubljeno deželo. To ozemlje onstran Jordana poseljujejo številna žepna kraljestva, vsako od njih s svojo lastno vojsko. Kraljestva so med sabo sprta in hkrati ošibéla po dolgoletni skorumpirani egiptovski nadoblasti. Vendar se Izraelovemu narodu to, kar se jim postavlja nasproti, zdi nekaj neznanskega. Če si hoče deželo pokoriti, mora zavzeti célo vrsto utrjenih, obzidanih mest, kot so na primer Jeriha, Haj, Asor in Lakis. Pred njimi so kočljivi, a prelomni časi. Z Jehovom ob strani, ki naj bi v prid svojega ljudstva posegal v dogajanje z mogočnimi čudeži in s tem držal besedo, da jim bo dal bivati v tej deželi, bo treba bíti in izbojevati odločilne bitke. To razburljivo dogajanje, ki sredi zgodovine Jehovovega občevanja z njegovim ljudstvom zavzema tako zelo vidno mesto, pa mora seveda kdo zapisati, in to nekdo, ki je vse to videl na lastne oči. In kdo bi to zmogel bolje od Jozueta, moža, ki ga je Jehova postavil za Mojzesovega naslednika! (4. Mojz. 27:15–23)
2. Zakaj je bil za voditelja in zapisovalca najprimernejši ravno Jozue?
2 Za ljudskega voditelja, hkrati pa za moža, ki bi to, kar naj bi se zdaj zdaj zgodilo, tudi ovekovečil, je bil Jozue res najprimernejši. Vseh poprejšnjih 40 let v pustinji je bil Mojzesov zelo tesen sodelavec. Že »od mladosti svoje« je bil »strežnik Mojzesov« in se v tem času skazal zmožnega, da postane tako duhovni kot vojaški voditelj ljudstva. (4. Mojz. 11:28; 2. Mojz. 24:13; 33:11; Joz. 1:1; vse AC) Leta 1513 pr. n. š., ko je Izrael šele komaj izšel iz Egipta, je Jozue že poveljeval Izraelovim vojnim četam, ki so porazile Amalečane. (2. Mojz. 17:9–14) Glede na to, da je bil Jozue Mojzesov zvestovdani spremljevalec in hkrati neustrašen vojskovodja, je bilo tudi samo po sebi umevno, da so takrat, ko je bilo treba iz vsakega rodu izbrati po enega moža za nevarni ogled po Kanaanu, za zastopnika Efraimovega rodu izbrali prav njega. Ravno s pogumom in zvestobo ob tej priložnosti si je Jozue zagotovil vstop v Obljubljeno deželo. (4. Mojz. 13:8; 14:6–9, 30, 38) Pač: ta Jozue, Nunov sin, je »mož, v katerem je duh«; ,Gospodu je popolnoma pokoren‘ in »napolnjen z duhom modrosti«. Zato ni nič čudnega, da je »Izrael služil Gospodu vse dni Jozuetove«. (4. Mojz. 27:18; 32:12; 5. Mojz. 34:9; Joz. 24:31)
3. S čim lahko dokažemo, da je Jozue nekoč resnično živel in da je ravno on napisal knjigo, ki nosi njegovo ime?
3 Vsekakor je imel Jozue po svojih izkušnjah, izurjenosti in vsestranski preskušenosti v vlogi pravega Jehovovega častilca vse možnosti za to, da se uvrsti med pisce ,od Boga navdihnjenega Svetega pisma‘. Jozue tudi ni zgolj nekakšen legendarni lik, marveč je to Jehovov služabnik, ki je nekoč v resnici živel. Tako ga denimo izrecno omenjajo Krščanski grški spisi. (Ap. dela 7:45; Heb. 4:8) Logično pa je, da je dogodke, ki jim je bil Jozue sam priča, zapisal ravno on, tako kakor je kot orodje v Božjih rokah o dogodkih za svojega življenja poprej pisal tudi njegov predhodnik Mojzes. In da je to knjigo napisal res nekdo, ki je bil osebno priča vsem tem dogodkom, razbiramo iz Jozuetove knjige 6:25. Tudi po judovskem izročilu je knjigo napisal Jozue, pa tudi knjiga sama pravi: »Potem je napisal Jozue te besede v knjigo božje postave.« (Joz. 24:26)
4. Kako je pristnost Jozuetove knjige izpričana po eni strani z uresničenjem prerokovanj, po drugi strani pa s pričevanjem poznejših biblijskih piscev?
