Biblijska knjiga številka 61: 2. Petrovo

Napisal: Peter

Kraj nastanka: Babilon (?)

Čas nastanka: ok. 64. n. š.

1. Katera dejstva dokazujejo, da je Peter pisec Drugega Petrovega pisma?

KO JE Peter sestavljal svoje drugo pismo, se je zavedal, da bo moral prav kmalu pogledati smrti v oči. Na moč si je želel spomniti sokristjane na pomen točnega spoznanja, da bi jim kako pomagal ohraniti trdnost pri njihovem služenju. Ali bi mogoče smeli zaradi česarkoli podvomiti o tem, da je pisec drugega pisma, ki nosi Petrovo ime, res apostol Peter? Vse morebitne dvome glede avtorstva zbriše že sâmo pismo. Pisec namreč o sebi pravi, da je »Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa«. (2. Pet. 1:1) O pismu samem pa pravi, da je to »že drugo pismo, ki vam ga pišem«. (3:1) O sebi govori tudi kot o očividcu spremenjenja Jezusa Kristusa – to čast pa je ob Jakobu in Janezu imel ravno Peter, in o vsem skupaj tudi piše s čustveno zavzetostjo očividca. (1:16–21) Omenja tudi, da je že Jezus napovedal njegovo smrt. (2. Pet. 1:14; Jan. 21:18, 19)

2. Kaj govori v prid kanoničnosti Drugega Petrovega pisma?

² Kljub temu pa nekateri kritiki kažejo na slogovne razlike med obema pismoma, češ da zaradi tega Petra nikakor ne moremo imeti za avtorja drugega pisma. Vendar pa stvar sploh ni tako nerazložljiva, če se spomnimo, da gre za drugačno snov in namen pisanja. Poleg tega je Peter prvo pismo pisal ,po Silvánu, zvestem bratu‘, in če je imel ta količkaj proste roke pri stavčnem oblikovanju, bi s tem zlahka razložili slogovne razlike med pismoma, ker namreč Silván pri nastanku drugega pisma očitno ni sodeloval. (1. Pet. 5:12) Spodbijali so tudi že njegovo kanoničnost, češ da je pismo »od očetov preskromno izpričano«. Vendar so imele Drugo Petrovo pismo, kot lahko vidimo s preglednice »Pomembnejši zgodnji katalogi Krščanskih grških spisov«, za del biblijskega kataloga številne avtoritete že pred tretjim cerkvenim zborom v Kartagini. *

3. Kdaj in kje je Drugo Petrovo pismo očitno nastalo, in komu je bilo namenjeno?

³ Kdaj pa je Petrovo drugo pismo nastalo? Najverjetneje okoli 64. n. š. v Babilonu ali njegovi bližnji okolici, kmalu za prvim pismom; vendar za to ni pravih neposrednih dokazov, še zlasti ne za kraj nastanka. Vemo pa, da je v času njegovega nastanka večina Pavlovih pisem že krožila med občinami in da jih je Peter poznal, jih imel za navdihnjena od Boga in jih uvrščal k ,drugim knjigam  Svetega pisma‘. Sicer pa Peter drugo pismo naslavlja na tiste, ki so »prejeli prav tako dragoceno vero kakor mi«, s čimer zajema tudi tiste, ki jim je namenil svoje prvo pismo, in druge, ki jim je tudi že pridigal. Tako kakor je prvo pismo obkrožilo kar nekaj pokrajin, je bilo tudi drugo pismo po svoji naravi splošno. (2. Pet. 3:15, 16; 1:1; 3:1; 1. Pet. 1:1)

VSEBINA DRUGEGA PETROVEGA PISMA

4. a) Kako bi si morali bratje prizadevati, da bi v točnem spoznanju bogato obrodili, in kaj jim Bog obljublja? b) Kako je preroška beseda postala še trdnejša in zakaj naj bi pazili nanjo?

