Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Biblijska knjiga številka 60: 1. Petrovo

Biblijska knjiga številka 60: 1. Petrovo

Biblijska knjiga številka 60: 1. Petrovo

Napisal: Peter

Kraj nastanka: Babilon

Čas nastanka: ok. 62.–64. n. š.

1. Zakaj so morali kristjani prestajati marsikaj hudega in zakaj lahko rečemo, da je Petrovo prvo pismo prišlo ravno pravi čas?

Z RAZGLAŠENJEM Božjih slavnih del doma in na tujem so zgodnji kristjani dosegli, da se je kraljestveno delo razcvetelo po vsem rimskem imperiju. Vendar pa je v zvezi s to vneto zavzeto skupino še kar prihajalo do nekaterih nesporazumov. Prvič je njihova vera nastala v Jeruzalemu, prihajala je izmed Judov, zato so jih nekateri zamenjevali s spolitiziranimi judovskimi gorečniki, ki niso prenašali rimskega jarma in so bili zaradi tega nenehen trn v peti krajevnim upraviteljem. Hkrati pa so bili kristjani nekaj posebnega, ker pač niso hoteli niti darovati cesarju niti se mešati s takratnimi poganskimi kultnimi obredi. Zaradi njihove vere so jih vsevprek obtoževali in na ta račun so morali prestati tudi marsikaj hudega. Zato je Peter svoje prvo pismo napisal ravno pravi čas, in to s predvidevnostjo, ki razodeva božansko navdihnjenje. V njem je kristjane spodbudil, naj trdno stojijo, in jih učil, kako naj se ravnajo pod vlado takratnega cesarja Nerona. Ko je namreč skoraj tik zatem izbruhnilo silovito preganjanje, se je izkazalo, da pismo ne bi bilo moglo priti ob primernejšem času.

2. Kaj dokazuje, da je Peter napisal pismo, ki nosi njegovo ime, in kdo so naslovljenci?

2 Uvod v pismo dokazuje, da je njegov avtor Peter. Sicer pa so tudi Irenej, Klemen Aleksandrijski, Origen in Tertulijan pri navajanju pisma kot avtorja vedno imenovali Petra. * Pristnost Prvega Petrovega pisma ni nič manj izpričana kot pri drugih navdihnjenih pismih. Evzebij pripoveduje, da so ga cerkveni starešine uporabljali brez zadržkov; v njegovem času (ok. 260.–342. n. š) ni nihče dvomil o njegovi pristnosti. Ignacij, Hermas in Barnaba, vsi z začetka drugega stoletja, se ravno tako sklicujejo nanj. * Prvo Petrovo pismo je tudi povsem skladno z drugimi deli navdihnjenega Svetega pisma in je judovskim in nejudovskim kristjanom, »izvoljenim, razkropljenim tujcem po Pontu, Galatíji, Kapadokiji, Aziji in Bitíniji«, se pravi po pokrajinah Male Azije, poneslo res krepko sporočilo. (1. Pet. 1:1)

3. S katerimi pričevanji lahko določamo čas nastanka Prvega Petrovega pisma?

3 Kdaj pa je pismo nastalo? Njegov ton kaže, da so tisti čas kristjani marsikaj prestajali, bodisi od poganov bodisi od nespreobrnjenih Judov, da pa se Neronovo preganjanje, ki je z vso kruto silo udarilo po njih 64. n. š., še ni začelo. Torej je Peter pismo očitno napisal malo predtem, verjetno nekje med 62 in 64 n. š. To, da je bil Marko še vedno pri njem, le dodatno podpira ta sklep. Med Pavlovim prvim jetništvom v Rimu (ok. 59.–61. n. š.) je bil Marko namreč pri Pavlu, vendar je moral kmalu potem odpotovati v Malo Azijo; med Pavlovim drugim jetništvom (ok. 65. n. š.) pa naj bi se skoraj spet pridružil Pavlu v Rimu. (1. Pet. 5:13; Kol. 4:10; 2. Tim. 4:11) Vmes bi tako vendarle imel priložnost, da se pomudi pri Petru v Babilonu.

4., 5. a) Kaj govori proti temu, da bi Peter svoje prvo pismo pisal iz Rima? b) Kaj govori za to, da ga je pisal iz dobesednega Babilona?