4 Ob Jerihinem uničenju je Jozue nad pozidanjem tega mesta izrekel tudi preroško prekletstvo, in prerokovanje se je kakih 500 let pozneje, v dobi Izraelovega kralja Ahaba, vidno uresničilo. (Joz. 6:26; 1. kra. 16:33, 34) O pristnosti Jozuetove knjige govori tudi to, da dogodke, ki jih ta popisuje, velikokrat omenjajo poznejši biblijski pisci. K njim se tako vedno znova vračajo psalmisti (Ps. 44:2–4, v NW 1–3; 78:54, 55; 105:42–45; 135:10–12; 136:17–22), omenjajo pa jih tudi Nehemija (Neh. 9:22–25), Izaija (Iza. 28:21), apostol Pavel (Ap. dela 13:19; Heb. 11:30, 31) in učenec Jakob (Jak. 2:25).
5. a) Katero dobo zajema Jozuetova knjiga? b) Zakaj je že ime Jozue nadvse prikladno?
5 Časovno Jozuetova knjiga zajema dobrih 20 let od vstopa v Kanaan 1473. pr. n. š. pa do približno 1450. pr. n. š., ko je Jozue najbrž umrl. Sicer pa je že ime Jozue oziroma Jošua (hebrejsko Yehohšúa‛), ki pomeni »Jehova je odrešenje«, z vidika vloge, ki jo je Jozue opravljal, namreč bil je Izraelov vidni voditelj med zavzemanjem dežele, nadvse prikladno. Jozue je namreč vso slavo izrekal Jehovu, Njemu, ki rešuje. Grška Septuaginta to knjigo naslavlja Iesús (po grški ustreznici za Yehohšúa‛), iz katerega izpeljujemo tudi ime Jezus. In s svojimi odlikami in vrlinami, zlasti s pogumom, ubogljivostjo in značajnostjo, je bil Jozue resnično sijajna preroška podoba »našega Gospoda Jezusa Kristusa«. (Rim. 5:1)
VSEBINA JOZUETOVE KNJIGE
6. Na katere logične razdelke se deli Jozuetova knjiga?
6 Knjiga se deli na štiri logične razdelke: 1. prečenje Jordana v Obljubljeno deželo, 2. zavzetje Kanaana, 3. porazdelitev dežele in 4. Jozuetovi poslovilni opomini. Celotno pripoved zaznamuje živa beseda, prepolna burnih dramskih zasukov.
7. Kako Jehova Jozueta spodbudi in ga pouči?
7 Prečenje Jordana v Obljubljeno deželo (1:1–5:12). Jehova, ki ve, kakšne preskušnje še čakajo Izraela, že takoj na začetku dá Jozuetu zagotovilo in nekaj treznih napotkov: »Bodi torej prav močan in hraber [. . .]. Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo noč in dan, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej! Kajti tedaj boš imel srečo pri svojih podjetjih, tedaj boš imel uspeh. Ali ti nisem zapovedal: Bodi močan in hraber? [. . .] Kajti Gospod [Jehova, NW], tvoj Bog, je s teboj pri vsem, česar se boš lotil.« (1:7–9) Jozue, ki resnično vodstvo in poveljstvo priznava Jehovu, se na povelje brž loti priprav za prečenje Jordana. Izraelci pa mu priznajo nasledstvo za Mojzesom in mu prisežejo zvestobo. Pot pod noge torej, nad Kanaan!
8. a) S čim Rahaba izkaže svojo vero? b) Kako se Jehova med Izraelci skaže »živega Boga«?