⁴ Utrdite poklicanost za nebeško Kraljestvo (1:1–21). Peter že takoj na začetku izpove ljubečo skrb za tiste, ki so ,prejeli vero‘. Želi jim, da bi se »iz [točnega, NW] spoznanja Boga in Jezusa, našega Gospoda« med njimi pomnožila nezaslužena dobrotljivost in mir. Bog jim je že podaril »obljube tistih dragocenih in največjih dobrin«, po katerih lahko postanejo deležni božje narave. Prav zato naj z vso vnemo skušajo svojo vero združiti še s krepostjo, spoznanjem, samoobvladanjem, potrpežljivostjo (zdržljivostjo, NW), pobožnostjo (bogovdanostjo, NW), bratoljubjem in ljubeznijo. Če se bodo napolnjevali s temi osebnostnimi kvalitetami, ne bodo nikoli nedejavni in brez sadov za točno spoznavanje. Bratje naj karseda utrjujejo svojo poklicanost in izvoljenost, s tem pa si tudi zagotavljajo vstop v večno Kraljestvo svojega Gospoda. Peter namreč ve, da bo ,njegov šotor kmalu prestavljen‘, zato jih hoče spominjati vsega tega, tako da bi jim ostalo v spominu še dolgo po njegovem odhodu. Peter je bil očividec Kristusovega veličastva na sveti gori, ko »mu je iz silnega veličastva zadonel glas Boga: ,To je moj ljubljeni Sin, katerega sem vesel.‘« Tako je preroška beseda postala še trdnejša; nanjo bi morali paziti, saj ni bila izrečena na človeško pobudo, pač »pa so ljudje, navdihovani od Svetega Duha, govorili v imenu Boga«. (1:1, 2, 4, 14, 17, 21)

5. Kako Peter svari pred lažnimi učitelji in s katerimi prodornimi ponazorili slika gotovost, s katero bodo takšni ljudje od Boga obsojeni?

⁵ Bridko svarilo pred lažnimi učitelji (2:1–22). Prišli bodo lažni preroki in učitelji, ki bodo uvajali pogubne ločíne in razpihovali razbrzdanost, vse resnici v sramoto. Toda: njihova poguba ne dremlje. Bog namreč ni prizanesel ne grešnim angelom, ne ljudem v Noetovih dneh s potopom, ne Sodomi in Gomori, ki ju je upepelil. Zato pa je rešil svojega glasnika Noeta in pravičnega Lota, kar pomeni, da Jehova »zna pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa bo prihranil za dan sodbe, da jih bo kaznoval«. To so namreč predrzni svojevoljneži, podobni brezumnim živalim, nevedneži in sramotilci, ki uživajo v svojih prevarah, prešuštniki in lakomneži, željni krivičnega zaslužka kot nekoč Bileam. Obljubljajo svobodo, pa so sami sužnji propada. Zanje bi bilo boljše, da ne bi bili nikoli spoznali poti pravičnosti, ker jih je zdaj doletelo, kar pravi pregovor: »Pes se vrne k lastnemu izbljuvku« in »Svinja se okopa, pa se zopet valja v luži.« (2:9, 22)

6. a) Zakaj Peter piše in kaj pravi o Božji obljubi? b) V čem naj se kristjani za razliko od posmehovalcev dobro pazijo?

⁶ Pospešujte nastop Jehovovega dne (3:1–18). Peter piše zato, da bi zdramil jasno mišljenje kristjanov, tako da bi pomnili, kar so že nekoč govorili preroki. V poslednjih dneh bodo namreč prišli posmehovalci in govorili: »Kaj je z njegovim [Kristusovim] obljubljenim prihodom?« Tem ljudem pa je ostalo prikrito, da je Bog z vodo pokončal davni svet in da sta »sedanje nebo in zemlja [. . .] po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi«. Pri Jehovu je tisoč let kakor en dan, torej Jehova »ne odlaša z uresničevanjem obljube«, ampak je le potrpežljiv, ker noče, da bi se kdo pogubil. Zato morajo kristjani paziti na svoje vedenje in živeti bogovdano, medtem ko pospešujejo nastop Jehovovega dne, spričo katerega bo nebo razpadlo v ognju (AC) in se bodo prvine v žaru raztopile. Vendar pa bodo po Božji obljubi nastala tudi ,nova nebesa in nova zemlja‘. (3:4, 7, 9, 13)