4 Kje pa je Prvo Petrovo pismo nastalo? Medtem ko se biblijski komentatorji strinjajo glede njegove pristnosti, kanoničnosti, avtorstva in približnega leta nastanka, pa se dokaj razhajajo glede kraja nastanka. Po Petrovi lastni izpovedbi je svoje prvo pismo napisal, ko je bil v Babilonu. (1. Pet. 5:13) Vendar pa nekateri trdijo, da ga je napisal v Rimu, češ da je »Babilon« zgolj kriptonim za Rim. Toda dokazi ne govorijo nič kaj v prid takšnemu mnenju. Biblija nikjer ne kaže, da bi se Babilon nanašal izrecno na Rim. Glede na to, da je Peter pismo namenil naslovljencem v dobesednem Pontu, Galatiji, Kapadokiji, Aziji in Bitiniji, je logično sklepati, da z Babilonom ravno tako meri dobesedno na mesto s tem imenom. (1:1) Peter je imel tudi tehten razlog za bivanje v Babilonu. Bil mu je namreč zaupan ,evangelij za obrezane‘, v Babilonu pa je živela dokaj velika judovska srenja. (Gal. 2:7–9) Ob obravnavi babilonskega talmuda Encyclopaedia Judaica na primer omenja »velike babilonske akademije« judovstva našega štetja. *

5 Navdihnjeno Sveto pismo z obema Petrovima pismoma vred nikjer ne omenja, da bi Peter kdaj šel v Rim. Pavel denimo govori o svojem bivanju v Rimu, vendar nikoli ne navaja, da bi bil tam tudi Peter. Zakaj ni v Pismu Rimljanom, kjer Pavel poimensko navaja kar 35 ljudi, 26-im pa poimensko pošilja pozdrave, zraven tudi Petra? Zato pač, ker ga takrat ni bilo tam! (Rim. 16:3–15) Očitno je bil »Babilon«, iz katerega je Peter pisal svojo prvo pismo, kar dobesedni Babilon, mesto na obrežju reke Evfrat v Mezopotamiji.

VSEBINA PRVEGA PETROVEGA PISMA

6. O katerem upanju piše Peter in edino po čem je možno ,prerojenje‘ za to upanje?

6 Prerojeni za živo upanje po Kristusu (1:1–25). Na začetku Peter opozarja bralce na ,prerojenje za živo upanje‘ in za nepokvarljivo dediščino, ki je shranjena zanje v nebesih. Vse to pa jim je možno šele po Božjem usmiljenju s tem, da je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih. Zato se »izvoljeni« na moč veselijo, čeprav morajo trpeti v raznih preskušnjah, da bi bila pristnost (preskušenost, NW) njihove vere »v hvalo, slavo in čast [. . .], ko se bo razodel Jezus Kristus«. To zveličanje so namreč preiskovali že stari preroki, še celo angeli. Zato naj izvoljeni le pripravijo svojega duha, popolnoma naj zaupajo v to nezasluženo dobrotljivost in naj bodo sveti v vsem ravnanju. Ali se tako tudi ne spodobi, ko pa jih vendar niso odkupile minljive reči, ampak »predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta«? ,Prerojeni‘ so pač po besedi živega in večnega Boga, Jehova, po besedi, ki ostane na veke in ki so jim jo oznanili, namreč po dobri novici. (1:1, 3, 7, 19, 23)

7. a) Kot kaj se kristjani vgrajujejo in čemú? b) Kako naj ravnajo glede na to, da so samo popotniki?

7 Lepo živite med narodi (2:1–3:22). Kristjani se kot živi kamni vgrajujejo v duhovno stavbo in darujejo duhovne daritve, ki so po Jezusu Kristusu, temeljnem vogelniku, ki pa je neverujočim postal kamen spotike, prijetne Bogu. Verujoči pa so postali ,kraljevsko duhovništvo, svet narod, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki jih je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo‘. Kot popotniki med narodi bi se morali zdrževati mesenega poželenja in živeti lepo, kot se spodobi. Podredijo naj se »vsaki človeški ustanovi«, bodisi kralju bodisi od njega postavljenim upraviteljem. Pač: »Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja spoštujte!« Tudi služabniki naj bodo pokorni svojim gospodarjem, čiste vesti naj prenašajo trpljenje po krivici. Celo Kristus se je, čeprav brezgrešen, sprijaznil s sramotenjem in trpljenjem, in tako zapustil »zgled«, da bi lahko hodili trdno po njegovih stopinjah. (2:9, 13, 17, 21)

8. a) Kako Peter zdravo opominja žene in može? b) Česa je človeku treba, če želi imeti mirno vest pri Bogu?