8 Dvoje mož pošljejo naprej ogledat Jeriho. Tamkajšnja hotníca Rahaba se nič ne mudi, ko je treba skazati vero v Jehova, in oglednika brž skrije, čeprav s tem postavlja na kocko svoje življenje. V zameno ji oglednika prisežeta, da ji bo ob pokončanju Jerihe prizanešeno. V domačem taboru oglednika poročata, da vse deželno prebivalstvo trepeta v strahu pred Izraelci. Ob tako ugodnem poročilu Jozue nemudoma odrine k reki Jordan, ki takrat ravno poplavlja. Jehova zdaj nezgrešljivo izpriča, da res stoji za Jozuetom in da je med Izraelom, tako kot nekoč v Mojzesovem času, res »živi Bog«. (3:10) Ko namreč duhovniki s skrinjo zaveze na rami stopijo v Jordan, vode v gornjem toku reke zastanejo, kakor bi jih zajezil, tako da Izraelci prečkajo reko kar po suhem. Izsrede reke Jozue nabere 12 kamnov za spomenik, drugih 12 kamnov pa postavi na mesto, kjer stojijo duhovniki; takrat tudi ti preidejo na drugi breg, vse pa zopet preplavi voda.
9. Kaj se potem zgodi v Galgali?
9 Onkraj reke se ljudstvo ušotori v Galgali, med Jordanom in Jeriho, in tu Jozue postavi spominske kamne v pričevanje prihodnjim rodovom ter »da bi spoznali vsi narodi zemlje, da je roka Gospodova močna, da bi se vi vedno bali Gospoda, svojega Boga«. (4:24) (Po Jozuetovi knjigi 10:15 smemo sklepati, da jim je Galgala po tistem najbrž še kar nekaj časa rabila za bazni tabor.) Tu se vsi Izraelovi sinovi tudi obrežejo; med pustinjskim popotovanjem se namreč nihče ni obrezoval. Obhajajo pasho, padati neha mana in končno Izraelci le jedo od pridelkov dežele.
10. Kako Jehova Jozueta pouči, kako naj se loti zavzemanja Jerihe, in kaj dramatičnega se zgodi potem?
10 Zavzetje Kanaana (5:13–12:24). Prvi strateški cilj jim je zdaj že na dosegu roke. Ampak kako zavzeti »zaprto« in zazidano Jeriho? (6:1, AC) Jehova pošlje Jozuetu ,kneza vojske GOSPODOVE‘ z navodili, v katerih natanko razloži potek akcije. (5:14, AC) Šest dni mora Izraelova vojska vsak dan po enkrat obkorakati mesto, najprej bojevniki, v sprevodu za njimi pa duhovniki, ki morajo trobiti na trombe iz ovnovih rogov, in še drugi, ki naj nosijo skrinjo zaveze. Sedmi dan pa morajo mesto obkrožiti sedemkrat. Jozue navodila zvesto prenese ljudstvu. Natanko po zapovedi koraka vojska krog obzidja. Nihče ne spregovori niti besedice. Slišati ni ničesar razen topota korakov in trobentanja duhovnikov. Zadnji dan pa, ko že sedmič tako obidejo mesto, dá Jozue znak, naj vsi zakričijo. Ljudstvo zakriči, zažene »velik bojni krik«, in jerihonsko obzidje se sesuje! (6:20) Vsi kot en mož planejo v mesto, ga zavzamejo in požgejo z ognjem. Reši se le zvesta Rahaba s svojimi domačimi.