7. Ker kristjani vse to vedo vnaprej, za kaj naj bi se torej trudili?

⁷ Zato naj se potrudijo, da jih ta čas »najde v miru brez madeža in brez graje«. V potrpežljivosti (AC) svojega Gospoda naj rajši vidijo nekaj zveličavnega, tako kot jim je pisal že ljubljeni brat Pavel. In ker vse to vnaprej vedo, naj se varujejo, da se njihova trdnost ne bi kako zamajala. »Rastite pa,« zaključuje Peter, »v milosti in spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa! Njemu slava zdaj in do dneva večnosti.« (3:14, 18)

ZAKAJ KORISTNA

8. a) Kako Peter priča za navdihnjenost tako Hebrejskih kakor Grških spisov? b) Kako nam bo koristilo, če se bomo dosledno držali točnega spoznanja?

⁸ Kako bistveno je točno spoznanje! Sam Peter v svoje argumente vpleta točno spoznanje, ki si ga je nabral iz Hebrejskih spisov. Té je namreč, kot sam spričuje, navdihoval sveti duh: »Nikoli namreč nobena prerokba ni bila izrečena na človeško pobudo, pač pa so ljudje, navdihovani od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.« Izrecno tudi pravi, da je bila Pavlu modrost »dana«. (1:21; 3:15, AC) Če  torej vse te navdihnjene Spise vedno in vselej upoštevamo in se dosledno držimo točnega spoznanja, nam to zelo koristi. Nikoli ne bomo postali samozadovoljni tako kot tisti, ki po Petrovih besedah govoričijo: »Vse [je] ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.« (3:4) Niti ne bomo šli na limanice lažnim učiteljem, kot tisti, ki jih Peter opisuje v drugem poglavju svojega pisma. Namesto tega rajši vedno mislimo na opomine, ki so jih zapisali Peter in ostali biblijski pisci. Ti nam pomagajo, da ostajamo ,utrjeni v resnici‘ in da potrpežljivo ter stanovitno ,rastemo v milosti in spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa‘. (1:12; 3:18)

9. Za kaj naj si vneto prizadevamo in zakaj?

⁹ Peter nam v pomoč pri rasti v točnem »spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda«, priporoča, naj si vneto prizadevamo razviti krščanske odlike, naštete v prvem poglavju, od pete do sedme vrstice. V osmi vrstici pa še dodaja: »Če imate te kreposti in v njih napredujete, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za [točno, NW] spoznavanje našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Zares sijajna spodbuda, če hočemo biti dejavni Božji služabniki v teh hudih časih! (1:2)

10. a) Katere obljube poudarja Peter in kaj pri tem polaga na srce? b) Katera zagotovila daje Peter v zvezi s kraljestvenimi prerokovanji?

¹⁰ In kako pomembno se je kar najbolj truditi, da bi si bili resnično gotovi deleža pri Jehovovih ,obljubah tistih dragocenih in največjih dobrin‘! Zato je Peter maziljenim kristjanom tudi tako roteče polagal na srce, naj vsekdar upirajo svoj pogled naravnost v kraljestveni cilj: »Zato se, bratje, tembolj potrudite, da boste utrdili svojo poklicanost in izvoljenost. Če boste namreč tako ravnali, se ne boste nikdar spotaknili. Tako vam bo na široko pripravljen vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa.« Potem pa Peter, ko nalašč zato opozori na veličastvo Jezusove kraljestvene slave, ki jo je bil v spremenjenjskem videnju sam videl na lastne oči, še dostavlja: »Prav zato je beseda prerokov za nas postala še trdnejša.« Prav zares, vsako prerokovanje, ki je kdaj merilo na Jehovovo veličastno Kraljestvo, se bo zagotovo spolnilo. Zato s trdnim zaupanjem kot v odmev odzvanjamo besede Izaijevega prerokovanja, ki jih navaja tudi Peter: »Mi pa se po njegovi obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost.« (2. Pet. 1:4, 10, 11, 19; 3:13; Iza. 65:17, 18)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]