8 Tudi žene naj bodo podrejene svojim možem, saj jih lahko, čeprav ti ne verujejo, pridobijo nemara že s svojim neoporečnim vedenjem in globokim spoštovanjem, brez prigovarjanja. Tudi naj ne skrbijo za zunanji okras. Ta naj bo tak, kot je bil pri poslušni Sari: ,notranjost srca, okrašena z neuničljivim okraskom krotkega in miroljubnega duha, to je dragoceno v Božjih očeh‘. Tudi možje naj imajo svoje žene v části kot »nežnejša bitja«, saj so skupaj z njimi »tudi one deležne milosti življenja«. Vsi kristjani pa naj si izkazujejo bratsko ljubezen. »Kdor hoče ljubiti življenje [. . .], ogiblji se hudega in delaj dobro, išči miru in stopaj za njim. Zakaj Gospodove [Jehovove, NW] oči so obrnjene v pravične.« Namesto da bi se bali ljudi, bi morali biti vsak trenutek pripravljeni zagovarjati svoje upanje. Je že boljše, da trpijo, če je že takšna Božja volja, zaradi dobrih kot pa zaradi hudobnih del. »Saj je tudi Kristus enkrat trpel zaradi grehov, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po telesu izročen smrti, a po Duhu je bil oživljen.« Noeta in njegovo družino je rešila njegova vera, ki jo je pokazal s tem, da je gradil ladjo. Tako so tudi tisti, ki se na temelju vere v vstalega Kristusa posvetijo Bogu, se v znamenje te vere krstijo in potem spolnjujejo Božjo voljo, nazadnje rešeni in jim Bog podeli mirno vest. (3:4, 7, 10–12, 18)

9. Na kaj naj bodo kristjani naravnani? Navzlic čemú?

9 Kljub trpljenju naj bo človek vesel, da je kristjan, da spolnjuje Božjo voljo (4:1–5:14). Kristjani naj bodo v duhu naravnani na to, na kar je bil Kristus: da živijo samo Božji volji, ne pa da strežejo mišljenju narodov, četudi ti potem sramotno govorijo o njih, ker pač ,ne drvijo več v isti pogubni vrtinec‘ z njimi. Ker je blizu konec vsega, naj bodo pametni in vztrajni v molitvi, imeti morajo čim močnejšo ljubezen drug do drugega ter delati v vsem tako, da bo slavljen Bog. Nikar naj se ne čudijo, če nadnje prihaja požar preskušenj; nasprotno, veseli naj bodo, da so soudeleženi pri Kristusovem trpljenju. Vendar pa naj ne bo nikogar, ki bi trpel kot hudodelec. Sodba se začne pri Božji hiši, zato »naj tudi tisti, ki po božji volji trpijo, svoje duše z dobrimi deli priporočajo zvestemu Stvarniku«. (4:4, 19)

10. Kaj Peter svetuje starejšim in mladim in kaj na koncu Prvega pisma še zatrdno pribije?

10 Starešine oziroma starejši (NW) pa naj Božjo čredo pasejo rade volje, še več, z voljnim srcem. Če bodo čredi v zgled, si bodo ob prihodu Velikega pastirja zagotovili večno zeleni venec slave. Mladi naj se starejšim podrejajo, vsi pa naj se obdajo s ponižnostjo, ker »se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost«. Trdni naj bodo v veri in čuječi zaradi ,rjovečega leva‘, Hudiča. Za sklepni opomin pa Peter še enkrat zatrdno pribije: »Bog pa, darovalec vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. Njemu oblast na veke. Amen.« (5:5, 8, 10, 11)