11. S čim popravijo začetni poraz pred Hajem?
11 Zdaj pa naprej na zahod, nad Haj! Prepričanost o še eni lahki zmagi pa se na mah sprevrže v grozo, ko Hajci 3000 izraelskih bojevnikov, ki so jih poslali zavzet mesto, poženejo v brezglav beg. Kaj se dogaja? Jih je mar Jehova zapustil? Jozue ves v skrbeh sprašuje Jehova. In Jehova mu na to razkrije, da nekdo v taboru kljub izrecni zapovedi, da je treba vse v Jerihi izročiti uničenju, tega ni ubogal in je nekaj ukradel ter skril. To nečistost je treba odpraviti iz tabora, šele potem bo Jehovov blagoslov spet nad Izraelom. Po Božjem vodstvu kmalu pride na dan, da je zlo zagrešil Ahan, in njega in njegove domače do smrti skamnajo. Zdaj ko jim je Jehova zopet naklonjen, Izraelci vnovič odrinejo nad Haj. In zopet jim Jehova sam razodene, kakšno strategíjo naj uberejo. Hajce z zvijačo zvabijo iz obzidanega mesta in jih tam pričakajo v zasedi, mesto pa zavzamejo in ga z meščani vred izročijo uničenju. (8:26–28) S sovražnikom ni kompromisa!
12. Katero božansko zapoved Jozue zatem izvrši?
12 Jozue, ki se s tem pokorava zapovedi, ki jo je dal Jehova po Mojzesu, nato na gori Ebal zgradi oltar in napiše nanj »prepis postave«. (8:32) Besede Postave z blagoslovom in prekletstvom vred potem prebere vsenarodnemu zboru, ki ga pol stoji ob gori Garizimu, pol pa ob gori Ebal. (5. Mojz. 11:29; 27:1–13)
13. Kako se za Gabaonce konča to, da si ,izmislijo zvijačo‘?
13 Vrsta kanaanskih žepnih kraljestev, ki jih ob tako naglo prodirajočem vpadu obhaja preplah, se združi, da bi zaustavili Jozuetovo napredovanje. Ko pa ,prebivalci Gabaona [Gibeona] slišijo, kaj je storil Jozue Jerihi in Haju [Aju], si tudi oni izmislijo zvijačo‘. (Joz. 9:3, 4) Pod pretvezo, da prihajajo od nekod daleč, stran od Kanaana, sklenejo z Jozuetom zavezo, »da jih bo pustil pri življenju«. Ko pride resnica na dan, Izraelci zavezo spoštujejo, vendar pa Gabaonce postavijo za »drvarje in vodarje«, za ,hlapce hlapcev‘, in s tem deloma uresničijo Noetovo navdihnjeno prekletstvo nad Kanaanom, Kamovim sinom. (Joz. 9:15, 27; 1. Mojz. 9:25)
14. S čim Jehova pri Gabaonu izpriča, da se bori za Izraela?
14 Gabaonski prebeg pa ni zgolj malenkost, »kajti Gabaon [Gibeon] je bil veliko mesto, [. . .] večje ko Haj in vsi njegovi možje so bili junaki«. (Joz. 10:2) Adonizedek, jeruzalemski kralj, vidi v tem grožnjo zase in za ostala kanaanska kraljestva. Treba bi bilo poskrbeti za strašilni zgled, s katerim bi zajezili morebitno nadaljnje prebeganje k sovražniku. Zato se Adonizedek in še štirje kralji (iz mestnih državic Hebrona, Jarimota, Lakisa in Eglona) organizirajo in priderejo nad Gabaon. Iz spoštovanja do zaveze, ki jo je sklenil z Gabaonci, jim Jozue po celonočnem pohodu priskoči na pomoč in strahovito porazi združeno vojsko peterih kraljev. V boj zopet poseže Jehova z nadčloveškimi močmi in znamenji; razdejanje je popolno. Z neba se usiplje kamena toča, ki pomori celo več sovražnikov kot pa meč izraelske vojske. Takrat pa še čudež nad čudeži: ,sonce obstoji sredi neba in skoraj ves dan ne hiti, da bi zašlo‘. (10:13) Tako lahko Izraelci do kraja počistijo tudi z razpršenimi sovražnikovimi skupinami. Najsi svetni modrijani ta čudežni dogodek še tako odpravljajo z nemogočim, pa verni božansko besedilo sprejemajo takšno, kot je, ker se pač dobro zavedajo, kakšno moč ima Jehova, da ima namreč sile vesoljstva v svoji oblasti in jih razmešča po mili volji. Kar je res, je res: Jehova se je »bojeval za Izraela«. (10:14)
15. Popišite potek vpada in njegov vrhunec pri Asorju.
15 Potem ko Jozue pomori petero kraljev, izroči uničenju Makedo. Z naglim premikom na jug do tal poruši Lebno, Lakis, Eglon, Hebron in Dabir, mesta na gričevju med Slanim in Velikim morjem. Tačas se glas o vpadu raznese že podolgem in počez po Kanaanu. Visoko na severu dvigne preplah Jabin, asorski kralj. V šir in dalj, tostran in onstran Jordana, pošlje poziv, naj se vse zbere k enotnemu nastopu zoper Izraelce. Zbranih sovražnih sil, utaborjenih pri Meromski vodi ob hermonskem vznožju, je »kakor peska na morskem bregu«. (11:4) In še enkrat Jehova Jozuetu zagotovi zmago in mu oriše, katere bojne strategíje naj se držijo. In kako se boj izide? Še z enim hudim, uničujočim porazom za sovražnike Jehovovega ljudstva! Asor požgejo, njegove mestne zaveznice z njihovimi kralji vred pa izročijo uničenju. Jozue tako razširi področje izraelskega gospostva podolgem in počez po Kanaanu. V boju so porazili kar enaintrideset kraljev.
16. Katero zemljo zadolžijo in komu?
16 Porazdelitev dežele (13:1–22:34). Kljub vsem tem zmagam, kljub pokončanju vrste ključnih utrjenih mest in začasnemu zatrtju organiziranega odpora »pa je ostalo zelo veliko dežele, ki naj bi jo zavzeli«. (13:1) Jozue pa je zdaj star kakih 90 let, opraviti pa je treba še eno veliko delo – devetim celim ter polovici Manasejevega rodu je treba porazdeliti deželo v dediščino. Ruben, Gad in prva polovica Manasejevega rodu so namreč svojo dedno posest dobili že vzhodno od Jordana, Leviju pa posest itak ne pripada, ker Jehova, »Izraelov Bog, je njegova dediščina«. (13:33) Ob pomoči duhovnika Eleazarja Jozue zdaj zadolži še zemljo tostran, zahodno od Jordana. Petinosemdesetletni Kaleb, ki se hoče do zadnjega boriti z Jehovovimi sovražniki, prosi zase Hebronovino, kjer še vedno razsajajo Enakovci, in jo tudi dobi. (14:12–15) Ko vsak rod dobi z žrebom določeni delež, izprosi Jozue še zase mesto Timnat-Serah na Efraimovem pogorju; »po Gospodovem povelju« ga tudi dobi. (19:50) Shodni šotor pa postavijo v Silu, ki prav tako leži na Efraimovem pogorju.
17. Kako uredijo vprašanje zavetnih mest in mest, kjer naj bi prebivali Levijevci?
17 Posebej določijo tudi šest zavetnih mest za nenamerne ubijalce, po tri na vsaki strani Jordana. Zahodno od Jordana so to Kades v Galileji, Sihem na Efraimovem pogorju in Hebron v Judovski hribski krajini. Vzhodno od reke pa so to Bosor [Bezer, AC, NW] na Rubenovem ozemlju, Ramot v Galaadu ter Golan v Basanu. Tem mestom podelijo »sveti status«. (20:7, NW) Oseminštirideset mest z njihovimi pašniki izmed siceršnjih rodovnih dodelkov pa z žrebom odločijo Levijevcem v prebivanje; mednje šteje tudi vseh šest zavetnih mest. Tako so Izraelci »prejeli [. . . deželo] v last in v njej prebivali«. »Vse se je izpolnilo«, kakor je Jehova obljubil. (21:43, 45, NW)