ZAKAJ KORISTNA

11. Kako Peter s poukom nadzornikom gradi na Jezusovem in Pavlovem nasvetu?

11 Prvo Petrovo pismo poleg drugega prinaša zdrav pouk nadzornikom. Peter, ki tu gradi na Jezusovem nasvetu iz Janezovega evangelija 21:15–17 in na Pavlovem nasvetu iz Apostolskih del 20:25–35, ponovno začrtuje, da je nadzornikovo delo delo pastirja, ki naj to opravlja nesebično, rade volje in z voljnim srcem. Nadzornik je namreč nekakšen podpastir, ki služi pod ,velikim pastirjem‘, Jezusom Kristusom, in je njemu tudi odgovoren za Božjo čredo; z vso ponižnostjo mora gledati na njeno dobro in ji biti vedno za zgled. (5:2–4)

12. a) Kako naj bo kristjan relativno podrejen vladarjem in gospodarjem? b) Na kaj Peter opominja glede ženine podložnosti in moževega glavarstva? c) Katero krščansko odliko poudarja celotno pismo?

12 Peter se v svojem pismu dotika krščanske pokorščine iz različnih zornih kotov in tudi svetuje, kako kdaj ravnati. Tako v 2:13–17 svetuje, kakšna je primerna pokorščina vladarjem, na primer kraljem in upraviteljem. Vendar pa je to le relativna pokornost, zaradi Gospoda, povezana s ,strahom pred Bogom‘, čigar sužnji kristjani so. Služabnike potem opominja, naj bodo pokorni svojim gospodarjem in naj vse prenašajo, če že morajo trpeti, zaradi »zvestobe [iz vestnosti, AC] do Boga«. Tudi žene dobijo dragocen opomin glede pokornosti možu, tudi nevernemu; njihovo neoporečno in spoštljivo vedenje je namreč »dragoceno v božjih očeh« in lahko celo pridobi njihove može za resnico. Tukaj Peter, da bi podčrtal bistvo, v ponazoritev navaja Sarino zvesto podrejanje Abrahamu. (1. Pet. 2:17–20; 3:1–6; 1. Mojz. 18:12) Možje pa, ki so jim sicer za glavo, naj to delajo s primerno obzirnostjo do ,nežnejših bitij‘. K podrejenostni témi sodi še Petrov opomin: »Prav tako, vi mladi! Bodite poslušni starejšim!« Nato pa poudarja še potrebo po ponižnosti, torej krščanski odliki, ki jo tudi sicer poudarja skozi vse pismo. (1. Pet. 3:7–9; 5:5–7; 2:21–25)

13. a) Kako Peter v svojem pismu jasno izrisuje, čemú si je Bog poklical krščansko občino? b) Na katero radostno dediščino kaže Peter v prihodnosti in kdo jo dobi?

13 V času, ko so se počasi že vnemale nove hude preskušnje in preganjanja, je Peter poleg tega vsem vlil novih moči in novega poguma in je zato njegovo pismo zagotovo dragoceno vsem, ki morajo danes zreti v oči takšnim preskušnjam. Ne pozabimo tudi, kako črpa iz Hebrejskih spisov, ko namreč navaja Jehovove besede: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (1. Pet. 1:16; 3. Mojz. 11:44) V odlomku, kjer spet kar nekajkrat navaja še druge navdihnjene spise, pa riše krščansko občino kot duhovno stavbo, zgrajeno iz živih kamnov, njen temelj pa je Kristus. In čemú vse to? Peter to lepo pove: »Vi pa ste ,izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last, da bi oznanjali slavna dela‘ tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo.« (1. Pet. 2:4–10; Iza. 28:16; Ps. 118:22; Iza. 8:14; 2. Mojz. 19:5, 6; Iza. 43:21; Ozej 2:1, v NW 1:10; 2:25, v NW 23) Ravno temu »kraljevskemu duhovništvu«, namreč občemu duhovništvu, ki zajema ves Božji sveti narod, Peter slika kraljestveno obljubo o ,neuničljivi, brezmadežni in nepokvarljivi dediščini‘, o ,večno zelenem vencu slave‘, o ,večni slavi po Kristusu‘. Njim torej velja spodbuda, naj bodo vsekdar veseli, da se bodo »tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali«. (1. Pet. 1:4; 5:4, 10; 4:13, zadnje Jere, Pečjak, Snoj)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 2 McClintock-Strongova Cyclopedia, ponatis 1981, VIII. zv., str. 15.

^ odst. 2 New Bible Dictionary, druga izdaja, 1986, uredil J. D. Douglas, str. 918.

^ odst. 4 Jeruzalem, 1971, 15. zv., 755. st.

[Preučevalna vprašanja]