18. Do katerega hudega zapleta pride med vzhodnimi in zahodnimi rodovi in kako ga razpletejo?
18 Bojevniki iz Rubenovega, Gadovega in polovice Manasejevega rodu, ki so dotód stali Jozuetu zvesto ob strani, se zdaj vrnejo na svojo dedno posest onstran Jordana; za popotnico jim Jozue zabiča zvestobo in jih blagoslovi. Ko pa so ti že blizu Jordana, si sezidajo velik oltar. To sproži hud zaplet. Jehovovemu čaščenju odrejeni kraj je namreč shodni šotor v Silu, zato se zahodni rodovi v strahu pred veleizdajo in verolomstvom brž pripravijo za boj zoper domnevne upornike. Do prelivanja krvi pa vendarle ne pride, ko se razjasni, da oltar ni namenjen žrtvovanju, temveč za »pričo med nami [med Izraelci vzhodno in zahodno od Jordana], da je Jahve Bog«. (22:34)
19., 20. a) K čemu Jozue še za slovo opominja ljudstvo? b) Katero izbiro postavi pred Izraela in s čim izrecno poudari, kako naj se Izrael prav odloči?
19 Jozuetovi poslovilni opomini (23:1–24:33). ,Dolgo časa potem, ko je Gospod naklonil Izraelu mir pred vsemi sovražniki naokrog in se Jozue postara in pride v leta‘, skliče Jozue vsega Izraela, da bi ga za slovo še enkrat opomnil. (23:1) Ponižen do konca pripiše vse zasluge za veličastne zmage nad narodi le Jehovu. Naj bodo torej vsekdar zvesti! »Bodite prav močni in natančno spolnjujte vse, kar je pisano v knjigi Mojzesove postave, da ne krenete od tega ne na desno ne na levo.« (23:6) Varujejo naj se krivih bogov in ,skrbno čuvajo duše svoje, da ljubijo GOSPODA, svojega Boga‘. (23:11, AC) Nikar naj se ne kompromitirajo s preostalimi Kanaanci in se ne mešajo z njimi ne medversko ne s poročanjem, sicer si bodo nakopali za vrat Jehovovo razvneto jezo.
20 Potem jim Jozue, ki zbere vse rodove v Sihemu ter skliče njihove predstavnike in voditelje pred Jehovom, prereče Jehovovo osebno pripoved o tem, kako vse je občeval s svojim ljudstvom od časa, ko je poklical Abrahama in ga pripeljal v Kanaan, pa do zavzetja in zasedbe Obljubne dežele. Še enkrat jih svari pred krivoverstvom in jih poziva, naj se ,bojijo GOSPODA ter mu služijo s popolno vdanostjo in v resnici‘. Pač, »služite GOSPODU!« Potem pa zelo jasno zastavi izbiro: »Izberite si danes, komu boste služili: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje [. . .], ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi; jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU.« Tako kot nekoč Mojzes tudi Jozue Izraela strogo opominja, da je Jehova »presveti Bog, goreči Bog [Bog, ki si pridržuje izključno vdanost, NW]«. Zato le proč s tujimi bogovi! Ljudstvo ta nagovor tako gane, da v en glas izjavijo: »GOSPODU, Bogu svojemu, hočemo služiti in glas njegov poslušati.« (24:14, 15, 19, 24, AC) Preden jih Jozue potem razpusti, sklene z njimi zavezo, te besede pa zapiše v knjigo Božje postave in postavi za pričo velik kamen. Potem Jozue umre v častitljivi starosti, star kar 110 let; pokopljejo ga v Timnat-Serahu.
ZAKAJ KORISTNA
21. Kateri modri opomin iz Jozuetove knjige danes človeku zelo koristi?
21 Ali vam ne gre ob branju Jozuetovih poslovilnih opominov o zvesti službi njegova izpoved prav do srca? Mar ne bi v odmev najrajši še sami izrekli besede, ki jih je pred dobrimi 3400 leti izrekel Jozue, namreč »Jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU«? Ali pa ste v Jehovovi službi morda hudo preskušani ali morda odrezani od zvestih sobratov: mar vas to, kar je Jehova rekel Jozuetu tik pred vkorakanjem v Obljubno deželo, namreč »Bodi torej prav močan in hraber«, ne navdaja z novim elanom? In ali nam ne koristi bolj ko vsi zakladi, če ne preslišimo Božjega opomina ,Premišljuj [Biblijo] noč in dan [beri jo polglasno noč in dan, NW], da boš imel srečo pri svojih podjetjih‘? Kdor se teh dobrih naukov res drži, vsekakor spoznava vso njihovo izredno koristnost. (24:15, AC; 1:7–9)
22. Na katerih bistvenih potezah pravega čaščenja je poudarek knjige?
22 Tudi dogodki, ki jih Jozuetova knjiga tako živo popisuje, niso zgolj prastara zgodovina. Skozi njih namreč presevajo pobožnostna načela, zlasti to, da Božjega blagoslova ni brez brezpogojne vere in pokorščine Jehovu. Apostol Pavel tako piše, da se je ravno zaradi vere »zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni hodili okoli njega«, in da hotníca Rahaba ravno zaradi vere »ni bila pokončana hkrati z neverniki«. (Heb. 11:30, 31) Rahabo postavlja kristjanom za koristen zgled tudi Jakob, češ, tako naj človek rojeva dela iz vere. (Jak. 2:24–26)
23. Kateri krepek opomin vsebuje Jozuetova knjiga?
23 Nenavadni nadnaravni dogodki, ki jih beleži Jozuetova knjiga 10:10–14, ko je namreč sonce obmirovalo in je luna obstala, nič manj pa še mnogi drugi čudeži, ki jih je Jehova delal za svoje ljudstvo, so tudi krepek opomin, kaj vse zmore Jehova, opomin, da je Bog sklenil vse svoje zle nasprotovalce do kraja potrebiti. Gabaon – kjer so se bíli težki boji tako v Jozuetovem kot v Davidovem času – Izaija izrecno povezuje s tem, da se bo Jehova razsrdil in vstal temu potrebljenju naproti, »da izvrši svoje dejanje – svoje čudno dejanje – da opravi svoje delo – svoje nenavadno delo«. (Iza. 28:21, 22)
24. V čem se Jozuetova knjiga navezuje na obljube o Kraljestvu in kakšno zagotovilo daje o tem, da se bodo te obljube res ,vse spolnile‘?
24 Ali pa dogodki iz Jozuetove dobe kažejo tudi naprej, na Božje kraljestvo? Prav gotovo! Da se zavzetje in poselitev Obljubljene dežele navezuje še na nekaj veliko večjega, je nakazal že apostol Pavel: »Ko bi jih bil namreč Jozue pripeljal v kraj počitka, po vsem tem ne bi bil govoril o nekem drugem dnevu. Potemtakem sobotni počitek čaka božje ljudstvo.« (Heb. 4:1, 8, 9) Tudi to ljudstvo se odločno prebija naprej, da bi si izborilo »vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa«. (2. Pet. 1:10, 11) In kot navaja Matejev evangelij 1:5, je Rahaba postala prednica Jezusa Kristusa. Jozuetova knjiga nam torej streže z novim bistvenim členom v zgodovini, ki se napeljuje do rojstva kraljestvenega Semena. Knjiga pa nam daje tudi trdno zagotovilo, da se bodo Jehovove obljube o Kraljestvu zagotovo izpolnile. Z mislijo na vse, kar je Bog obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ponovil pa Izraelcem, njihovim potomcem, zapisek o Jozuetovem času namreč pravi: »Od vseh obljub, ki jih je dal Gospod Izraelovi hiši, ni ostala niti ena nespolnjena; vse so se spolnile.« (Joz. 21:45; 1. Mojz. 13:14–17) Tako bo tudi z Jehovovo »obljubo« o pravičnem nebeškem Kraljestvu – vsa se bo izpolnila!
[Preučevalna vprašanja]
